Ravno se je vrnil iz Patagonije, kjer sta se z Gašperjem Pintarjem povzpela na Torre Eger, kar pa, v pogosto zaznani skromni maniri alpinistov, pove čisto mimogrede, kot da je šlo za lahek sprehod na Rožnik. S plezanjem je na drugačen način povezan tudi kot postavljavec smeri in trener v Plezalnem centru Ljubljana. Kot pravi, plezanje mnogi jemljejo na neki način kot terapijo, v steni pozabijo vse skrbi. "Nimaš časa razmišljati, ker si ves čas skoncentriran na posamezen gib."

Na plezanje in alpinizem gleda predvsem kot na stik z naravo, nikoli ni tekmoval. "Seveda, razumem tekme, so zanimive, tudi ves obstranski proces ob tekmovanjih je izjemno zanimiv, ampak v osnovi se mi pa zdi, da je ta povezava z naravo veliko več vredna kot tekmovanje ... Nekdo je lahko veliko boljši od tebe, pa se ti na nekaterih predelih sprehodiš, on se mora pa potruditi, in obratno. Po drugi strani je pa, kako naj rečem, alpinizem nekoristna dejavnost, mogoče tudi malo sebična, a ne v slabem pomenu besede, ampak na način, da imaš trenutek zase. Da po kapitalistični logiki zapravljaš čas, ampak gotovo te vsak vzpon zaznamuje in si zaradi tega lahko v sedanjem trenutku drugačen, boljši. Mogoče ravno zaradi tega lažje vidiš, da ni treba vsake stvari jemati tako resno."

Več o svojih plezalskih in alpinističnih podvigih ter razmišljanju nasploh bo izdal na predavanju na Festivalu gorniškega filma v petek ob 20. uri v Cankarjevem domu.

Več pa v intervjuju.

Začniva s Patagonijo, ker ste se ravno vrnili od tam. Patagonija je glede vremena precej muhasta, a je vseeno v teh začetnih mesecih leta zelo oblegana.

Načeloma je tako, da je nekje od sredine decembra do februarja tam poletje oz. pomlad in potem poletje in je načeloma najboljše obdobje za plezanje, je pa tudi zelo odvisno od sezone do sezone. Kakšna sezona je boljša, kakšna je slabša. Smo se pogovarjali z Rolandom Garibottijem, ki se veliko ukvarja z vremenom, in raziskuje vzorce, kdaj je boljše in kdaj slabše vreme v Patagoniji. No, letošnja sezona je bila dejansko precej slaba, raziskujejo tudi povezave s podnebnimi spremembami. Vmes pa so bila obdobja lepega vremena, vremenska napoved se obnovi trikrat dnevno in seveda jo vsi budno spremljamo ter čakamo na ta obdobja.

Sam sem se odpravil dol 13. januarja, tam je že bil Gašper Pintar, ki bo ostal celo sezono. Pred mojim prihodom je že splezal več smeri, okrog novega leta je bilo časa približno tri dni in takrat je splezal na Fitz Roy po tej Supercanaleti. Ko sem jaz prišel dol, sem imel v glavi, kaj bi želel plezati. Ko greš v Himalajo, kjer je vreme bolj fiksno, si lažje bolj določiš cilj, v Patagoniji je pa težje načrtovati. Tudi če imaš lepo vreme, to še ne pomeni, da so tudi smeri v primernih razmerah. Pri nas, v naših gorah, velja, da poleti, če ne pada dež, lahko plezaš v skali. Pozimi je drugače. V Patagoniji je pa tako, da ni važno samo, da je vreme lepo, ampak tudi, kakšno je bilo predtem. Recimo če je bilo slabo vreme, potem je veliko ledu v počeh in mogoče je stena od daleč videti v redu, ko prideš tja, je pa led in se ne da prosto plezati.

Na začetku sem mogoče razmišljal o vzhodni steni Fitz Roya, ko si tam, pa vidiš, da mogoče ne bo šlo. So sezone, kjer za takšne smeri preprosto ni razmer in jih ne prepleza nihče. Ko sem prišel dol, je bila glavna ideja, da poskusiva izkoristiti vsak trenutek lepega vremena in poskusiva nekaj preplezati ter seveda ves čas prilagajati cilje. To je zelo dobro funkcioniralo, ker sva dostikrat šla v slabem vremenu, pa tudi vračala sva se v slabem vremenu, vmes sva pa le lahko plezala. Obdobja primernega vremena sredi januarja so bila res kratka. Nekajkrat sva se pa tudi obrnila.

