Slovenija

Poudarki

  • Heroin, kokain, tramal, dormicum, helex, kventiax, apaurin, sanval, butan ... Dobrodošli v svet odvisnosti od mamil.
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.7 od 270 glasov Ocenite to novico!
Heroin
Če je bila injekcijska igla v devetdesetih letih prejšnjega stoletja rezervirana za heroin in redkeje kokain, pa mlajši odvisniki vse pogosteje intravenozno uživajo tablete, predvsem pomirjevala in uspavala. Foto: MMC RTV SLO
Postelja
Odvisniki, ki pristanejo na ulici, se zatekajo v zapuščene objekte, kjer prebivajo v higiensko res vprašljivih pogojih. Foto: MMC RTV SLO
Njegov upočasnjen način govora jasno nakazuje, da si je tisto dopoldne že postregel s svojim odmerkom uspavalnih tablet dormicum. Pripoveduje mi, da jih na dan porabi od pet do šest, kar je po njegovih besedah odmerek, ki bi lahko bil zame, ker moje telo ni navajeno nanje, smrtonosen.
Odvisnost
Posameznik pod vplivom heroina ali določenih tablet izgubi stik z zunanjim svetom oziroma mu je zanj vseeno. Foto: MMC RTV SLO
       Noga mu je smrdela, kot da bi si ob nanjo privezal mačje truplo. Celo preprodajalci so se ga izogibali, tako da je moral najprej nekje pustiti denar in počakati za vogalom, da je preprodajalec tam pustil robo.       
Heroin
Otroški dodatek, ki je pristal na pločevinki. Foto: MMC RTV SLO
       Imam občutek, da stigma nam narkomanom celo ustreza, saj se potem lažje in hitreje zapremo v svoj svet odvisnosti in zviška gledamo na svet običajnih ljudi, pri čemer pa je to samo izgovor za zadovoljevanje lastne želje po zadetosti.       
Heroin
Heroin in tudi druga mamila se lahko uporablja tudi brez injekcijske igle, denimo s kajenjem ali njuhanjem, vendar je tam učinek mamila bistveno manjši. Foto: MMC RTV SLO
       To je zgodba, ki se nikoli ne konča, kar sem spoznal, ko mi je uspelo zbrati kar 15 gramov heroina. Potem sem se vprašal, ali je to zdaj tisto, zaradi česar naj bom srečen. Odgovor je bil ne.       
Tablete
Če ima Slovenija težave s samopreskrbo pri hrani, pa to ne velja za področje odvisnosti. Foto: MMC RTV SLO
Vse to poteka sredi mesta med vrvežem mimoidočih, ki se za odvisnike ne zmenijo. Preprosto gre za dve različni realnosti, ki mirno sobivata vsaka zase, a se, tudi ko med njima ni zidu, tako rekoč ne srečata.
Igla
Za vbrizgavanje v dimlje se uporabljajo daljše injekcijske igle. Foto: MMC RTV SLO
       Ta dekleta nimajo nekoga, ki bi jih zaščitil, recimo zvodnika, zato se zgodi tudi, da jih nekdo po opravljeni storitvi preprosto pretepe in vrže ven iz avtomobila.       
Priprava
Odvisniki, ki so na ulici, predstavljajo le manjši delež uporabnikov trdih drog. Nekateri svojo odvisnost uspešno vključijo v vsakdanje življenje, ne da bi ga odvisnosti tudi v celoti podredili. Foto: MMC RTV SLO
Ob steni sva naletela na ostanke ognja, na katerem si je nekdo skuhal riž, ki ga je, po embalaži sodeč, prejel v dobrodelni ustanovi. Nasprotni kot pa je nekdo uporabljal kot stranišče.
Igla
V rabljenih iglah včasih ostane tudi nekaj vsebine, pomešane s krvjo. Foto: MMC RTV SLO
       Odvisniki na ulici so le ena skupina odvisnikov. Veliko je tudi takih, ki imajo službe in živijo normalno življenje, v prostem času pa si privoščijo heroin. Tretja skupina pa so uporabniki iz višjih slojev, ki se poslužujejo predvsem kokaina višje kakovosti. Želim si, da bi tudi nekateri vodilni ljudje lulali v lonček pred medicinsko sestro, kot sem to morala početi sama.       
Bivališče
V bivališčih si odvisniki obroke pripravljajo kar na tleh. Foto: MMC RTV SLO
       Služb je čedalje manj, stroški za vzpostavitev novega življenja pa so čedalje višji. Ti ljudje se nekaj časa še trudijo živeti običajno življenje, vendar se jih skoraj polovica slej ko prej zlomi in vrne nazaj k drogi, ali pa jo zamenjajo za alkohol, ki je družbeno bolj sprejemljiv.       
Heroin
Heroinski prah uporabnik pomeša s citronko, ki pomaga pri topljenju, in vodo, pripravljeno tekočino pa v iglo potegne skozi košček cigaretnega filtra. Foto: MMC RTV SLO
       Starši se večinoma obnašajo, kot da se ni zgodilo nič, in o tem ne želijo govoriti. Skratka lažejo. Tudi ko rečejo, da so ti odpustili, lažejo. Niso ti odpustili.       
Tablete
Tablete, ki jih odvisniki uporabljajo, je mogoče dobiti le z receptom, kar pa v praksi ne predstavlja tako velike prepreke. Foto: MMC RTV SLO
       Včasih smo se uporabniki drog dobili skupaj na svojem ritualu, kot smo mu rekli, danes pa imam občutek, da vsak gleda le nase.       
Igla
Parkirani vagoni v bližini železniške postaje ponujajo marsikateremu odvisniku zavetje. Foto: MMC RTV SLO

Dodaj v

"Mi nismo nikakršni heroji"

Sprehod med ljubljanskimi odvisniki od mamil
29. junij 2013 ob 15:40
Ljubljana - MMC RTV SLO

Biti odvisnik od mamil nekaterim predstavlja način življenja. "Tako je vsak dan. Se zbudiš, razmišljaš, na kakšen način boš prišel do denarja za robo, poiščeš svojega preprodajalca in se zadeneš … Dan za dnem ista zgodba," mi pripoveduje 43-letni zdravljeni odvisnik od heroina, s katerim sva se skupaj sprehodila po vsakdanjiku ljubljanskih odvisnikov.

Odvisniki, ki živijo na ulici, se najpogosteje srečujejo v zapuščenih stavbah in njihovi okolici, ki jih nekateri odvisniki imenujejo gnezda. Ta nudijo odvisnikom od mamil skromno zavetje, kjer se lahko bolj ali manj nemoteno družijo ali potešijo odvisnost. Najina prva postaja v dopoldanskih urah je bilo gnezdo v neposredni bližini zdravstvenega doma na Metelkovi ulici, kjer se odvisniki zbirajo tudi zaradi metadonskega programa, ki tam poteka.

Metadonski program obiskuje tudi moj sopotnik, a nad njim ni navdušen. Sicer s pomočjo metadona ne doživlja odtegnitvenega sindroma oziroma "krize", a obenem mi pripoveduje, da obstaja veliko boljših in tudi cenejših zdravil, kot je metadon, ki pa jih zdravstveni domovi v Sloveniji ne ponujajo. "Kriza po metadonu traja dalj časa kot po heroinu." Sicer pa tudi odvisniki, ki se odločijo za metadonski program kot prvi korak k premagovanju odvisnosti, ostajajo stigmatizirani. "Mi ne smemo skozi glavni vhod, da ne bi motili ostalih obiskovalcev, ampak moramo pozvoniti pri vratih na zadnji strani doma."

Uspavalo za dobro jutro
Že prvi pogled onkraj zidu, ki loči gnezdo od pločnika, ne pušča nobenega dvoma o tem, kje

sva. Mojega vodnika nerazločno pozdravi fant v poznih dvajsetih, ki je naslonjen na zapuščeno stavbo z enim odprtim očesom, v rokah pa stiska pločevinko plina za polnjenje vžigalnikov, iz katere redno vdihava plin. "Stari, nehaj s tem plinom. Možgane ti bo uničil," ga ogovori moj vodnik, fant pa mu ne ostane dolžan: "Bolje to kot heroin." Takoj zatem k nama pristopi moški v poznih tridesetih, ki navzven sicer deluje bolj priseben od fanta s plinom, a njegov upočasnjen način govora jasno nakazuje, da si je tisto dopoldne že postregel s svojim odmerkom uspavalnih tablet dormicum. Pripoveduje mi, da jih na dan porabi od pet do šest, kar je po njegovih besedah odmerek, ki bi lahko bil zame, ker moje telo ni navajeno nanje, smrtonosen.

