Gre za temno stran naše medvojne in povojne zgodovine, je v pridigi za žrtve medvojnega in povojnega nasilja na Teharjah dejal upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek. Je pa še druga, svetlejša stran, ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da bi stopili v luč in se skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so v večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne, približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba, preživelim pa pravico do spomina, pravi Lipovšek.

V tej perspektivi je hvaležen vsem, ki so se v tem obdobju na različne načine podali na pot poprave krivic in nasilja ter še posebej na pota, ki vodijo k odpuščanju, medsebojni spravi in k resničnemu miru. Lipovška veseli, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost, tudi nima zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti in ne svetle prihodnosti.

Izrazil je hvaležnost vsem, ki so poskrbeli, da je vendarle stekel proces postopnega urejanja morišč in grobišč, kot se to dogaja v Hudi jami in po drugih krajih. "Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja," je poudaril Lipovšek.

"Neporavnan dolg do preteklosti"

Po maši je zbrane v imenu organizatorja spominske slovesnosti Nove Slovenske zaveze nagovoril publicist in raziskovalec Slavko Žižek. Kot je dejal, so bili ljudje na Teharjah krivično pomorjeni, oropani življenja, pravice do groba in dobrega imena.

"Čeprav nas je vsako leto manj in komaj kakšen pridružen na novo, prihajamo zaradi neporavnanega dolga do dogodkov v preteklosti, ki je naložen nam in bo – vse tako kaže – ostal še našim potomcem. Noben narod ne more biti in obstati s takšnim bremenom časa, ki se je začel z umori – več sto žrtev v jeseni 1941 in pomladi 1942 – in končal v pobojih tisočih ob koncu vojne," je ocenil Žižek.

Poudaril je, da še vedno posluša zmerljivke o izdajalcih, kolaborantih, revanšistih in kar je še takega. Kako krivično, pravi in dodaja, da "ozmerjati z izdajalci ljudi, katerih edini greh je bil upor proti terorju rdeče zvezde in ki so bili zaradi ljubezni do vrednot, kot so Bog, narod, domovina, ob življenje ali pregnani na tuje, kjer so ob borbi za vsakdanje preživetje uspeli ohraniti slovenski jezik in ljubezen do domovine ter narodno zavest prenesti na mlajše rodove vse do danes, je popolnoma nerazumljivo in skregano z definicijo izdajstva".

Ujetniško taborišče

Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani 2. sv. vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci iz Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem in jih potem izročili novi partizanski oblasti.

Večino so jih brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližji okolici Celja, še več pa so jih od tu odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.

Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa je še vedno nedokončan, a je po mnenju teharske župnije premalo politične volje, da bi ga v celoti uredili.