Vidva sta zelo utečena naveza.

Z Gašperjem plezam že kar nekaj časa. Se mi zdi, da sva se zelo ujela v več stvareh in se tudi sicer druživa. V Patagoniji sta zdaj tudi Luka Lindič in Luka Kranjc, z obema sem včasih veliko plezal. Tudi s tega vidika je bilo zelo prijetno. Tam so bili tudi Savinjčani in drugi Slovenci. Čisto na začetku, ko smo se srečali na ledeniku, sem jih ogovoril in je prijetno, ko ugotoviš, da sta Slovenca.

V Chaltenu je zanimivo, da je v mestu spodaj veliko lepše vreme kot v gorah. Tudi če je v hribih slabo, je v dolini načeloma zelo dobro in se da bolderirat. Tako da lahko ves čas nekaj počneš. Seveda pa je tu tudi druženje. V Patagoniji je zdaj glavna sezona, tako da res srečaš veliko plezalcev, družili smo se z vsemi plezalci, ki jih sicer spremljamo v medijih.

V svetu plezanja in alpinizma ste 20 let. V tem času je prišlo do velikega razcveta profesionalnega plezanja, vse več ljudi se z njim ukvarja tudi rekreativno. Kako vi vidite to obdobje?

Športno plezanje je res zelo priljubljeno. Delam tudi v plezalnem centru in iz prve roke vidim, kako so se vse te stvari zelo spremenile. Ko sem začel plezati, sem bil star 13 let, zdaj sem 34. Prihajam iz Ribnice in tam je bil tak majhen klub, majhna skupnost in družba, vsi smo se poznali. In tudi potem ko sem začel plezati v klasičnih plezališčih, recimo v Mišji peči in Ospu, je bila majhna skupnost, poznal si večino ljudi, mogoče ne čisto vseh, ampak tisto srce pa ja. Zdaj pa je športno plezanje postalo zelo razširjeno, pleza se tudi v dvoranah.

Glede alpinizma je tako ‒ se mi zdi, da nikoli ni bil množičen in tudi nikoli ne bo. Sem prav razmišljal, da je to dejavnost, ki zahteva veliko vloženega truda. Športno plezanje je lahko res prijetno, greš ven v steno, si na soncu ali pa v dvorani, v nekem trenutku se moraš močno potruditi in te je lahko tudi strah, vendar pa je pri alpinizmu vse veliko težje. Moraš zgodaj vstati, daleč moraš hoditi, velikokrat te zebe, tudi objektivne nevarnosti so večje, skratka to je tako posebno okolje, ki nikoli ni bilo množično samo po sebi.

Mislim, da kar veliko ljudi pleza po hribih, neka meja je med gorništvom in alpinizmom, ampak potem ko gledaš na vrhunsko raven, je skupnost manjša. Mislim, da je bilo neko obdobje v Sloveniji, ko je bilo več vrhunskega alpinizma kot zdaj, ali pa se je spremenil v neki drugačen vidik. Včasih je bilo zelo popularno iti v Himalajo in splezati na osemtisočak po neki smeri. Pa ne samo osemtisočak. Duh zimskega alpinizma je bil bolj priljubljen kot zdaj, ko je drugače, vsaj jaz tako vidim. Sam sem veliko plezal pozimi in mi je to še vedno res super, ampak dejstvo je, da sploh zimski alpinizem je objektivno zelo nevaren. Žal so ljudi, ki jih ni več, ki to dokazujejo. Skalni alpinizem je vseeno do določene mere varnejši, tudi znotraj alpinizma se lahko osredotočiš na eno ali drugo stvar, ene so bolj, druge manj nevarne. Mogoče je plezanje v strmih, granitnih stenah glede objektivne nevarnosti res malo varneje, kot če plezaš v steni, polni serakov.

En vidik pri vsej tej zadevi je tudi mogoče čisto organizacijski, včasih so bile te odprave v Himalajo, ki jih je organizirala planinska zveza, res velike in so se zanje zbirala sredstva, zdaj je pa veliko več individualnega vložka, ker si nekateri lahko privoščijo ali želijo, tako da je lahko teh odprav več, predvsem pa so veliko manjše.

Ko smo šli na odpravo v Charakuso v Pakistanu, moraš, če greš samo plezat na neki hrib, plačati, mislim, da okoli 10.000 dolarjev. Tega ne moreš sam financirati. Če pa greš v Patagonijo, moraš kupiti letalsko vozovnico in je to to. Bivaš v mestu in ni treba nič plačati za plezanje. Podobno je tudi v Kirgiziji.

