Njihova brezdomnost morda ni tako zelo izrazita in vidna, saj večinoma padejo pod pojem t. i. prikritega brezdomstva, ki med drugim označuje ljudi, ki živijo v stalnem strahu pred deložacijo, ki se zaradi nezmožnosti plačevanja najemnin selijo iz ene najemniške sobice v drugo, slabšo, ki ne izpolnjuje osnovnih pogojev za dostojno bivanje človeka, kaj šele družine z otroki, ali pa se (če imajo malo več sreče), stiskajo pri sorodnikih in prijateljih. V nekaterih primerih začasno bivajo tudi v bivalnih enotah občin, če jih te imajo na voljo.

Poleg pristojnih državnih ustanov, kot so centri za socialno delo, brezdomnim družinam najbolj oprijemljivo pomagajo predvsem nevladne organizacije. Tako se s primeri in zgodbami brezdomnih družin, vsaka na svoj način srečujejo različna združenja, društva in zveze, ki se posvečajo pomoči in skrbi za brezdomne.

Prikrito brezdomstvo - različne, a enako "težke" zgodbe
Na Zvezi prijateljev mladine Slovenije po besedah predsednice ZPM-ja Ljubljana Moste Polje Anite Ogulin po pomoč najpogosteje pridejo matere z otroki, pa tudi cele družine, ki izgubljajo streho nad glavo zaradi deložacij. "Gre za družine, ki ne zmorejo odplačevati stanovanjskih posojil in so posojilodajalci njihova stanovanja zaplenili ali pa ne zmorejo več plačevati stroškov najema," je družine v stiski, ki se po pomoč zatečejo na zvezo, opisala Anita Ogulin.

"Zgodbe so različne, vse pa so težke," je dejala za MMC in kot primer navedla mamico, ki se s štirimi otroki skriva v majhni sobici v manjšem mestu. Na zvezi pomagajo tudi v okviru brezplačne pravne pomoči, ki družinam v stiski pomaga uveljavljati pravice in jih pouči o možnosti, ki jih imajo. Številni starši so namreč zaradi situacije, v kateri so se znašli, tako obupani, da se ne znajdejo in niti ne vedo, kam naj se obrnejo. Pri tem jim pomaga zveza, a kot je dejala Ogulinova, se nabor opcij zmanjšuje. "Bojimo se, kako bo v prihodnje, saj občine ukinjajo subvencioniranje, je dejala.

Ko si na dnu, ločnica med prikritim in cestnim brezdomstvom hitro pade
Porast brezdomnih družin opažajo tudi na mariborskem območju, kjer zanje med drugim skrbi tudi Nadškofijska Karitas Maribor. Koordinator njihovih socialnih programov Boštjan Cvetič je še posebej izpostavil, da je razlog za opazen porast te kategorije brezdomnih tudi ta, da pokrivajo najbolj obubožan del Slovenije.

V odgovoru na vprašanje o številu brezdomnih družin in ljudi pa Cvetič razmišlja: "Piše se leto 2015 in morda bi bilo pravilno, da ugotovimo, da je že en brezdomec, brezdomka, brezdomska družina, eden ali ena preveč! Do zdaj vse statistične slike in projekcije za zadnja leta kažejo, da gre za progresiven pojav. Ob tem pa se nihče ne vpraša o recimo stopnji mortalitete/smrtnosti brezdomcev? Koliko bi jih šele bilo, če bi upoštevali tudi te številke?"

Tudi v Mariboru se srečujejo z različnimi zgodbami obubožanih družin, ki pa so vse, kot je dejal Cvetič, tragične. Težava je sicer tudi to, da smo v Sloveniji ljudje pogosto preveč ponosni in čakamo ter do zadnjega trenutka upamo, da se bo kaj izboljšalo, a se to žal pogosto ne zgodi. In ko pride do dna, ločnica med skritim in cestnim brezdomstvom pogosto pade, je povedal za MMC.

