Pater Bogdan Knavs iz reda frančiškanov je gvardijan samostana in romarskega središča na Sveti gori pri Novi Gorici. Foto: BoBo
Pater Bogdan Knavs iz reda frančiškanov je gvardijan samostana in romarskega središča na Sveti gori pri Novi Gorici. Foto: BoBo
Zore: Upam, da ste v letošnjem obhajanju praznikov doživeli veliko noč

Na velikonočni ponedeljek se kristjani spominjajo Jezusovega prikazovanja svojima učencema na poti v Emavs, ki sta ga prepoznala po značilnem lomljenju kruha. V Jezusovo vstajenje od mrtvih na veliko noč, dan prej, namreč verjamejo na podlagi pričevanja oseb, ki se jim je prikazal in z očitnimi znaki dokazal svojo istovetnost.

V večini evropskih držav je velikonočni ponedeljek dela prost dan, ki ga kristjani v spomin na Jezusovo vstajenje izkoristijo za obisk svojih bližnjih in veselje. A letos obiskovanja ne bo, saj je kriza zaradi epidemije novega koronavirusa zamrznila družbeno življenje in za hip ustavila svet. Cerkve so bile letos prazne.

"Prav ta kriza, ki nam preprečuje, da bi se širše srečevali in se družili, je pomemben opomin za našo zavest, da tudi skupno bogoslužje nima globljega pomena, če se ga ne udeležimo z osebno zavzetostjo, vero in ljubeznijo. Osebno sem presenečen, ko ugotavljam, kako malo v bistvu potrebujemo, da bi bili srečni in zadovoljni," je dejal pater Bogdan Knavs. To bi po njegovih besedah lahko bila odlična priložnost, da bi se otresli pretirane obsedenosti z nepotrebnimi materialnimi dobrinami, v katero nas je pahnila potrošniška družba.

Vabljeni k branju intervjuja.

Na velikonočni ponedeljek se kristjani spominjajo Jezusovega prikazovanja svojima učencema, ki sta ga prepoznala po značilnem lomljenju kruha. Foto: BoBo
Na velikonočni ponedeljek se kristjani spominjajo Jezusovega prikazovanja svojima učencema, ki sta ga prepoznala po značilnem lomljenju kruha. Foto: BoBo
"Brezbrižnost, sebičnost, delitve in pozaba niso besede za ta čas"

Mimo vprašanja o pomenu velikonočnih praznikov ne moreva, kaj nam pravzaprav sporoča velika noč?
Velika noč je praznik novega življenja. Hkrati pa je to sporočilo praznika, da novo življenje in nova radost ne prideta kar sama po sebi, ampak preko križa. Simbol križa ni vsako trpljenje, stiska ali bolezen. Simbol križa, ki vodi v odrešenje, je simbol trpljenja iz ljubezni, da se je nekdo sposoben darovati za druge, mu priti blizu, se vživeti v njegovo bolečino in mu vliti novega upanja. V tem smislu je velika noč zmaga nad bolečino, zmaga nad boleznijo in nad vsakim trpljenjem in tudi nad smrtjo.

Knavsu je leta 2014 predsednik Borut Pahor podelil zlato Jabolko navdiha. Prejel ga je za spravno gesto skupaj z Vladimirjem Krpanom iz ZZB-ja NOB-ja, s katerim sta dala pobudo za darovanje skupne maše na Sveti gori za vse padle partizane, talce, internirance in vse druge žrtve vojne. Foto: BoBo
Knavsu je leta 2014 predsednik Borut Pahor podelil zlato Jabolko navdiha. Prejel ga je za spravno gesto skupaj z Vladimirjem Krpanom iz ZZB-ja NOB-ja, s katerim sta dala pobudo za darovanje skupne maše na Sveti gori za vse padle partizane, talce, internirance in vse druge žrtve vojne. Foto: BoBo