"Tukaj ljudje takoj nasmetijo. Prejšnji teden sem vse smeti pograbil na en kup, pa poglej, kakšno je danes," mi govori, medtem ko z zanimanjem opazujem smeti, razprostrte po tleh. Med pločevinkami in plastenkami tu in tam leži tudi kaka injekcijska igla. Vendar je igel precej manj kot embalaž različnih tablet, ki med odvisniki postopoma izpodrivajo heroin - mamilo, ki ga najpogosteje povezujemo z injekcijsko iglo. Tablete so bitko s heroinom začele dobivati tudi zaradi padca kakovosti heroina, ki je dostopen na slovenskih ulicah. "Tole, kar se danes prodaja, nima skoraj nobenega učinka," mi pripoveduje moj vodnik. Heroin, podobno kot kokain, na svoji poti od proizvajalca do kupca potuje skozi več rok, in vsaka izmed njih lahko vanj primeša sladkor, škrob ali kaj podobnega, s čimer končnemu izdelku poveča težo in s tem tudi ceno. Pri tem pa heroin že v izhodišču pogosto vsebuje več snovi, ki nastanejo kot stranski proizvod in odvisniku ne dajo želenega učinka.

Organizirani kriminal izgublja bitko s farmacijo
Zdravila, ki spadajo v skupino benzodiazepinov oziroma na ulici imenovanih "benzotov" - gre večinoma za pomirjevala ali uspavala -, so poleg stalne kakovosti tudi znatno cenejša. Medtem ko gram heroina na ulici stane 15 evrov, je za želeno tabeto treba odšteti med enim in tremi evri. Med "benzoti" so med odvisniki priljubljeni apaurin, helex in že omenjeni dormicum, a seznam se tu ne konča, saj se nekateri odvisniki poslužujejo tudi tramala, sanvala in kventiaxa, ki po besedah mojih sogovornikov prav tako poskrbijo za želen učinek.

Četudi gre za zdravila, ki jih je mogoče dobiti le z receptom, pa je v praksi, tako trdijo moji sogovorniki, tablete razmeroma enostavno dobiti. Zadošča že, da nekdo uspešno prepriča svojega zdravnika, da trpi zaradi nespečnosti ali občutka tesnobe, in že je lahko na poti k odvisnikom, kjer tablete unovči. Prav na ta način naj bi več upokojenk poskrbelo za socialni korektiv k nizki pokojnini.

Napotnica do rešitve
Medtem ko z zanimanjem poslušam kratek tečaj farmacije, ki mi ga podaja moj sogovornik, se kolega ozre k fantu v zgodnjih tridesetih, ki se opoteka proti nama. V rokah stiska škatlo čokoladnih kosmičev, ki predstavljajo njegov zajtrk. Ko poskusi vzpostaviti pogovor s fantom, ta le stežka razločno spregovori nekaj besed, težave ima že z ohranjanjem ravnotežja. Kljub temu nama uspe ugotoviti, da je fant namenjen na center za zdravljenje odvisnosti, ki med odvisniki uživa visok ugled kot izjemno uspešna institucija.

"Si dobil napotnico? Ampak tak vendar ne moreš tja, te bodo zavrnili že pri vratih. Kaj si pa vzel?" Na to vprašanje fant zajeclja: "Zdravila, ki so mi jih dali na infekcijski." Odgovor ne prepriča nikogar izmed prisotnih. Kljub temu se s kolegom odločiva, da mu bova pomagala, zato se skupaj napotimo proti sedežu Kraljev ulice, kjer bi fanta lahko vsaj za silo umili in mu našli novo obleko.

Odvisnik, ki se ga izogibajo celo preprodajalci
Ko se med hojo fant še naprej nerodno opoteka, mi moj vodnik razloži, da njegove težave s hojo niso povezane zgolj z domnevnimi zdravili z infekcijske klinike. "Pred časom je vzel prevelik odmerek in obležal tako, da je prekinil dotok krvi v nogo, zato so mu jo morali odrezati."

Fant sicer ni edini, ki je plačal tovrsten davek zaradi odvisnosti. Pogosteje do tega pride zaradi "auta", torej kadar odvisnik pri vbrizgavanju zgreši žilo. To lahko privede do vnetja, v resnejših primerih tudi do gangrene. Eden izmed ljubljanskih odvisnikov je tako znan prav po tem, da si sproti odstranjuje odmrlo tkivo kar z žepnim nožem, nato pa nogo zavije v časopisni papir. "Samo vprašanje časa je, kdaj bo ostal brez noge," mi pripoveduje kolega med podpiranjem opotekajočega fanta. "Podobno se je že zgodilo še enemu, ki je že umrl. Noga mu je smrdela, kot da bi si ob nanjo privezal mačje truplo. Celo preprodajalci so se ga izogibali, tako da je moral najprej nekje pustiti denar in počakati za vogalom, da je preprodajalec tam pustil robo."

Tovrstni primeri so bolj skrajnosti kot nekaj običajnega, kljub temu pa so zdravstvena tveganja sestavni del odvisnosti od mamil. Bolj kot virus HIV, ki je v Sloveniji razmeroma dobro obvladan, pa je pri odvisnikih težava virus hepatitisa C, ki povzroča težave z delovanjem jeter, izvem od svetovalke v društvu Stigma, kamor se z vodnikom napotiva, potem ko za silo pripraviva fanta na snidenje s starši in zdravniki. Prostori društva za zmanjševanje škodljivih posledic drog Stigma so še ena lokacija, kjer se odvisniki zbirajo. V društvu so jim na voljo poleg televizije, kave in soka tudi sterilni "guni" oziroma pištole, kot se v žargonu odvisnikov imenujejo injekcijske igle.

Sterilna igla ni vedno dovolj
"Mi jim sicer lahko damo sterilne gune, ampak to ni dovolj za preprečevanje okužb. Pri heroinu ni problem samo v tem, da bi si ljudje delili igle, ampak si delijo tudi vodo, ki jo vsak zajema s svojo iglo, med katerimi ima lahko nekdo rabljeno in okuženo," mi pripoveduje svetovalka, nekdanja odvisnica, ki se je na tak način tudi sama okužila, čeprav je vselej uporabljala svojo iglo. "Sprva sem bila presenečena, kako je to možno, potem sem pa po premisleku ugotovila, da smo pri našem ritualu zajemali vodo iz skupnega kozarca."

Čeprav jih je uradno med odvisniki le 20 odstotkov okuženih s hepatitisom C, pa je po mnenju svetovalke dejansko ta odstotek precej višji. "Marsikdo se ne želi testirati, zato obveljajo zadnji testi, ki so negativni, čeprav se je v tem času lahko že okužil. Ko se je v devetdesetih hepatitis razplamtel med odvisniki in smo se vsi testirali, nas je bilo sedemdeset odstotkov pozitivnih. Mislim, da je ta delež enak še danes."

Iskanje izgubljenih žil
Da bi se bolje vživel v življenje odvisnikov na ulici, mi vodnik predlaga, da spremljava enega izmed odvisnikov na njegovi poti od preprodajalca do končne uporabe mamila. Tako ogovoriva fanta v zgodnjih tridesetih, ki je ravno na poti do preprodajalca, z vprašanjem, ali ga lahko spremljava in morebiti tudi fotografirava pri uporabi. "Jaz jemljem v dimlje," izrazi zadržanost do fotografiranja.

Ob tem mi oba razložita, da je v predelu dimelj "najboljša žila", ki jo je zaradi debeline težko zgrešiti, obenem pa ima mamilo tudi hitrejši učinek. Redni uporabniki injekcijskih igel imajo namreč čez čas težavo pri iskanju žil, ki še niso poškodovane. Vsak odvisnik si tu sam postavi omejitev, pri kateri bo svojo odvisnost skušal brzdati, mi razlagata. "Jaz sem si denimo rekel, da se v dimlje ne bom zadeval. Sem se pa v roke, noge, tudi v vrat, ko je drugje zmanjkalo žil."

Stigma lahko postane tudi izgovor
Naposled ga prepričava, da nama dovoli fotografiranje, za katerega je sprva hotel plačilo, a si je nato solidarnostno premislil. Vendar moramo še pred tem skupaj do preprodajalca. Fanta spremljava z varne razdalje, a že na poti naletimo na večjo težavo, saj srečamo dekle, prav tako v zgodnjih tridesetih, urejenega videza, ki pozna oba moja spremljevalca. Kmalu skozi pogovor ugotovimo, da je tudi sama namenjena k istemu preprodajalcu kot najin novi kolega, vendar je preprodajalec po telefonu obema dejal, da ima pri sebi dovolj robe le za enega. Kmalu zatem se med njima vname tekma v hitri hoji proti avtobusni postaji, pri čemer vsak izmed njiju upa, da bo prav on kupec edinega odmerka heroina, ki je na voljo.

