Premier Janez Janša ima podoben stil čivkanja na družbenem omrežju Twitter kot Donald Trump. (fotografija z enega od petkovih protivladnih protestov). Foto: BoBo/Borut Živulović
Premier Janez Janša ima podoben stil čivkanja na družbenem omrežju Twitter kot Donald Trump. (fotografija z enega od petkovih protivladnih protestov). Foto: BoBo/Borut Živulović

"V mnogih državah raste apetit po izrazito "levih" in "desnih" medijih. Ljudje imajo raje medije, ki podpirajo njihova mnenja in pritrjujejo njihovim pogledom, ne pa takšnih, ki so z drugega političnega pola ali nevtralni in njihova obstoječa mnenja postavljajo pod vprašaj," je za MMC pojasnil strokovnjak za politično komunikacijo in sodobne digitalne medije profesor Vaclav Štetka z univerze Loughborough v Veliki Britaniji. Sredinski medij je sposoben nagovarjati tako zmerno leve kot zmerno desne, a to občinstvo izginja.

Utišati želijo vse kritične glasove v družbi. Podobno taktiko so uporabili že drugi politiki v regiji, Viktor Orban je prvi, ki mi pade na misel. Na Madžarskem mu je uspelo izbrisati veliko večino neodvisnih medijev, tam skorajda ni več neodvisnih novinarjev, ki bi si ga drznili glede česar koli kritizirati.

O orbanizaciji, ki se širi

Raven politične kulture komunikacije v družbi posledično pada. Precedens je postavil ameriški predsednik Donald Trump, politikov, ki družbena omrežja na spletu uporabljajo v njegovem slogu, pa ne manjka niti v Evropi. Podoben komunikacijski slog med drugimi uporabljajo tudi madžarski premier Viktor Orban, poljska stranka Zakon in pravičnost pa tudi slovenski premier Janez Janša, ugotavlja sogovornik. Trumpu so poleg družbenih omrežij na oblast pomagale tudi "valilnice ruskih trolov", ki so na spletu širili lažne novice in navijali zanj. Ruski troli pod nadzorom kremeljske tajne službe so prav tako pomagali, da se je zgodil brexit. Je pa težko reči, kako pomembna je bila njihova "pomoč".

So za vedno večjo polarizacijo družbe in vzpon tako levih kot desnih populizmov kriva družbena omrežja, na katerih vladajo troli? Gotovo so prej pomoč kot ovira, ne morejo pa biti glavni razlog, je poudaril sogovornik. Tako levi kot desni populizmi z avtoritarnimi težnjami so v zgodovini že večkrat zavladali, spomini na ta obdobja pa niso najboljši.

Vabljeni k branju intervjuja.

Profesor Vaclav Štetka je doktoriral iz sociologije na univerzi v Brnu na Češkem, kjer je nekaj časa predaval, kot raziskovalec je nato delal na Univerzi Oxford v Angliji. Leta 2013 se je vrnil na Češko na Univerzo v Pragi, kjer je vzpostavil raziskovalno skupino, ki se ukvarja s proučevanjem politične komunikacije na družbenih omrežjih in angažiranostjo civilne družbe. Leta 2016 je odšel na Univerzo Loughborough spet v Anglijo, kjer predava pa tudi raziskuje politično komunikacijo, vlogo novih digitalnih medijev ter vlogo lastništva medijev v povezavi z novinarsko avtonomijo. Foto: Osebni arhiv Vaclav Štetka
Profesor Vaclav Štetka je doktoriral iz sociologije na univerzi v Brnu na Češkem, kjer je nekaj časa predaval, kot raziskovalec je nato delal na Univerzi Oxford v Angliji. Leta 2013 se je vrnil na Češko na Univerzo v Pragi, kjer je vzpostavil raziskovalno skupino, ki se ukvarja s proučevanjem politične komunikacije na družbenih omrežjih in angažiranostjo civilne družbe. Leta 2016 je odšel na Univerzo Loughborough spet v Anglijo, kjer predava pa tudi raziskuje politično komunikacijo, vlogo novih digitalnih medijev ter vlogo lastništva medijev v povezavi z novinarsko avtonomijo. Foto: Osebni arhiv Vaclav Štetka