"Ocene skritega brezdomstva sploh ne moremo - niti slučajno - verodostojno prejudicirati, že samo če pogledamo t. i. zakonske prijave prebivališč (ZPPreb), ki zagotovo v veliki meri odražajo brezdomno populacijo." To pomeni, da so naslovi njihovih bivališč v nekdanjih samskih domovih, pa nekih "substandardnih ad hoc namestitvah, na črnem trgu", je dejal.

Mlade družine brez doma in socialne mreže
S še eno obliko brezdomstva družin pa se najpogosteje srečujejo v organizaciji Kralji ulice. Monika Cerar, ki se v organizaciji med drugim ukvarja tudi z nastanitveno podporo, je izpostavila, da so njihovi uporabniki predvsem mlajši ljudje, stari od 20 do 35 let, ki so na cesti pristali primarno zaradi nasilja v družini, težav z mamili, šibke socialne mreže ipd.

"Zaposlitve zaradi nizke stopnje izobrazbe ali malo delovnih izkušenj ne dobijo, poleg tega pa se pogosto spopadajo tudi z motnjami v duševnem zdravju. A tudi ti ljudje se seveda zaljubijo in imajo otroke ter družine. Živijo v nestalnih nastanitvah, večinoma od prejemkov socialnih transferjev," je pojasnila.

Proti deložaciji se v okviru občinskih in državnih programov trenutno borijo skupaj s 15 družinami z otroki, v okviru drugih programov pa sodelujejo z osmimi družinami. V vseh živijo majhni otroci, stari od manj kot leto dni pa do pet let.

Na vprašanje, kaj je značilno za družine, ki jim pomagajo Kralji ulice, Cerarjeva - tako kot drugi sogovorniki - izpostavlja predvsem brezposelnost staršev. "Če pa so že zaposleni, so to kratka delovna razmerja, večinoma pa gre za delo na črno. Imajo šibko socialno mrežo, kar med drugim pomeni, da nimajo stikov s svojimi starši in sorodniki in ne morejo pričakovati pomoči," je pojasnila.

Obup, ki hromi
In če Anita Ogulin poudarja predvsem obup mater, ki želijo skrbeti za otroke, a se zaradi stiske ne znajo ali ne zmorejo obrniti na institucije po pomoč, Monika Cerar izpostavlja še eno težavo mamic, ki jim pomagajo v Kraljih ulice. Zaradi lastnih težav je njihova pozornost zmanjšana, zato sta pristop in skrb za otroka manjša, kot bi lahko bila. Tudi to je ena izmed oblik pomoči, ki jo nudijo v društvu.

"Starše se sprva opozarja na nepravilnosti. A veliko premalo se jih vključuje v skupine in programe, v katerih bi se jih naučilo skrbi za otroka," je dejala Cerarjeva in dodala: "Te družine bi potrebovale nekoga, ki bi se vključil v družino, ko mama potrebuje največ podpore. Treba jih je sproti učiti osnov nege in skrbi za otroka ter spotoma tudi delati na odnosih. Marsikdo namreč začne skupaj živeti, ko je ženska noseča, potem pa počasi spoznata, da to ni več tako romantično. Pogosto ti pari ne poznajo osnovnih zadev npr. kako skuhati, pospraviti, zlikati, saj se tega, zaradi slabih družinskih razmer nikjer in nikoli niso naučili. Potrebno bi bilo več dela na terenu. Več vključevanja prostovoljcev itd."

Ob vsem tem, pa ne glede na situacijo, iz katere prihaja brezdomna družina, težave ostajajo enake in se seveda odražajo na otrocih. "Mame so preobremenjene, saj večina skrbi pade nanje, kajti nimajo veliko prijateljev, babic, dedkov, ki bi lahko malo popazili otroka. Zato so naveličane, izčrpane, njihove misli pa so obremenjene s tem, kje dobiti denar, kako plačati položnice, ali si lahko privoščijo npr. kislo smetano ali ne ... in tako ne ostane veliko energije za kakovostno vzgojo otroka. Mi jih spodbujamo in pomagamo pri npr. izpolnjevanju vlog za vrtec ipd.," pravi Monika Cerar.

