Preživetje prizadetim še bolj otežujejo stereotipi. Eden izmed njih je, da so revni sami krivi za položaj, v katerem so se znašli, vanj pa naj bi jih vodili neizobraženost, lenoba in kriminal. Dijaki gimnazije Vič, ki smo jih gostili v oddaji Gymnasium, so o svojem življenjskem standardu in socialnem položaju sicer pripravljeni govoriti, vendar dodajajo, da sami niso podvrženi tveganju za nastanek revščine, saj so materialno dobro preskrbljeni. Poudarjajo, da zanje revščina pomeni predvsem pomanjkanje finančnih sredstev, vendar se ob tem neizogibno pojavijo tudi čustvene in duševne stiske prizadetih.

Tako so glavne asociacije, ki jih povezujejo s pojmom revščine: pomanjkanje denarja, brezdomstvo, žalost in strah. Mladi o revščini razmišljajo in se zavedajo privilegijev, ki jim jih omogočajo prihodki staršev, saj zaradi njih sami niso izkusili nobene izmed oblik socialne izključenosti. Podpirajo pa tudi socialne transferje, ki jih omogoča država.»Velikokrat lahko v šoli ali na ulici opazimo posameznika, katerega videz nakazuje, da bi lahko živel v pomanjkanju. Pomanjkanje se pokaže tudi v pogovoru s sošolci, ki omenijo, da imajo nekatere probleme in si določenih stvari ne morejo privoščiti. Toda večjih stikov z revščino nimamo in si zato tudi ne moremo predstavljati, kaj to zares pomeni,« pravita dijaka Anže in Maja.

Revščina se opazi tudi v učnem procesu, pove učiteljica in predsednica Društva prijateljev mladine Mojca Novo mesto Marjeta Ferkolj Smolič. Najbolj se kaže v oblikah socialne izključenosti, saj na primer revnega mladostnika nihče ne bo povabil na rojstni dan, otroci se ne morejo udeležiti maturantskega plesa in izleta ...

Te težave so v zadnjem času vedno pogostejše, vendar jih je težko opaziti, saj revni o svojem položaju ne govorijo. Revščina je namreč tabu, družbeno je zelo stigmatizirana. Reševanja nastalega položaja se je zato treba lotiti z veliko empatije, saj so zgodbe zares hude. »Pred počitnicami sem govorila z otroki, kaj vse bodo počeli. Eden izmed njih je bil med pogovorom ves čas tiho in se je zdel žalosten in odmaknjen. Ko sem pozneje stopila k njemu in ga ogovorila, mi je zaupal, da je doma tako hudo, da verjetno ne bo niti jedel. Hudo je, ko slišiš, da se nekateri pogovarjajo o smučanju, drugi pa ne vedo, ali bodo lahko jedli,« pove Marjeta Ferkolj Smolič.

Revščina ima zunanji in notranji vidik. Še posebno notranji zaradi izključenosti in stisk, ki se lahko vlečejo, če odgovorni težav ne rešujejo na pravi način, lahko zapusti dolgotrajne in hude posledice. Posameznika je treba sprejemati glede na to, kakšen je, ne pa, kaj je. Vsakogar je treba spoštovati in mu pomagati.

Revni zaposleni
Čeprav se je obdobje ekonomske krize končalo, podatki kažejo, da stisk v Sloveniji ni nič manj, spremenila se je le njihova oblika. Kot primer Marjeta Ferkolj Smolič navaja zgodbo staršev, ki so zaposleni, pa vendar se s skupnim dohodkom z otroki komaj prebijejo skozi mesec. Veliko je namreč primerov, ko plača zadostuje le za pokritje položnic in nakupa manjših količin hrane. Taki ljudje bi brez različnih oblik socialne pomoči zelo težko preživeli. Po njenih besedah lahko stvari še bolj zapletejo slabe razmere v družinskem okolju. Toda revščina nikakor ne pomeni, da bodo revni starši tudi slabi starši, čeprav je pritisk zelo velik. »Vedeti moramo, da so številni najboljši poslovneži in misleci izšli iz zelo težkih življenjskih razmer,« dodaja Marjeta Ferkolj Smolič.