Veliko je gora, kjer ni drago. Poleg tega je podpora Planinske zveze Slovenije na visoki ravni. Mislim, da je to eden izmed pomembnih razlogov, da je slovenski alpinizem uspešen. To organizacijsko podlago imamo res zelo dobro nastavljeno. In zato je tudi na svetovni ravni tako uspešen. Ena stvar je podpora, druga pa sama organizacija in samo izobraževanje, tradicija je res dolga. Ko prideš v Patagonijo in poveš, da si iz Slovenije, se vsi takoj spomnijo Silva Kara in poznajo še 10 alpinistov, ki so tam res splezali nore smeri.

Ste zadovoljni s preplezanim v Patagoniji ali so ostale neizpolnjene želje?

Na koncu smo dobili štiri dni in pol zelo lepega vremena. Če bi šel pred tem domov, bi rekel, da je manjkala pika na i, tako pa smo jo naredili. Se mi zdi, da sva zelo taktično izbrala, kaj bova šla plezat. Izbrala sva Torre Eger, ki je res huda špica. Donini (op. Gost in član žirije letošnjega Festivala gorniškega filma) je naredil prvi vzpon nanj. Mogoče je skoraj najbolj ikonična špica, ampak tam je res vsaka špica zelo lepa.

Primer iz te sezone: na Cerro Torre letos, ko sem bil jaz tam, ni bilo vzpona. Včasih, ko je bil to kompresor, ta znamenita navrtana smer (to so potem odstranili), je bilo več vzponov nanj. Zdaj tega ni več. Večina navez na Cerro Torre spleza po smeri Ragni, ledni smeri, greš z zadnje strani, imaš snežne gobe, res odlična plezarija.

Ko je bilo vremensko okno, je bilo na vrhu 20 navez. Prva ima veliko dela, ko mora utreti pot, poznejše pa manj. Da ne bo pomote, še vedno je treba trdo delati, da osvojiš vrh. Veliko ljudi poskuša, pa jim ne uspe. Ko sva bila tam z Gašperjem, je neka skupina plezala novo smer, potem na vrhu smo bili skupaj in je bilo zelo prijetno. Špica je res zanimiva, ker je kombinacija, začneš in plezaš dva raztežaja po skali, potem je en raztežaj moker, slap teče, potem plezaš led, ki je bil takrat, ko sva prišla tja, že v takem stanju, da sva se skoraj obrnila. A potem nekako vztrajaš in plezaš težko skalo, potem prideš na snežišče in nova težka skala, kombiniraš s plezalkami in cepinom. Potem so tam res krasne snežne gobe, ne vem, ali so še kje take, res fascinantno. In potem prideš na vrh. (smeh).

Tudi spust je predstavljal izziv. Potrebovali smo dva dneva, da smo prišli dol, ker je tudi sestop kar kompleksen, ker smo se spuščali po smeri, ki ni tako obiskana.

Skratka, sem zelo vesel, ne bom rekel, da je moj najboljši vzpon, vsekakor ne, je pa za Patagonijo res zelo dober.

Zdaj pa na začetek. Vaša prva odprava je bila na K7 leta 2011, ko ste šli z Urbanom Novakom, Luko Stražarjem in Nejcem Marčičem. Kako zdaj gledate na začetne odprave?

Dve leti predtem sem že imel karto za ZDA, potem pa sem padel v Triglavski steni in si zlomil vrat. Leto pozneje sem potem razmišljal o Makaluju, pa me je začelo boleti koleno. Iskal sem alternative in spomladi 2011 sem šel potem za dva meseca v ZDA s Kristjanom. Mislim, da me je to zelo oblikovalo, takrat sem res postal navdušen nad počmi. V dveh mesecih sva prekrožila številne stene, za vse skupaj pa zapravila borih 350 evrov. Bila je res estetska plezarija, fizično niti ne tako zahtevna, ampak ko pogledaš Indian Creek recimo, je to res kraj, kamor bi lahko hodil plezat vsako leto in bi bil vsakič navdušen. Ali pa Yosemite.

Po vrnitvi domov sem bil doma dva meseca, potem smo šli pa plezat Charakuso. Imeli smo se res dobro. Bila je klasična odprava, v smislu, da imaš nosače, kar je bilo zame z etičnega vidika vprašljivo. Se sprašuješ, kako mi Zahodnjaki pridemo v neko državo. Člani naše odprave smo imeli malo različne cilje, mene so bolj privlačile skalne linije, druge snežne smeri. Nejc in Luka sta splezala res super smer.

