Ni dvoma o tem, da je dostop do gradiva nekdanjih družbenopolitičnih organizacij in obveščevalno-varnostnih služb potreben in pomemben tako za raziskovalce kot tudi za posameznike, ki iščejo odgovore na določena vprašanja ali osebno zadoščenje (vsaj) v obliki informacij. Pri prosti dostopnosti (tudi arhivskega) gradiva gre vselej za tehtanje med pravico vedeti in pravico posameznikov, katerih podatki so vsebovani v tem gradivu, do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Nobena od teh (človekovih pravic) ni absolutna, vselej je treba s kar najbolj objektivnim pogledom na primer presoditi, kateri dati prednost. V primeru novele ZVDAGA ima prednost pravica vedeti, varstvo zasebnosti in osebnih podatkov pa je skrčeno na minimum - na občutljive osebne podatke, ki se nanašajo na: zdravstveno stanje, spolno življenje, žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke, storilca kaznivih dejanj in prekrškov - razen kaznivih dejanj in prekrškov oseb, zoper katere je bil voden postopek zaradi nasprotovanja nekdanjemu enopartijskemu režimu, versko prepričanje, etnična pripadnost. Poudarjam, da je z novelo zožen tudi nabor občutljivih osebnih podatkov, saj so vrste le teh izrecno naštete, medtem ko veljavni ZVDAGA pri občutljivih osebnih podatkih uporablja sklic na zakon o varstvu osebnih podatkov (kar pomeni, da sem sodijo podatki o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali filozofskem prepričanju, članstvu v sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence ali evidenc, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške).
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.
Varuh je ugotavljal zlasti, da veljavna zakonodaja pomanjkljivo varuje zasebnost in osebne podatke prizadetih posameznikov. Pri tem je treba upoštevati, da je varstvo zasebnosti in osebnih podatkov ustavna pravica posameznikov, pravica javnosti do seznanitve z dokumenti, ki pričajo o delovanju nekdanjega SDV-ja, pa ni samostojna ustavna pravica, zlasti pa ne absolutna in neomejena. Pravico do seznanitve javnosti je zato treba zagotavljati ob tehtanju drugih pravic, zlasti pravic posameznikov do zasebnosti in varstva njihovih osebnih podatkov (npr. z anonimizacijo dokumentov).
V ozadju sicer ne preveč pompozne predvolilne kampanje za evropske volitve se je začela tudi volilna kampanja za ponoven referendum o arhivskih gradivih, ki bo na sporedu 8. junija, torej le dva tedna za evropskimi volitvami.
Referendumska kampanja se bo zagotovo razplamtela po evropskih volitvah. Vsekakor pa bomo priča nadaljevanju prepričevanja, kateri arhivski zakon, novi ali stari, je boljši oz. kateri bolj odpira ali zapira slovenske arhive.
Pobudniki referenduma s prvopodpisano poslanko SDS-a Evo Irgl so zbrali več kot 46.000 podpisov za referendumsko pobudo, saj menijo, da novela zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva "na izjemno perfiden način" zapira arhivsko gradivo SDV-ja oz. nekdanje Udbe.
Najbolj sporna naj bi bila predvidena anonimizacija dokumentov, saj naj bi po noveli zakona arhivarji v primerih, ko dokumenti vsebujejo kočljive osebne podatke (zdravstveno stanje, spolno življenje, žrtve kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke, storilci kaznivih dejanj in prekrškov, razen kaznivih dejanj in prekrškov oseb, zoper katere je bil voden postopek zaradi nasprotovanja nekdanjemu enopartijskemu režimu, versko prepričanje in etnična pripadnost), pripravili nov dokument, na katerem bi bili ti podatki prekriti.
Sporna anonimizacija
Nasprotniki novega arhivskega zakona menijo, da bi bila anonimizacija, čeprav še ni bila preizkušena v praksi, dolgotrajna in bi zato precej ovirala delo raziskovalcev. Arhivarji pa so ob tem bolj kot na dolgotrajnost opozarjali na kadrovsko in tudi na finančno podhranjenost slovenskih arhivov.
Na ministrstvu za kulturo, kjer so pripravili nov arhivski zakon, menijo, da so arhive še bolj odprli javnosti, saj so zožili nabor občutljivih osebnih podatkov, zaradi katerih je bilo gradivo nedostopno.
Raziskovalci pa so se v primerih, ko so jim zavrnili dostop do dokumentov zaradi spornih podatkov, pritožili na arhivsko komisijo, trenutno jo vodi soproga zdajšnjega in najverjetneje tudi prihodnjega evropskega poslanca iz vrst SDS-a Milana Zvera Andreja Valič Zver, ki jim je nato v večini primerov omogočila vpogled v sporne dokumente.