Posameznika lahko opredeli že njegova podoba, čeprav se revščina skuša skriti pred očmi družbe. V Sloveniji se v zadnjem obdobju prizadeti vedno bolj srečujejo z dolgotrajno revščino. Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo v Ljubljani je povedala, da življenje v dolgotrajni revščini na prizadete učinkuje tako, da ti zaradi njegovih posledic ostajajo vedno bolj v ozadju, niso več v toku dogajanja in nimajo pravih informacij ter možnosti, da bi razvili različne spretnosti. Vse to nanje vpliva tako, da so zelo težko konkurenčni na trgu dela in v izobraževalnih procesih. Iz ''začaranega kroga revščine'' le težko najdejo izhod. Po njenih besedah je tudi slovenski izobraževalni sistem naravnan tako, da včasih socialne razlike bolj utrjuje, kot pa da bi jih odpravljal. Posledice so lahko zelo hude.

Doktorica Vesna Leskošek je omenila tudi, da je zato pomembno, da imamo občutljivo državo. Dobrodelnost in solidarnostne akcije imajo namreč omejen doseg – lahko olajšajo trenutno stisko, ne morejo pa spremeniti družbenih razmerij. Država ima zato nalogo, da revščino uravnava, jo zmanjšuje oziroma povečuje – to lahko doseže tudi z denarnimi pomočmi. Vprašanje pa ostaja, ali so te pravilno razporejene.

»Revščina ima vedno zelo opazno družbeno funkcijo in je za politiko pomembna – na eni strani tako, da se pokaže kot socialna, s socialno politiko, in občutljiva do socialnih stisk ljudi, na drugi pa ji revščina lahko pomeni tudi primer za to, kaj se ljudem lahko zgodi, če niso konkurenčni. Torej je lahko tudi sredstvo discipliniranja,« pove strokovnjakinja.

Država se po mnenju doktorice Vesne Leskošek torej na eni strani skuša prikazati kot socialna in tista, ki bo težave ljudi skušala čim učinkoviteje odpraviti, na drugi pa njihove težave izkorišča za svarilo državljanom, kaj se jim lahko zgodi, če ne bodo delovali po njenih normah.

Instagram kot izložba obilja
Pri dejavnikih tveganja socialne izključenosti je nezanemarljiv tudi vpliv družbenih omrežij, na katerih uporabniki objavljajo svoje fotografije. Po mnenju dijakov gimnazije Vič, ki smo jih gostili v oddaji Gymnasium, družbena omrežja pri osebah, ki imajo več materialnih sredstev, spodbujajo narcisoidnost, medtem ko tisti z družbenega obrobja ne objavljajo veliko vsebin.

Posledica tega je, da otroci premožnejših staršev dobijo več všečkov in so tudi bolj priljubljeni v svojem okolju. Navedli so primer dijaka, ki je na svojem profilu objavil fotografijo s Havajev in pod njo dobil zelo veliko komentarjev, ki so izražali občudovanje. Po njihovem mnenju je dijaka objava za nekaj časa postavila v središče dogajanja in pogovorov.

Mnenje mladih je, da take objave ustvarjajo še večji pritisk na revne, saj morajo za isti učinek – priljubljenost – objaviti veliko več vsebin, za to pa porabijo veliko več časa. Po njihovem mnenju se lahko zgodi ena izmed dveh stvari, in sicer, da se revni oddaljijo od družbenih omrežij, saj ne morejo tekmovati z otroki premožnejših staršev, ki lahko objavljajo ''prestižnejše'' fotografije – ali pa se njihova dejavnost tudi zelo poveča, da bi stopili na isto raven in dobili enako število všečkov kot drugi, torej ne bi zaostajali po socialni plati. »Če bi gledali na splošno, že avtomatično, ko vidiš fotografijo nekoga, ki ima veliko všečkov, sklepaš, da je bolj priljubljen in više na družbeni lestvici. Toda to, kako boš obravnaval ljudi, ki jih poznaš, izbereš sam. Ne razvrščaš jih po številu všečkov, ampak po odnosu, ki ga ima posameznik do tebe,« pravi dijakinja Katjuša.

Marjeta Ferkolj Smolič iz Društva prijateljev mladine Mojca Novo mesto razmisleku dijakov dodaja, da je treba razumeti, da se na spletu lahko pojavijo tudi lažne fotografije in fiktivni prijatelji in všečki. K priljubljenosti mladih lahko po njenem mnenju zelo veliko pripomore vključenost v katero izmed zunajšolskih dejavnosti. Sama je tako že veliko mladih pripeljala v prostovoljno gasilsko društvo, katerega članica je.

Dijaki gimnazije Vič so povedali tudi, da družba sama lahko pripomore k temu, kako se posameznik v njej počuti, vendar ima ta posameznik na drugi strani tudi odgovornost glede tega, kako se bo v to družbo vključeval. Omenili so tudi pomen tega, da prizadeti o svojem položaju govorijo in poiščejo ustrezno pomoč.