Ivan Kramberger se je rodil 4. maja 1936, pod streli Petra Rotarja pa je padel ravno 7. junija leta 1992. Kramberger je kot dimnikar in ključavničar 24 let služil v Nemčiji, kjer se je lotil tudi svojega hobija - inovatorstva. Patentiral je vrsto stroja za dializo in s tem veliko zaslužil, denar pa je pozneje namenil ljudem v stiski.

Ta poteza pa je bilo tudi bistvo Krambergerjevega delovanja - boj za socialno šibke in zatirane, nekakšno slovensko robinhoodovstvo, s katerim se je zapisal v srca mnogih obubožanih in prestrašenih zaradi novih razmer v slovenski družbeni stvarnosti, saj so konec 80. in na začetku 90. let pretili boleč tranzicijski prehod na tržno gospodarstvo ter nerešene in na novo odkrite socialne težave.

Ljudem dati jesti!
Dobrotnik iz Negove, kot so mu pravili, je bil znan tudi po skromnem življenju in svojevrstnem slogu, ki se je kazal tudi na njegovih javnih nastopih. Dober smisel za retoriko in ljudska govorica sta na mnogih govorih pritegnila množice ljudi, večina pa se ga bo verjetno spomnila predvsem po njegovih govorih na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer je s svojo stalno sopotnico, opico Ančko, zabaval in predvsem navduševal staro in mlado. "Ljudem je treba dati jesti," je nemalokrat odmevalo po središču Ljubljane.

Na volitvah leta 1990 je s podporo ljudskih glasov kandidiral na volitvah za predsednika predsedstva Slovenije in prejel 18,5 odstotka glasov, s čimer je dokazal, da bo socialna tematika vedno pomemben ali celo vedno pomembnejši vidik vsakega predvolilnega boja. To navsezadnje vidimo tudi danes. Leta 1992 je sporočil, da ne misli več kandidirati za predsednika države, in napovedal, da se bo s svojo Domovinsko narodno stranko udeležil volitev v državni zbor.

Prvi atentat na slovenskega politika
Še preden se je predvolilna kampanja za državnozborske volitve sploh začela, pa se je zgodil tragični dogodek. Okrog sedme ure zvečer 7. junija je priljubljeni 56-letni "Ivek" padel pod streli Petra Rotarja, ki naj bi pijan streljal iz velike razdalje, 63 metrov oddaljene hiše, kjer so našli tudi lovsko karabinsko puško z daljnogledom. V ležišču cevi je bil še tulec, v cevi pa saje. S tem se je pisala zgodovina, saj je Slovenija doživela prvi, na srečo edini, a zato nič manj tragičen atentat na politika.

Kot je za Večer povedal Peter Brunčič iz Maribora, se je atentat zgodil ravno, ko je predsednik nogometnega kluba v Jurovskem Dolu Krambergerju predajal dres. "Videl sem, kako se je Ivek sklonil, opotekel korak ali dva desno, mikrofon mu je padel iz roke," je pojasnil. Kmalu zatem je kraj preplavila množica policistov, na tiskovno konferenco pa je s helikopterjem priletel tudi takratni notranji minister Igor Bavčar, kar je dalo vedeti, da gre za dogodek širših političnih razsežnosti. Storilca so prijeli že po dveh urah.

Sojenje ni pojasnilo dvomov
Rotar je bil obsojen na 12-letno zaporno kazen. Sojenje je potekalo v Mariboru, za prostor v dvorani pa so morali celo žrebati, saj je bil naval ljudi izjemno velik. Rotar je dejanje priznal, a v svojem govoru ni pojasnil konkretnega motiva za to, saj naj bi zgolj čutil "močno silo, da mora to storiti".

Skozi sojenje se je zvrstila množica prič in izvedencev, porajali pa so se številni dvomi - od sledi obuval na stolu v hiši bližnjih sosedov, nabojev, ki so bili tam najdeni, poti krogle, ki je šla skozi Krambergerjevo telo, sumljivo pa je bilo navsezadnje tudi to, da policisti nikoli niso našli morilske krogle.

Poklonile so se mu množice, kot pravemu predsedniku
Zaradi teh okoliščin motiv za umor in sam potek še danes nista pojasnjena s trdnimi argumenti, senca dvoma o političnem ozadju pa še vedno ostaja. O tem je prepričan tudi Krambergerjev sin, Ivan Kramberger mlajši, ki je to grozoto doživljal kot 6-letni deček in se, kot pravi, dogodkov takrat ni prav dobro zavedal. Kot je pojasnil, je prepričan o političnem ozadju dogodka, in pravi, da bo resnici prišel do dna.

Krambergerja so k večnemu počitku položili 10. junija v hudem nalivu, kljub temu pa se je dobrotniku prišlo poklonit na tisoče ljudi, kot pravemu predsedniku in človeku, ki je v slovenskih srcih dobil in ohranil posebno mesto.

Mitja Kandare