Vprašanje človekovih pravic
Ob polemiki, kateri zakon bolj odpira ali zapira arhive Udbe, pa obstaja še tretji vidik, in sicer varovanje osebnih podatkov kot človekovih pravic. Ustanovi, ki ščitita državljane pred najrazličnejšimi "plenilci in izkoriščevalci" osebnih podatkov in človekovih pravic, sta bistveno bolj naklonjeni noveli arhivskega zakona kot pa staremu zakonu, ki ga je leta 2006 sprejela Janševa vlada.
"Leta 2006 je vlada Janeza Janše arhive z arhivskim gradivom, nastalim pred 17. 5. 1990, v celoti odprla. Zaščitila je samo osebne podatke žrtev, ne pa tudi storilcev, kar uveljavlja sedanja novela zakona. Izenačevanje storilcev zločinskih dejanj in njihovih žrtev je skrajno žaljivo in sramotno dejanje ter kaže na odsotnost tudi siceršnjega zavedanja o tem, kaj vse so žrtve pretrpele," je po sprejetju novele arhivskega zakona zapisala Eva Irgl, ki je tudi predsednica komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti DZ-ja.
"Namesto da bi se naredila jasna ločnica med žrtvami in storilci ter bi se tako varovala integriteta žrtev, se z izenačitvijo in prekrivanjem določenih podatkov raje ščiti integriteta storilcev, ki so delovali proti človekovim pravicam in dostojanstvu posameznika. Delovali so celo proti pravici do nedotakljivosti človeškega življenja," je še zapisala Irglova.
Enakost pred zakonom
Ločevanje pravic žrtev in storilcev pa je lahko precej kočljiva zadeva, še posebej z vidika 14. člena ustave, ki pravi, da smo v Sloveniji pred zakonom vsi enaki.
"Varstvo zasebnosti in osebnih podatkov zagotavljajo ustava in številni dokumenti s področja človekovih pravic, in to vsakomur. Razlikovanje med 'storilci' in 'žrtvami' bi bilo s tega vidika sporno. Poleg tega je določitev teh vlog na podlagi spornih ali neverodostojnih dokumentov lahko vprašljiva," meni namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek.
Pri varuhinji človekovih pravic pojasnjujejo, da niso bili vključeni v obravnavo novele arhivskega zakona in se niso opredeljevali do posameznih konkretnih rešitev. Vendar ocenjujejo, da gre novela arhivskega zakona v smeri reševanja težav, na katere so več let opozarjali v svojih poročilih.
Neskladnost z ustavo?
Arhivski zakon je bil večkrat omenjen v letnih poročilih varuha človekovih pravic. Med drugim jih je za mnenje glede varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi s posredovanjem arhivskega gradiva SDV-ja pobarala tudi slovenska varnostno-obveščevalna služba Sova.
"Ugotovili smo, da dostopnost gradiv nekdanje službe državne varnosti brez dodatnih omejitev, ki jih terjajo spoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin in interesi državne varnosti, ni v skladu z ustavo in tudi mednarodnimi dokumenti s področja varovanja človekovih pravic. Dostopnost brez omejitev, ki bi upoštevale navedene pravice, svoboščine in interese, je zato po mnenju varuha v nasprotju s pravicami in svoboščinami, ki jih zagotavljajo ustava in ratificirani mednarodni dokumenti s področja varstva človekovih pravic," so med drugim zapisali v poročilu za leto 2011.
Sicer pa so se na varuhinjo človekovih pravic obrnili tudi nekateri posamezniki, ki so menili, da so nekateri mediji z objavo dokumentov nekdanjega SDV-ja nedopustno posegli v njegove osebnostne pravice. Pri tem je bilo ugotovljeno, da so se pojavile tudi reprodukcije dokumentov SDV-ja, čeprav arhiv z nobenim izmed prosilcev za dostop do teh zadev ni sklenil pogodbe o uporabi reprodukcije te strani, kot to določa obstoječi arhivski zakon.
Zdravstveni podatki ne sodijo med javne podatke
Varuh človekovih pravic je stari arhivski zakon dal tudi v presojo ustavnim sodnikom, ker ni urejal dostopnosti in izročitve dokumentov psihiatričnih ustanov, ki vsebujejo občutljive osebne podatke o zdravljenju.
