Vrnimo se k levici. O Borutu Pahorju je mogoče pogosto slišati, da se je prezgodaj samooklical za mandatarja ter da si s tovrstnimi potezami sam koplje politični grob. Menite, da se tudi njemu lahko zgodi sindrom, imenovan Lojze Peterle?
Pri Pahorjevi stranki se mi zdi večje tveganje povezano s programsko neprofiliranostjo in voditeljevo ponavljajočo se abstraktno, sivo politično govorico, ki se zdi daleč od realnosti velikega dela družbe.

Kako na odnose na levici vpliva tekmovanje za kadre in prevzemanje le teh – primer Mitje Gasparija, ki je Katarino Kresal zamenjal za Pahorja?
Na to vprašanje bi lahko odgovorila vodstva teh strank.

Zdi se, da je na levi sredini konkurenca velika. Glede na javnomnenjske raziskave rastejo predvsem delnice Zaresa. Ali lahko ta stranka na volitvah resno ogrozi SD? Kakšne posledice bi to lahko imelo?
V trenutnih okoliščinah se to ne zdi nemogoče. Sicer pa je spreminjanje razmerij med strankami pomembno predvsem za oblikovanje vladne večine – tako v pogledu primata kot tudi stopnje ideološke barvitosti vladne koalicije, ki se bo oblikovala po volitvah.

Kakšna prihodnost čaka LDS? Razburkani valovi znotraj te stranke so se, kot kaže, vendarle umirili.
Odgovor bodo dali volilci glede na to, kakšen vtis bo nanje naredila ta stranka v primerjavi z drugimi tekmicami v predvolilnem obdobju.

Kakšno prihodnost sploh imajo stranke, kakršna je SMS ali pa denimo DeSUS, ki zastopajo zgolj del slovenske populacije?
Dokler bomo v Sloveniji imeli proporcionalni volilni sistem in relativno nizek prag za vstop v parlament, bodo majhne stranke lahko vstopale v parlament in igrale vsaj občasno pomembno vlogo »jezička na tehtnici« pri pomembnih glasovanjih v parlamentu in tudi pri oblikovanju vladnih koalicij.

Nekaj časa se je veliko govorilo o možni koaliciji SDS - SD. Zdaj pa se zdi, da predvsem levica takšno veliko koalicijo zavrača. Zakaj?
V predvolilnih obdobjih si vsaka stranka predvsem prizadeva za prepoznavnost in atraktivnost v očeh volilcev. Zamegljevanje razlik med pozicijo in opozicijo s to težnjo ni združljivo.

Bi v Sloveniji lahko kaj preseglo blokovske delitve, ki smo jim priča? Kaj?
V bistvu vsakega demokratičnega sistema je tekmovanje med dvema temeljnima ideološko- političnima težnjama. Vprašanje je samo, kako globoka je ta polarizacija, v kolikšni meri je oblikovan konsenz o temeljnih skupnih vrednotah in standardih politične kulture in koliko alternativnih koalicij se realno oblikuje. Verjetno bi lahko šteli zmerni pluralizem z dvema alternativnima vladnima ekipama in centripentalnim tekmovanjem za znak zrelosti slovenske demokracije. Ukinitev strankarskega razlikovanja in tekmovanja po demokratičnih pravilih sploh pa bi pomenil konec liberalno-demokratičnega modela politike.

Za konec – kateri stranki napovedujete zmago na jesenskih volitvah v DZ in zakaj?
Danes ni mogoče verodostojno napovedati volilne zmage nobeni stranki. Z relativno veliko gotovostjo pa lahko pričakujemo pohod populizma v predvolilni kampanji.

M. N.