Kaj bo z nami jutri? Kje bomo? Kako bomo?
V primeru brezdomnih družin so tako vedno v ospredju otroci, ki se nič krivi znajdejo v primežu stiske, ki doleti družino. Na vprašanje, kaj se v primeru brezdomstva zgodi z družino, je Ogulinova dejala, da ta večinoma žal ne obstane.

Po eni strani očetje odidejo iskat delo, po drugi strani pa je zaradi obupa sposobnost ohranjanja medosebnih odnosov tako slaba, da se družina razbije. V to pa so ujeti otroci. Kakšno sporočilo jim dajejo te situacije? Najprej, da ni več varnosti, potem se pojavita strah in spraševanje: "Kaj bo z nami jutri? Kje bomo? Kako bomo?" Kot tretji negativni dejavnik pa je Ogulinova izpostavila, da se z brezdomnostjo otrokova socialna mreža razbije, postane izločen, izključen. Zaradi deložacij in nezmožnosti plačevanja najemnine se družine namreč pogosto selijo, tudi iz kraja v kraj, tudi zaradi "sramu" pred tem, kaj se jim dogaja. In kot je dejala Ogulinova: "Težko se je pobrati, ko se ti to dogaja vedno znova. In tem otrokom se, večkrat v življenju."

Da zveze med partnerji pogosto razpadejo, potrjujejo tudi v Kraljih ulice. "Odnosi med partnerjema se hitro skrhajo in pogosto gredo narazen. Velikokrat tudi zato, ker je nosečnost nastopila kmalu po tem, ko sta dva začela razmerje. Potem se sicer trudita biti skupaj zaradi otroka, a pogosto ne gre," je pojasnila Cerarjeva.

Večno prisoten strah pred razpadom družine (in CSD-ji)
Pristojne ustanove so sicer na voljo. Poleg nevladnih organizacij tudi centri za socialno delo, a kot je dejala Ogulinova, so starši v teh situacijah pogosto tako nemočni, da niso sposobni poiskati mreže za pomoč. Pogosto se matere tudi bojijo, da bodo izgubile otroke, zato se centrov izogibajo.

"Družina mora ostati skupaj," je prepričan Cvetič, ki sicer meni, da se vsaka organizacija trudi svoje delo opravljati po najboljših močeh.

A se nevladne organizacije pogosto povezujejo tudi s centri za socialno delo. V Kraljih ulice to naredijo vedno, ko gre za matere, ki so na metadonski terapiji, pri vključevanju v nastanitvene programe ter uveljavljanju pravic do pomoči.

A vse to ni dovolj. Anita Ogulin poudarja, da državo ves čas opozarjajo, da je treba pojav brezdomstva reševati celostno, saj je treba razumeti, da ne gre le za stanovanjsko problematiko, ampak je ta združena s socialno. Čeprav se na tem področju premiki sicer pojavljajo, jim manjka prav celosten pristop. "Sporočila, ki pridejo do ljudi, se slišijo kot: rešujemo, se pogovarjamo, ne vemo še, kako bomo ... Veliko je predvidevanj, kaj in kako bi nekaj storili in izvedli ... življenje pa teče in vemo, da popravnih izpitov ni. Tako te ljudi še bolj označujemo, otroka pa še bolj stigmatiziramo," je dejala.

Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je sicer res uspelo uvesti določene olajšave, ki so življenje olajšale najranljivejšim, a to so, kot pravi Ogulinova, "le kamenčki v morju problemov", saj ljudje zaradi njih težko rečejo, da živijo bolje.

To ni zgodba za eno samo ministrstvo
"To ni zgodba za eno samo ministrstvo. To je zgodba za dobro sodelovanje vseh ministrstev. Je zgodba, ki bi morala z rešitvami steči že danes in jutri in pojutrišnjem in se reševati celostno. Zato bi pozvala vse pristojne, da to ukrepanje premaknejo v prioritete države," še poudarila.

... brezdomci pač niso najbolj "in"
Tudi Cvetič ministrstvu priznava pozitivno vlogo in posebej izpostavlja delo ministrstva za zdravje v primerih brezdomcev brez zdravstvenega zavarovanja. Vendar pa kritično dodaja, da "nikoli ne moremo biti povsem zadovoljni, tudi zato, ker brezdomci niso najbolj 'in' tema". "Mnogokrat bi jih najraje obesili na pleča občin, čeprav menim, da so to najprej ljudje iz krvi in mesa, tako kot vsi mi. To se mnogokrat pozabi in se jih popredalčka v številke. V tem kontekstu so to državljani z vsemi pravicami in to celo leto, ne samo okrog božica in velike noči," še pravi.

"Veliko se govori. Počasi se tudi kaj napiše in uzakoni. V sami praksi pa so premiki zelo počasni. Sodelovanja med vladnim in nevladnim sektorjem je sicer več, povabi se nas na razprave, pozove k podajanju predlogov in pripomb. Na koncu pa naredijo po svoje," pa pravi Monika Cerar iz Kraljev ulice.

Varuh: država deluje pomanjkljivo in neusklajeno
S problematiko brezdomnih družin so dobro seznanjeni tudi v pisarni varuha človekovih pravic, kjer ugotavljajo, da država na tem področju deluje pomanjkljivo in neusklajeno. "Potrebna bi bila nacionalna strategija na področju brezdomstva, ki bo med drugim vključevala vzpostavitev mreže zavetišč, omogočala več vmesnih programov za prehod od zavetišča do samostojnosti in zagotavljala ustrezno zdravstveno varstvo vsem brezdomcem (npr. mobilni kombi za pregled zdravstvenega stanja brezdomcev v Sloveniji)," so v uradu varuhinje povedali za MMC.

Na varuha se sicer pogosto obračajo brezposelni in tisti, ki sicer imajo delo, a je njihov dohodek tako mizeren, da so se prisiljeni zadolževati. Veliko je družin s hipotekami in posojili, ki jih ne zmorejo odplačevati. "Ugotavljamo tudi, da država še nima oblikovane nacionalne stanovanjske strategije, ki bi uredila pomanjkanje stanovanj, predvsem tistih z neprofitno najemnino, število bivalnih enot, morda pa tudi prag za pridobitev subvencije za takšna stanovanja, ki je zdaj prenizek. Skratka, manjka celovita vizija družbe na tem področju," ugotavljajo pri varuhu in izpostavljajo predvsem pomanjkanje bivalnih enot, ki bi omogočile lažje preživetje stiske, ko že pride do deložacije in družina izgubi streho nad glavo.

Ministrstvo: Delamo, a se vse, kar storimo, na zunaj žal ne vidi
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti težave zaznava in pripravlja ukrepe. Ne strinjajo se s kritikami nevladnih organizacij, a razumejo, zakaj so kritični. "Žal se veliko naših prizadevanj in dela ne vidi in ostane skritih, vsakdo med nami pa bo na cesti najprej videl brezdomnega človeka. V Sloveniji že vrsto let delujejo programi NVO, ki rešujejo brezdomne pred najhujšimi posledicami njihovega ravnanja. Nekatere od teh programov finančno in vsebinsko že skoraj poldrugo desetletje prek vsakoletnega javnega razpisa v socialnem varstvu podpira MDDSZ," so izpostavili enega izmed ukrepov. Skupna vsota vseh sofinanciranih programov za brezdomce v letu 2014 je po besedah ministrstva sicer znašala 881.119,71 evra.

Glede sodelovanja ministrstev pa pravijo, da to "poteka, kot je določeno v predpisih", a dodajajo, da je dejstvo, "da se za nekatere skupne teme različno hitro najde skupni interes".

Ukrepi so, učinkov ni?
Vendar pa kljub poldrugo desetletje trajajočim programom projekcije brezdomstva in informacije s terena, ki jih imajo organizacije, ki jim pomagajo, kažejo, da ti ali niso dovolj ali pa niso ustrezni.

Kajti, kot pravi Anita Ogulin, to je le "kamenček v morju težav". "Res so potrebne sistemske spremembe, saj ljudje ne vedo, kam in so ta trenutek na milost in nemilost prepuščeni nam in samim sebi. Zato bi pozvala vse pristojne, da ukrepanje premaknejo med prioritete države."