Ustavno sodišče je na začetku letošnjega aprila soglasno odločilo, da je arhivski zakon zato v neskladju z ustavo. Ustavni sodniki so odločili, da je neustavno uvrščanje vseh gradiv zdravstvenih ustanov, ki vsebujejo osebne podatke o zdravljenju pacientov, med javna arhivska gradiva.
Novi zakon boljši tudi za informacijskega pooblaščenca
Po mnenju informacijskega pooblaščenca (IP) novi arhivski zakon primerno rešuje nejasnosti iz zdaj veljavnega 65. člena zakona, ki navaja, da so arhivi nekdanjih družbenopolitičnih organizacij in obveščevalno-varnostne službe dostopni brez omejitev, razen arhivskega gradiva, ki je vsebuje občutljive osebne podatke, ki so bili pridobljeni s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter so se nanašali na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij.
"Ugotavljanje, ali so bili občutljivi osebni podatki pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in se nanašajo na osebe, ki niso bile nosilke javnih funkcij, je bilo za arhiv v praksi zelo zahtevno, v različnih primerih lahko tudi različno rešeno, vse zaradi težavnosti razlag o tem, kdaj je bil podatek pridobljen s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin in kdaj je šlo za osebo, ki ni bila nosilka javne funkcije," pravi namestnica informacijske pooblaščenke Rosana Lemut Strle.
"Pomagali so si s tolmačenjem, ki ga je dajala arhivska komisija in se včasih morda tudi izognili zakonsko zahtevani presoji, tako da so se zadovoljili le z izjavo raziskovalca, da osebnih podatkov, ki jih je pridobil, ne bo posredoval naprej," še dodaja.
Pri IP-ju pa glede novega arhivskega zakona ocenjujejo, da občutljivi osebni podatki, kot so našteti v noveli zakona, posamezniku omogočajo ohranitev osnovnega človeškega dostojanstva, hkrati pa prekritje teh podatkov na arhivskih dokumentih ne vpliva na ugotavljanje politične (morda tudi kazenske) odgovornosti teh posameznikov za ravnanja v preteklosti.
Ni dvoma o tem, da je dostop do gradiva nekdanjih družbenopolitičnih organizacij in obveščevalno-varnostnih služb potreben in pomemben tako za raziskovalce kot tudi za posameznike, ki iščejo odgovore na določena vprašanja ali osebno zadoščenje (vsaj) v obliki informacij. Pri prosti dostopnosti (tudi arhivskega) gradiva gre vselej za tehtanje med pravico vedeti in pravico posameznikov, katerih podatki so vsebovani v tem gradivu, do zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Nobena od teh (človekovih pravic) ni absolutna, vselej je treba s kar najbolj objektivnim pogledom na primer presoditi, kateri dati prednost. V primeru novele ZVDAGA ima prednost pravica vedeti, varstvo zasebnosti in osebnih podatkov pa je skrčeno na minimum - na občutljive osebne podatke, ki se nanašajo na: zdravstveno stanje, spolno življenje, žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke, storilca kaznivih dejanj in prekrškov - razen kaznivih dejanj in prekrškov oseb, zoper katere je bil voden postopek zaradi nasprotovanja nekdanjemu enopartijskemu režimu, versko prepričanje, etnična pripadnost. Poudarjam, da je z novelo zožen tudi nabor občutljivih osebnih podatkov, saj so vrste le teh izrecno naštete, medtem ko veljavni ZVDAGA pri občutljivih osebnih podatkih uporablja sklic na zakon o varstvu osebnih podatkov (kar pomeni, da sem sodijo podatki o rasnem, narodnem ali narodnostnem poreklu, političnem, verskem ali filozofskem prepričanju, članstvu v sindikatu, zdravstvenem stanju, spolnem življenju, vpisu ali izbrisu v ali iz kazenske evidence ali evidenc, ki se vodijo na podlagi zakona, ki ureja prekrške).
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki.
Varuh je ugotavljal zlasti, da veljavna zakonodaja pomanjkljivo varuje zasebnost in osebne podatke prizadetih posameznikov. Pri tem je treba upoštevati, da je varstvo zasebnosti in osebnih podatkov ustavna pravica posameznikov, pravica javnosti do seznanitve z dokumenti, ki pričajo o delovanju nekdanjega SDV-ja, pa ni samostojna ustavna pravica, zlasti pa ne absolutna in neomejena. Pravico do seznanitve javnosti je zato treba zagotavljati ob tehtanju drugih pravic, zlasti pravic posameznikov do zasebnosti in varstva njihovih osebnih podatkov (npr. z anonimizacijo dokumentov).
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje