31. oktober je dan reformacije, praznik in dela prost dan, ki obuja spomin na versko, družbenopolitično in kulturno gibanje v 16. stoletju ter na rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Prevodi Svetega pisma so ljudem takrat prinesli tudi večjo mero svobode, poudarja škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji Leon Novak. Ljudje so namreč na ta način lahko razumeli Sveto pismo in se na podlagi tega odločali za življenje, ki je ustrezalo svetopisemskemu nauku in normativom.

"Na drugi strani pa je seveda ta svoboda tudi omejila določene človeške želje in prizadevanja po egoizmu, po ustvarjanju dobrin samo za lastno dobro, saj je predvsem izpostavila to, da moramo vse to, kar imamo, deliti drug z drugim," pojasnjuje škof, ki v današnjem času pri dojemanju svobode med ljudmi opaža pomanjkanje odgovornosti, ki jo ta prinaša.

V zadnjih mesecih je Novak pozornost javnosti vzbudil predvsem s pomočjo Ukrajini in njenim prebivalcem. Od začetka vojne je namreč že štirikrat sedel za volan kombija in pomoč, ki so jo zbrali v skupnosti, sam odpeljal v 650 kilometrov oddaljeno ukrajinsko mesto Užgorod. Kot pravi, zase takšno odgovornost lahko prevzame, ne bi pa rad v državo, kjer divja vojna, pošiljal kogar koli drugega. "Zato odgovornost raje prevzamem sam," pojasnjuje svojo odločitev.

Več o vrednotah, ki jih je prinesla reformacija, o položaju druge najstarejše avtohtone verske skupnosti v Sloveniji in tem, kako so potekale vožnje v Ukrajino in nazaj, lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Ko sva se dogovarjala za intervju, sva morala termin uskladiti z intervjujem, ki ste ga imeli na radiu. Je čas pred dnevom reformacije za vas najbolj dejaven, z vidika medijske in druge pozornosti, ki ste je deležni?

Da, gotovo je to eno od najdejavnejših obdobij v cerkvenem, pa tudi klasičnem poteku leta, ker je Evangeličanski cerkvi največja pozornost medijev posvečena prav na ta dan. Drugače pa so seveda vsi prazniki enako delavni in imajo svoje zahteve, tako da je ta dan reformacije pač za nas eden od najintenzivnejših, ki jih obhajamo v sklopu delovanja.

Gre za dan, ki je pomemben tudi za splošno prebivalstvo. Dan reformacije je v Sloveniji pomemben zgodovinski praznik, predvsem zaradi Primoža Trubarja in njegovih del, ki so predstavljala utemeljitev slovenskega knjižnega jezika in naroda. Kako ta dan v primerjavi z drugimi prebivalci razumejo in doživljajo evangeličanski verniki?

Ob dnevu reformacije se predvsem spominjamo gibanja, ki se je nekje od 16. stoletja dalje zavzemalo za versko prenovo posameznika in skupnosti, to je največji poudarek – šlo je za versko prenovo tako individualne osebe kot celotnega občestva. Zaradi tega so tudi nastajali različni projekti prevajanja Svetega pisma. V tem obdobju se spomnimo tudi pomembnih osebnosti, ki so pomembne za nas Slovence. To so Primož Trubar, Jurij Dalmatin, Sebastijan Krelj, Adam Bohorič ter tudi za nas Prekmurce pomembna Štefan Küzmič in Janoš Kardoš, ki so s svojim delovanjem kot reformatorji in seveda kot duhovniki bistveno prispevali k temu, da smo tako Slovenci, med njimi tudi Prekmurci, dobili božjo besedo v svojem jeziku. Da smo dobili seveda tudi svojo nacionalno identiteto – Trubar nas prvič nagovarja kot "ljubi Slovenci".

V tem obdobju se je močno spodbujalo tudi izobraževanje mladih z ustanavljanjem šol, ki pa so bile dostopne vsem, tako fantom kot dekletom, kar je bilo nekaj revolucionarnega. In to ne glede na njihove materialne okoliščine, iz katerih so izhajali, šlo je, kot bi danes temu rekli, za osnovnošolsko izobraževanje. Vsi otroci naj bi se učili brati in pisati, kar je imelo svoj cilj tudi v tem, da bi vsi ljudje lahko prebirali božjo besedo, Sveto pismo, ki se je prevedlo v jezik ljudstva, da bi lahko iz tega potem sprejemali odločitve za svoje življenje.

Ena od pomembnih vrednot je bila inkluzivnost, vključevanje vseh. Kako ocenjujete današnjo družbo s tega vidika, kje bi se po vašem mnenju na tem področju dalo storiti več?

