Med 129 kolesarkami na štartu prvega tekmovanja Paris–Roubaix Femmes je tudi slovenska državna prvakinja Eugenia Bujak (Alé BTC Ljubljana), ki se ji že ob omembi novega ženskega spomenika zasvetijo oči. Foto: ASO/Pauline Ballet
Med 129 kolesarkami na štartu prvega tekmovanja Paris–Roubaix Femmes je tudi slovenska državna prvakinja Eugenia Bujak (Alé BTC Ljubljana), ki se ji že ob omembi novega ženskega spomenika zasvetijo oči. Foto: ASO/Pauline Ballet

V 125-letni zgodovini sta le prva in druga svetovna vojna odnesli izvedbo najbolj razvpite klasike za poklicne kolesarje. V letu 2020 se je obema vojnama pridružila še pandemija koronavirusa, ki je zakuhala tudi letošnjo vnovično prestavitev termina s tradicionalne druge aprilske nedelje na prvo nedeljo v oktobru.

Zamik tudi naslednje leto – zaradi volitev

V nedeljo bo štartalo pet zmagovalcev: Philippe Gilbert (2019), Peter Sagan (2018), Greg Van Avermaet (2017), John Degenkolb (2015) in Niki Terpstra (2014). Slednji je zadnji, ki je na velodrome prikolesaril kot osamljeni jezdec in ni potreboval zaključnega šprinta. Foto: ASO/Pauline Ballet
V nedeljo bo štartalo pet zmagovalcev: Philippe Gilbert (2019), Peter Sagan (2018), Greg Van Avermaet (2017), John Degenkolb (2015) in Niki Terpstra (2014). Slednji je zadnji, ki je na velodrome prikolesaril kot osamljeni jezdec in ni potreboval zaključnega šprinta. Foto: ASO/Pauline Ballet

Ko smo že pri prestavljanju največjega kolesarskega spomenika, se razlog za spremembo poleg vojn in bolezni še volitve. Naslednje leto bodo zaradi izvedbe prvega kroga predsedniških volitev v Franciji izvedli Pariz–Roubaix šele tretjo nedeljo v aprilu (17. 4.), ne pa drugo, kot veleva tradicija od leta 1896. Prireditelj ASO se je dogovoril za rošado termina z nizozemsko klasiko Amstel Gold Race (10. 4.).

Premiera ženskega Roubaixa

Sorodna novica Spomeniki = templji, temelji in navdih kolesarstva

A preden se bo vrnila najbolj slovita kolesarska enodnevna dirka, so kocke francoskega severa gostile tudi prvo izvedbo spomenika za kolesarke. Zmagala je Britanka Elizabeth Deignan (2:56:07), drugo mesto pa je zasedla legendarna Nizozemka Marianne Vos (+1:17). Med pionirkami na štartu 116,4 kilometra dolge dirke (Denain–Roubaix) je bila tudi italijansko-slovenska ekipa Alé BTC Ljubljana, v njenih vrstah pa slovenska prvakinja Eugenia Bujak, ki se je že v Kopru veselila dirkanja po razvpitih kockah. Na koncu je bila iz italijansko-slovenske ekipe najvišje uvrščena Italijanka Marta Bastianelli, ki je bila peta (+2:10). Eugenia Bujak je osvojila 43. mesto (+9:55).