Od zadnje večerje do velikonočnega ponedeljka, ko se je Jezus prikazal svojima učencema na poti v Emavs. Zakaj se je prikazal zgolj nekaterim izbrancem?
Navadno govorimo o veri v vstajenje kot o neki doktrini. Toda vera v Kristusa, trpečega, umrlega in vstalega, je najprej odnos ljubezni. Zato se tudi Kristus prikaže tem, ki so sposobni ljubiti. Vidimo, da se najprej prikaže Mariji Magdaleni, ki ob praznem grobu joka in išče svojega ljubljenega Gospoda. Tako se ji Kristus prikaže skozi ljubečo tančico solza. Poleg ljubezni pa je potreben tudi pogum za verovanje v tisto, kar naša domišljijska moč ne zmore, kar je čisti dar ljubezni. Prikaže se tudi prvaku apostolov, Petru, ki je sicer ob Jezusovem križanju odigral klavrno vlogo, a se je kasneje spokoril in postal junak. Vidimo, da se Jezus prikaže dvema učencema na poti v Emavs, ker sta ta dva njegova navdušenca ob njegovi smrti iskreno žalostna. Naj še omenim, da se je tudi nevernemu Tomažu prikazal šele po tem, ko je bil ta apostol sposoben izraziti in živeti prijateljstvo ter ljubezen z ostalimi Jezusovimi učenci.

Osebno sem presenečen, ko ugotavljam, kako malo v bistvu potrebujemo, da bi bili srečni in zadovoljni. Mogoče je res v tem času sijajna priložnost, da se otresemo potrošniških navad in se razveselimo najprej drug drugega. Razmišljam, kako bi bil tudi sam čim bolj solidaren s pomoči potrebnimi. Verjamem, da bo vsak zase našel primeren način za novo solidarnost v tem kriznem času.

O sreči, potrošništvu in solidarnosti

Korenine samega praznika segajo daleč v predkrščanske čase. Velikonočnega zajca imamo že pri starih Egipčanih, feničanska boginja pomladi Astarata pa se izvali iz velikonočnega jajca. Brez obarvanih jajc oz. pirhov si velike noči ni mogoče predstavljati, potem so tu še šunka, hren, potica, kakšno simboliko nosijo v krščanstvu?
Pravimo, da se je Jezus učlovečil. Ampak ne samo v človeškem telesu, temveč tudi v naši človeški kulturi. Tako je podobnost med simboli predkrščanskih verstev in krščanskimi simboli samo navidezna. Krščanstvo tem starim simbolom dodaja novo vsebino. Rekli smo že, da je krščanska velika noč praznik novega življenja, zato je tudi piščanec, ki kljuje jajčno lupino in prihaja v življenje, simbol Kristusa, ki tudi odstranja skalovje groba in prihaja v novo življenje. Velikonočna skrivnost pomeni, da Kristus prihaja v novo življenje, ki je neskončno in nikoli ne mine. Tudi Judje in prav tako Jezus s svojimi učenci, ki so vsi poznali judovsko tradicijo, so za veliko noč jedli pashalno jagnje. Naša ljudska vernost pa je to jagnje nadomestila z mesno jedjo, ki je bila najbolj cenjena in najbolj praznična, to je s šunko. Omenjate tudi hren, ta pa izhaja iz srednjeevropskega izročila in s svojo grenkobo ter trdoto spominja na žeblje, ki so Kristusa pribili na križ. Podobno rdeče pobarvani pirhi spominjajo na Jezusove kaplje krvi, pisanke pa že radost novega življenja, ki prihaja.

Čez letošnje velikonočne praznike so bile cerkve prazne. Foto: BoBo
Čez letošnje velikonočne praznike so bile cerkve prazne. Foto: BoBo

Letošnji veliki teden mineva ob praznih cerkvah, verniki pa maše spremljajo prek digitalnih zaslonov. Virus je zamrznil družbeno življenje. Kako gledate na ta unikaten trenutek v zgodovini Cerkve?
Prav možnost, da te čudovite velikonočne obrede spremljamo ne samo po TV in radiu, ampak tudi po svetovnem spletu, nam pove, da je tudi naša tehnološka civilizacija nekaj dobrega in da je samo od nas odvisno, ali jo uporabljamo za dobro ali slabo. Osebno sem navdušen nad duhovniki, ki z veliko iznajdljivostjo ljubezni nagovarjajo prek socialnih omrežij svoje vernike in vse ljudi dobre volje. Sem pa tudi ganjen nad mladimi, ki ne samo da nosijo hrano in vse potrebno starejšim ljudem, ampak tudi pogumno z masko na obrazu vstopajo k njim, in jih učijo, kako lahko uporabijo računalnik ali tablico. Zelo pomembno je, da vemo, kako je treba tem digitalnim omrežjem dodati tudi osebni odnos, si zamišljati podobe naših dragih, na katere v molitvi radi mislimo. Lepo je, če na mizo, kjer je računalnik ali pa radio, postavimo tudi križ, cvetje, ter prižgemo svečo. Naše cerkve so res prazne, ampak na ta način vsak naš dom postane cerkev v malem.