Družbena omrežja na spletu omogočajo politikom, da neposredno nagovarjajo velike množice, milijone ljudi. V 20. stoletju so takšne množice lahko dosegli izključno prek medijev, zdaj pa v nekaj sekundah kateri koli politik odpre račune na Twitterju, Facebooku, Instagramu in kar je še takšnih platform. So družbena omrežja res krivec za vzpon populizmov v 21. stoletju, kot namigujejo nekateri?
Jasno je, da za vzpon avtoritarnih populistov ne morejo biti kriva samo družbena omrežja. Prepleta se veliko dejavnikov. Res pa je, da so spremembe v informacijskem okolju močno pripomogle v to smer. Tukaj imamo silovit vzpon spletnih medijev in družbenih omrežij, druga plat kovanca pa je vzpon politične pristranskosti v tradicionalnih medijih, kot so radio, televizija in časopisi. Princip nevtralnosti, ki bi ga moralo poosebljati novinarstvo, se žal vedno bolj opušča. Opaža se težnja, da tudi glavni mediji postajajo vedno bolj mnenjski, zasukani v eno ali drugo smer, zato pa dajejo vedno več prostora radikalnim, populističnim glasovom. Če se vrnem k družbenim omrežjem. Da, korelacija med vzpenjajočo se popularnostjo družbenih omrežij kot kanalov politične komunikacije in uspehi populističnih strank in akterjev po svetu je jasna. To smo videvali že pred prihodom Trumpa na politično področje. Populisti radikalne desnice so bili med prvimi, ki so posvojili omenjene kanale in izkoristili priložnost, da zaobidejo tradicionalne medije, ki so bili "stražarji" (gatekeepers) političnih informacij. Svoje sporočilo so tako lahko spravili neposredno do ljudi brez filtra tradicionalnih medijev in začeli pridobivati podporo.

Filter tradicionalnih medijev, tisti, ki jih ne spusti skozi, jasno vidijo kot cenzuro. Na drugi strani imamo nefiltriran kaos medmrežja, poln teorij zarot o ploščati zemlji, cepivih, omrežju 5G ...
Tradicionalni mediji morajo filtrirati informacije, saj morajo izbrati, kaj je vredno poročanja, in se pri tem držati visokih novinarskih standardov. Na medmrežju tega filtra ni, vsaj do pred kratkim je bilo tako. Zdaj pa ga nekatera družbena omrežja in digitalne platforme začenjajo uvajati, a gre za zelo zapleten, mučen in počasen proces.

Donaldu Trumpu so do zmage na volitvah pomagali tudi ruski spletni troli. Foto: Reuters
Donaldu Trumpu so do zmage na volitvah pomagali tudi ruski spletni troli. Foto: Reuters

Omenili ste, da stari tradicionalni mediji postajajo vedno bolj pristranski, da se izgublja nevtralna novinarska etična drža, katere zadnji branik so javne radiotelevizije. Mediji torej postajajo vse bolj "levi" in na drugi strani "desni". Zakaj je tako?
Polarizacijo v družbi v mnogih državah opazujemo že dolgo. Gre za proces tako v politiki kot medijih. Trenuten položaj v Združenih državah Amerike je najboljši primer. Politična sredina izginja, z njo pa tudi zmernejši in nevtralnejši sredinski mediji, ki so uspešno nagovarjali tako zmerno leve kot zmerno desno usmerjene volivce. Nedavno je izšla raziskava Reutersovega inštituta o digitalnih medijih, v kateri so proučili konzumacijo novic v 40 državah. Med kopico zanimivih ugotovitev so z empirično raziskavo pokazali tudi na polarizacijo. V mnogih državah raste apetit po izrazito "levih" in "desnih" medijih. Ljudje imajo raje medije, ki podpirajo njihova mnenja in pritrjujejo njihovim pogledom, ne pa takšnih, ki so z drugega političnega pola ali nevtralni in njihova obstoječa mnenja postavljajo pod vprašaj.

