Posvet na temo Pravice in oskrba umirajočih, ki sta ga včeraj v Celjskem domu pripravila Visoka zdravstvena šola v Celju in varuhinja človekovih pravic, je bil namenjen vsem zdravstvenim delavcem in njihovim sodelavcem ter vsem, ki jih tematika zanima. Na posvetu, ki ga je vodila dr. Manca Košir, je varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik s pomočjo primerov iz prakse predstavila pravice umirajočih in njihovih svojcev, Urška Lunder, dr. med, pa je predstavila celostno oskrbo pacienta ob koncu življenja in njegovih bližnjih s poudarkom na kriterijih za prepoznavo procesa umiranja. Na zelo oseben način je procese duhovnega spremljanja umirajočih predstavil dr. Karel Grežan. Kot je poudaril, umirajočega ne smemo pustiti samega, in opisal primer duhovne oskrbe, kjer so se umirajoči in svojci držali za roke in v tišini »komunicirali« med seboj. Vse zamere so bile tako v tišini izrečene in oproščene.

Vsi udeleženci posveta so se strinjali, da pri umiranju posameznikov ni pomemben samo medicinski vidik, pač pa tudi to, da je umirajoči v stiku s tistimi, ki mu največ pomenijo, temu pa se mora prilagoditi tudi zdravstvena oskrba.

Skozi predstavitev primera umirajočega brezdomca, ki so ga spremljali prostovoljci iz Hospica, je bila prikazana celostna oskrba Hospica, ki jo je predstavila Hedvika Zimšek, prof. zdr. vzg. Kot je poudarila Darja Plank, sta zelo pomembna komuniciranje in seveda bližina. Vsi se namreč kdaj znajdemo v vlogi spremljevalca umirajočega, zato s takšnimi posveti skušajo strokovni delavci opogumiti svojce, da med umiranjem svojega bližnjega ostanejo ob njem, z njim. To zagotovo olajša žalovanje po izgubi svojca, ob tem pa mnogim tudi prinese spoznanje, da so bili to najdragocenejši trenutki v njihovem življenju.

Paliativna oskrba v zadnjih dneh življenja posameznika v Sloveniji še precej zaostaja v razvoju in izvajanju, saj nima urejenega financiranja, prav tako tudi ne dovolj ustrezno usposobljenega kadra. Vlada RS je sicer letos sprejela državni program paliativne oskrbe, ki ministrstvo za zdravje obvezuje k organizaciji in medresorskemu usklajevanju paliativne oskrbe. Žal pa se po ugotovitvah varuhinje človekovih pravic v praksi uresničuje prepočasi. Paliativna oskrba vse prevečkrat temelji na iniciativah posameznih zdravstvenih delavcev oz. posameznih zdravstvenih ustanov.

Ministrstvo za zdravje želi rešiti težave paliativne oskrbe z ustanavljanjem negovalnih bolnišnic, kar pa ni ustrezna rešitev, poudarja Darja Plank, prof. zdr. vzgoje, ki je na posvetu predstavila pomen in načine komuniciranja z umirajočim. Umiranje se namreč dogaja po vseh oddelkih bolnišnic. Zato, kot je poudarila Plankova, želijo izšolati zdravstvene delavce na vseh ravneh delovanja, da bodo lahko v večji meri omogočali ljudem umirati doma, v svojem okolju. Pravice umirajočih in njihovih bližnjih namreč dostikrat niso ustrezno obravnavane. Gre za pravo stisko ljudi, ki imajo doma težko bolnega ali umirajočega.