Res cenim to, da plezam z Gašperjem, imava zelo podoben način razmišljanja, res sva se ujela. On je bil športni plezalec, nekdanji tekmovalec, potem pa se je preusmeril v hribe in že v eni sezoni preplezal več težkih skalnih smeri. Dobila sva idejo, da preplezava El Capitan, in sva se res strateško lotila naloge. Veliko sva trenirala in res sva se ujela. Tako da nama je potem ta podvig res uspel leta 2015.

Kaj se je zgodilo v Triglavski steni, ko ste si zlomili vrat?

Padec me je gotovo zaznamoval, k sreči pa nimam resnih posledic. Imel sem zlomljeni dve vretenci, drugo in peto. Meni se k sreči ni nič premaknilo, v veliko primerih tovrstnih zlomov je k sreči tako. Če pa bi se, bi lahko pristal na vozičku. Imel sem rehabilitacijo in ja, čutim še vedno tudi fizično posledice, mogoče pa bolj na psihološki ravni. Mogoče opomin, da plezanje ni ravno varna stvar. Sem pa že plezal v steni in bil priča, kako se je nekdo ubil poleg mene, in to me je bolj zaznamovalo. Plezanje ni aktivnost, ki bi jo kar počel, ampak moraš biti zelo skoncentriran, da lahko to počneš varno.

Lani je ves svet občudoval Alexa Honnolda, ki je prosto rekordno hitro preplezal El Capitan. Kako je gledati film o steni, ki ste jo sami preplezali? Verjetno kup spominov ob pogledu na posamezne odseke vzpona.

Meni je res fascinanten, pustimo, kako so naredili zgodbo o tem. Posnetki so res dobri in res lepi. Ko sem gledal posamezne kadre, sem se spomnil delov smeri, gibov. Recimo spomnim se raztežaja na balvanu, kjer sem se suvereno zakotalil in potem potreboval kar nekaj poskusov, da sem preplezal različico tega raztežaja (Teflon Corner).

Alex je res na drugi ravni, on je bil tam in ni bilo možnosti, da bi padel, v glavi se je tako naravnal in tudi tolikokrat poskusil smer, da ni bilo nobenega tveganja. Ja, lahko bi se vanj zaletel ptič. Skratka, res fascinanten podvig.

Kaj pa imate zdaj v načrtu?

Težko rečem. Z ženo Nino imava enoletno deklico. Vsekakor imam v načrtu veliko sten, ki bi jih želel plezati, ampak bomo videli, kaj se bo zgodilo. Vsekakor mislim, da bo neka strma granitna stena, kje in kaj točno pa še ne vem.

En del vaših aktivnosti oz. ta tuzemski je povezan s plezalnim centrom, kjer postavljate nove smeri?

Pri tem zelo uživam, všeč mi je. Tudi kot trener delam že dolgo in se mi zdi res zanimivo, ko spremljam nekatere mlade, ki so začeli plezati pri 6, 7 letih, zdaj pa plezajo smeri 9a. Recimo Jaka Šprah. Zelo rad pa tudi programiram, kar je čisto drug svet in tako imam res pestro delo.

Ali smo Slovenci dobri plezalci? Če pogledamo na splošno, tekmovalni izidi so drugo poglavje, saj so res odlični.

Vprašanje je, kaj pomeni biti dober plezalec. Slovenci smo tako ali tako v svetovnem vrhu, če pogledaš Janjo in vsa dekleta, seveda delajo odlično. Sam pa čutim še več zadovoljstva, ko opazujem nekoga, ki res uživa v plezanju, ki ne pleza najtežjih smeri na svetu, ampak recimo gre na drug konec sveta in pleza, ima ta plezalski duh v sebi, da res živi življenje. Sam recimo nisem nikoli tekmoval, alpinizem ni tekmovanje. Seveda, razumem tekme, so zanimive, tudi ves obstranski proces ob tekmovanjih je izjemno zanimiv, ampak v osnovi se mi pa zdi, da je povezava z naravo veliko več vredna kot tekmovanje. Logistično je Slovenija odlična, blizu so odlična plezališča, vse leto lahko plezaš zunaj, kar ni mogoče v veliko državah.

Plezanje je dejavnost, ki te res posrka, mnogi jo jemljejo na neki način kot terapijo, da v steni pozabijo vse skrbi. Nimaš časa razmišljati, ker si ves čas skoncentriran na posamezen gib.