Predsednik postavlja standarde, če komunicira na takšen način, to normalizira v javnosti, kar pa je nevarno, saj začne raven politične kulture v komunikaciji toniti. Na drugi strani ta proces opogumi vse, ki so se prej bali ali pa jih je bilo sram sporna mnenja in žalitve izražati v javnosti. Zdaj dobijo moč, da lahko počnejo enako ali pa še huje kot predsednik.

O posnemanju predsedniških standardov

So raziskovalci prišli do kakšnega sklepa, zakaj se ljudje vedno bolj polarizirajo in t. i. sredina izginja?
To je tisto vprašanje: kaj je bilo prej, kura ali jajce? Mislim, da gre za proces, ki se vzajemno krepi. Na eni strani imamo porast popularnosti skrajnih političnih pogledov in politčnih strank in akterjev tako na levi kot desni, čeprav trenutno bolj na desni. Ta proces druge politične akterje na sredini sili v premik in korekcijo pogledov ter tekmovanje z izraženimi radikalnimi pozicijami. Posledično se premaknejo bolj na desnico oz. na levico. Gre za boj za volivce. Če leva ali desna sredina opazi, da je pri volivcih velik apetit po radikalno levih ali desnih idejah, se poveča verjetnost, da bodo posvojili določene poglede, ki so bili prej v domeni ekstremne desnice ali levice. Ti pogledi tako postajajo vedno bolj normalizirani. Vse to pa je prepleteno s polarizacijo, ki vzporedno poteka v medijih. Naraščajoča priljubljenost platform in medijev, ki se uporabljajo kot kanal radikalnih pogledov, sproža bitko za oglede, klike na medmrežju in oglaševalski denar. Drugi novičarski portali so tako prisiljeni, da tudi sami postanejo bolj pristranski v eno ali drugo smer, bolj mnenjski in zapuščajo princip profesionalne novinarske nevtralnosti.

Družbena omrežja zaobidejo
Družbena omrežja zaobidejo "filter" tradicionalnih medijev, ki v eter ne spustijo čisto vsake neumnosti. Foto: Reuters

Če močno poenostaviva, je levičarskemu populizmu pomagala gospodarska kriza, desnemu pa migrantska?
V nekaterih državah zahodne in južne Evrope je po finančni krizi 2008/09 res močno poskočila priljubljenost radikalno levih populističnih strank. Spomnimo se stranke Podemos (Mi lahko, op. n.) v Španiji, stranke Syriza (Radikalno, op. n.) v Grčiji. Skrajno desni populisti so bili v Evropi sicer že pred migrantsko krizo, imamo Marie Le Pen v Franciji, v Avstriji je bil na primer Jorg Haider, potem pa je prišla migrantska kriza leta 2015/2016. To je prineslo velik zagon skrajno desnim populistom, protimigrantska retorika, pa ostaja njihova rdeča nit vse do danes. Protimigrantske politične pozicije ostajajo, saj se populisti še kako dobro zavedajo moči in vpliva, ki ga imata protimigrantska in protiislamska reotrika na volivce.

Uporabljajo levi in desni populisti družbena omrežja za propagiranje svojih idej na podoben način?
Zanimivo vprašanje, na katero nimam odgovora. To bi morali raziskati. Na splošno, glede populistične retorike, tako leve kot desne, lahko rečem, da jih druži izrazito binaren, črno-beli jezik, ki ljudi deli običajno v dve antagonistični skupini – slabo elito in dobre ljudi.

Populisti radikalne desnice so bili med prvimi, ki so posvojili omenjene kanale in izkoristili priložnost, da zaobidejo tradicionalne medije, ki so bili "stražarji" (gatekeepers) političnih informacij. Svoje sporočilo so tako lahko spravili neposredno do ljudi, brez filtra tradicionalnih medijev, in začeli pridobivati podporo.

