Čeprav številni verjamejo v posmrtno življenje, pa je vera v vstajenje od mrtvih nekaj, kar ni tako samoumevno. Tudi med samimi kristjani ne. Foto: Accademia Carrara

Čeprav številni verjamejo v posmrtno življenje, pa je vera v vstajenje od mrtvih nekaj, kar ni tako samoumevno. Tudi med samimi kristjani ne.

Zato smo se ob največjem krščanskem prazniku – veliki noči – z duhovnikom in biblicistom - mag. Marko Rijavcem - pogovarjali o vstajenju. Gost je povedal, da vstajenje ni nekaj izjemnega, ampak nekaj vsakdanjega, in poleg vrednosti človekovega telesa, ki bo – tako kristjani verjamejo – ob vstajenju podobno Kristusovemu vstalemu telesu, še poudaril: "Mi smo vstajenjski ljudje, in ne neki morbidni verniki, ki bi častili trpljenje".


Zakaj je človeku danes tako težko verjeti v vstajenje od mrtvih? Kot kažejo nekatere ankete, naj bi četrtina tistih, ki se opredeljujejo za kristjane, sploh ne verjela v vstajenje. Ali je to morda povezano tudi z vse bolj prevladujočo miselnostjo, da hočemo z dosežki znanosti, medicine in tehnologije že to življenje podaljšati, če ne za večno, pa vsaj čim dlje?
Na misel mi vedno znova prihaja, ko govorimo o vstajenju, tista izkušnja apostola Pavla, ko je oznanjal evangelij Atencem. Ko jim spregovori o vstajenju, rečejo: "O tem te bomo poslušali kdaj drugič" (smeh). Zdi se mi, da je to zato, ker je to tako strašno nerazumljivo človeku, nekaj, kar je onkraj človekovega izkustva. Zato tako težko govorimo o posmrtnem življenju in o vsem, kar se tega dotika. Ker je to preprosto stvar, ki je ne moremo nikoli in je ne bomo nikoli podprli z dokazi. Ljudje imamo radi konkretne stvari, ki se jih lahko dotaknemo. To pa je stvar, ki ostaja samo na področju vere in na področju tega, da zaupam, da preprosto tako je. Drugega ni. In zato se mi zdi, da danes, ko je človek postal zelo racionalen, hoče graditi vse na racionalnem, na argumentih itd. Zato v svojem življenju ne daje prostora skrivnostnosti. Tako se te skrivnostnosti - kot tudi smrti, ki je prav tako neka skrivnostnost, pravzaprav boji. Mislim, da nas žene strah, da tiste stvari, ki jih ne razumemo, umaknemo, kakor da jih v našem življenju ni.

Vstajenje je tema, o kateri lahko pravzaprav samo jecljamo, bi rekel španski mistik Janez od Križa. Pa vendarle, ali nismo že v vsakdanjem življenju, v konkretnih odnosih na neki način deležni izkušnje "vstajenja"? Tega, da nam je bilo vrnjeno naše dostojanstvo, da smo tako rekoč vstali od mrtvih? Ko smo na primer naredili hudo napako, ko smo nekoga prevarali, pustili na cedilu ali ga hudo prizadeli in nam ta je človek odpustil. Ali bi lahko rekli, da smo takrat na neki način vstali od mrtvih?
Meni se zdi, da evangelijev nasploh – in vstajenja, ki ga ti oznanjajo, ne smemo razumeti samo v metafizičnem smislu. Tudi ne gre za to, kar se bo dogajalo po človekovem (zdajšnjem) življenju. V bistvu vsa poročila, ki govorijo o vstajenju, ne govorijo o tem, kaj se takrat zgodi z Jezusom, tudi ne o tem, kako je vstal, ampak samo o odzivih učencev na ta dogodek. Se pravi, kaj se je z njimi zgodilo, ko je Jezus vstal. Meni prav to daje gotovost, da je vstajenje pravzaprav stvar že tega življenja, ne šele tistega po smrti. Gre za to, da človek, ki veruje v vstajenje, tudi sam spremeni pot. Tukaj se navezujem prav na velikonočni evangelij, ko gredo vsi učenci gledat v grob, tudi žene, in v grobu doživijo neko izkušnjo, bodisi da je tam neki mladenič, da so angeli ali pa samo prazen grob.