"Vidiš. Tako kot sem ti rekel. Cel dan tavaš naokoli, da dobiš robo in se zadeneš. To ni nikakršno življenje. Vsi odvisniki se tolažijo, da je vsakdanje življenje nesmiselno pehanje za denarjem, ampak to je samo izgovor. To zdaj vem, da je prav to vsakdanje življenje tisto, ki ponuja nekaj. Tole ne ponuja ničesar. Pravzaprav imam občutek, da stigma nam narkomanom celo ustreza, saj se potem lažje in hitreje zapremo v svoj svet odvisnosti in zviška gledamo na svet običajnih ljudi, pri čemer pa je to samo izgovor za zadovoljevanje lastne želje po zadetosti," mi pripoveduje kolega, medtem ko z varne razdalje opazujeva fanta in dekle, ki hitita proti preprodajalcu. "To je zgodba, ki se nikoli ne konča, kar sem spoznal, ko mi je uspelo zbrati kar 15 gramov heroina. Potem sem se vprašal, ali je to zdaj tisto, zaradi česar naj bom srečen. Odgovor je bil ne, še slabše je bilo. S tem načinom življenja ne moreš nikoli biti srečen."

Dva svetova na istem mestu
Pot nas zanese mimo ljubljanske borze na Bavarski dvor, kjer naj bi preprodajalec izstopil iz avtobusa. Dekle priteče na postajo in čaka na prihajajoči avtobus s pravo številko ter takoj stopi k izstopnim vratom, kjer išče preprodajalca. Fant medtem uporabi svojo iznajdljivost in pokliče preprodajalca ter ga prosi, naj izstopi na drugi postaji, sam pa se, medtem ko dekle še naprej opazuje avtobuse, odpravi v drugo smer. Vse to poteka sredi mesta med vrvežem mimoidočih, ki se za nas ne zmenijo, prav tako pa se oba odvisnika ne zmenita zanje. Preprosto gre za dve različni realnosti, ki mirno sobivata vsaka zase, a se, tudi ko med njima ni zidu, tako rekoč ne srečata.

Kljub naprezanjem in iznajdljivosti pa tako fant kot tudi dekle ostaneta brez tako želenega odmerka, saj preprodajalec pri sebi ni imel, vsaj tako jima je zatrdil, ničesar. "On je pač preveč mehkega srca in daje ljudem na dolg, tako da mora tudi sam zbrati denar za robo," mi ga opisuje fant, ki medtem že išče po telefonu kontakt od drugega. Sicer pa je pri preprodajalcih oziroma "dilerjih" tudi zelo jasna hierarhija. Tisti, ki so pri dnu, s tem poklicem kljub tveganju zaslužijo razmeroma malo, medtem ko so luksuzni avtomobili rezervirani za tiste, ki so v hierarhiji višje, a končni uporabniki z njimi praviloma nimajo stika, mi pripoveduje fant, preden se dogovori z drugim preprodajalcem in, še vedno razočaran, odide na drugo lokacijo.

Precej manj razočarano je dekle, ki nama pove, da ima kljub neuspehu še nekaj "robe" na zalogi, zato se za fotografijo dogovoriva z njo. Potem ko pristane, naju prosi, naj počakava, da prepriča moža, naj zapusti njuno stanovanje, da bova vanj lahko vstopila midva. Da nama med čakanjem ne bi bilo preveč dolgčas, nama zada nalogo, naj drugim odvisnikom, če bodo šli mimo, ponudiva tablete, ki jih je dobila kdo ve kje po ceni dva evra za tableto. Razumljivo sva obljubo o trženju snedla, sva pa kljub temu srečala več odvisnikov.

Manjše tatvine, vlomi, prevare
Med drugim sem skozi pogovor z njimi izvedel, da je odvisnica, ki jo čakava, s svojo iznajdljivostjo pri iskanju vira financiranja svoje odvisnosti presegla marsikoga. "Pred časom se je poročila s starejšim gospodom šibkega zdravja. V tem času mu je že prodala dva avtomobila, samo vprašanje časa pa je, kdaj se bo v oglasu znašlo tudi njuno stanovanje. Mož se niti ne zaveda, da bo zaradi nje pristal na ulici, preveč jo ima rad," mi iznajdljivost opisujejo njeni znanci.

Odvisnost od mamil zahteva tudi denarni davek, pri nabiranju sredstev pa je vsak odvisnik odvisen od svoje iznajdljivosti in morebitnih etičnih omejitev. Večinoma svojo odvisnost financirajo z beračenjem ali pa prodajo revije Kralji ulice, mi je povedala svetovalka v Stigmi. Drug vir financiranja sem spoznal že ob prvem obisku gnezda, ko me je na vhodu ustavil fant in povprašal, če slučajno potrebujem nov prenosni telefon. Tatvine sicer niso tuje niti fantu, ki sva ga želela fotografirati in ki je zatrjeval, da se bo poleti rešil odvisnosti, a ga je moj kolega prekinil: "Daj, to govoriš vsako leto, potem pa poleti končaš v zaporu zaradi vlamljanja v avtomobile." Sicer pa iznajdljivost ne pozna meja. Moj sopotnik je denimo sklenil naročniško razmerje pri praktično vseh mobilnih operaterjih in brezplačne aparate prodal na ulici.

Alah nima brata in belo blago
Skoraj vsak odvisnik z ulice je vsaj enkrat pristal "na Povšetovi", ko se je pri financiranju svoje odvisnosti zatekel h kaznivim dejanjem. Večinoma zaradi manjših tatvin, čeprav so med odvisniki tudi ljudje, ki imajo na vesti težja kazniva dejanja. Tako spoznava nekdanjega odvisnika, ki se vrača v staro družbo, ker želi "iz brezna potegniti dekle, ki jo ima rad".

"Povšetova je navaden dijaški dom," mi pripoveduje o svojih izkušnjah za rešetkami. Mož je namreč kazen prestajal tudi v Egiptu. "Vstopili smo skozi velik marmornat obok, na katerem je v arabskem jeziku pisalo Alah nima brata. V celicah nas je bilo po dvajset ali več, med nami pa je bila zelo jasna hierarhija. Če si bil pri dnu, ti je trda predla." Njegovo pustolovščino, ki ga je pripeljala za rešetke, je sicer zakrivila trgovina z belim blagom.

Med odvisniki se najdejo tudi taki, ki so s svojimi dejanji napolnili prenekatero stran rubrike Črna kronika. "Vidiš tisto tam ..." mi namigne moj spremljevalec in pokaže proti dekletu, ki sedi na klopi. "Mar ne izgleda kot angelček? Bi na prvi pogled verjel, da je ustrelila svojega partnerja?" Vprašam ga, ali je bilo njeno dejanje povezano z mamili, pa zgolj skomigne z rameni: "Ne vem natančno. Ampak najbolj mi gre na živce, ko ljudje pravijo, da je nekoga pokvarila droga. Po mojem mnenju si ti že pokvarjen. Droga samo pomaga, da tvoja negativna plat prej pride na plano."

Spolne usluge za 15 evrov
Pri odvisnicah je pogost vir financiranja tudi prostitucija, ki pa dekleta dostikrat drago stane. "Ta dekleta nimajo nekoga, ki bi jih zaščitil, recimo zvodnika, zato se zgodi tudi, da jih nekdo po opravljeni storitvi preprosto pretepe in vrže ven iz avtomobila," mi pripoveduje kolega. Predstavil me je dekletu, ki svojo odvisnost financira tudi s prostitucijo, pri čemer se cena njenih storitev giblje okrog 15 evrov, kolikor velja gram heroina. Dekle zanemarjenega videza je s prijateljico posedalo v parku in vdihavalo plin, njeno telo pa je bilo polno brazgotin, ureznin in modric.

Nekatere brazgotine na njenem telesu so sicer posledica samopoškodovanja, ki je način izražanja osebne stiske. Toda tak odnos do lastnega telesa ponuja imeniten izgovor vsakemu objestnežu, ki se želi izživljati. "Ko sem se rezala, je prišel nekdo zraven in mi rekel, da to ni nič, temveč mi bo on pokazal, kako se reže, in mi je naredil tole," govori dekle, medtem ko kaže na globoko ureznino na roki.

"Zanjo se res bojim, da bom nekoč v časopisu prebral, da so jo našli mrtvo, prav ne more se izogniti barabam," mi pozneje zaupa kolega, potem ko nama je povedala, da sta ji pred kratkim dva znanca grozila, da jo bosta ubila. "En me je prijel za vrat, drugi pa je v rokah držal nož," je stežka tvorila polomljene stavke med izmeničnim vdihavanjem plina iz pločevinke. Njene pripovedi, četudi grozljive in v nekaterih primerih celo na meji verjetnega, pa so, tudi zaradi njenega upočasnjenega in polomljenega govora, zvenele kot običajne prigode, ki si jih znanci izmenjujejo ob kavi.

