15. oktober, ki ga je natanko pred 40 leti za mednarodni dan bele palice razglasila Mednarodna zveza slepih, je posvečen težavam, s katerimi se slepi in slabovidni srečujejo v vsakdanjem življenju. Čeprav so v današnjem času na voljo številne rešitve, pa se slepi in slabovidni pri nas spopadajo s pomanjkanjem pripomočkov, širšim nerazumevanjem problematike in neustrezno zakonodajo ter njenim izvajanjem. Ob tej priložnosti je za MMC spregovoril tudi predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber.

"Položaj ni najbolj rožnat, ker osnovna težava ni v izgubi oziroma okvari vida, temveč v neprilagojenosti celotne družbe, da med njimi živimo tudi ljudje z okvarami vida. Kljub izgubi vida smo slepi in slabovidni sposobni marsikaj narediti in živeti kolikor toliko samostojno, seveda ob določeni prilagoditvi procesov v družbi, prostorov in pripomočkih. Že dve leti imamo obljubljeno celovito rehabilitacijo, ko nam vid opeša, v praksi pa tega še ni mogoče uresničiti.

Rehabilitacija pri nas kljub zakonski ureditvi ne obstaja. To pa zato, ker se ministrstvo za zdravje in zavod za zdravstveno zavarovanje izmikata. Razumem, da so prilivi v blagajno manjši, vendar izkušnje iz tujine kažejo, da se tovrstna investicija povrne prej kot v šestih mesecih. Ljudje, ki niso deležni rehabilitacije, so socialno izključeni in hitreje zapadejo v depresijo ter malodušje, kar povzroča številne posredne stroške," pravi Wraber.

Novi zakon položaj slabša
Wraber ob tem opozarja na pomanjkljivosti nove zakonodaje: "Ta našega položaja ni izboljšala, ravno obratno, na neki način ga celo slabša . V novem zakonu je namreč izpuščena pravica do invalidnine, čeprav smo tisti, ki smo delali vse življenje, plačevali zato, da bomo imeli te pravice." Veliko težavo vidi tudi v dostopnosti posameznih pripomočkov, ki so po njegovih besedah v državah s primerljivim standardom brez težav dostopni. "Pri nas pa se ta pravica zelo hitro ustavi. Da bi računali na kakšne izdelke informacijsko-komunikacijske tehnologije, ni mogoče," je označil položaj v Sloveniji.

Vse se ustavi pri denarju
Na vprašanje, kaj je po njegovem mnenju največja težava v Sloveniji, Wraber nima enoznačnega odgovora. "Kombinacija vsega naštetega. Se pravi, da družba ne razmišlja na ustrezen način, da nimamo na voljo ustrezne rehabilitacije za večino ljudi in da zelo težko pridemo do ustreznih pripomočkov. Celo to se dogaja, da nam novi zakoni krčijo že pridobljene pravice, tiste, ki se na novo odpirajo, pa so zgolj na papirju in niso podprte z denarjem," pravi Wraber. Pojasnjuje, da bi za oceno, koliko denarja je sploh potrebnega za ureditev razmer, morali najprej vzpostaviti register slepih in slabovidnih. Zakonodajo to sicer predvideva, a se nič ne dogaja, ker ni denarja.
Pozitivni premiki so
Kljub številnim perečim težavam Wraber vseeno vidi določene pozitivne spremembe. "Počasi se tudi v našo družbo vklaplja zavest, da zelo različni ljudje z različnimi težavami živimo v isti družbi." Kot pozitiven premik vidi tudi razvoj informacijske tehnologije, ki po Wraberjevih besedah "slepim in slabovidnim omogoča početi stvari, o katerih smo pred leti lahko le sanjali". Pri tem izpostavlja, da razvijalci in proizvajalci te tehnologije največkrat ne mislijo na ljudi z okvarami vida.
Petelinji zajtrk v temi
Zelo je pohvalil tudi potezo RTV Slovenija, da uvede opisne filme. Prvi je bil na sporedu film Petelinji zajtrk, ki po njegovem mnenju pomeni velik korak naprej v približevanju potrebam slepih in slabovidnih. "Naši člani, ki so si na tak način ogledali Petelinji zajtrk, so bili navdušeni. Ko bo v celoti zaživela digitalna televizija, bo mogoče še več filmov narediti tako, da bomo dobili samo tisto storitev, ki jo potrebujemo," svoje videnje prihodnosti televizije razlaga Wraber.