Tranzicija pri nas se nikoli ni končala, zaradi česar je bila tudi mogoča poznejša tajkunizacija, je prepričan Lojze Peterle.

Predsednik prve slovenske demokratično izvoljene vlade je za STA spregovoril še o stanju današnjega političnega sistema, poti iz krize, pokojninski reformi in alternativah trenutni politični situaciji.

Kako po 20 letih gledate na takratno dogajanje? Se vam danes zadeve zdijo kaj drugačne kot takrat?
Pojavljajo se podrobnosti, ki mi takrat niso bile znane, a to spomina na tiste čase na splošno ne spreminja. Demos je z idejo osamosvojitve razvil enkraten pozitiven politični naboj, v ključnih trenutkih je bil sposoben poiskati širše politično soglasje. Zelo pomembno je, da smo dosegli tako soglasje glede plebiscita. A občutje takrat in danes je neprimerljivo. Takrat smo videli luč na koncu tunela, danes mnogi te luči ne vidijo.

Se vam danes zdi, da bi kako stvar lahko naredili drugače? Bi se na primer privatizacijo dalo izpeljati drugače?
Demos je glede lastninjenja doživel notranjo in zunanjo blokado. Koncept privatizacije, ki ga je sprejela Drnovškova vlada, je bil precej drugačen od tistega, ki ga je podpirala večina Demosa. Odnos do privatizacije je eden od vzrokov, da ostajamo ujetniki dogovorne ekonomije in tako na nek način ostajamo na Titovi cesti. Gotovo bi se dalo privatizacijo izpeljati drugače.

Vseeno smo takrat imeli bolj normalno politično strukturo, kot jo imamo danes. Premalo časa smo bili takrat na oblasti, da bi lahko postavili trdnejše temelje za nadaljevanje. Sedanja kriza ne odraža le globalnih vzrokov, ampak tudi notranje razloge, da slovensko gospodarstvo ne napreduje v konkurenčnosti, da nima razvojnega zagona ..., vse to je povezano z nedokončano tranzicijo.

Bi lahko takratne odločitve povezali tudi z današnjo tajkunizacijo?
Formalne podlage za tajkunizacijo so bile izgrajene na podlagi Drnovškovega modela privatizacije. Menedžerska privatizacija je bila ves čas v zraku. Zgodila se je tako, da je močno zavrla gospodarstvo in še posebej poslabšala status bank.

Pravila pravne države smo pri nas zamenjali za pravila požrešnosti. Nekateri so zase želeli preveč. Zdaj država plačuje za lakomnost posameznikov in se banke že tretjič sanirajo. Očitno ni bilo politične sile, ki bi tak razvoj zaustavila, pri tem ni kriva samo levica.

Se vam zdi, da so se pričakovanja izpred 20 let uresničila?
Veliko je dosežkov. Osamosvojitev sama ostaja epohalen dosežek. Vprašanje je, ali smo to priložnost najbolje izkoristili.

Z vso odgovornostjo rečem, da se za to, kar imamo danes, nisem boril. Prvič po osamosvojitvi me zares skrbi za to državo. Ne bi rad delal propagande za krščanske demokrate, vendar dokler so bili ti v vladi - do leta 1996, Slovenija ni poznala proračunskega primanjkljaja, tudi ceste so se gradile ceneje.

Danes imamo nezadržno zadolževanje. Zadolžujemo se za tekoče zadeve, skoraj za vsakdanji kruh. Že tretjino pokojninske blagajne pokrivamo iz državnega proračuna. Javna poraba je bila ob odhodu moje vlade pod 42 odstotki. Kje je danes? Koliko je bilo takrat birokracije, koliko je je danes? Je bilo v zadnjih dveh letih res treba zaposliti 1400 novih uradnikov?

Je mogoče potegniti vzporednico: nekoč povezava Ljubljana-Beograd, danes kot alternativa Ljubljana-Bruselj?
EU je prostovoljna zveza demokratičnih nacionalnih držav, Beograd pa je bil center totalitarne države oz. diktature. V Bruslju je način dogovarjanja precej drugačen, kot je bil v Beogradu. Ukaz za napad na Slovenijo je prišel iz Beograda, ne iz Bruslja.

Tudi po 20 letih se še vedno niso zaključile diskusije o zaslugah za osamosvojitev. Se vam zdi spor okoli tega sploh pomemben, primeren?
Ne potrebujemo diskusije o zaslugah, ampak jasen zgodovinski spomin. Če osamosvojitelji ne vidimo osamosvojitve kot izraza kontinuitete nekdanje totalitarne ideologije, pač pa kot prelom z njo, imamo za to vso pravico. Danes poskuša vladajoča elita povezati osamosvojitev z OF in letom 1941. A to ne gre, na isti imenovalec lahko spravimo domoljubnost in odpor proti tuji sili, ne pa revolucionarne govorice partije, ki je monopolizirala OF in boj proti okupatorju, vse skupaj pa s tragičnimi posledicami zlorabila za prevzem oblasti.

Osamosvojitev je pomenila novo politično paradigmo. Vojna leta 1991 je Slovence poenotila. Po njej ni bilo krvavega dogajanja kot po drugi svetovni vojni. Če rečem, da nasprotujem relativizaciji osamosvojitve s postavljanjem le-te v ideološko politični okvir interesov nekdanje vodilne politične sile, potem to pomeni, da želim samo jasne kategorije, ne stare ali nove ideološke megle. To je zelo pomembno tudi za mlade, ki v naših šolah o osamosvojitvi ne dobijo primernega pouka o osamosvojitvi.

Mimogrede, ključni razlog za nastanek nove veteranske organizacije je ravno poskus zamegljevanja zgodovinskega spomina na osamosvojitev.

Kako gledate na razvoj demokracije in političnega sistema pri nas? Je po vaši oceni že čas za bolj korenite spremembe ustave?
Mislim, da je čas za spremembo ustave, tudi glede postavljanja vlade. Imamo tako ustavo, da če se ne zgodi nekaj zelo posebnega znotraj same koalicije, smo obsojeni na štiri leta take vlade. Še dve leti tega ... jaz res ne vem, kako bo izgledal finale: Imamo predsednika vlade, ki teka gor in dol po igrišču, hkrati bi streljal na tri gole, zadene pa ne nobenega. Vsi skupaj bomo morali premisliti, vsak volivec. Danes ljudje pravijo : "Vsi so isti." Niso vsi isti, a včasih je težko ločiti.

Če imaš pravo voljo, koncept in ljudi, lahko zadeve izpelješ tudi ob "pomanjkljivi" zakonodaji. Lahko imamo povsem drugačno ustavo, pa bomo imeli spet težave, če bodo ljudje ali koncepti vodili zadeve drugam. Naš ključni problem ni ustava, ampak politična paradigma. Politiko je treba postaviti na drugačna vrednostna izhodišča, vrniti jo je treba v službo interesom skupnosti.

Mi sicer imamo danes formalno demokracijo, a se nam še ni zgodil preboj v smeri evropskega parlamentarizma. Politični razvoj v smeri generacijskih strank je po mojem neevropski in nas vodi v nevarnost medgeneracijskega spopada. Povejte mi, v EU še imajo stranke mladih ali upokojenske stranke in kje je katera v vladi.

V času gospodarske krize je prišla bolj do izraza tudi kriza družbenih vrednot. Zaupanje v pravno državo je omajano. Kakšno se vam zdi stanje duha v slovenski družbi?
Ugotavljam, da smo po dvajsetih letih bolj razdeljeni kot prej, in to kar naprej glede istih vprašanj. Z veliko skrbjo spremljam projekt ministrstva za šolstvo Stisni roko v pest; mene je kar zmrazilo, ko sem slišal to geslo. Se moramo res vračati k revolucionarnim geslom preteklega stoletja? Ne bi bilo bolje, če bi si rekli Podajmo si roke? Osamosvojitev nas je obogatila z edinstveno izkušnjo - stopiti skupaj. Proti komu bomo danes stiskali pest?!

Težko bomo dosegli kaj velikega skupaj, če te razdeljenosti ne bomo premagali. Zdi se mi, da se bolj bližamo letu 1941 kot letu 2011. Ko gledam, s čem si populisti ali celo posamezna ministrstva pomagajo, se sprašujem, kam gremo.

Leta 1991 smo bili v ključnih trenutkih sposobni enotnosti. Takrat je bilo skupno dobro prva vrednota. Kasneje se je začela oblast izrazito privatizirati za interese manjših skupin ne nujno samo vladajoče opcije. Za to bomo še dolgo plačevali, to nas je pripeljalo do tega, da se danes ljudje ne počutijo v pravni državi. Ta občutek ni dober.

