Foto: BoBo
Foto: BoBo

Na torkovi novinarski konferenci sta predsednik SDS-a Janez Janša in evroposlanec Milan Zver predstavila svoje sume, da je evropska komisarka Vera Jourova vplivala na odločitev ustavnega sodišča, ki je odpravilo zadržanje dela novele o RTV Slovenija. V njunem nastopu je bilo zaznati jasen evroskeptičen sentiment. "Prišli so ustavnemu sodišču v "provinci" Republiki Sloveniji povedat, naj to spremenijo. In ustavno sodišče je to naredilo. Smo pri temeljnem vprašanju suverenosti države. Slovenija te suverenosti ni prenesla na Evropsko unijo," je med drugim izjavil Janša.

Kakšni sta po 20 letih članstva v EU-ju in tri mesece pred evropskimi volitvami tradicija in raba evroskepticizma v Sloveniji, je za MMC pojasnil Marko Lovec s fakultete za družbene vede.

Sorodna novica SDS: Komisarka Jourova vplivala na odločitev ustavnega sodišča. Ustavno sodišče: To ne drži.

Vrhunec evroskepticizma med volivci v letih 2018 in 2019

Kmalu po vstopu Slovenije v EU leta 2004 je nastopila svetovna finančna kriza s krizo v evroobmočju. Takrat se je prvič pojavil evroskepticizem, predvsem na strani javnega mnenja, med ljudmi, torej na strani povpraševanja. "Plače so stagnirale, padle. Sprejeti so bili varčevalni ukrepi. Nekaj napačnih odločitev je sprejela tudi Evropska unija, kar je imelo posledice za manjše države, čeprav Slovenija takrat ni bila najbolj zadolžena," spomni Lovec. Po pojavu evroskepticizma na strani povpraševanja je sledil evroskepticizem na strani ponudbe. Med prvimi strankami, ki so se na evropske volitve podale z nekoliko skeptičnim programom, je bila leta 2014 Levica. "Program ni bil čisto protievropski, a je bil kritičen in je opozarjal, da nekatere varčevalne politike ne delujejo." Istega leta smo imeli pri nas tudi predčasne parlamentarne volitve, na katerih pa se na primer Slovenski nacionalni stranki kot eni prvih populističnih strank, ki je edina odkrito nasprotovala članstvu v EU-ju, ni uspelo uvrstiti v parlament.

Ko se je končala gospodarska kriza, je v letih 2015 in 2016 kontekst in teren za uspešno rabo evroskepticizma ustvarila migracijska kriza. "Evroskepticizem je deloval kot opozorilo, da je Evropska unija dekadentna, da gre v napačno smer, da uničuje tradicionalno podobo kakovostnega življenja in da želijo v Bruslju v etničnem smislu na silo spreminjati družbo," pojasni sogovornik.

Težava slovenskega odnosa do Evropske unije so nepoznavanje, neznanje in nezainteresiranost. Dolgo obdobje, še pred samim vstopom v EU, smo na tehnični ravni pridobivali znanje in se učili, kako uspešno prenašati evropsko zakonodajo v slovenski prostor. V tem smo bili razmeroma dobri. Medtem pa je na politični ravni prevladal pretiran optimizem. Prepričanje, da moramo zgolj prilagoditi oziroma narediti »copy paste« zakonodaje, čemur bodo sledile nemške plače, švedska socialna država in francoska dolžina dopusta. Seveda se nič od tega ni zgodilo.

Marko Lovec

Pri nas se je prava ponudba evroskepticizma na politični ravni začela šele v tem obdobju. Lovec med razlogi našteje politično nestabilnost, razpad druge Janševe vlade, ki mu je sledila zaporna kazen nekdanjega premierja. "Takrat je Janša izjavil, da mu je Evropska ljudska stranka obrnila hrbet. Ko je govoril o Jean-Claudu Junckerju, je celo uporabil izraz "nož v hrbet". Janševa stranka se je takrat pomaknila nekoliko bolj v desno in prevzela nacionalistično-konservativni program. Učila se je od madžarskega premierja Viktorja Orbana, ki ji je nato pomagal tudi pri vzpostavljanju alternativnega medijskega prostora v Sloveniji. Sledila je zmaga Donalda Trumpa na volitvah v ZDA, ki ga tudi lahko razumemo kot vzor."