Ko delovanje možganov postane moteče
Priljubljenost butana v pločevinkah je, tako kot uporaba tablet, v vzponu, opaža svetovalka v Stigmi. "Sama sprva nisem razumela, zakaj ravno plin, ki konec koncev ne ponuja veliko, glede na škodljive posledice. Potem pa sem skozi pogovore ugotovila, da je tem mladostnikom pomembno le, da se jim izklopijo možgani." Spremembe v navadah odvisnikov so namreč tudi generacijsko pogojene: "Včasih smo se uporabniki drog dobili skupaj na svojem ritualu, kot smo mu rekli, danes pa imam občutek, da vsak gleda le nase." Mlajši odvisniki tako bolj posegajo po tabletah in plinu, medtem ko starejši vztrajajo pri heroinu, tablete pa pridejo v poštev kot nadomestek, ko heroina ni na voljo.

Poleg padca kakovosti je trenutna ponudba heroina na ulicah precej nestabilna. Tako med sprehajanjem po Ljubljani znova naletiva na fanta, ki sva ga prosila za fotografiranje. Preklinja, ker je izčrpal že vse preprodajalce, ki jih pozna, a robe ni dobil. "To se včasih dogaja, ko pade cena heroina. Vsi preprodajalci gredo na morje, da med odvisniki nastane panika, potem ko pa se vrnejo, povejo, da imajo heroin na voljo, vendar po višji ceni," mi razloži ekonomijo črnega trga.

Otroci s postaje Ljubljana
Naslednja postojanka so bili zapuščeni objekti pri železniški postaji, kjer brezdomni odvisniki iščejo streho nad glavo. Nekateri svojo odvisnost potešujejo kar v vagonih, parkiranih v bližini glavne železniške postaje, drugi pa se zatečejo v zapuščene stavbe. Higienske razmere v okolici so podobne drugim gnezdom, pri čemer je delež odvrženih igel tu znatno višji. Ob tem me spremljevalec opomni: "Pazi, da ne stopiš na kak gun. Hepatitis ni šala, umrljivost pri hepatitisu je še višja kot pri aidsu."

Ko tako stopava s previdnimi koraki, prideva do praznega objekta, kjer se pred nama razprostre notranjost bivalnega prostora, katerega tla so do poslednjega kotička nastlana z odsluženimi iglami in ovitki za tablete. Edini kos pohištva v celotnem prostoru je bila oguljena in madežev polna vzmetnica. Ob steni sva naletela na ostanke ognja, na katerem si je nekdo skuhal riž, ki ga je, po embalaži sodeč, prejel v dobrodelni ustanovi. Nasprotni kot pa je nekdo uporabljal kot stranišče.

"Kako prideš do točke, da živiš tukaj?" vprašam kolega, ko ne morem skriti začudenosti nad meni popolnoma nesprejemljivimi pogoji za prenočitev. Po daljšem premisleku mi kolega odgovori: "Hitreje, kot si lahko predstavljaš. V starih časih bi jaz tule počistil smeti, se ulegel in bi mi bilo vseeno za zunanji svet, ki se odvija okoli mene." Med množico odpadkov naletiva tudi na nekaj relativno čistih potovalnih torb, ki jih je nekdo izmaknil na postaji, njihovo vsebino pa najverjetneje prodal. Na tleh opazim tudi iglo, ki je še polna rjave vsebine, pomešane s strjeno krvjo. "Včasih se zgodi, da se ti roba strdi v igli, takrat je pač zadeva neuporabna. Čeprav sam poznam odvisnika, ki je take igle pobiral in iz njih zbezal ven strjeno robo, ki si jo je nato pripravil za uporabo."

Manj odvisnikov na ulici kot doma za štirimi stenami
Pot od prvega srečanja z mamili do spanja med smetmi že mogoče poteka hitreje, kot bi si mislil, kljub temu pa ni tako kratka in enosmerna. Prvi stik s heroinom je praviloma kajenje, kjer uporabnik vsebino greje na foliji, skozi cevko pa vdihava dim, ki pri tem nastaja. A tudi "folija" ni nedolžna, mi pripoveduje kolega, saj lahko tudi s folijo razviješ odvisnost, pri kateri čutiš odtegnitveni sindrom, ko mamila ne zaužiješ. Odvisnik med odtegnitvenim sindromom ne more spati, nekaj časa ga zebe, nekaj časa mu je vroče, v sklepih pa občuti bolečino. Heroin se lahko zaužije tudi z njuhanjem, a je ta način med odvisniki nepriljubljen, saj ima heroin zelo slab okus. Za injekcijsko iglo se odvisniki odločajo takrat, ko razvijejo toleranco in je za enak učinek potrebna večja količina mamila, saj je pri vbrizgavanju izkoristek precej večji.

A tudi vbrizgavanje samo ne pomeni, da je nekdo že na poti brezdomca, ki spi v zgoraj opisanih pogojih. "Odvisniki na ulici so le ena skupina odvisnikov. Veliko je tudi takih, ki imajo službe in živijo normalno življenje, v prostem času pa si privoščijo heroin," mi je pripovedovala svetovalka v Stigmi. V to drugo skupino je v devetdesetih letih spadala tudi sama. "Tretja skupina pa so uporabniki iz višjih slojev, ki se poslužujejo predvsem kokaina višje kakovosti. O njih v javnosti slišimo bore malo, sama pa si želim, da bi tudi nekateri vodilni ljudje lulali v lonček pred medicinsko sestro, kot sem to morala početi sama." Po mnenju moje sogovornice je odvisnikov med običajnimi ljudmi in višjimi sloji precej več kot tistih na ulici, ki pa so zato najopaznejši.

V žili pristane tudi otroški dodatek
Ko se ponovno odpraviva v gnezdo, srečava tam starejšega moškega, ki si ravno pripravlja svoj odmerek heroina. Mož je sicer razmeroma urejen, v poznih štiridesetih ali zgodnjih petdesetih. Ko pristopiva k njemu in opazujeva njegove potrebščine, razporejene po mizi, se obrne k nama in nama reče: "Danes imam denar. Danes sem dobil otroški dodatek." Moj kolega se obrne k meni: "Vidiš. O tem ti govorim. Kako se lahko otroški dodatek znajde tu na pločevinki?" A možak je preveč zatopljen v svojo pripravo, da bi podal odgovor na to vprašanje. Rjavi prah na dnu pločevinke pomeša s citronko, ki pomaga pri topljenju heroina, nato pa v mešanico s pomočjo igle doda vodo. Vse skupaj segreje z vžigalnikom, dokler ne nastane rjava tekočina. Vanjo vrže košček cigaretnega filtra, skozi katerega vsebino potegne v iglo in iztegne desnico.

Ko si mož vbrizga vsebino, ga to uspava, medtem pa mu igla še vedno ostane v žili, kjer se ziblje skladno z možakovimi gibi. "Stari, dej si to iglo ven," ga ogovori moj sopotnik, medtem ko ga stiska na hrbtni strani roke, da ne bi nastala modrica. Mož z okornimi gibi postopoma izbeza iz žile iglo, ki pade na tla. Sicer se mož še nekoliko trudi, da bi iglo pobral s tal, a mu to ne uspe, zato obleži na kavču. Spoznam, da igle po tleh niso razmetane zaradi namerne malomarnosti, temveč zaradi učinka heroina. Heroin ponuja občutek toplote in varnosti, vendar človeka popolnoma upočasni. Nekateri odvisniki si zato po heroinu vbrizgajo še odmerek kokaina, ki deluje kot poživilo, tako da lahko lažje delujejo, mi razlaga kolega. Sicer pa injekcije niso rezervirane le za heroin in kokain, temveč tudi za tablete, ki jih odvisniki po podobnem postopku pretopijo in vbrizgajo v žilo, nekateri pa jih le zdrobijo in jih ponjuhajo.

Možakar pa ni edini, ki svojo odvisnost financira prek državne pomoči, saj nekaj odvisnikov tako rekoč celotno socialno pomoč porabi za robo že vnaprej, mi pojasnjuje sopotnik: "Preprodajalci vedo, koliko bodo oni prejeli, in jim za ta znesek vnaprej dajo robo na kredit. Nato pa jih prvega v mesecu z avtomobilom odpeljejo po socialno pomoč, da jim lahko dolg takoj izplačajo. Včasih v avto naložijo kar tri ali štiri odvisnike hkrati."

"Vse je zaman"
Pred gnezdom znova naletiva na fanta, ki sva ga zjutraj skušala pripraviti na pot v center za zdravljenje odvisnosti. "Kaj še počneš tukaj? A nisi šel v center?" se jezi moj vodnik. Fant ga sicer skuša pomiriti, da je ravno zdaj na poti tja, a ne zaleže. "Zamujaš. Saj veš, da te ne bodo vzeli, če zamujaš." Ko se fant vendarle napoti proti centru, se kolega prime za glavo in reče: "Zaman. Vse to je popolnoma zaman. Če nekdo noče nehati, potem ne bo nehal."