Vsi po vrsti, in tudi učenca v Emavsu, se obrnejo in zamenjajo smer. In zdi se mi, da je to tisto, čemur naj bi služilo vstajenje v življenju vernika. Se pravi, da obrne svojo pot, da ne hodi več proti grobu, če povemo to metaforično, proti stvarem, ki ga delajo mrtvega v odnosih, v vrednotah itn., ne proti tistemu, kar ga ubija, ampak proti življenju. Se pravi, da obrne smer. In mislim, da je to poanta velike noči, ki jo praznujemo vsako leto. Ker moramo vsako leto zamenjati smer, zmeraj znova skrenemo in vedno znova moramo nekako popraviti svoje življenje. Se mi zdi, da je vstajenje taka priložnost, ki nas uči, da je treba obrniti smer, da gremo morda narobe. Se mi pa zdi, da vstajenje ni nekaj izjemnega, nekaj, kar bi se dogajalo samo za veliko noč ali enkrat v življenju, ampak da je to nekaj vsakdanjega. Če smo pozorni, vsi evangelisti poročajo o tem, da je Jezus (po vstajenju) med njimi kakor eden izmed njih, kakor da se ni nič zgodilo. Ni nobenih spektakularnih pojavov, ampak on z njimi jé, z njimi lovi ribe, se pogovarja, se pravi, kakor da se ni nič zgodilo. In to mi daje gotovost, da je vstajenje pravzaprav stvar mojega vsakdanjika, nekaj, kar moram narediti vsak dan, kakor ste omenili, da v svojih odnosih odpustim, da nisem zaprt v zamere, da se odločim za to, da sem svoboden. Z odpuščanjem, z dobroto in ljubeznijo izbiramo lastno svobodo in svobodo ljudi, ki so okrog nas. In to je tisto, kar prerok Ezekiel govori že v Stari zavezi, ko Bog govori izraelskemu ljudstvu: Primem vas in vas odpeljem iz vaših grobov, s poti, smeri smrti, ki so jo izbrali. Ker ne gredo v pravo smer. Se pravi je nekdo, ki nas obrne, ki nas zmoti – pravim velikokrat – v našem življenju, da potem nekaj spremenimo. Zakaj pa ne bi bila to neka izkušnja vstajenja, ki je vsakdanja?

Apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom zapiše: "Če ni vstajenja, potem smo od vseh najbolj pomilovanja vredni". "Če pravite, da Kristus ni vstal, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih". Ali Pavel hoče reči, če človeka še vedno obvladujejo grešna poželenja, potem mu to zatemnjuje njegov vstajenjski pogled na resničnost in svojo usodo?
Tako je. Zdi se mi, da je ravno to, kar ste zdaj poudarili, ključno za to, da razumemo vstajenje kot nekaj vsakdanjega. Mi smo vstajenjski ljudje in ne neki morbidni verniki, ki bi častili trpljenje in ne vem kakšne stvari, ki jih ljudje ne razumemo. Ravno za to gre, da se človek vedno znova odloča. Mislim, da je ta odločitev za dobro v človekovem življenju tisti trenutek vstajenja, če temu lahko tako rečemo. Dosti razmišljam tudi o človeški dimenziji Jezusovega trpljenja. Tudi on je bil na točki, ko se je vsega skupaj ustrašil. Ustrašil se je novega življenja, drugačnega življenja takrat v Getsemaniju, tam na vrtu, ko je trpel. Rekel je: "Ne vem, če je to zame. Ali ne bi raje kaj drugega"? Lahko bi živel manj tvegano, ostal bi "v vati", v varnosti sedanjega življenja, ki mi sicer omogoča stagniranje, ampak je varno. Ni nobenega tveganja in ostanem tam, kjer sem. Zdi se mi, da je ravno kristjan in vstajenjski človek človek novosti. Zmeraj znova postajati drugačen človek, se oddaljevati od starega človeka, kar pomeni od človeka, ki sem bil včeraj. Ne nekoč v daljnih časih. Se pravi, da si upam stvari, ki si jih sicer ne – ne takih predrznih, ampak tiste, za katere vem, da jih moram narediti. To so po navadi težke stvari. In se mi zdi, da v teh težkih stvareh človek lahko umira in vstaja k novemu. Glede Pavlovega citata pa se mi zdi, da poskuša povedati tudi to, da če mi ne verjamemo, da Kristus, ki je Božja beseda, tudi vstane od mrtvih, da ne samo umira, potem ni smiselno načenjati neke novosti – bom rekel malo predrzno – ni smiselno biti dober, biti pravičen, odpuščati. Zakaj? Zato, ker nimaš ničesar, kar bi ti bilo – bom rekel zelo koristoljubno – povrnjeno. Nimam nobene koristi od tega. Mogoče tudi zato. Se pravi, da je tisto, kar mi daje garancijo, to, da je ta stvar nekaj dobrega v mojem življenju, četudi gre za nekaj težkega. Prav za to gre - če je Jezus vstal, bom z njim vstal tudi jaz. In Pavel res dobro zaključi: "Če tega ne verjamemo, potem smo pomilovanja vredni". Zato, ker delamo stvari, zaradi katerih se nam bodo ljudje samo smejali. Ker bomo od vseh najmanj modri, najmanj prepričljivi ljudje.

V radijski oddaji Sedmi dan lahko prisluhnete celotnemu pogovoru z duhovnikom in biblicistom mag. Markom Rijavcem.

Zakaj je težko verjeti v vstajenje?