Navijači zeleno-belih ne bodo nikoli pozabili prvega naslova v samostojni Sloveniji. Sledilo jih je še deset, a prvi je bil vsekakor najslajši. Zanj so bili najzaslužnejši brata Vnuk, Nik Zupančič, Andrej Brodnik, Dejan Kontrec in Kastelic, ki so bili glavni akterji sobotne tekme. Manjkal je le sijajni vratar Stan Reddick.

Vnuk je bil pravi vodja ekipe
"Zelo lepo se je vrniti v Slovenijo, tu sem prvič po letu 1999. Večkrat sem razmišljal o Sloveniji, veliko sem o mojih prednikih govoril tudi mojim otrokom. Zelo rad sem prišel na slovo Tomaža Vnuka, ogledal sem si tudi Ljubljano in se spominjal starih časov z nekdanjimi soigralci," je za uvod povedal 46-letni Kastelic, ki ima Tomaža Vnuka v najlepšem spominu: "Vesel sem, da me je Tomaž povabil. Vsi smo starejši, a prav veliko se ni spremenilo. Tomaž je bil res vrhunski igralec, na višku kariere bi lahko igral tudi v Ligi NHL. Tako dobrih igralcev ni bilo veliko. On je bil pravi vodja ekipa, zato sem se še posebej potrudil, saj nisem hotel biti nič slabši. Tudi zunaj dvoran sva se dobro razumela, vedno je bil pripravljen pomagati.''

Nepozabno slavje v tivolskem lokalu
Sedem sezon je igral v Ligi NHL za Hartford in Washington, leta 1994 pa je prišel v Ljubljano. "Kar precej stvari se je spremenilo tudi v dvorani Tivoli. Vse skupaj je zdaj na višjem nivoju. Najlepši spomin me veže na lokal poleg ledene ploskve, kjer smo proslavljali naslov državnega prvaka leta 1995. Navijači so bili neverjetni, ljudem je to res veliko pomenilo," je spomine na nepozabne trenutke obujal 194 cm visoki napadalec, ki je v soboto zvečer tudi dosegel drugi gol za ekipo legend po akciji bratov Vnuk.

Oči so se mu kar zaiskrile, ko smo mu omenili 26. april 1995 in zmago v Podmežakli s 5:1. Kastelic (na peti tekmi v Tivoliju je dosegel hat-trick) je podal za prvi gol Niku Zupančiču že v 4. minuti, popolno prevlado Olimpije pa je z dvema zadetkoma kronal Tomaž Vnuk. Zmaji so slavili s 4:2 v zmagah, čeprav so železarji vodili že z 2:0. Ljubljančani so se prvič po letu 1984 veselili naslova državnega prvaka, prvega v samostojni Sloveniji. V letih 1992, 1993 in 1994 so morali po epskih serijah vedno v sedmi tekmi priznati premoč Jeseničanom.

Jeseničani so se najprej zdeli nedotakljivi
"Ko sem prišel v Tivoli, sem imel občutek, da moji soigralci mislijo, da so Jeseničani nedotakljivi. V prejšnjih letih so vedno našli pot do naslova in to je pustilo posledice v naši garderobi. Tradicija je bila na njihovi strani, takrat so imeli znano rusko šolo. Prišlo je do neke mentalne blokade. To se je poznalo tudi na začetku tistega finala. Veliko ljudi nam je govorilo, da ne bomo uspeli. Počasi so se stvari začele obračati nam v prid in dobro se še spominjam zadnjih trenutkov tiste šeste tekme in slavja. Imeli smo močno ekipo in mene tisti naslov ni presenetil," je poudaril Kastelic, ki je bil z Olimpijo prvak tudi v letih 1996 in 1997.

V zadnjih letih se je dogajalo, da nekateri tujci niso bili dovolj motivirani za slovensko prvenstvo, sredi devetdesetih je bilo to popolnoma drugače: "Olimpija je bila moj prvi klub v Evropi. Igrali smo zelo kakovosten hokej, veliko igralcev je bilo res sijajnih. Nepozabne so bile tekme z Jesenicami, to je bil res veliko rivalstvo. Tudi moja družina se je zelo dobro počutila v Ljubljani."

Zaigral tudi za Slovenijo
Oblekel je tudi dres slovenske izbrane vrste. "Ponosen sem, da sem odigral tudi tri tekme za slovensko reprezentanco. Tudi starši so bili srečni. Še posebej neodločen izid z Nemci mi je ostal v spominu," je povedal Kastelic, ki je z nekaterimi igralci in ljudmi v klubu ostal v stikih prek elektronske pošte.

Nekdanja železna pest zdaj trenira otroke
Znan je bil predvsem po številnih pretepih. V karieri je nabral skoraj 2.700 kazenskih minut. Njegove obračuni s tekmeci v Ligi NHL si lahko ogledate tudi na YouTubu. "Nekateri so dejali, da sem bil zelo grob igralec. Včasih je res zavrelo na ledu, a to je del igre. Pravila so se spremenila, kazni se dajejo za precej manjše prekrške. Morda je igra premehka. Zdaj mi res ne bi bilo več treba delati reda," je še dodal postavni Kastelic. Njegov 11-letni sin Mark obožuje hokej, zato se je v zadnjih treh letih vrnil na led. Trenira mlajše kategorije v Phoenixu. Ima zelo veliko dela, precej se ukvarja s prodajo različnih produktov prek medmrežja.

TILIA OLIMPIJA - LEGENDE 24ever 5:6 (3:3)
3.000; Higgins (15./Hočevar, Dervarič), Hočevar (21./Stopar), Hughes (23./E. Pance), Pavlin (44./Stopar), E. Pance (48.); Polončič (9./Rojšek), Kastelic (14./J. Vnuk, T. Vnuk), T. Vnuk (19./Beribak), Gustafsson (32./Rahmatullin), J. Vnuk (39./kazenski strel), Gorenc (42./Zupančič)

Ekipa 24ever:
Vratarja: Luka Simšič, Zvone Bolta.

Branilci: Bojan Zajc, Andrej Brodnik, Tom Jug, Samo Kumar, Dejan Varl, Valerij Šahraj, Igor Beribak, Irek Gimajev, Herbert Hohenberger.

Napadalci: Dejan Kontrec, Bengt Ake Gustafsson, Ed Kastelic, Nik Zupančič, Jure Vnuk, Gregor Polončič, Ildar Rahmatullin, Marjan Gorenc, Toni Tišlar, Bernd Schmidle, Rok Rojšek, Ignac Filipovič, Tomaž Vnuk.