Vrhunec evroskeptičnega vzdušja je bilo med slovenskimi volivci zaznati v letih 2018 in 2019. Evropskih volitev pred petimi leti se je pri nas udeležilo le slabih 29 odstotkov volilnih upravičencev. Slabšo udeležbo sta imeli le še Češka in Slovaška.

Nato se je, kot opaža Lovec, trend obrnil. V času tretje vlade Janeza Janše med letoma 2020 in 2022 je začela podpora EU-ju naraščati. "Veliko so k temu prispevali njegovi tviti, saj so ljudje ob njih EU videli kot zagotovilo normalnosti in ohranjanja demokracije v naši državi." Tviti nekdanjega premierja so zaznamovali tudi predsedovanje EU-ju v drugi polovici leta 2021. Janša je v pozneje izbrisanem tvitu nekatere evroposlance označil za lutke Georgea Sorosa, vodji misije Evropskega parlamenta za ugotavljanje dejstev Sophie in ‘t Veld pa je očital, da želi rušiti slovensko vlado. Na njegove izjave sta se odzvala tako predsednik Evropskega sveta Charles Michel kot takratni predsednik Evropskega parlamenta David Sassoli. Ta je Janšo "pod nujno" pozval, naj preneha provocirati člane Evropskega parlamenta. "Stvari, ki jih je takrat pisal na Twitterju, so bile za marsikoga na Zahodu neverjetne. Marsikdo je takrat v negativnem smislu "odkril" Slovenijo in ugotovil, da obstaja (...) V drugi polovici predsedovanja je Janša odkril, da se tovrstno delovanje obrača proti njemu in da mobilizira veliko količino ljudi, ki bodo glasovali proti njemu."

Lovec ob tem še enkrat spomni, da je logika polarizacije v letih 2018 in 2019 še delovala Janši v korist, saj je na ta način krepil svojo bazo in hkrati onemogočal levi sredini, da bi se oblikovala kot zmerna alternativa, blagi evroskepticizem pa je demotiviral sredinske volivce, ki so bili razočarani. "V času svojega zadnjega mandata pa je s svojim početjem sredino močno mobiliziral proti sebi. Politična sredina je običajno proevropska in liberalna, kar pojasnjuje krepitev podpore EU-ju v tistem obdobju (…) Medtem so se spremembe zgodile tudi v ZDA, kjer je na volitvah zmagal Joe Biden, Trump pa je bil vedno bolj izoliran. EU se je razmeroma uspešno odzval na pandemijo. Oblikoval je velik sklad in ogromno denarja namenil za okrevanje in odpornost. Tudi Janša se je tik pred zadnjimi parlamentarnimi malo potegnil nazaj," doda.

Slovenija je EU-ju drugič predsedovala med 1. julijem in 31. decembrom 2021. Foto: BoBo
Slovenija je EU-ju drugič predsedovala med 1. julijem in 31. decembrom 2021. Foto: BoBo

Pred prihajajočimi volitvami je opaziti razliko

Lovec opaža, da na desni sredini pred prihajajočimi evropskimi volitvami pravzaprav ni prave konkurence. "Nova Slovenija naj bi bila zmerna desnica, desno od SDS-a pa ni skoraj ničesar." Drugi evroskeptiki, ki naj bi nastopili na volitvah, kot sta Resni.ca in kandidat Uroš Lipušček, imajo bolj levo kot desno usmerjen program. Nasprotujejo pretirani podpori Ukrajini in nimajo liberalnega ekonomskega programa. Zato se zdi, da bodo jemali levim strankam. SDS tako s polarizacijo političnega prostora levosredinske vladne stranke potiska bolj proti levi, kjer torej že imajo konkurenco, meni Lovec.

SD mora kot vladna stranka z ministrico za zunanje zadeve podpirati zmerna prozahodna stališča. Po stališčih, ki bi mobilizirala bolj levo bazo, ne more poseči, obenem ji kredibilnost najeda neuspešnost vlade. "Zdaj poskušajo s Palestino, a hkrati bodo morali pri tem tekmovati z evroskeptičnimi strankami na levi." "Leva sredina je pri nas nekoliko bolj kritična do ZDA, očitno se nam ta tradicija vleče še iz Jugoslavije. A predstavniki levosredinskih strank o tem ne morejo govoriti in morajo nekako plavati proti toku. Zdi se, da jim bodo te nove, evroskeptične liste, ki se pojavljajo, vzele nekaj glasov."

