Neskladni regionalni razvoj zaradi koncentracije delovnih mest pa povzroča vrsto težav.

Ljubljana je zdaj vsesplošno središče Slovenije. Foto: BoBo
Ljubljana je zdaj vsesplošno središče Slovenije. Foto: BoBo

Slovenija je še vedno ena najbolj centraliziranih držav v Evropski uniji, kar je posledica odsotnosti regionalizacije, saj slovenski politični eliti kljub nekaterim poskusom do danes še vedno ni uspelo uresničiti teženj po decentralizaciji in ustanoviti regij oz. pokrajin, opozarja politologinja Simona Kukovič.

"To je cilj vseh vlad najbrž že od leta 1990 naprej, razlikujejo se samo po tem, komu je manj uspelo. Tega cilja, decentralizacije Slovenije, ni uspelo uresničiti še nikomur," poudarja tudi predstojnik Centra za proučevanje upravno-političnih procesov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani Miro Haček.

Ustanovitev pokrajin ostaja na delovnih mizah tudi pod 14. slovensko vlado.

Stališče lokalnih skupnosti do tega vprašanja strne predsednik Skupnosti občin Slovenije – pokrajine da, ampak pod pogojem, da je govora o finančni neodvisnosti pokrajin do države. "To pomeni, da bodo pokrajine lahko razpolagale z delom davkov, ki se poberejo na njihovem območju in bodo na ta način neposredno financirane, brez da potem vsako leto vlado prosimo in se pogajamo za povprečnino," je jasen Aleksander Jevšek, sicer župan Murske Sobote.

Novembra lani se je predsednik republike Borut Pahor sestal z najvišjimi predstavniki politike in stroke glede možnosti uvedbe pokrajin v Sloveniji. Foto: BoBo
Novembra lani se je predsednik republike Borut Pahor sestal z najvišjimi predstavniki politike in stroke glede možnosti uvedbe pokrajin v Sloveniji. Foto: BoBo

Vse tri sogovornike smo na MMC-ju prosili za vpogled na področje decentralizacije Slovenije ob uresničevanju ene izmed točk koalicijske pogodbe aktualne vlade in to je ustanovitev demografskega sklada, ki bi imel sedež v Mariboru.

25 let sedeža Pošte Slovenije v Mariboru

Pogled na seznam državnih organov razkrije, da ima le peščica javnih skladov in agencij sedež zunaj Ljubljane. V Mariboru tako denimo domujejo agencija za energijo, javna agencija za železniški promet in Slovenski podjetniški sklad, Javni sklad RS za regionalni razvoj in razvoj podeželja ima sedež v Ribnici, Sklad za financiranje razgradnje Neka in za odlaganje radioaktivnih odpadkov pa seveda v Krškem.

Slovenija: JAR (1:3)

Vsak poskus decentralizacije, čeprav je morda samo simboličen, je še kako dobrodošel, poudarja Kukovičeva. "Seveda pa sedež enega urada nekje po Sloveniji ali pa zgolj nekaj državnih institucij, ki bi se pri svojem delovanju opirale na navodila 'iz Ljubljane', še ne pomeni samo po sebi decentralizacije, je pa korak in upanje, da bo sledil še kakšen," strokovnjakinja za lokalno samoupravo opozarja, da bi bil za dejansko decentralizacijo potreben celovit pristop, ki bi vključeval različne reforme in novo sistemsko ureditev, po njenem mnenju pa bi bila predvsem dobrodošla tudi sprememba dojemanja Ljubljane kot edinega možnega središča Slovenije.

"Ljubljana predstavlja središče Slovenije v vseh pomenih besede – geografsko, politično, izobraževalno, gospodarsko – in ne le simbolno, kot glavnemu mestu seveda pripada in pritiče," pojasni.

Ob tem ponazori, kako je z vidika upravne, politične in simbolne razdelitve "središča” države zanimiva Južna Afrika, kjer namenoma ohranjajo (raz)delitev glavnih funkcij med tremi velikimi mesti.

"V Cape Townu je sedež zakonodajne veje oblasti, v Pretorii izvršne, sodna oblast ima sedež v Bloemfountainu, v največjem mestu Johannesburg pa ni sedeža nobene izmed vej oblasti. Sicer ne trdim, da bi kazalo tudi pri nas imeti sedeže vej oblasti v različnih mestih, je pa ta država lep primer policentričnega razvoja, ki ga nekako podpira tudi sam sistem oblasti," pojasnjuje.