O stražarjih in populistih

Trump to slabo elito imenuje "globoka država" ...
Da, to je Trumpova različica omenjene retorike. Vsako populistično gibanje ali akter uporabi izraze, za katere pričakuje, da bodo delovali. Gre za retoriko teorij zarote. Ali vaš premier Janša uporablja podoben pristop?

Tudi premier Janša govori o "globoki državi" na podoben način, šlo naj bi za t. i. slabo elito s koreninami v komunističnih časih, ki še vedno vleče vse niti iz ozadja.
Oh, zanimivo. Nisem vedel, da je v Sloveniji termin "globoka država" uporabljen v povezavi s komunistično preteklostjo. Naš premier Andrej Babiš v nekaterih pogledih družbena omrežja tudi uporablja zelo podobno kot Trump, a ne gre tako daleč, njegova komunikacija pa je veliko bolj zadržana in profesionalna. Trump je v tem pogledu kot iztirjen vlak, popolnoma nepredvidljiv in veliko bolj neposreden.

"Del elite se obnaša, kot da zvoni Janševi opciji, a vendarle zvoni vsem"

Časopis New York Times je ugotavljal, da je vsak osmi tvit predsednika Trumpa žalitev na osebni ravni v takšni ali drugačni obliki ...
Gre za veliko spremembo od načina javne komunikacije, ki so jo imeli predsedniki pred njim. Predsednik postavlja standarde, če komunicira na takšen način, to normalizira v javnosti, kar pa je nevarno, saj začne raven politične kulture v komunikaciji toniti. Na drugi strani ta proces opogumi vse, ki so se prej bali ali pa jih je bilo sram sporna mnenja in žalitve izražati v javnosti. Zdaj dobijo moč, da lahko počnejo enako ali pa še huje kot predsednik. Vedno obstaja tanka linija med komunikacijo na spletu in delovanjem v realnem okolju. V zadnjem času smo to videli z naraščajočim nasiljem v ameriški družbi, ki ga je gotovo dodatno podžgala Trumpova retorika. Še posebej nevarno je, ko se loti marginaliziranih skupin v družbi, ki so bile v preteklosti diskriminirane ali pa so glavne tarče sovražnega govora in dejanj. Tudi z novinarji obračunava podobno, gre za nevaren proces.

Premier Janša tu ne zaostaja. Najbolj v spominu ostaja, ko je slovenski novinarki označil za "presstitutki". Nedavno pa novinarju Rafaelu Buschmannu iz nemškega medija Der Spiegel na Twitterju odgovoril z "Seveda #antifa fant. Vemo, kdo si".
Takšna retorika ustrahovanja novinarja s položaja moči je absolutno neprimerna in nesprejemljiva, sploh od premierja, ki je najvišje postavljen politik v državi. Gre za jasno taktiko ustrahovanja, s katero se pritiska na svobodo medijev. Utišati želijo vse kritične glasove v družbi. Podobno taktiko so uporabili že drugi politiki na območju, Viktor Orban je prvi, ki mi pade na misel. Na Madžarskem mu je uspelo izbrisati veliko večino neodvisnih medijev, tam skorajda ni več neodvisnih novinarjev, ki bi si ga drznili glede česar koli kritizirati.

Slovenska vlada dela po madžarskem in poljskem priročniku. Foto: BoBo
Slovenska vlada dela po madžarskem in poljskem priročniku. Foto: BoBo

Tudi slovenska vlada pripravlja medijsko zakonodajo, ki bo finančno shirala javno RTV Slovenija, direktor Igor Kadunc je izračunal, da bo za izvajanje zakonsko zahtevanih nalog zmanjkalo okoli 20 milijonov evrov letno. Na drugi strani bi se ta denar delil zasebnim medijem po izboru kulturnega ministra.
Uporabljajo madžarski in poljski priročnik. Vemo, kaj se je tam zgodilo. Najprej so javni mediji postali državni in s tem instrumenti državne propagande. Podrejanje pa se tu ni ustavilo, saj so padli drug za drugim tudi vsi zasebni mediji. Zagotovo to velja za Madžarsko. Gre za zelo neodgovorno in nevarno početje, ki bi ga morali tako politiki, mediji kot javnost zavrniti. Neodvisni mediji, četrta veja oblasti, so temelj demokracije. Upam, da bo zainteresirana javnost spregledala, kaj se dogaja in ne bo tega dopustila.