Stranka SDS je na evropskih volitvah običajno uspešna. Tokratni mandat pod okriljem Evropske ljudske stranke končujeta poslanca Romana Tomc in Milan Zver. Pred zadnjimi volitvami leta 2019 je bil strankin evroskepticizem zelo blag in zamejen. Izjave Zvera in Tomc so bile zelo zmerne. "Niso bili sicer v vsem usklajeni z Evropsko ljudsko stranko v nasprotju z Ljudmilo Novak iz NSi-ja. Če primerjamo njen program in program EPP-ja, deluje, kot da bi bil skopiran. Tudi Franc Bogovič iz SLS-a, ki je na volitvah nastopil na skupni listi s SDS-om, je nastopal z zelo zmernimi programom in izjavami."

Pred tokratnimi volitvami je po Lovčevem opažanju precejšnja razlika. "Pred nekaj dnevi je Nova24 objavila intervju z Milanom Zverom, v katerem najdemo povezavo antiglobalizma s kritiko Bruslja in nevladnih organizacij ter podporo suverenizmu in nacionalizmu. Gre za čudno zmes, ki je pri njem prej nismo poznali. Zdaj smo priča še obtožbam, da se je komisarka Jourova, ki prihaja iz liberalne skupine, vmešavala v stvari, ki niso v njeni pristojnosti."

Marko Lovec predava na katedri za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Foto: BoBo
Marko Lovec predava na katedri za mednarodne odnose na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Foto: BoBo

Slovenija izstopa po občutku, da v EU-ju nimamo vpliva

Na vprašanje, ali Janša s tem nagovarja čustva malega naroda, ki se bori proti velikim in močnim strukturam, Lovec odgovarja: "Janša ni neumen. Lahko bi rekli, da igra na prave note. Če pogledamo ankete, opazimo, da Slovenija na evropski ravni izstopa po občutku, da nimamo vpliva. To je zelo prisotno. Številni drugi kazalci, kot so odnos do evra, do skupnega evropskega trga, celo odnos do mobilnosti in migracij, nas uvrščajo med bolj proevropske narode. Zelo pa izstopamo po občutku, da smo majhni in brez vpliva." Od kod izhajajo ti občutki? Lovec meni, da smo se provincializirali predvsem sami. K marginalizaciji Slovenije znotraj EU-ja so med drugim prispevali nestabilnost na levi sredini, pojavi novih strank, ki jim ni uspelo zgraditi partnerstev in se vzpostaviti znotraj strankarskih družin na evropski ravni. "Če želiš imeti vpliv na ravni Evropskega parlamenta, potrebuješ stabilnost, tradicijo, da lahko računajo nate, da sploh vedo, koga lahko pokličejo v drugo državo. Če želiš imeti vpliv in proaktivno spreminjati tokove, ne le blokirati, moraš pripadati neki skupini in oblikovati partnerstva." Na desni sredini pa se je Janša s svojim početjem, da bi se ohranil na oblasti, izoliral skupaj z Orbanom. "Verjetno ga v Evropski ljudski stranki gledajo nekoliko postrani in težko koga pokliče."

Evropsko politiko še vedno razumemo kot nekaj, na kar nimamo vpliva in moramo zgolj prekopirati v slovenski prostor. "V učbenikih se na temo Evropske unije Slovenija pojavlja kot primer države, kjer se ministri najmanj udeležujejo različnih svetov ministrov. Medtem ko ne hodimo tja, se sprašujemo, zakaj nismo vplivni." Lovec kot primer neresnega odnosa aktualne slovenske politike do Evropske unije navede tudi odbor za zadeve Evropske unije, ki deluje znotraj državnega zbora, vodi pa ga SDS-ov poslanec Franc Breznik. "Vladna koalicija je pustila največji opozicijski stranki, ki je na trenutke evroskeptična, da vodi odbor za evropsko politiko, kjer naj bi naši poslanci razpravljali o ključnih vidikih evropske zakonodaje, ki se prenaša v naš prostor. Kaj to pomeni? Da je tako nepomemben, da raje zadržijo druge odbore, tega pa prepustijo, češ da ga nihče ne spremlja in samo izraža podporo temu, kar je sprejeto na EU-ravni. Ne moremo torej pričakovati, da bo javnost izjemno angažirana in da bomo imeli vpliv, če se na ta način vedejo že sami odločevalci," je kritičen Lovec.