Učinki sedežev državnih institucij zunaj Ljubljane bi po njenem mnenju poleg takojšnjih učinkov v smislu razbremenitve vsaj dela vsakodnevnih delovnih migrantov imeli tudi srednje in dolgoročne učinke, saj bi na nek način omilili val preseljevanja iz bolj oddaljenih koncev države v občine, ki obdajajo Ljubljano. "Ljudje bi imeli možnost zaposlitve tudi bližje domu, ki je danes za določene profile skorajda ni," poudarja.

Naloge in pristojnosti bodočih pokrajin

Pokrajine "zaradi lepšega" nimajo smisla

Decentralizacija bi bila dobra, da se ne bi dogajalo to, kar se v Sloveniji dogaja zdaj, pravi tudi Miro Haček. Da imamo center države – Ljubljana in 30 kilometrov okrog – zelo razvito, krepko nad povprečjem EU-ja, vse ostalo pa krepko pod tem povprečjem, z redkimi izjemami, denimo Maribor in urbana središča na Primorskem.

"Nobena država si ne želi imeti zelo različno razvitih delov svojega ozemlja, saj čim bolj enakomerna razvitost pomeni tudi, da so na voljo zaposlitve po vsej državi. To pomeni, da nimaš situacije, da bi se nekaj desetisoč ali celo stotisoč ljudi vsak dan vozilo v središče države, ker je le tam na voljo določena vrsta zaposlitev, vsi ostali deli bi pa stagnirali in bi se prebivalci od tam izseljevali," pojasnjuje.

Glede tega, kako to doseči, je imela vsaka koalicija svoje ideje, pravi, sam pa bi postavil tezo, da se to ne bo zgodilo, dokler ne bomo regionalizirali države. "Torej dokler ne bomo ustanovili pokrajin. Pa še to ne bo dovolj, dokler ne bomo dali tem pokrajinam neke resne vsebine. Kajti samo ustanavljanje pokrajin zaradi lepšega, da se bo tam bohotila birokracija, nima smisla. Če se država ni pripravljena odpovedati resnemu delu svojih pristojnosti in te prenesti na pokrajine, je brezpredmetno," je jasen.

Države se tega različno lotevajo, nekatere v druga mesta prestavljajo zgolj posamezne urade ali manj pomembne inštitucije, druge kakšno ministrstvo. "Ampak tudi če damo eno ministrstvo zunaj Ljubljane, imamo spet isti problem – cel državni aparat je pač v centru države. Ustanavljanje omenjenega urada v Mariboru sicer zveni strašno lepo in se tudi politično najbrž lahko dobro proda, ampak praktičnega učinka pa to ne bo imelo. Sedež družbe Dars je bil dolga leta v Celju in kaj je to pomenilo v praksi, nič. Ti ljudje so se nato v Ljubljano vozili na vse pomembnejše sestanke, saj ni bilo druge izbire," spomni sogovornik.

Namesto da bi urade in institucije selil po Sloveniji, bi se sam raje resno lotil vsebine, torej decentralizacije. "Ustanovil bi pokrajine, jim dal resne pristojnosti in resna finančna sredstva. Pa ne na novo izumil dodatnih davkov in birokracije, ampak prenesel to iz državne ravni na raven pokrajin. Država bi se morala biti pripravljena odpovedati delu svojih pristojnosti, za katere ocenjuje, da sodijo bolj na nižje ravni oblasti," razloži in doda, da je to pravzaprav tudi v skladu s tistim, kar smo v Sloveniji podpisali že leta 1996, ko smo ratificirali Evropsko listino lokalne samouprave in se na nek način zavezali k temu, da bomo oblast preselili kar najbližje ljudem.

Kako bo nazadnje videti slovenska pokrajinska sestavljanka. Foto: BoBo
Kako bo nazadnje videti slovenska pokrajinska sestavljanka. Foto: BoBo

Večno vprašanje: koliko naj bo pokrajin?

Haček sodeluje tudi v skupini za področje regionalizacije, ki predlaga ustanovitev pokrajin z vsebinskega dela, pobuda je na mizi državnega sveta, sodelujoči pa imajo zelo različne poglede, koliko naj bi teh pokrajin bilo. "Namesto da bi se politika pogovarjala o vsebini pokrajin in kako jih sfinancirati, se raje pogovarja o tem, koliko bi naj jih bilo, kateri organi bodo tam, kje bodo sedeži. O številu se ne moremo zediniti politično, ali bi bilo to večje ali manjše," je jezi in spomni tudi na referendum o pokrajinah iz leta 2008, ki pa je bil eden tistih z najnižjo udeležbo, le 11-odstotno. Volivci so glasovali za 12 pokrajin, dve pa so zavrnili.