Odvajanje od odvisnosti vključuje že omenjeno abstinenčno krizo, ki se je odvisniki precej bojijo. A tudi ko se odvisnik "očisti", se težave tu pravzaprav šele začnejo. "Služb je čedalje manj, stroški za vzpostavitev novega življenja pa so čedalje višji. Ti ljudje se nekaj časa še trudijo živeti običajno življenje, vendar se jih skoraj polovica slej ko prej zlomi in vrne nazaj k drogi, ali pa jo zamenjajo za alkohol, ki je družbeno bolj sprejemljiv," o preprekah pri vračanju v običajno življenje pove svetovalka. Po očiščenju, ki je za marsikaterega odvisnika že samo po sebi travmatično, pa jih začnejo zasledovati tudi grehi preteklosti. Moj vodnik se tako ukvarja z odplačevanjem mobilnih telefonov, ki jih je zamenjal za robo oziroma "dope", kot z angleškim izrazom heroin imenujejo zlasti starejši odvisniki.

Občutek brezizhodnosti
"Veliko odvisnikov se očisti po trikrat, štirikrat, celo večkrat, in se nato vrne k drogi. To razočaranje nad brezizhodnostjo pa je za marsikoga preveč, zato se odloči za samomor," mi pripoveduje o tragediji odvisnikov. Ti pri tem dostikrat tudi ne morejo računati na pomoč svojcev, saj se ti pogosto oddaljijo od njih, bodisi zaradi tega, ker je odvisnik tudi pri njih že kaj ukradel, bodisi zaradi stigme, ki je povezana z odvisnostjo. "Starši se večinoma obnašajo, kot da se ni zgodilo nič, in o tem ne želijo govoriti. Skratka lažejo. Tudi ko rečejo, da so ti odpustili, lažejo. Niso ti odpustili."

Ob ponovni vrnitvi v gnezdo čez nekaj dni srečava dva starejša odvisnika. Prvi nama pove, da ima resne zdravstvene težave, in pokaže otečeno nogo. "Je bil aut?" zanima mojega kolega, vendar mož odkima. "Zdravniki so mi rekli, da sem večkrat prebodel žilo v dimljah, tako da je nastal obvod okoli nje," razlaga o težavah, ko dvigne majico, pa lahko vidiva, da ima tudi precej otečena jetra. Mož je odvisnik že več desetletij. Sicer ima družino v eni izmed evropskih držav, vendar ima v to državo prepovedan vstop, ker je tihotapil heroin iz Turčije.

Drugi mož uživa med odvisniki velik ugled, velja za starosto med odvisniki. S heroinom se je srečal že pred več desetletji oziroma še v času, "ko je bilo ponj potrebno oditi v Nemčijo, ker ga tu ni bilo". Kljub dolgoletnemu uživanju mamil je mož živahen, karizmatičen in zgovoren, na njegovo odvisnost pa opozarja le njegova koščena postava. "On je utemeljitelj društva Stigma, vendar so ga izločili," mi pripoveduje kolega, mož pa skromno odgovori: "To pač je tako, če imaš preveč rad drogo." Vseeno pa uživa zaupanje odvisnikov, ki izmenično pristopajo k njemu. Prvi se pohvali, da je na dobri poti, da se očisti, pri tem pa si pomaga s športom. Drugi pa ga prosi za zdravstveni nasvet, ko mu pokaže svoj zaradi padca otečen prst.

Po nekaj minutah pogovora poda nekdo iz družbe predlog, da se napotimo pred Stigmo, kjer se srečamo z drugimi odvisniki, tako da se ponovno podamo na pot po mestu. Druženje pred Stigmo spremlja vsakdanje kramljanje o različnih dogodkih, ki me spomni na srednješolsko obdobje, ko smo s prijatelji posedali na igriščih in razmišljali, kaj bomo počeli tisti dan. V družbi, kjer nihče nikogar ne obsoja in je vsak pripravljen na pogovor z vsakim, čas hitro mine.

Sicer pa je tudi po mnenju svetovalke iz Stigme prav dolgočasenje, povezano z občutkom, da, zlasti mladim, razmere ne ponujajo nikakršne perspektive, eden glavnih povodov za vstop v svet odvisnikov. Vsaj pri tistih, ki ne izhajajo iz grozljivo neurejenega družinskega okolja.

"Mi nismo heroji"
Ob tem se spomnim na besede 43-letnega kolega pred začetkom najinega skupnega izleta v svet odvisnosti: "Mene je samo strah, da nas boš predstavil kot heroje. Heroji so naši starši, ki so delali cele dneve za 600 evrov in si niso privoščili ničesar, samo zato, da bi lahko kaj dali nam. Mi nismo nikakršni heroji, mi smo zgolj navadni razvajenci."

Luka Lukič
Prijavi napako
Komentarji
Latex
# 29.06.2013 ob 16:05
Mogoče najboljši članek kar sem jih prebral na MMC.
ZeK
# 29.06.2013 ob 16:08
končno en avtorski prispevek na mmc-ju
incognita
# 29.06.2013 ob 16:13
Definitivno članek, vreden branja! Luka, kapo dol... in komaj čakam tvoj nov prispevek.
Niko_K_
# 29.06.2013 ob 16:40
Sam sem spoznal največje dno s strani alkoholizma (oče, s katerim sicer nisva živela, sem pa moral po zakonu skrbeti zanj, je umrl zaradi alkoholizma), pa moram povedati, da ni kaj dosti drugače kot to tu napisano.... In koliko je alkoholikov, ker je alkohol LEGALNA DROGA, ki jo lahko kupiš v vsakem Mercatorju, Šparu ali Hoferju...
mucek113
# 29.06.2013 ob 15:59
Niste heroji, se strinjam.
fil94
# 29.06.2013 ob 16:40
:) oh, komentarji...
1) nič bolj se horse ne začne z travo, kot letalska nesreča z igračami avionov v otroških letih...
2) moralno zgražanje nad njihovo šibkostjo je odveč - vsak ima svojo berglo, svojo odvisnost, svoj beg iz resničnosti (še facebook ima isto funkcijo!) in trkanje po lastnih prsih zaradi vzdržnosti je absurd, edino če ste poskusili in šele nato zbrali moč zanjo..

moja izkušnja: hvalabogu da pri 12tih niso ponujal horsa za šolo! jest cepec bi ga vzela... sem ga pa zato 6 let kasneje kot eksperiment - in madona! stvar je bila tolk dobra, da sem razmišljala samo o njem naslednjih 14 dni. ampak takrat sem že vedela, kje imam meje in da je prestop indiferentnosti znak za alarm..

in še nekaj let kasneje smo izobraževalne filme na to tematiko v šoli gledali z občudovanjem, medtem ko je bil njihov cilj odvrniti... šele s
assange
# 29.06.2013 ob 17:48
hreoji res niso.

Pa tudi luzerji ne.

Kdor ne pozna nikogar, ki je odvisen, kdo ni sam probal droge, pa ne jointa, ampak tapravo stvar, v žilo, si ne more zamisliti, koliko samodiscipline je potrebno, da ne stisneš drugega šusa.

Jaz sem pred dobrimi 20 leti imel punco, ki je po travci, hašu in vsem mogčem probala še iglo.
Nikoli se ni snela z nje. Lahko sem jo prosil, zapiral v stanovanje, jo odpeljal v Haloze, na vikend od starega, ji zrihtal metadon, pa ni nič pomagalo. Ko je bila stara 22 let, je odšla. Za vedno.
In enkrat po njeni smrti sem tudi jaz probal en rahli šus v žilo.
Tako, kot je napisala fil 94, neverjetno je, kako te lahko en sam šus zasvoji. En sam, a ne zato, ker sem ga hotel, ampak sem samo hotel vedeti, zakaj je raje umrla, kot da bi nehala.
KOt je rekel nekdo v filmu Trainspotting, stvar je boljša od vseh orgazmov skupaj.
Ampak hudičevo nevarna.

Avtor članka bi lahko še napisal, kako so videti te punce, ki so zasvojene s herinom. Pri 25 so videti kot da so stare 40, ali pa še več......
soulstripper
# 29.06.2013 ob 16:17
čestitke za super reportažo, več takih člankov! Kar se pa tiče same tematike pa je to res žalostna in težka zgodba izkušnje iz okolice so me naučile da ni nič črnobelo, zato je stereotipno obsojanje in zaničevanje pogosto, odveč, saj gre neredko za pametne in zanimive posameznike, zato je vse skupaj še bolj žalostno. Seveda pa so na koncu krivi povsem sami, a zato ni zgodba nič manj žalostna, le potuhnjeno se mi zdi zaničevalno obsojati nekje iz udobne oddaljenosti.
brokkoli
# 29.06.2013 ob 16:21
Se strinjam z latexom, da je to en boljših člankov na MMC!

