Zaradi globoko zakoreninjenih stereotipov pripadnice etničnih skupnosti v Sloveniji pogosto zelo dolgo trpijo nasilje, čeprav se lahko obrnejo na Društvo SOS telefon 24 ur na dan, imajo odprto tudi linijo v albanščini, bosanščini in drugih jezikih.

Tako bi lahko strnili opozorila Jasmine Imširović iz Društva SOS telefon, ki posebno pozornost namenja prav pripadnicam etničnih skupnosti. Te pogosto živijo na robu družbe in so večkrat žrtve nasilja. S podporo Društva SOS telefon so v Bošnjaškem mladinskem kulturnem društvu Velenje – predseduje mu Jasmina Imširović – posneli "zgovoren" videospot v bosanskem jeziku, ki na prav poseben način opozarja na problematiko nasilja v etničnih ali priseljenskih skupnostih v Sloveniji.

Jasmina Imširović je gostja oddaje NaGlas! danes ob 12.40 na TVS1.

Ali bo ženskam res bolje, če bodo tiho, kot se glasi eden od stereotipov, ki jih slišimo v najnovejšem videospotu proti nasilju Društva SOS in BMKD Velenje?
Mogoče bi začela ravno z izjavo vaše novinarske kolegice in pisateljice Brankice Damjanović, ki pravi, da se nasilje ne začne s prvo klofuto ali žaljivko, ampak je seme zasejano že dosti prej, že takrat, ko se ne veselimo otroka ženskega spola, deklice, ki se bo rodila, oziroma še prej, ko si želimo, da bi se rodil deček. Že to, da smo tiho, je nasilje. Stop nasilju.

Zato ste tudi posneli takšen videospot, kajne?
Točno tako, da opozorimo družbo na to, kako pomembne so informacije, ki jih prejema žrtev. In ravno ta informacija "bodi tiho" ima seme že v začetkih, ko se nismo veselili otroka ženskega spola. Biti tiho v kulturi oziroma kulturah, v priseljenskih skupnostih, ki živijo na območju Republike Slovenije, je postala neka etiketa. Posvojili smo jo, jo ponotranjili, "bodi tiho", "potrpi". S tem videom smo želeli opozoriti ravno na to. Kadar koli rečemu komu, naj potrpi, naj bo tiho, legitimiramo nasilje. Na neki način ga podpiramo in sodelujemo pri izvajanju nasilja nad ženskami.

Že nekaj časa imate na SOS-telefonu odprto linijo v albanščini, bosanščini in drugih jezikih. Kaj ugotavljate?
Do 30. novembra smo imeli 2050 klicev na telefon, vsako sredo ponujamo tudi svetovanje v tujih jezikih. Opažamo, da so se pripadnice priseljenskih skupnosti zelo sramežljivo obračale na naš telefon. Da smo bili v Društvu SOS telefon uspešni, dokazuje dejstvo, da smo program in ponudbo razširili – vsak teden sicer v obsegu dveh ur. Prilagajamo se uporabnicam, ki nas kličejo – potreba torej je. Bolj ko nas spoznavajo, bolj ko vidijo, da imajo možnost govoriti v svojem maternem jeziku … Možnost govoriti v maternem jeziku o težkih, intimnih stvareh je zelo pomembna. SOS-telefon ni samo dosegljiv – dosegljivi smo 24 ur, ampak je tudi dostopen. Ta dostopnost daje varen prostor ljudem, ki niso vešči slovenščine, da o svojih zelo intimnih, težkih razmerah, kar nasilje zagotovo je, govorijo v materinščini, ker na ta način najbolj opišejo stiske.

Na koga se lahko obrnejo priseljenke, ki so velikokrat na robu družbe?
To je zanimivo vprašanje in za Republiko Slovenijo odpira nova vrata oziroma prostor, v katerem bo treba skozi čas najti določene rešitve. Vemo, da se je ogromno družin, ki so se priselile, priselilo na podlagi t. i. dovoljenja za združitev z družino. To ne omogoča vseh beneficij, ki jih uživamo državljani Republike Slovenije ali vsi tisti, ki imamo vsaj stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Že sama informiranost žensk, družin je zelo nizka oziroma slaba. Jezikovna ovira je na primer stvar, zaradi katere ne dobimo zadostnih informacij; tudi neinformiranost pri prihodu v RS, kakšne možnosti ima ženska ali družina. Dogaja se to, da te ženske živijo v nasilnih odnosih in se odločijo potrpeti dolga leta; šele ko otroci pridejo v šolski sistem, jim izobraževalne ustanove predstavijo možnosti, kaj se lahko naredi.
Obrnejo se lahko na Društvo SOS telefon za ženske in otroke, informacije lahko poiščejo na Info tujci; upravne enote po novem kar dosti informacij dajejo o tem, kam se lahko obrnejo, drugače pa je bolj kot ne na priseljencih samih, kako bodo našli informacije. In tu je prostor za RS, da informira vse ljudi, ki prihajajo v RS, o vseh oblikah pomoči, če ste žrtev nasilja. Kajti žrtev nasilja ne izbira nacionalne pripadnosti, ne izbira izobrazbe ali statusa v družbi. To se dogaja vsakomur. Mi smo po Istanbulski konvenciji dolžni zaščititi vse žrtve nasilja.

Vodite tudi Bošnjaško mladinsko kulturno društvo v Velenju. Pripravili ste odmevne projekte za oživljanje običajev, ljudskih pesmi in noše iz Bosne in Hercegovine. Kako živijo mladi v Velenju in koliko poznajo običaje svojih staršev, morda tudi babic in dedkov?
Prepričana sem, da bi bili presenečeni, kako dobro mladi poznajo svojo kulturo in tradicijo, mogoče celo bolje kot njihovi starši in stari starši. K temu je gotovo veliko pripomoglo tudi Bošnjaško mladinsko kulturno društvo. Navdušenje in želja njegovih članov po novem znanju sta veliko prispevala, da so mladi začeli raziskovati svoje korenine. Prav zato je Bošnjaško mladinsko kulturno društvo nekaj posebnega. Nastali smo na pobudo pripadnikov druge generacije priseljencev in poskušali ugotoviti, kaj potrebujejo mladi ljudje, ki nimajo samo ene narodne identitete, ampak imajo dve. Čutijo se Bosanci ali Bošnjaki, a prav toliko tudi Slovenci. To je čisto v redu, zato poskušamo spodbujati pluralnost kultur, ki je lahko samo zakladnica, iz katere je mogoče črpati marsikaj.