Politolog opozarja, da se ustanovljene pokrajine med seboj v razvoju ne bi smele močno razlikovati, "da ne bi naredili ene ekonomsko močne pokrajine, ostale pa bi bile šibke, saj sicer spet nismo naredili nič," glede števila pa je naklonjen ideji, da "preprosto sledimo svoji zgodovini", kot pravi. "V tej državi smo že imeli tiste naše stare zgodovinske pokrajine – Kranjska, Štajerska, Primorska. Morda še Dolenjska, iz političnih razlogov lahko dodamo še Koroško in Prekmurje, kot sporočilo državam, ki imajo včasih apetite po tem ozemlju. Štiri do šest pokrajin bi lahko šlo, lahko jih utemeljimo z zgodovinskimi razlogi, bi bile zelo močne. Ne bi nam bilo treba izumljati zelo veliko organov in institucij, ne bi potrebovali toliko kadrov, kot če ustanovimo 14 pokrajin," razmišlja.

Kako daleč je projekt?

Proces ustanavljanja pokrajin kot neka podlaga za decentralizacijo, se v Sloveniji torej nadaljuje. "Ne glede na to, da se je zamenjala vlada in da smo imeli koronakrizo, smo se pred mesecem dni sestali v ožji delovni skupini in dogovorili nadaljnje aktivnosti v tem procesu," pripoveduje tudi občinski funkcionar Jevšek.

Ali bo nov poskus stvaritve slovenskih pokrajin uspešnejši od preteklih neuspehov?

"Zakonski del ustanavljanja pokrajin in prenosa nalog s strani države na pokrajine je že pripravljen, na začetku julija pričakujemo izračune ministrstev tudi glede finančnih vidikov tega, ti materiali bodo nato v preučitev poslani občinam, ki naj bi se potem nekje do oktobra do tega opredelile," nam poda aktualno časovnico procesa.

Kot pravi, glede ustanavljanja pokrajin pravzaprav ni glasnega nasprotovanja, zatika se le pri njihovem številu. "Proti je vsak tisti, ki se čuti ogroženega, če ne bo imel svoje pokrajine, prav zato je prejšnji poskus njihovega ustanavljanja padel – na številu," spomni sogovornik, ki meni, da je treba v prvi fazi najprej opredeliti naloge in financiranje, potem bo pa tudi odgovor na vprašanje o številu pokrajin lažje najti, je prepričan.

Kratkoročno – pred dejansko ustanovitvijo pokrajin ali če se karkoli zaplete – pa se mu zdi, da bi bilo bolje, da bi namesto o širitvah avtocest in ljubljanske obvoznice, razmišljali o tem, da tistim, ki se vozijo, približamo delovna mesta v posamezna regijska središča.

"Ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi bilo kmetijsko ministrstvo v Murski Soboti, ministrstvo za industrijo v Mariboru, za kulturo na Ptuju. Posledice vsakodnevnih migracijskih tokov proti Ljubljani so znane: velika obremenitev cest, številne prometne nesreče, onesnaženost okolja in seveda kakovost življenja teh ljudi, ki vsak dan porabijo toliko časa za pot v službo in so na nek način depriviligriani v primerjavi s tistimi, ki živijo v centru. Ne morejo se povečati družini, se ukvarjati s športom, kar prinaša tudi socialne posledice zanje," našteva.

Župani so ustanovitvi pokrajin naklonjeni – če bodo te razvojne in imele lastna sredstva. Foto: MMC RTV SLO
Župani so ustanovitvi pokrajin naklonjeni – če bodo te razvojne in imele lastna sredstva. Foto: MMC RTV SLO

Investitorji vedno potrkajo na vrata župana

Za decentralizacijo in regionalizacijo pa je tudi veliko vsebinskih razlogov, Jevšek ponazori, zakaj so župani zelo naklonjeni ustanovitvi pokrajin: "V mojo pisarno pride oče, ki želi sinu na svoji parceli sezidati hišo in ga zanima, kakšna dovoljenja mora dobiti. Mi ugotovimo, da v prostorskem aktu občine ta parcela ni gradbena, ampak ima status nekega drugega zemljišča. Ali veste, koliko časa traja sprememba prostorskega akta? Najmanj osem let. To ni dobra novica niti zanj niti za sina, pa tudi za investitorje ne, ki jih mora občina obvestiti, da bo trajalo več let, da bo ministrstvo potrdilo spremembo prostorskega akta denimo za njihovo novo tovarno."