Vsak se lahko znajde v podobni, če ne že enaki situaciji. Da eni tega ne razumejo, je podobno kot, ko ljudje mislijo, da ne morejo imet prometnih nesreč... Obtoževanje in pametovanje tu nimajo kaj iskati.
Rambaldi
# 29.06.2013 ob 16:28
Kapo dol avtorju za tole! Tole je pa za v učbenike! Reportaža, kjer ima vsak zakaj svoj zato.
Zgodba zase pa je sporočilo tega prispevka, ki je prekleto grenko, kljub temu pa postaja vsak dan bolj razširjeno.
Wasabi
# 29.06.2013 ob 17:46
Da so heroji bolj mislijo tisti iz višjih slojev, ki vsak dan vzamejo toliko kokaina, kot tile uličarji heroina. Ta novinar je dober članek napisal, zato bi lahko drugič naredil podobno zgodbo z nakokirano elito.
Diiky
# 29.06.2013 ob 16:21
Super članek!

Vsi, ki te ljudi obsojate, ne veste kakšno zgodbo je doživel vsak zasvojenec posebej. Se mi pa zdi, da je vsak dan več ljudi zasvojenih z drogami. Stresi, pritiski s strani drugih ljudi so enostavno preveliki še posebej se to opazi pri najstnikih, ki so še naivni. So pridni v šoli, se učijo, ne hodijo ven med tednom pa pride petek, kjer pa vse nadoknadijo. Prvo pijača vsak teden, potem se doda še kakšna droga in se hitro znajdejo v svetu drog.
pingo69
# 29.06.2013 ob 15:47
Počasi še bomo mi normalni aktivni zaposleni začeli se drogirat, ker taki pritiski in način nadrejenih mi je že smešen.
roxdegabba
# 29.06.2013 ob 19:00
Aja, pa še za vse tiste, ki imajo toliko povedati čez metadonski program;

Metadonski program ni namenjen temu, da se kogarkoli ozdravi, temveč je preprosto namenjen zmanjševanju škode.

Zasvojenec dobi odmerek metadona, ki državo stane dva, tri, morda pet evrov na dan. Če zasvojenec ne bi dobil metadona, bi ukradel avtoradio, ga prodal za nekaj evrov in si kupil svojo dozo in naslednji dan bi naredil isto. Kraja enega avtoradia povzroči poleg samega avtoradia še en kup škode na avtu, uničena so vrata, razbite šipe itd. Potem je treba plačati policiste da lovijo kriminalca, treba je plačati tožilca in sodnika, da ga obsodijo, treba ga je vzdrževati v zaporu, plačevati paznike itd. Nekdo v državi je bil nekoč tako pameten, da je rekel, vraga, ceneje je, če jim damo robo, pa naj se ga zadevajo in pustijo avtoradije na miru in ne obremenjujejo policije in sodnega sistema.

Vsi, ki trdijo, da je metadonski program potuha imajo seveda prav, ampak dajati narkomanom potuho v tej obliki je za nas, davkoplačevalce, veliko ceneje, kot pa da jih prisilimo, da svojo odvisnost vzdržujejo s kriminalom.

Vraga, nekateri med njimi so na metadonu in hodijo celo v službo. Verjetno že ti odvisniki s svojimi davki pokrijejo kompleten strošek metadonskega programa. Metadonski program omogoča vsem ostalim, da so lepo izolirani od odvisnežev in da se jim nibtreba ukvarjati z njimi in njihovim kriminalom. Brez metadona bi bilo veliko več žrtev ropov, vlomov, izsiljevanja, žeparjenja itd.

Metadonski program ščiti vse normalne državljane pred odvisniki.
roxdegabba
# 29.06.2013 ob 18:43
cairns, tvoje izjave so tipične za zahojenega slovenceljna. Da bolniki miso krugu za evoke Boleyn? Hehe, ja, zelo malo ke takšnih bolezni, pri katerih bolnik ni imel nič pri njihovem nastanku.

Najbolj razširjene bolezni, ki naše zdravstvo stanejo največ, so na primer povzročene s strani bolnika. Bolezni srca in krvožilja so neposredna posledica žretja kremenatlcev in perutničk, starostni diabetes je posledica nažiranja s torticami, obolenja hrbtenice so posledica neprimerne drže in neprimernega ležišča, nenazadnje tudi vsi zlomi in zvini so posledica poškodovančevih lastnih dejanj. Nihče te ni silil, da greš smučat, po tvoji logiki si si torej sam kriv, da si si zlomil nogo.

Hvala bogu vsaj zdravniki niso tako ozkosrčni in pomagajo ljudem v stiski ne glede na to, kako je do stiske prišlo.
webman
# 29.06.2013 ob 17:44
Članek vreden vseh pohval!

Tematika, vse prevečkrat zlorabljena za reprezentacijo vsega slabega, odpira vrata v paralelno vesolje naše družbe. In ne pozabite, pravi problem tiči visoko "zgoraj" v denarni verigi, simptomi obeh svetov pa so vidni, ko upokojenka proda pod pretvezo pridobljene tablete, saj s svojo penzijo ne zmore preživeti....

Večplastnost problema me vsekakor ni pustila indiferentnega!
vojnaslo91
# 29.06.2013 ob 17:22
"Mi nismo nikakršni heroji"
-----------------------------------------
Res ne, ... heroj je tisti, ki mora svinjarijo za vami pospraviti...
virstr
# 29.06.2013 ob 17:21
Sem mislil, da gram heroina stane precej več kot 15€. Sicer pa sem poznal tri zasvojence, vsi trije patološki lažnivci, ki bi za par € prodali lastno mater in priznam tudi tudi mene so uspeli nategniti za slabih 100€.
Kaj hočeš vsaka šola nekaj stane ;-)
Nikec3
# 29.06.2013 ob 16:48
Sicer pa odličen članek. Še več takih.
Katja123
# 29.06.2013 ob 20:44
Hvala za informativen in lepo berljiv članek. Ga je bilo užitek prebrati. Še več takih, Luka!

Za vse tiste, ki pa obsojate, najprej počistite pred svojim pragom. Kot je že nekdo napisal, te zadeve niso samo črno-bele. Lahko se zgodi prav vsakemu staršu, da njegov otrok postane zasvojenec, ne glede na vzgojo.
anny22
# 29.06.2013 ob 18:44
Njaprej pohvale za članek!

Da nekdo doseže vrh, mora biti nekco čisto na dnu. Sicer se ne ve, kje je nebo in kje pekel. Družba žal potrebuje luzerje, da si pravičniško umije roke in je všeč sama sebi.
Ples
# 29.06.2013 ob 21:00
Še to: kdor se iz te odvisnosti izvleče, je zame heroj.
Ples
# 29.06.2013 ob 20:50
Prosim, ne obsojajte nikogar. Se mi zdi, da tisti, ki zlahka obsojajo, ne poznajo nobenega odvisnika bolj od blizu, kar pa je pravzaprav ok. In jim privoščim. Ker nobena od teh zgodb ni lepa, niti ni preprosta za razumet.

Preprosto gre za dve različni realnosti, ki mirno sobivata vsaka zase, a se, tudi ko med njima ni zidu, tako rekoč ne srečata.

Ja, dve realnosti ... Vsi smo malo krivi. Je pa dejstvo, da odvisniku ne moreš pomagati, pa če se razpočiš - če se on sam z vsemi svojimi molekulami, z vsem svojim bitjem in fokusom, ne odloči najprej sam. Če pa se, ima zelo veliko možnosti, da se izvleče in normalno zaživi - in ta "druga realnost" mu bo pomagala, stoodstotno.

Res dobro napisana reportaža.Pohvale.
bomberman
# 29.06.2013 ob 19:34
Odličen članek. Več takih.
gregorsu
# 29.06.2013 ob 18:36
komsomolec
Roba s kosova?
,
ja vem da si srbin, samo si že tečen s tem ponavljanjem, kako so za vse krivi na kosovu. morda si pa mislil srbe s kosova? Samo poglej za koliko je kriv polasrbin Zoki Lublanski...

življenje je neizprosno. Bolj kot kje drugje je v kapitilazmu nujna gospodarska rast in ljudje smo lahko uspešen produkt ali pa odpadek za družbo. Večina odvisnikov je bolj občutljiva za življenje in jih trpljenje bolj boli. Seveda so med njimi heroji, ki so se vztrajno zadevali iz samega junaštva pred drugimi... pa je to samo znamenje, da so v sebi šibki in zakompleksani.

Povprečen odvisnik je inteligenten in vsaj z rahlo nadpovprečnim IQjem, Drugače je z njegovim čustvovanjem. Ima močnejša čustva in občutke in ko so ti negativni, ga boli in trpi veliko bolj, kot pa povprečen človek.