Velikonočni ponedeljek tokrat ne bo dan za druženje s sorodniki in prijatelji. Foto: BoBo
Velikonočni ponedeljek tokrat ne bo dan za druženje s sorodniki in prijatelji. Foto: BoBo

Bo kriza zaradi virusa še povečala apatičnost in odtujenost ljudi ali pa to niti ni slabo, saj ima človek končno malo več časa zase in duhovnost?
Vsaka kriza ali težava je priložnost, da človek pokaže tisto, kar je v njem najgloblje. Ljudje, ki so že sicer osamljeni in nagnjeni k užaloščenosti, so zdaj še pred večjo nevarnostjo, da se bodo prepustili malodušju in žalosti. Toda na drugi strani imajo izredno priložnost, da se zoperstavijo tej užaloščenosti in pogumno stopijo naprej. Pot do te zmage nad žalostjo pa je za kristjane molitev in pa tisto, kar sta naredila dva izmed Jezusovih učencev na poti v Emavs, ko sta medse sprejela tujca. Pomembno je, da v svoji žalosti pomislimo tudi na to, da je še nekdo žalosten, mu pišemo, ali ga pokličemo in mu privoščimo lepo besedo. Morda ne boste verjeli, ampak v teh dneh prejemam telefonske klice in elektronska sporočila od ljudi, s katerimi sem celo malo izgubil stik in jih že dolgo nisem slišal. Sprašujejo me, kako sem in kako bomo zdaj preživeli na Sveti gori, ko ni romarjev. Tudi sam sem kar nekaj časa za računalniškim zaslonom, tako rad bi toliko ljudi osebno nagovoril, zato lepa hvala za povabilo k temu pogovoru.

V vsaki družbeni krizi, posebno pa še v razmerah, ki so podobne vojnemu stanju, prihaja na dan tisto, kar je v človeku najboljše in najslabše. Tako je tudi danes. Na eni strani imamo naše zdravniško osebje, ki je res izjemno, pa vse, ki skrbijo, da življenje poteka čim bolj nemoteno, ter tudi prostovoljce, ki velikodušno oskrbujejo pomoči potrebne. Na drugi strani pa opazimo tudi take, ki bi se radi s to nesrečo, v kateri danes vsi živimo, okoristili. Sam vidim rešitev v tem, da se znova vsi počutimo kot ena sama velika družina.

O razmerah podobnih vojni

Kot lahko slišimo opozorila, se je v številnih domovih v sili razmer samoizolacije razpaslo psihično in fizično nasilje. Imate kakšen duhovni nasvet za družine v stiski?
Veste, nasvet lahko damo ljudem samo takrat, ko nas zanj prosijo. Mislim, da morajo družine in skupnosti, kjer so velike napetosti, same sprejeti, da trenutno nimajo druge izbire, kakor da ostanejo skupaj in se dogovorijo za pravila minimalnega skupinskega življenja in pogovorov. Ste pa s svojim vprašanjem odprli še veliko globljo tematiko, in sicer zakaj tudi v družinah, kjer so se ljudje prej odlično razumeli, prihaja do napetosti? Čim večja je namreč bližina ljudi, tem večja je naša občutljivost in ranljivost. Te družine ne bodo pozabile na ljubezen, zato verjamem, da bodo odkrile, da je pot k novemu sožitju in k še bolj poglobljenim odnosom odpuščanje. Kadar smo sposobni drug drugega ne samo sprejemati, ampak si tudi medsebojno odpuščati, tam ljubezen samo raste. Ta izkušnja velja za vse družine in skupnosti, tudi za naše samostanske družine.

