Socialni teden, ki ga pripravlja Socialna akademija, je drugi zapored, letos pa med 13. in 18. septembrom v različnih krajih po Sloveniji poteka na temo Preživeti ali zaživeti?. Končal se bo z dvodnevnim seminarjem, na katerem bodo poleg Cepina predavali teolog Branko Cestnik, župan Celja Bojan Šrot, ekologinja Petra Matos, raziskovalka Nevenka Bogataj, psiholog Hubert Požarnik, bloger Aleš Čerin, izobraževalec Danilo Kozoderc in jezuit Robin Schweiger.

S predsednikom Socialne akademije Matejem Cepinom smo spregovorili nekaj besed o Socialnem tednu, o Socialni akademiji, pa tudi o socialnem stanju v državi, težavah in inovativnosti.

Kaj je socialni teden?
Socialni teden je množica dogodkov, ki jih pripravljajo različni organizatorji in imajo skupno krovno temo. Vsi ti dogodki vodijo k temu, da bi državljani, posamezniki čim bolj intenzivno in realno razmišljali o naši skupni prihodnosti. Da se krepi aktivno državljanstvo, da bi se krepila tudi civilna družba, povezanost različnih organizacij in s tem tudi družbena participacija državljanov; se pravi, da bi prevzel odgovornost za svoje odločitve, da bi vedeli da smo odgovorni za svojo lastno prihodnost.

Pri omembi besede sociala ljudje po navadi najprej pomislijo na denarne prispevke.
Termin sociala je v Sloveniji nekoliko ozko razumljen. Ko rečeš v angleščini "social", bi to mogoče veliko bolj ustrezno prevedli v družben. Tudi za Socialno akademijo bi bil mogoče bol ustrezen prevod družbena akademija. Mogoče beseda "družben" bolj na prvo žogo pove tisto, kar želimo povedati. Gre za socialo širše, se pravi socialo v smislu zagotavljanja državljanom, še posebej tistim, ki so izključeni, možnosti, da se vključijo v družbo, da preživijo, da družbi dajo tisto najboljše, kar ji lahko. Denarni prispevki so samo en del sociale, ki ga najprej vidimo. Denar je tisto najbolj konkretno, v kar se vsi zapičimo.

Kakšna je vizija Socialnega tedna?
Naša vizija je ustvarjati prostor dialoga. Državljane želimo spodbuditi in spomniti, da lahko tudi oni nekaj povedo. Vse bi povabil, tudi tiste, ki mislijo, da je to samo za katoličane, pa tiste, ki mislijo, da je to samo za starejše, v prostor dialoga. Naše načelo je, da ti lahko nekaj poveš, da skupaj z drugimi vplivaš in da tudi to krepi človekovo dostojanstvo.

Ali je Socialna akademija katoliška organizacija?
Ne. Smo organizacija, ki so jo ustanovila tri društva, društvo pa je po definiciji vedno neka skupina ljudi ,pri kateri se nikoli ne gleda krstne knjige, da se lahko potem včlaniš. Socialno akademijo so ustanovili: Društvo mladinski ceh, skupnost Slovenski katoliški izobraženci in Društvo za trajne človekove vrednote Perennia. Po našem načinu razmišljanja nam je družbeni nauk Cerkve, pogled kako Cerkev gleda na družbo, zelo blizu. Blizu so nam vrednote človekovega dostojanstva, solidarnosti, vzajemne pomoči. Katoliški v tem smislu, kot se po navadi razume v medijih, pa nismo. Se pravi, da bi nam Cerkev diktirala.

Lahko rečeva, da na akademiji delate po načelih katoliške etike?
Družbenega nauka Cerkve se mi zdi veliko bolj primeren izraz, z močno poenostavitvijo bi pa lahko tudi tako rekli.

Ali so krščanske vrednote v krizi?
Nisem filozof, da bi vedel, kaj točno so krščanske vrednote. Ali je recimo krščanska vrednota ljubezen do bližnjega? Meni se zdi, da je, ampak jo je pa še marsikdo prevzel. Zame je krščanska vrednota edino to, da me Bog ljubi in je stopil na zemljo zato, da bi mi to ljubezen pokazal in s tem mi je dal ogromno dostojanstvo, ljubezen in moč. To je zame ena edina krščanska vrednota. In menim, da tega veliko nas kristjanov ne zna predstaviti pravilno. Velikokrat preveč moraliziramo. Ravno zaradi tega je ta vrednota malo v krizi.

Je skupna volja Slovencev dovolj močna, da se lahko spopadamo s težavami?
Velikokrat v Sloveniji pogrešam predvsem resen dialog o inovativnih rešitvah. Slovenci zelo radi kopiramo modele iz tujine. Ko se je govorilo o fleksibilnosti delovne sile, se je govorilo predvsem o danskem modelu prožne varnosti. Ko se govori o civilni družbi, se govori o skandinavskih državah. Tisti model, ki je po nekih kazalnikih najuspešnejši, tistega želimo vnesti, ne upoštevamo pa lastne kulturne tradicije, lastnega kulturnega konteksta. Vsaka država mora rešitve, odgovore na aktualne probleme implementirati sama, inovativno. Slovenci padamo na to, kar je v tujini boljše, in zato smo velikokrat premalo inovativni pri spoprijemanju s težavami. Gotovo obstaja boljša rešitev kot pa enostavna kopija nekega tujega modela.

Kako pa bi lahko to inovativnost spodbujali?
Večkrat opažam, tudi pri projektnem vodenju, da ljudje zamenjujejo cilje in dejavnosti. Se pravi, govorimo o dejavnosti, npr. bomo delil hrano. V resnici bi se pa moral najprej dogovoriti o ciljih. To je ena stvar, druga stvar pa mogoče tudi gledati na skupno dobro. Velikokrat gledamo vsak samo nase in potem si inovativen samo v svojem preživetju, ne v preživetju skupnosti.

Koliko so Slovenci družbeno dejavni v primerjavi z drugimi narodi?
Ravno sem se ukvarjal s tem področjem v okviru raziskave o razvoju civilne družbe v Sloveniji. Raziskave so na tem področju zelo različne, ker je vse zelo odvisno od tega, kako človeku zastaviš vprašanje. To je zelo težko raziskovati, ampak večina raziskav, ki sem jih videl, kaže, da smo od drugih bolj dejavni v finančni solidarnosti na prebivalca, nekoliko manj pa na tisti ozko gledani družbeni participaciji, kot so pisma bralcev, izražanje protestov, organiziranje v sindikate, v mladinske organizacije ... Se pravi, malo bolj radi prispevamo za človeka v stiski in malo manj radi izražamo svoje mnenje.

Zakaj pa?
Slovenija se od drugih držav Vzhodne Evrope razlikuje predvsem po tem, da je imela že v 80. letih zelo liberalno zakonodajo, kar se tiče ustanavljanja društev in nevladnih organizacij. In ko je bil v drugih državah še trdi socializem, je v Sloveniji preko Zveze socialistične mladine, pa preko Katoliške cerkve že nastajalo ogromno nekih skupin, neke participacije, ki je potem tudi vrela do preloma do osamosvojitve. Ampak težava je v tem, da takrat civilna družba še vedno ni bila čisto svobodna pri izražanju svojega mnenja, tako da Slovenci civilno družbo še zmeraj doživljamo bolj kot druženje, kot priti skupaj, kot zapolnitev svojih prostočasnih dejavnosti, kar je bilo dovoljeno, medtem ko se na civilno družbo kot na to, da je tebi v roke dana demokratična moč, da nekaj poveš, da na nekaj vplivaš, nismo navadili.