Danes imamo tendenco k nacionalni in socialni demagogiji. Zaenkrat ne vidim veliko možnosti za trezno in realistično, v skupno dobro usmerjeno politiko. Stranke taktizirajo s populističnimi gesli.

Spomnim se izjave gospoda Erjavca z radijske predstavitve kandidatov za evropske volitve. Ko sem povedal, da ima moja mama le okoli 300 evrov pokojnine, mi je rekel: "Večkrat si bil v vladi, pa nisi poskrbel za penzijo svoje mame?!" Povsod v Evropi bi minister po taki izjavi nemudoma letel iz vlade! A smo v vladah zato, da bomo skrbeli za svoje sorodnike? Takrat je bil gospod še minister, pa se nihče ni obregnil ob to.

Ob vsaki razpravi o reformah je slišati nasprotovanja, ne samo iz političnih, ampak tudi na primer iz sindikalnih ali študentskih krogov. Kaj menite o tem?
Ko je šlo za osamosvojitev, so bili Slovenci 'za'. Kar imamo danes, pa je en sam 'proti', nacionalna in socialna demagogija pa nimata nobene alternative. Oni vedo, tudi Karl Erjavec ve, da se tako ne da več živeti, da so reforme nujne. Tisti, ki danes vztraja na statusu quo, koplje jamo tej državi. Ko vidiš, da ne gre, moraš nekaj narediti. Vlado imamo zato, da izvaja reforme, ne da taktizira. Čim bolj bodo odlašali nujne reforme, tem večjo ceno bomo plačali vsi. Ta vlada je očitno pozabila, da je najboljša socialna politika podpora gospodarski rasti. Ta vlada skuša lajšati bolečine, ne odpravlja pa vzrokov za krizo.

Kaj bi po vašem bila rešitev za vse, s čemer se kot država in kot družba trenutno soočamo?
Apatija, molk in pomanjkanje alternativ je nevarno. Artikulirati je treba politično alternativo z novo razvojno strategijo, utemeljeno na trajnih vrednotah in načelih. Naš problem je izrazito političen. Je seveda tudi kulturen, duhoven, o poštenju danes težko govorimo, o solidarnosti le deloma. Morali bomo priti do spoznanja, da s starimi koncepti ne moremo več naprej.

Leta 2020 bomo v Sloveniji imeli dva upokojenca na enega delavca. Ko sem jaz začel delati, so bili štirje delavci na enega upokojenca. Ko govorim z mladimi, se želim pogovarjati ravno o tem, kaj jih čaka in kako bodo prevzeli odgovornost. Ta generacija bo delavno najbolj obremenjena generacija v naši zgodovini. Želim si, da bi mladi razumeli, kaj vodi v grški scenarij.

Pa so ljudje razumeli, da ni več možnosti za pogajanja, ampak da se bo treba sprijazniti z neprijetnimi ukrepi?
Stranke so ljudi zapeljale z nestvarnimi obljubami. Problem je v tem, da se želijo pri nas nekateri pogajati o nečem, česar nimamo. Ne moremo deliti, če prej ne ustvarimo. Politika zadolževanja, ki ni usmerjena v ustvarjanje dodane vrednosti, je izredno nevarna. Brezplodne razprave o nerealnih zadevah bi morali usmeriti v pogovor o tem, kako spremeniti stanje duha in delovanja te države, da bomo vzpodbudili gospodarsko ustvarjalnost in povečali našo konkurenčnost.

Tudi sindikalna politika je nadaljevanje preteklosti. Socialni dialog je tu za to, da se iz ocene situacije potegne najboljšo odločitev. In tu naj pride do izraza spoštovanje ustave, ki pravi, da smo pravna in socialna država. Kadar imaš malo in je treba rezati, je treba biti pravičen s še močnejšim socialnim občutkom.

Leta 1990 ali 1991 so ljudje vedeli, da bo treba tudi malo stisniti. Vedeli pa so tudi, da bodo iz tega nekaj dobili. In tudi so. Danes je občutek drugačen. Ne samo občutek - danes iz Slovenije odhajajo mladi, podjetniki in izobraženci. V Sloveniji je treba spremeniti stanje duha.