V težkih časih včasih kot družba izjemno učinkovito stopimo skupaj, lahko pa kriza prilije olje na ogenj. Levi, desni, zeleni, rdeči, črni, rožnati, vsi prepričani v svoj prav. Kako iz te godlje čim bolj enotni in čim manj razklani na vse barve mavrice?
V vsaki družbeni krizi, posebno pa še v razmerah, ki so podobne vojnemu stanju, prihaja na dan tisto, kar je v človeku najboljše in najslabše. Tako je tudi danes. Na eni strani imamo naše zdravniško osebje, ki je res izjemno, pa vse, ki skrbijo, da življenje poteka čim bolj nemoteno, ter tudi prostovoljce, ki velikodušno oskrbujejo pomoči potrebne. Na drugi strani pa opazimo tudi take, ki bi se radi s to nesrečo, v kateri danes vsi živimo, okoristili. Sam vidim rešitev v tem, da se znova vsi počutimo kot ena sama velika družina. V tej družini nihče ne sme biti odpisan in zaščititi moramo tiste, ki so najranljivejši, torej otroke, starejše, invalide in te, ki potrebujejo posebno pozornost. Omenili pa ste tudi mavrico na nebu. V prvi svetopisemski knjigi, Knjigi stvarjenja, je Noetova mavrica simbol zaveze človeka z naravo, ki nam jo je podaril Bog. Zato se lahko v teh čudovitih sončnih dneh, ko ne bi radi obiskali samo naših dragih, ampak šli tudi v naravo, zavemo, da je lepota narave izjemen Božji dar. In predvsem, da nismo lastniki narave, ampak samo njeni skrbniki. Če lahko uporabim besede papeža Frančiška, je današnji čas priložnost, da se med nami razvije nova solidarnost in tudi solidarnost do narave.

Papež Frančišek je dejal, da je čas za novo solidarnost med ljudmi, pa tudi do narave. Foto: Reuters
Papež Frančišek je dejal, da je čas za novo solidarnost med ljudmi, pa tudi do narave. Foto: Reuters

Cerkve so, če zanemarimo letošnje izredne razmere, nabito polne le ob velikih praznikih. Se pogrezamo v vedno bolj individualistično potrošniško družbo? Je moderni človek res izgubil stik z Bogom ali je to zgolj floskula?
Imate prav, današnje stanje je tudi priložnost, da se osvobodimo različnih predsodkov. Ena izmed takšnih prehitrih trditev je tudi bila, da smo vsi ljudje materialisti in da nimamo smisla za duhovnost. Danes pa vsi odkrivamo tisto, kar smo vedno bili, se pravi, duhovna bitja. Ta duhovnost je vedno tlela v naših srcih, danes pa kot da se je razplamtela in se je vsi zavedamo. Seveda pa je zdaj vprašanje, kako bomo prišli do te duhovnosti in jo v polnosti zaživeli. Nekateri mislijo, da se mora vsak sam poglobiti vase, v sebi odkriti nove globine in visočine in bo tako srečen. Kristjani pa verjamemo, da to notranjo duhovno izkušnjo lahko delimo med seboj. Zato imamo skupno molitev, skupne pogovore in tudi skupno bogoslužje. Prav ta kriza, ki nam preprečuje, da bi se širše srečevali in se družili, je pomemben opomin za našo zavest, da tudi skupno bogoslužje nima globljega pomena, če se ga ne udeležimo z osebno zavzetostjo, vero in ljubeznijo. Osebno sem presenečen, ko ugotavljam, kako malo v bistvu potrebujemo, da bi bili srečni in zadovoljni. Mogoče je res v tem času sijajna priložnost, da se otresemo potrošniških navad in se razveselimo najprej drug drugega. Razmišljam, kako bi bil tudi sam čim bolj solidaren s pomoči potrebnimi. Verjamem, da bo vsak zase našel primeren način za novo solidarnost v tem kriznem času.

S križem si ljudje želijo zagotoviti bogato letino, varovati zdravje in imetje

Morda za konec še vaše velikonočno sporočilo tako vernikom kot vsem drugim?
Osebno sem prepričan, da smo vsi ljudje bolj ali manj verniki in neverniki, saj vsak veruje v kakšno globoko vrednoto, kot so prijateljstvo, ljubezen, lepota ... itd. Zato bi vsem, ki boste brali ta najin pogovor, zaželel najprej pomladnega razpoloženja, da bi se ozrli okrog sebe in videli, kako se rojeva novo življenje, ter verovali, da se ljubezen na novo rojeva tudi v vašem življenju in da to ljubezen lahko podarite še komu. Kristjanom pa bi posebej zaželel, da bi živeli svoje poslanstvo na tem svetu. Podobno kakor učenca na poti v Emavs, ki sta Jezusa izgubila izpred oči, tako tudi mi ne bomo nikoli posedovali vse resnice, dobrote in lepote. Toda podobno kot učenca smo nekaj velikonočnega veselja in radosti v teh dneh zagotovo doživeli tudi mi. Če nam je dobri Bog naklonil to srečo, tega ni storil samo za nas, temveč zato, da z velikonočnim veseljem obogatimo tudi druge.