Javnost protestira v prestolnici vsak petek, tudi v podporo javni RTV Slovenija.
To je pozitivno, na Češkem je doslej delovalo. Zdi se, da so javni protesti edina stvar, ki se je vlada boji. Protesti pri nas so bili močno motivirani za zaščito javnega medijskega servisa pred vladnimi napadi in njihovo osvojitvijo. Dokler obstajata odziv in množična mobilizacija civilne družbe, se ohranja upanje, da se Slovenija izogne orbanizaciji.

Janša je na Twitterju trumpovsko ošvrknil tudi evropskega komisarja iz S&D Paola Gentilonija, levosredinske politične skupine v Evropskem parlamentu, ko je ta spraševal, zakaj je bil zamenjan vodja statističnega urada v Sloveniji. Očital mu je, da igra igro za slovensko levico. Je to politična twitterska komunikacija 21. stoletja?
Popolnoma nezaslišano je, da premier neke evropske države na takšen način osebno napada komisarje EU-ja. To je podoben komunikacijski slog, ki ga uporabljajo Orban ali pa politiki poljske vladajoče stranke Zakon in pravičnost, ki odkrito napadajo Evropsko komisijo. V primerjavi s komunikacijskim slogom našega premierja Babiša opažam razliko, saj ima en obraz za domačo javnost, drugega pa za mednarodno. Občasno napade posamezne politike in novinarje na Češkem, ne bi se pa nikoli na podoben način lotil evropskih komisarjev. Kaže, da se Janša poskuša predstaviti kot zelo nacionalističen politik, ki bo EU prikazoval kot simboličnega zunanjega sovražnika. Ne vem, zdi se, da je Rubikon prečkan, poti nazaj ni.

Ima Trump prav, ko pravi, da je na volitvah zmagal zaradi Twitterja in Facebooka?
Da, mislim, da brez omenjenih omrežij ne bi zmagal na volitvah. Vemo, da so bili tako rekoč vsi mediji v kampanji, razen Fox Newsa in Breitbarta, nastrojeni proti njemu. Jedro svojih podpornikov je tako nabral s pomočjo družbenih omrežij. Ne smemo pa pozabiti tudi na 'fakenews' (lažne novice, op. n.) in dezinformacije, ki so v njegovi kampanji igrale veliko vlogo. Veliko takšnih lažnih novic v korist Trumpu na Facebooku so promovirali takšni in drugačni ruski viri. Rusi so mu pomagali z vojsko spletnih trolov, ki so se pretvarjali, da so navadni komentatorji, zaskrbljeni državljani, ki pač delijo vesti. O tem zdaj ni več nobenega dvoma, vemo, da t. i. valilnice trolov (troll farm) obstajajo. Najslavnejša je v Saint Peterburgu, upravlja pa jo ruska tajna služba. Njihovo vpletanje smo na primer videli tudi pri odločitvi za brexit v Veliki Britaniji.

Desni populizem poudarja nacionalne note – Velika Britanija first (prva). Na fotografiji plakat, na katerem britanski sv. Jurij ubija zmaja EU. K brexitu so pripomogli tudi ruski spletni troli. Foto: Reuters
Desni populizem poudarja nacionalne note – Velika Britanija first (prva). Na fotografiji plakat, na katerem britanski sv. Jurij ubija zmaja EU. K brexitu so pripomogli tudi ruski spletni troli. Foto: Reuters

Brexit so torej kuhali ruski spletni troli?
Da, seveda so. Debata je le okoli tega, koliko so pripomogli, njihova vpletenost pa gotovo ni odigrala tako velike vloge kot pri ameriških volitvah. Mobilizirani so bili za propagando v korist odhoda Velike Britanije, da dosežejo razbitje Evropske unije, o tem ni nobenega dvoma.

