Taborišče pod Ljubeljem je bilo edino koncentracijsko taborišče na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Foto: RTV SLO
Taborišče pod Ljubeljem je bilo edino koncentracijsko taborišče na Slovenskem med drugo svetovno vojno. Foto: RTV SLO

Zato še vedno kličemo: Smrt vsem fašizmom, svoboda narodu!

Iz sporočila italijanske delegacije
Spomin na grozote pod Ljubeljem

Na slovesnosti, ki sta jo pripravili Zveza združenj borcev narodnoosvobodilnega boja in občina Tržič, je 2.000 zbranih nagovoril tržiški župan Borut Sajovic.

"Tu smo zato, da se grozote druge svetovne vojne ne bi nikdar več ponovile," je dejal Sajovic, ob tem pa izrazil mnenje, da se iz zgodovine doslej nismo naučili dovolj, saj se nasilje in vojne še ponavljajo.

"Ni naša naloga, da se pri vsaki najdbi kosti spremo, ampak da spoštujemo žrtve in zgodovino," je povedal Sajovic in dodal, da vojna niso zmagovalci in poraženci, pač pa opustošenje, mrtvi, ranjeni in sirote. "Naša naloga pa je, da jasno in glasno poudarimo dejstva. Ve se namreč, kdo je bil napadalec, kdo okupator, kdo je bil za žico in kdo je bil osvoboditelj," je ob bučnem aplavzu zbranih povedal župan Tržiča.


Svarilni pozivi tujih delegacij
Slovesnosti so se udeležili tudi še živeči interniranci različnih koncentracijskih taborišč, med njimi je bil tudi Franc Vidmar, eden izmed dveh še živečih internirancev ljubeljskega taborišča z območja nekdanje Jugoslavije. Med udeleženci bo tudi predsednik državnega sveta Janez Sušnik ter predstavniki vseh držav, iz katerih so bili interniranci v taborišču.

Francoska delegacija je opozorila na krhkost današnjega sveta, italijanska pa je opozorila na življenja, ki so jih taboriščniki in borci proti fašizmu žrtvovali, da se grozote vojne ne bi nikoli več ponovile. Italijanskemu pozivu "Smrt fašizmu, svoboda vsem narodom" se je pridružila podpredsednica avstrijskega zveznega sveta Anna Elisabeth Haselbach, ki je poudarila: "Nikoli več ponižanja, rasizma, nasilja in vojne".

Temna zgodba taborišča
Taborišče pod Ljubeljem, ki so ga med drugo svetovno vojno postavili Nemci, je bilo edino koncentracijsko taborišče na Slovenskem. Interniranci, med katerimi so bili poleg slovenskih tudi francoski, angleški in drugi vojni ujetniki, so v izredno težavnih razmerah gradili ljubeljski cestni predor. Zaradi težkih razmer je nekaj sto internirancev pri delu umrlo. Trupla pokojnih so sprva vozili v krematorij v Mauthausen, pozneje pa so ob potoku ob vznožju Begunjščice na robu taborišča postavili zasilni krematorij. Okoli 20 taboriščnikom je uspelo pobegniti.

Zato še vedno kličemo: Smrt vsem fašizmom, svoboda narodu!

Iz sporočila italijanske delegacije
Spomin na grozote pod Ljubeljem