Biti čustveno bolj občutljiv do sebe in okolice ni bolezen, je pa to predvsem v kapitalizmu znamenje šibkosti in manjvrednosti. Beg v omamo pa spet deluje po tržnih načelih.

Trdim, da je legalizacija trdih drog vsaj na srednjem in južnem kontinentu amerike bližje kot drugje. boj proti drogam stane preveč in z legalizacijo bi se del dobička prelil v državne blagajne. S tem se čisto strinjam, le da bi potem morali s tem denarjem za preprečevanje odvisnosti in odvisnike od trdih drog narediti veliko veliko več, kot danes.

S silo, se tem ljudem ne da pomagat, da se pa veliko naredit, da bi družba bila bolj humana do ljudi. Pomoč v stiski in osveščanje mladih sta na prenizkem nivoju glede na razvitost družbe. Žal zato, ker v tem ni kapitalskega dobička.
bratomir
# 29.06.2013 ob 17:42
Kdo pa je mislil da so heroji?
JosephBerger
# 29.06.2013 ob 19:05
Spoštovani, internet je droga.
Mr.D
# 29.06.2013 ob 18:05
Bedno!
Zakon clanek.
In se to, ne, ti ljudje niso heroji v sirsem smislu, v smislu obstoja v taksni situaciji, ko je potrebno preziveti v svetu te gadne odvisnosti pa...da.
Heroin je prekletstvo, drzava ne naredi nic za te ljudi, vsi se delajo slepe in gluhe, ljudje pa propadajo pred nasimi ocmi.
preprodajalci heroina, prekleti bodite!!!
timoti
# 29.06.2013 ob 17:52
kaj se pi..., saj je rekel da so razvajenci.
pok vejice
# 30.06.2013 ob 12:22
zelo zelo v redu prispevek! tisti "mi nismo heroji" na koncu pa tudi v redu nakazuje še kar veliko mero samokritike, ki jo povprečen odvisnik premore, čeprav se ne vidi na prvi pogled.

je pač sranje, ker sta heroin in kokain draga skoraj kot zlato. kokain še mnogo dražji in mnogo več poulično zmešanega ga lahko užije odvisnik, kot heroina. še večje sranje je, da sta dandanašnji najbrž zmešana z vsem živim sranjem, ki ga brezvestni dilerji dodajajo osnovni substanci, kar pospešuje propadanje telesa. že precej časa se dogaja ta trend tudi v sloveniji. učinki na telo so podobni učinkom "krokodila", ki naj bi bil izvorno rusko zlo. v grčiji poznajo podobno zlo. manj denarja za real stuff, več bo cheap in katastrofalnega sranja na naših ulicah.

človeka do droge pripelje marsikaj. konkretno lahko najbolje govorim zase. alkoholu, heroinu, kokainu itd. se izogibam že precej časa. kadim pa travo, to moram poudarit! po skoraj osmih letih popolne abstinence sem si jo privoščila in jo v pristni odvisniški maniri prepoznavam kot svojo zaveznico. nekako namesto cipramila in podobnih antidepresivnih sranj.

bilo je tam nekje leto 1991 (osamosvajanje slovenije, propadanje jugoslavije, začetki vojne na balkanu), ko je bilo v mestu kar naenkrat več heroina kot trave in je bil tudi skoraj cenejši. padali smo, druščina, skoraj eden za drugim. jaz med zadnjimi v tej druščini. sovpadanje pojava na naših ulicah s pojavom vojne v bližini verjetno ni naključno.

res se nisem marala učiti, ker nisem bila v šoli, v kateri sem hotela biti in še marsikaj. delovne navade pa sem imela. vedno samoumevne. enkrat v času zdravljenja mi je mlajši sogovornik z daljšim stažem v terapiji rekel:"ti si vedno dobila vse kar si hotela, zato zdaj..." (ravno prepirala sva se okrog nečesa.) kdo "si ti", ki upaš predpostaviti nekaj takega? ne, nisem mu ostala dolžna. v 99,99% situacij nisem dobila tistega, kar sem hotela. 0,01% ostaja zavoljo doslednosti. pač pa menim, da je on materialno dobil, kar si je želel, pa je sklepal po sebi. (nematerialnih dobrin pa najbrž tudi premalo.)

a sem hotela agresivne alkoholike okrog sebe na vsakem koraku?
a sem hotela pomanjkanje materialnih dobrin v otroštvu in to ne zgolj zaradi komunizma?
a sem hotela religijo, ki mi bo prek vseh možnih srečevanj vsepovsod vsajala sram do sebe?
a sem hotela bit hetero?
a sem hotela vedeti in živeti s tem, da eni naši frendi umirajo pod rafali v bosni?
itd.

saj ne rečem, da nimam nič pri svoji odvisnosti. jaz sem se zadevala. jaz sem kradla zato in prosjačila. ampak to v glavnem počneš, ko si na cesti. jaz sem v glavnem takrat. in to je bilo vedno zelo hitro po recidivu. ko si na cesti, tudi zelo hitro spustiš standarde. »dope« je vsekakor dobrodošel pripomoček, ker te prestavi v skoraj budistično stanje popolnega sprejemanja tukaj in zdaj. ne boli te več pogled na okolico. ne boli te več pogled vase. ne boli te več nesposobnost. ne boli te telo in mraz ti ne pride do živega. in tudi ni vedno tako kot pri odvisniku v prispevku, da po »šutu« kar omahneš v zadetost. res pa je, da se mnogi »butajo na polno.« moja doza je bila običajno majhna. (to me je tudi rešilo, ko sem dobila šut z domnevam, da preveč strihnina) redko, ob večerih po napornih dneh ali pa, če sem imela konkretno dovolj pri sebi, sem si privoščila »šut« za uspavanje in samo enkrat sem padla dol z iglo v roki.

če si na cesti, te pa res težko kdo vzame v službo. če si na cesti, se tudi umiti ne moreš vsak dan itd. in hitro navzven deluješ ene desetkrat bolj zavožen, kot si navznoter. to verjetno predvsem velja za najrevnejši delež populacije odvisnikov.

trava me ne vodi več v heroin ipd. dojela sem, da heroin vzame bolečino, in tudi veselje. dojela sem, da je kokain v žilo za telo precej agresiven, pa primesi tako heroinu kot kokainu tudi. alkohola ne maram, čeprav sem ga pred heroinom popila precej. precej več kot pokadila trave bi rekla. dojela sem, da pogosto potrebujem nekaj za pomiritev živcev in se zato potrudim, da dobim čimbolj domačo, čimbolj navadno eko pridelano, pred nekaj desetletji običajno marihuano. v pristni odvisniški maniri, ampak nekaj je pa res za živce in tudi proti bolečini.

lp
zapatist
# 30.06.2013 ob 01:03
Nikec3, Mirnčan, Krošnjar itd

Da vsaj malo poskušam razmehčati vašo vero o vsemogočnosti individualne volje napram genetskemu materialu in vplivu okolja, bi vas opomnil, da imate sposobnost da tukaj pišete samo po zaslugi vpliva okolja in genetskih predpozicij.

Če ne bi bilo družbenega okolja, bi bili nepismeni.
nika-mursak
# 29.06.2013 ob 22:46
* zdravimo tudi alkoholike... ki jih je precej več kot ti norkomanov
hidroponika
# 29.06.2013 ob 22:22
Toliko pohval za članek pa nevem če sem SPLOH kdaj videl na MMC. KAPO DOL avtorju... končno kvaliteten članek, škoda le, da o taki tematiki. Sam še CRACK se manjka, pa bomo kot Amerika...
satyr
# 29.06.2013 ob 18:35
Točno to, alkohol je ENAKO droga kot vse tule našteto, samo iz *nekih* (meni nerazumljivih) razlogov je pač legalen. A kaj samo legalen, alko je slovenski narodni ponos. Biti pijan je zakon! Delati neumnosti in objavljati fotke iz pijančevanj... pa to dela vsa mladina. Starši pa.. jah, oni se ga pa tudi kdaj napijejo (če niso že prikriti alkoholiki). Koliko življenj in družin je pa alkohol uničil? Kar obsojajte jih. Narobe svet... :((
Katja123
# 30.06.2013 ob 00:28
@Mirnčan
Se opravičujem za tale nevljuden komentar, ampak a ne bi ti raje športa komentiral, kjer ti zadeve še nekako uspevajo.

Če nimaš izkušenj z odvisniki in nisi nikoli slišal/bral njihovih zgodb, ne sodi. Ni treba, da otrok izhaja iz neurejene družine, dovolj je že sama radovednost.
anny22
# 29.06.2013 ob 22:19
Etika družbe se vedno meri po tem, kako se vede do najšibkejših članov! Sistem, v katerem živimo, se v tem ravno ne odlikuje!
papiga2
# 29.06.2013 ob 21:26
O tem je treba pisati in pisati....mmc moje čestitke.
Farmergirl
# 30.06.2013 ob 08:43
To so kralji gospodje! Kralji ulice!