Pri tem vprašanju mi na pamet najprej pade Trubarjev stavek, ki pravi, naj vsak človek iz srca ljubi svojega bližnjega in naj dela dobro, kolikor le more. Če bi bilo to naše vodilo – tako osebno kot družbeno –, bi odpravili veliko težav, tudi trenj in sovražnosti ali agresivnosti, s katerimi se soočamo danes. Ne glede na to, kakšna mnenja imamo ali kakšne politična stališča zastopamo, moramo drug drugega spoštovati, drug drugemu stati ob strani, se podpirati, poskušati razumeti našega sogovornika in sočloveka ter spodbujati medsebojni dialog tako, da se bo naša družba razvijala v pozitivni smeri in da bodo imeli vsi enake pogoje. Tako za življenje in izobraževanje kakor tudi za dostop do dela.

Reformacija je bila na začetku versko gibanje, ki pa je preraslo tudi v kulturno in politično gibanje. Poleg vrednot, ki ste jih že omenili, je ena temeljnih tudi svoboda. Kaj je svoboda pomenila v času reformacije?

Svoboda je v času reformacije v 16. stoletju pomenila to, da so ljudje lahko sami prebirali Sveto pismo in se na podlagi tega tudi odločali za življenje, ki je ustrezalo svetopisemskemu nauku in tem normativom. Svoboda je tako na eni strani omogočala človeku, da je začel v svojem življenju in v družbi, kjer je živel, uveljavljati božje normative medsebojnega spoštovanja, solidarnosti in ljubezni. Na drugi strani pa je seveda ta svoboda tudi omejila določene človeške želje in prizadevanja po egoizmu, po ustvarjanju dobrin samo za lastno dobro, saj je predvsem izpostavila to, da moramo vse to, kar imamo, deliti drug z drugim.

Kako ocenjujete današnje razumevanje svobode v družbi?

V današnjem času pa se svoboda včasih malo tudi že prelevi v anarhijo in zdi se mi, da veliko ljudi misli, da imajo pravico do vsega, nimajo pa nobenih obveznosti. Svoboda zahteva od nas tudi to, da spoštujemo svobodo tako pri sebi kot pri sočloveku in da se zavzemamo za to, da to svobodo podpiramo z našim delovanjem, našim razmišljanjem, intelektualnimi prispevki. Ob tem si moramo prizadevati, da bo svoboda res svoboda za vse, na pa le za del družbe, ki si to svobodo lahko zagotovi z materialnimi sredstvi ali političnim vplivom.

V odgovoru ste se dotaknili druge plati, ki jo prinaša svoboda – to je odgovornost do sebe in drugih. Sami to odgovornost v praksi kažete tudi pri pomoči Ukrajincem, ki jih je prizadela vojna. Evangeličanska cerkev v Sloveniji že od začetka vojne na različne pomaga Ukrajini in njenim prebivalcem. Veliko pozornosti so pritegnile predvsem vaše poti v Ukrajino. S kombijem ste medicinsko opremo, hrano in druge dobrine, ki jih ljudje v tem trenutku najbolj potrebujejo, že večkrat peljali v 650 kilometrov oddaljeni Užgorod. Kako ste izbrali ta cilj?

Užgorod smo izbrali, ker je bilo to z naše strani logistično najlažje doseči. Na drugi strani se moramo zavedati tudi, da je v Ukrajini vojno stanje in da je tudi, kar zadeva varnostne sile, to lahko težava, če se kaj zgodi. Zato smo izbrali najbližji kraj, ki leži tik ob madžarski meji in je dobro dostopen po avtocesti.

Marsikoga je presenetilo, da ste za volan sedli kar sami. Zakaj ste se tako odločili?

Tako sem se odločil zato, ker je tam vojno območje. Zase lahko to odgovornost prevzamem, ne bi pa rad nekoga drugega pošiljal tja, kjer mogoče ne bi bil čisto prepričan, da je to prav in varno, da se vozi po teh krajih. Zato odgovornost raje prevzamem sam. Sem pa prepričan, da bi se našlo kar nekaj ljudi, ki bi bili pripravljeni tudi sami to prevzeti in peljati našo humanitarno pomoč v Ukrajino.

Sorodna novica Pomoč Evangeličanske cerkve: škof Leon Novak v Ukrajino odpeljal pošiljke prve pomoči

Vas je na tej poti kdo spremljal ali ste se vozili popolnoma sami?

Vozil sem se popolnoma sam, tudi zato, ker sem večkrat kombiniral te stvari z drugimi obveznostmi. Nazadnje sem bil denimo v Bratislavi na konferenci škofov in sem se nato od tam prek Madžarske odpeljal neposredno v Ukrajino.

