Vse tiste kazni na začetku … Že t.i. brifing, sestanek organizatorja s tekmovalci in spremljevalci, ki je običajen za vsako resnejše tekmovanje, je bil prava farsa. Tekmovalci in njihovi spremljevalci so bili na sestanek očitno povabljeni le zato, da so govorci imeli publiko, ki jim je vljudno ploskala. Potem pa se ti ljudje zapodijo na progo in izza vsakega grma prežijo na najmanjše napake, čeprav jih včasih vidijo le oni in jih ponosno kaznujejo. Ljudje s trebuhi, pravi športni analfabeti, z užitkom kaznujejo športnike, ki deset let in več trdo garajo, da lahko nastopijo na Raamu in uresničijo svoje sanje. Obnašajo se tako, kot da so kolesarji na dirki kriminalci, ki ogrožajo vse okoli sebe. In kar je najslabše, lahko odločajo o zmagovalcu.

Na izziv – kdo s kolesom prej pride od vzhodne do zahodne obale ZDA – se je v 25-ih letih nabrala navlaka vsemogočih pravil, ki nimajo več pravega smisla. V primerjavi z resno organiziranimi tekmovanji je Raam nizkokategorna dirka. Kljub vsemu pa človek, ki Raam enkrat doživi, začuti vso epsko širino izziva. Brez dvoma gre za eno najtežjih preizkušenj na svetu in vsak, ki jo konča, je izjemen športnik. Tu so zbrani najboljši vzdržljivostni športniki na svetu. Izjemna avantura za izjemne ljudi.

Jure letos vozi izjemno umirjeno; poln izkušenj iz prejšnjih let natančno ve, kako se stvarem streže. Četrti dan dirke je še vedno poln energije in sijajno razpoložen. Vse napore prenaša z nasmeškom na obrazu. Kljub temu, da ga je po prvem napadu njegov največji konkurent Wolfgang Fasching ujel, ni odreagiral panično, ampak je potrpežljivo čakal na naslednjo priložnost in se Avstrijca dokončno znebil. Vsaj za zdaj. Dirka pa se tako ali tako začne šele ko bodo kolesarji prečkali veliki Misisipi. Tako pravijo izkušeni.

Tomaž Kovšca