Umeščanje objektov v prostor, ki je povezano z razvojem regije in občine, je v Sloveniji velika težava: "Ne pravim, da na ministrstvih ne delajo, ampak vsako ministrstvo mora to debelo knjigo, ki predstavlja občinski prostorski akt, pregledati in oceniti vsako parcelo, kar traja leta in leta, to pa slabi razvoj občin in regij. Zahteva se vedno več okoljevarstvenih soglasij, presoj vpliva na okolje – in vse to delajo ministrstva. Predstavljajte si, da mora pomurski vodovod pridobiti presojo vpliva na okolje za vodovod, ki poteka meter in pol pod zemljo, po njem pa teče čista pitna voda. Neka občina na hribu, ki želi postaviti objekt, potrebuje protipoplavno študijo – regije bi te stvari lahko izvedle hitreje in bi bilo življenje lažje. V sosednji Avstriji lahko kolega župan sam podpiše gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da so postopki hitrejši in zato se tudi mi zavzemamo za prenos nalog umeščanja v prostor na občinsko raven," je prepričan.

Opozarja, da si je objektivno treba priznati, da brez povečanja stroškov ne bo šlo: "Da ustanavljanje pokrajin ne bo povečalo stroškov, je skoraj nemogoče. Zato čakamo finančni vidik tega projekta, ki bo nato podlaga za odločitev. Ampak mi imamo v mislih postopno prehajanje nalog in kadrov izven centra, ne naenkrat. Jasno je, da prenos pristojnosti z države ne more biti enkraten proces, ampak postopni in naj bi se končal tam nekje do leta 2030," opiše.

Med prve naloge, ki bi jih premestili z državnega na regionalni aparat, Jevšek našteje umeščanje v prostor, ravnanje s prostorom, prenos kmetijskih zemljišč v last lokalni skupnosti – če samo to naredimo kot prvi korak, je to že zelo veliko, poudarja.

Hkrati pa dodaja, da se zavedajo tudi nevarnosti regionalne centralizacije, torej da bi občine izgubile vrsto nalog, ki bi bile prenešene na pokrajino. "Mi imamo stališče, da to ne pomeni ukinjanja občin. Vedno se reče, da jih je veliko, seveda jih je. Ampak razvojno funkcijo opravljajo na odmaknjenih delih, tam kamor tudi regijska uprava ne poseže. Pri nas v Prekmurju si je občina Kobilje, ki je povsem odmaknjena pri madžarski meji, uredila komunalno infrastrukturo. Ker so občina in so dobili lastna sredstva, če to ne bi bila občina, je vprašanje, kdo in kdaj bi poskrbel za to komunalo, ki je nujno potrebna tudi tam," povzame murskosoboški župan.

Delo med epidemijo kot zgled

Ob preurejanju državne uprave pa vsi trije sogovorniki izpostavljajo tudi modernizacijo in reorganizacijo delovanja, ki bi zmanjšali tudi stroške zgoraj večkrat omenjenih sestankovanj in srečanj, predvsem v do zdaj nepogrešljivi Ljubljani. Ta priložnost se je zdela še v prvih mesecih letošnjega leta nepredstavljivo oddaljena, toda ...

S pomočjo različnih aplikacij so se pod streho spravili sestanki tudi med koronakrizo. Foto: EPA
S pomočjo različnih aplikacij so se pod streho spravili sestanki tudi med koronakrizo. Foto: EPA

"Koronakriza nas je naučila, da se da delati tudi drugače in to je pozitivni učinek. Zdaj smo veliko dela opravili preko videokonferenc in to je dobra smer tudi za naprej, tega se moramo več posluževati," pravi Jevšek.

"Na področju e-uprave in e-vodenja države nismo tako slabi, nekoč smo se tega že zelo resno lotili, to je bila glavna točka programa takratnega ministra Gregorja Viranta in smo bili precej dobri. To je področje, ki bi se ga res lahko lotili in se je tudi v tej krizi pokazalo, da to morda ne bi bilo tako napačno," se strinja tudi Haček.

Intenzivnejše vpeljevanje e-uprave in digitalizacije v samo delovanje sistema državne uprave poudarja tudi Kukovičeva: "Zmanjševanje nujnosti osebnih stikov in v največji možni meri nadomeščanje fizičnih dokumentov z digitalnimi, katerih uporaba/pošiljanje/arhiviranje/ je mnogo lažje in učinkovitejše," je prepričana tudi tretja sogovornica.