"Šolanje na daljavo niso počitnice." Tako so priseljenskim staršem morali pojasnjevati v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto (DRPD) spremenjen način pouka med epidemijo koronavirusne bolezni 19. V okviru društva od leta 2003 deluje dnevni center, ki v povprečju vsako leto pomaga kar 100 priseljenskim otrokom, ki tam lahko preživijo tudi do šest ur. Kako so otrokom pomagali med epidemijo, je v oddaji NaGlas! spregovorila socialna pedagoginja Mojca Rodič.

Ta teden se je večina otrok vrnila v šolske klopi. Kaj pomeni otrokom priseljencem vrnitev v šolske klopi?
To vidim kot zelo pozitiven ukrep predvsem zato, ker so pogrešali socialne stike. Pogrešali so svoje vrstnike, svoje sošolce, druge pomembne odrasle. Pomembno pa je tudi to, da se vračajo v slovensko govoreče okolje in da dobivajo dodatno učno pomoč oziroma dodatne razlage šolske snovi tudi v živo.

Kako ste jim pomagali med epidemijo?
Mi smo 13. marca zaprli fizično vse naše socialnovarstvene programe, tudi dnevni center za otroke, in vse preselili na splet. Že prvi teden smo zaznali, da imajo naši otroci ogromno težav z razumevanjem, kaj je šolanje na daljavo. Niso imeli ustrezne tehnične opreme. Niso vedeli, kaj je spletna učilnica, kako vstopati v spletno učilnico, kje najti gradivo, kaj s tem gradivom narediti, kako poslikati, poslati učiteljicam. Tako da smo v prvem tednu prevedli navodila šolanja na daljavo v albanski jezik in naša kulturna mediatorka Halime Djemaili je preklicala vse naše uporabnike otrok in povedala, kaj je šolanje na daljavo, da to niso počitnice in da se od njih pričakuje neko resno šolsko delo. Ker ogromno delamo za stik z našimi uporabniki, jih nismo mogli pustiti kar samih v tem času. Tako da smo se povezali z njimi prek spleta, prek telefonov, videoklica zoom, odprli skupini na Facebooku, Instagramu, tako da smo stike ohranjali predvsem z namenom nudenja dodatne učne pomoči, ker jim je bilo res težko delati šolsko delo, seveda pa tudi kot podpora, kot informiranje, stik, da bo vse v redu.

Dnevni center v okviru vašega društva deluje že 17 let, v povprečju vsako leto pomagate kar 100 priseljenskim otrokom. Ti preživijo vsak dan do šest ur z vami. Kako jim pomagate?
Otroci pridejo k nam po šoli. Novo mesto je gospodarsko zelo močno, tako da je priliv delovne sile iz tujine zelo visok. Skupaj pridejo družinski člani, otroci in mame naših uporabnikov. Nekateri ostajajo z nami več let. Dnevni center pa je namenjen temu, da otroci pridejo k nam. Ko sem prišla na društvo, leta 2007, drugo ali tretje leto, ko so prišle albanske družine, nismo vedeli, kaj naj z njimi. Res je bil to nov način. Takrat smo začeli orati ledino in se spraševati, kaj naj to pomeni, kakšno pomoč potrebujejo, kako lahko pomagamo. Dandanes zelo veliko nudimo: dodatne tečaje jezika, dodatno učno pomoč zaradi mogoče šibkega predznanja iz tistih držav, od koder prihajajo, ali pa seveda zaradi neznanja jezika, hkrati pa imamo ogromno delavnic – računalniška, kuharska, ustvarjalna, športne – predvsem z namenom, da se nekaj novega naučijo in da gradijo pozitivno samopodobo.

Pomagate tudi ženskam priseljenkam, ste vodja programa socialne aktivacije, kako jim pomagate?
Naš pristop je bil vedno celosten, kar pomeni, da mi, če želimo pomagati otrokom, moramo pomagati tudi družini, predvsem albanskim ženskam, ki so ene najranljivejših skupin v naši lokalni skupnosti, predvsem zaradi neznanja jezika, ker nimajo končane poklicne in strokovne izobrazbe. Prihajajo predvsem iz ruralnega okolja Kosova, kjer se to od žensk ni pričakovalo. Mene se je osebno dotaknilo, kako se od moje generacije žensk – naslednje leto bom stara 40 let – ni pričakovalo, da gredo v srednjo šolo, čeprav so si želele biti medicinske sestre, učiteljice, ampak ker so bile okoliščine take, niso nadaljevale šolanja. Te ženske zdaj prihajajo k nam v okviru programa socialne aktivacije in večgeneracijskega centra Marela predvsem zato, da se učijo jezik, da so bolj samostojne in kompetentne pri komunikaciji v slovenskem jeziku, hkrati pa jim damo priložnost učenja novih veščin, da bodo samostojneje stopale na trg delovne sile in tudi v lokalno skupnost, kjer živimo.

Vaše društvo je veliko pomagalo bosanskim beguncem, ki so se zaradi vojne zatekli v Slovenijo; zdaj sistematično delate z novimi priseljenci. Je to ključ uspešne integracije?
Mi imamo že 20 let izkušenj dela z otroki priseljencev, mamami, družinami. Kar pa verjamem, da je ključno, je to, da sodelujemo. To sodelovanje se mi zdi pomembno. Mi sodelujemo z večino organizacij v Novem mestu, še posebej s šolami. Delamo kontinuirano. Predvsem pa je pomembno, da res gradimo na odnosu. Mi jih res želimo spoznati, kaj si želijo, kakšne so njihove potrebe, kakšni so njihovi strahovi, kaj je tisto, kar lahko dajo in kaj jih blokira pri vstopu v lokalno skupnost.