Tudi politične stranke imajo svoje spletne trole, ki ne razumejo nobenega argumenta, slepo zagovarjajo svoje ideje in diskreditirajo vsako odklanjajoče mnenje. Orwellovski novogovor (newspeak) se nam rojeva pred očmi. Bo v prihodnosti vsaka politična stranka imela svojo vojsko trolov?
Bojim se, da res. To smo videli tudi pri nas v Češki republiki, pri premierju Babišu in njegovem gibanju, ki je zelo dejavno na družbenih omrežjih. Dokazano je bilo, da so profili, ki so najdejavnejši pri izražanju podpore premierju, ki redno delijo in retvitajo njegove objave, lažni. Očitno je, da jih upravlja njegova politična stranka ali pa na primer premierjeva osebna ekipa za družbena omrežja. Če takšno zavajajoče početje ne bo nekoč postalo z zakonom prepovedano, ga bodo seveda politične stranke uporabljale. To je problem za številne spletne platforme, ki nikakor ne vedo, kako nadzirati omenjene trole. Potem pa so tu še avtomatizirani uporabniški računi, t. i. boti, ti so morda še večji problem. Vse to je del novega informacijskega okolja, ki se ga zlahka uporabi v propagandne namene.

Tudi komercialne ...
Absolutno! Blagovne znamke uporabljajo taiste tehnike in ustvarjajo lažno podobo, da jim sledi ogromno ljudi, da jih "všečka" in komentira oz. pohvali veliko kupcev itd.

Resnično neodvisni mediji, ki jim ne
Resnično neodvisni mediji, ki jim ne "narekuje" nobena politična stranka ali kapital, so ključen steber demokracije, t. i. četrta veja oblasti. Foto: MMC RTV SLO

Najvišji državni politiki pogosto retvitajo sporočila skrajnežev, tudi anonimnih uporabniških računov, in si potem "umijejo roke" s pripisom, da retvit ni podpora. Kaj menite o tej komunikacijski praksi?
To je hinavsko in zelo neodgovorno vedenje. Če je nekdo na položaju moči in ima ogromno sledilcev, potem z retvitanjem sporočil, ki spodbujajo sovražnost v družbi, s tem logično pomagajo širiti to sovraštvo. Tudi če označiš, da retvit ni samodejno podpora, si ti tisti, ki to širiš med svoje občinstvo.

Zaključiva takole. Kaj je vaš nasvet za iskanje resnice v morju lažnih novic, ki jih producirajo družbena omrežja?
Slediti je treba medijskim institucijam, znamkam in posameznim novinarjem, ki jih poznamo in jim lahko zaupamo in ki vzdržujejo določene standarde profesionalnega vedenja. To je lekcija sodobnega informacijskega okolja, da kljub skoraj neskončnim virom informacij, potrebujemo profesionalno novinarstvo bolj kot kdaj koli. Saj nam pomaga najti pravo smer v tem morju dezinformacij. Zaupamo jim lahko, da nam povedo, kaj je relevantno in kaj ne, čemu lahko zaupamo in čemu ne. Vprašanje dezinformacij je strukturne narave, opraviti ima s tem, kako digitalne platforme delujejo, kako njihovo poslovanje deluje, to pa je ugodno za širjenje dezinformacij. Brez sodelovanja med digitalnimi platformami ne verjamem, da lahko dosežemo prelomno spremembo. Odgovornost pa je tudi pri uporabnikih platform, ki bi morali z več razmisleka in odgovornosti premisliti, kako bodo sprejeli "informacije" z družbenih omrežij.