"Težava slovenskega odnosa do Evropske unije so nepoznavanje, neznanje in nezainteresiranost. Dolgo obdobje, še pred samim vstopom v EU, smo na tehnični ravni pridobivali znanje in se učili, kako uspešno prenašati evropsko zakonodajo v slovenski prostor. V tem smo bili razmeroma dobri. Medtem pa je na politični ravni prevladal pretiran optimizem. Prepričanje, da moramo zgolj prilagoditi oziroma narediti "copy paste" zakonodaje, čemur bodo sledile nemške plače, švedska socialna država in francoska dolžina dopusta. Seveda se nič od tega ni zgodilo."

EPP v svojem programu podnebnih sprememb skoraj ne omenja

Med prvimi akcijami, ki so bile označene za predvolilno vedenje, je bila tudi NSi-jeva kritika energetskega zakona in zelenega prehoda kot enega osrednjih projektov Evropske unije. Njihovi poslanci so večkrat poudarili, da podpirajo zeleni prehod, a le, če ne bo slonel na plečih ljudi. Lovec meni, da je bilo v tej kampanji prisotnega zgolj nekaj reakcionarnega populizma. Obenem spomni, da se je tudi Evropska ljudska stranka v kontekstu kmečkih protestov po Evropi postavila proti zelenemu prehodu, na stran kmeta. "Ugotovili so, da lahko tako zelo preprosto ohranjajo status quo in svoj položaj ter na ta način preprečijo krepitev skrajno desnih evroskeptičnih sil. Zanje je to poceni zmaga. V programu EPP-ja za prihajajoče evropske volitve skorajda ni govora o podnebnih spremembah. Teme se lotevajo zelo previdno. Ne bi pa rekel, da si NSi želi neke drugačne Evropske unije, ki bi imela šibkejšo komisijo, kjer bi države imele več pravic … V tem smislu si ne želijo alternativne Evropske unije in mislim, da še vedno podpirajo integracijo."

Ali ni kritika EU-ja deloma le upravičena?

Če se vrnemo na začetek, na navedbe, da je Slovenija v EU-ju le provinca in da je kot majhna država na obrobju obravnavana drugače od velikih, osrednjih sil ... Je občutek periferizacije Slovenije znotraj EU-ja deloma vseeno upravičen? "Seveda. To doživljamo na različnih področjih. A gre tudi za našo naivnost in za pričakovanja, da bo Bruselj, torej nekdo drug, poskrbel za naš red in blagostanje. Politika pač ne deluje na ta način. Odgovorni in angažirani moramo biti sami. Ne moremo pričakovati, da bo nekdo drug benevolenten in poskrbel za nas. To ni družina. Še v družini ni vedno nujno, da bodo starši res naredili vse, kar je dobro zate. Poleg tega moraš na neki točki tudi v družini odrasti sam."

V tem kontekstu pa si moramo nujno zastaviti tudi vprašanje, kaj je alternativa. Bi nam bilo boljše, če Evropske unije ne bi bilo? Bi imeli več vpliva? "V EU-ju imamo še vedno možnost, da se v procesu iskanja rešitev v odnosu do večjih držav in večjih interesov lahko zanašamo na skupne institucije, na skupno odločanje in na komisijo. Mislim, da nam to daje večji manevrski prostor, kot če Evropska unija ne bi obstajala. Morali pa bi biti proaktivni, ves čas angažirani in pripravljeni. Stranke in vlada se morajo dejavno ukvarjati z evropsko politiko in ne le pričakovati, da bo Evropska unija poskrbela za vse," še sklene Lovec.

Referendum o pristopu k EU-ju marca 2003. Foto: BoBo
Referendum o pristopu k EU-ju marca 2003. Foto: BoBo