Oprosti ampak kralji ulice so pa brezdomci oziroma ''klošarji''.
timoti
# 30.06.2013 ob 08:10
Nikec3
# 30.06.2013 ob 07:55
Prijavi neprimerno vsebino
Še ena stvar je pri odvisniki. Odvisniki so pred odvisnostjo v večini bili ljudje, ki se jim ni dalo hoditi v šolo, ni se jim dalo zbujati pred 12.00, niso bili sposobni delati 8 ur itd. Zato je povsem logično, da imajo ti ljudje kasneje velike težave pri prenehanju jemanja droge. Ker se jim preprosto ne da.

what a load of bullshit!
nika-mursak
# 30.06.2013 ob 01:07
prej ko slej vsak odvisnik pride do razcepa poti, en del pele v smrt drug pa v spremembo samega sebe

Freedom is just another word for nothing left to lose.
zapatist
# 30.06.2013 ob 00:37
{@Mirnčan
Ja zdj je pa družba kriva da se oni drogirajo. Lepo vas prosim

Taka trditev bi bila pretirana in enostraska. Da nekdo postane odvisen od legalnih ali ilegalnih drog je več razlogov. Vsekakor pa je lahko delni vzrok tudi v vplivu okolja.

Če se ne motim, se trudiš za družboslovca in glede na to, verjetno poznaš vsaj osnove sistemske teorije.
bdbstone
# 30.06.2013 ob 00:13
Zanimivo kako vsakič ko beseda nanese na alkohol in droge govori o 'družbenih problemih', kot da so to stvari, ki jih je mogoče reševati pri uporabnikih samih. Alkohol in droge, niso nikakršen družbeni problem, so družbeno OGLEDALO..
nika-mursak
# 29.06.2013 ob 22:28
zelo dober članek po zelo dolgem času povedano tako kot je.
me pa še vedno presenečajo komentarji nekaterih, ki zelo dobro kažejo predsodke in v velikih primerih neizobraženosti, kljub veliki večini z univerzitetno ali večjo titulo. pač stanje naše družbe take kot je, na žalost v zelo slabem stanju.
droga je povsod, kdor išče ta najde, ne glede na staž in starost in vse ostalo. ozaveščenosti na področju droge pa je na žalost še vedno izredno nizka in pomankljiva. tale video bi bilo potrebno predvajati v vseh osnovnih šolah.
tsinamuh0
# 29.06.2013 ob 21:26
Delež zasvojenih uporabnikov:
1. nikotin 32%
2. heroin 23%
3. kokain 17%
drugo pod 15%
Najprej je seveda tisto (nedolžno??), kar se prodaja vsepovsod, potem šele pridete na t.i. ''trde'' droge. Sistem vas pri tem krepko vzpodbuja, zato nikoli ne obsojajte odvisnikov!
svobodan
# 30.06.2013 ob 18:19
...po prebranem lahko rečem le, da se človek odprtega srca ne more zgražati nad žalostnimi usodami teh ljudi, lahko je le nemo prizadet, ker enim ljudem ni uspelo zaživeti človeka vrednega življenja, ob tem lahko moralizira in pametuje, češ kako da so si sami krivi, vendar mu vseeno ostane nek tragičen pookus...

...razni zgražalci pa naj se zahvalijo bogu, da sami niso končali tako in naj prosijo boga, da niti njihovi daljni pototomci ne bodo končali tako...
Ples
# 30.06.2013 ob 17:23
@nika-mursak
Tudi tebi hvala, da deliš z nami. Veliko imaš za seboj in verjetno veliko veš o sebi, ker takih stvari ne moreš rešiti, če se ne poglabljaš vase. To vzemi kot en velik plus in kapital, na katerem lahko gradiš. Veliko je ljudi, ki niso (bili) odvisniki, pa se ne poglabljajo prav dosti, kar je precej žalostno ...
Drugače pa, ne vem če ti to kaj pomaga, ampak pomisli včasih, da je zelo možno, da tudi če ne bi imela izkušnje z drogo, bi mogoče kdaj tavala iz dneva v dan. Hočem reči, to, da niso vsi dnevi dobri in srečni in sijoči, je čisto normalno, to vsi poznamo. Treba je takšna obdobja sprejet in preživet, saj minejo. In treba je biti včasih tudi malo prijazen do sebe, se pocrkljat (razpon tega je zelo širok in ziher lahko najdeš kaj, kar ni ne drago ne nevarno, pa ti paše).

Nočem pametovati, nimam te izkušnje osebno. Poznam od blizu le enega, ki je trenutno v zaporu ... In si želim, da to izolacijo izkoristi v svoje dobro, se reši vsaj telesne krize, zunaj mu to ni zneslo, žal, kljub parim poskusom. Pa je dober človek in sploh ne neumen, nasprotno.

Srečno vsem, ki se spopadate z raznoraznimi demoni!
Sneško
# 30.06.2013 ob 12:55
Heroji? Mogoče največji luzerji... V družini imamo narkomana, naj omeni da je vedno imel vse kar si je želel, dobro družino in potem je pristal na horsu, sedaj je že enih 15 let.... Njegova mami mu je že enih 5x plačala odvajanje.... Svojim staršam je pokradel vse, kar se je ukrasti dalo, tudi moji družini... Mene je 2x napadel in mi grozil, da me bo ubil, če mu nedam denarja za špon... Tako, da to so zame luzerji, ki delajo probleme v družini in v družbi.
In po pravici sem ta svet spoznala od blizu, še danes gledam bratranca kako propada, ampak enostavno mi je vseeno za te ljudi, tako pot kot so si izbrali po taki hodijo in to je njihov problem.
panther1
# 30.06.2013 ob 11:08
Luka Lukič, čestitke za članek in pristop. Ob takih člankih se mi prebuja upanje, da v slovenskem novinarstvo ni vse čisto izgubljeno...
Cankar
# 30.06.2013 ob 10:05
OnerRound
"Tole v resnici ne drži niti malo. Ogromno narkomanov prihaja iz čisto "normalnih" družin. En primer, ki ga naprimer poznam je čisto nasprotje tega kar si napisal - permisivna vzgoja in poveličevanje otroka. Velik talent in zelo inteligentno bitje, ki je postalo odvisno od heroina. Tako da tukaj ne gre posploševati. Pač pri vsakem posamezniku vplivajo različni dejavniki."

OneRound Zate permisivna vzgoja ni nasilje nad otrokom in izvajanje le te spada v normalne družine?
Samo ta članek si preberi pa ti bo jasno:

Za permisivno vzgojo velja, da je ključna beseda 'DA', kar pomeni: vse je dovoljeno in starši so sužnji otroka.
Vse mu je dopuščeno, otrok prevzame vodenje, starši se ne vmešujejo in mu popuščajo, ker tako ustvarjajo navidez demokratično vzdušje. Otrok je brez omejitev, sam je za vse 'odgovoren', starši mu ne postavljajo nobenih zahtev. Zelo veliko je pojasnjevanja, argumentov in pregovarjanja. Otroka se sprašuje tudi stvari, ki so jasne in niso v njihovi pristojnosti. Tovrstna vzgoja je tavanje v megli brez opornih točk.
Otroci so zahtevni, nimajo občutka za potrebe drugih, nezahtevni so do sebe, zahtevajo 'preveč' prostora znotraj družine. Prepogosto rečejo 'ne' drugim in 'da' sebi. Taki otroci pogosto nimajo občutka do meja drugih (posledica so agresija, kriminal in droga) in celo do sebe (posledica je žal lahko tudi samomor).
Permisivna vzgoja, ki so jo začeli zagovarjati nekateri strokovnjaki, dobiva sadove: življenje je tisto, ki kaže na to, da takšna vzgoja ni primerna. Danes otroci tepejo svoje starše itd. - to so posledice te vzgoje. Z otrokom ne smeš biti nikoli prijatelj: ker te on potegne na svojo raven (in se ti pootročiš in ne funkcioniraš kot odgovorna oseba) ali pa ga ti potegneš na svojo raven (otroku vzameš domišljijski svet, otroško rajanje itd.). Smisel vzgoje je: priprava na življenje: da otrok postane samostojna in odgovorna oseba (da je sposoben reševati svoje življenjske naloge).
Povzeto po druzina.enaa.com
zapatist
# 30.06.2013 ob 00:57
@krošnjar

Tvoj subjektivni odnos do svobodne volje in kontrole preveri še v situacijah, ko ti bo šlo v življenju narobe, Veliko ljudi krivi okolje.

Kadar nam gre dobro, zasluge za to pripisujemo sebi, kadar pa nam gre slabo, pa pogosto krivdo za to prepisujemo okolju.

Mislim, da sta obe trditvi pretirani.
Druga stran družbe
Kazalo