Prvo takšno vožnjo ste opravili aprila. Kolikokrat ste se skupno odpravili v Ukrajino?

Do zdaj smo imeli štiri vožnje, pripravlja se že nova. Nabavili smo ortopedske pripomočke za bolnišnico v Užgorodu – to so vakuumske črpalke za sušenje ran, da se rane hitreje celijo. Gre predvsem za oskrbovanje poškodb, ki nastanejo pri obstreljevanju ali med bombardiranjem, tako pri civilistih kot pri vojnem osebju. Pred tem smo med drugim dostavili petdeset kompletov bergel in dvajset invalidskih vozičkov. S pomočjo naših donatorjev, naših vernic in vernikov, smo zbrali tudi otroška oblačila, predvsem zimsko in poznojesensko konfekcijo, in tudi to dostavili v Užgorod. Tudi naši gasilci iz pomurske zveze so bili toliko prijazni, da so gasilcem v Ukrajini darovali ognjevarno opremo. Tako da je bila ta pomoč kar dobrodošla in so jo tudi z veliko hvaležnostjo sprejeli.

Ste imeli na dosedanjih poteh kakšne težave?

Večjih težav nisem imel. Se je pa pri zadnjem vračanju iz Ukrajine pojavila tehnična težava. Nastala je 18-kilometrska kolona tovornjakov, ki, kolikor sem slišal, vozijo tudi pšenico, ki je po morski poti ne morejo več izvažati v količinah, kot bi želeli. Zato kombinirajo pomorski izvoz žita z železniškim in cestnim prometom. Šlo je za tehnično težavo, ker je bilo malo težje prehitevati te kolone oziroma priti mimo njih. Sicer pa je vse potekalo v redu in ni bilo večjih težav.

Če se za konec dotakneva še vaše Cerkve in verske skupnosti. Vaš škofovski predhodnik Geza Filo je ob dnevu reformacije pred petimi leti dejal, da ste ena redkih Cerkva, ki pridobiva nove člane. Ali to še drži?

Da, v bistvu imamo kar nekaj ljudi, ki se nam pridružujejo in postanejo člani naše Evangeličanske cerkve. Tako da trend je, vendar niha. Manj je bilo tega v času covida, ker so tudi bogoslužja potekala v praznih cerkvah, ker so bile zaprte. Tudi osebni stik med verniki, občani in župniščem je bil zelo omejen. Tako da se komaj zdaj razmere znova normalizirajo in bo v tem kontekstu tudi zanimanje za vstop v Evangeličansko cerkev večje.

Sorodna novica So bili evangeličanski duhovniki med koronakrizo prikrajšani?

Koliko vernikov šteje vaša Cerkev?

Imamo nekaj več kot 12 tisoč vernikov, ki so dejavno vključeni, še štiri ali pet tisoč pa jih je manj vključenih. Večina tistih, ki podpira Evangeličansko cerkev, potem seveda tudi obiskuje naša bogoslužja in vse druge prireditve, ki jih ponujamo vernikom in tudi vsem drugim, ki so za to zainteresirani.

Govorila sva o medsebojnem vključevanju, spoštovanju, poslušanju. Ste druga najstarejša avtohtona verska skupnost pri nas – kako ocenjujete vašo vlogo v slovenski družbi? Kot ste omenili, ste pred dnevom reformacije zasuti s klici – kaj pa sicer, ali imate občutek, da ste dovolj slišani?

Glede na našo velikost imamo seveda tudi manj pozornosti v normalnem družbenem življenju. Razen seveda ob dnevu reformacije. Smo pa dejavno vključeni v Svet krščanskih cerkva, kjer skupaj z Rimskokatoliško cerkvijo in s Srbsko pravoslavno cerkvijo tvorimo ta svet in ta potem tudi obravnava različne teme, ki so aktualne in do katerih lahko kot kristjani zavzamemo tudi stališče, ki seveda izhaja iz svetopisemskega nauka.

V intervjuju za naš portal ste leta 2019 dejali, da ob prazniku reformacije zaznamujemo spomin na preteklost in hkrati izvedemo pregled našega trenutnega delovanja, verovanja in življenja. Kakšno je vaše glavno sporočilo ob prazniku? Kaj želite ljudem in družbi kot celoti?

Želeli bi, da bi ostali ljudje, ki iz srca ljubimo svojega bližnjega in mu delamo dobro, kolikor le moremo, da spoštujemo medsebojno solidarnost in mir ter da se zavzemamo za to, da je vsakemu našemu bližnjemu omogočeno pravično in človeka dostojno življenje.