Tlakovani odseki in njihova težavnost

30. Troisvilles–Inchy (km 96,3 – 2,2 km) ***
29. Viesly–Quiévy (km 102,8 – 1,8 km) ***
28. Quiévy–Saint-Python (km 105,4 – 3,7 km) ****
27. Saint-Python (km 110,1 - 1,5 km) **
26. Haussy–Saint-Martin-sur-Écaillon (km 116,6 - 0,8 km) **
25. Saint-Martin-sur-Ecaillon–Vertain (km 120,9 - 2,3 km) ***
24. Capelle–Ruesnes (km 127,3 - 1,7 km) ***
23. Artres–Quérénaing (km 136,3 - 1,3 km) **
22. Quérénaing–Maing (km 138,1 - 2,5 km) ***
21. Maing–Monchaux-sur-Ecaillon (km 141,2 - 1,6 km) ***
20. Haveluy–Wallers (km 154,2 - 2,5 km) ****
19. Trouée d'Arenberg (km 162,4 - 2,3 km) *****
18. Wallers–Hélesmes (km 168,4 - 1,6 km) ***
17. Hornaing–Wandignies (km 175,2 - 3,7 km) ****
16. Warlaing–Brillon (km 182,7 - 2,4 km) ***
15. Tilloy–Sars-et-Rosières (km 186,2 - 2,4 km) ****
14. Beuvry-la-Forêt–Orchies (km 192,5 - 1,4 km) ***
13. Orchies (km 197,5 - 1,7 km) ***
12. Auchy-lez-Orchies–Bersée (km 203,6 - 2,7 km) ****
11. Mons-en-Pévèle (km 209,1 - 3 km) *****
10. Mérignies–Avelin (km 215,1 - 0,7 km) **
9. Pont-Thibault–Ennevelin (km 218,5 - 1,4 km) ***
8a. Templeuve–L'Epinette (km 223,9 - 0,2 km) *
8b. Templeuve–Moulin-de-Vertain (km 224,4 - 0,5 km) **
7. Cysoing–Bourghelles (km 230,8 - 1,3 km) ***
6. Bourghelles–Wannehain (km 233,3 - 1,1 km) ***
5. Camphin-en-Pévèle (km 237,8 - 1,8 km) ****
4. Carrefour de l'Arbre (km 240,5 - 2,1 km) *****
3. Gruson (km 242,8 - 1,1 km) **
2. Willems–Hem (km 249,5 - 1,4 km) ***
1. Roubaix – Espace Charles Crupelandt (km 256,3 - 0,3 km) *

Dež in veter, prvič po 19 letih

17 odsekov tlakovanih poti v skupni dolžini 29,2 kilometra in sklepni del na zgodovinskem velodromu v Roubaixu. Dobra stran letošnje pandemske preložitve je, da je ženska premiera v soboto in se ne vozi, kot je bilo sprva mišljeno, v nedeljo pred dirko kolesarjev. A krst bo peklenski. Po petkovem izdatnem dežju se napovedujeta štart v suhem vremenu in verjetnost dežja v zadnji uri ali dveh dirkanja. Dodatna težava bo veter: 30 km/h s sunki vse do 50 km/h.

Zemljevid prvega ženskega Pariz–Roubaixa, ki se bo začel v mestu Denain, prvi od 17 tlakovanih odsekov pa pride po 34 km. Kolesarke čakata dva najtežja odseka s po petimi zvezdicami, izpustile bodo le Arenberški gozd, četudi bodo štartale v bližini le-tega, Foto: ASO
Zemljevid prvega ženskega Pariz–Roubaixa, ki se bo začel v mestu Denain, prvi od 17 tlakovanih odsekov pa pride po 34 km. Kolesarke čakata dva najtežja odseka s po petimi zvezdicami, izpustile bodo le Arenberški gozd, četudi bodo štartale v bližini le-tega, Foto: ASO

Več dežja naj bi bilo v nedeljo, ko bodo kolesarji vozili 118. Pariz–Roubaix, predviden je moker začetek in suh konec. Ob tem bo manj vetra (20 km/h z nekaj močnejšimi sunki), a zato bodo temperature padle pod 15 stopinj Celzija. Compiègne–Roubaix (štart ob 11.00, cilj okoli 17.00) prinaša 257,7 kilometra s 30 tlakovanimi odseki, ki skupaj nanesejo točno 55 km vožnje po kockah.

Skratka, prvi oktobrski pekel bo prinesel prvo deževno izvedbo po daljnem letu 2002. Iz tistega časa krožijo po kolesarskem delu spleta osupljive fotografije in posnetki, na katerih vsi, vključno z velikim zmagovalcem Johanom Mueseewom, delujejo kot kakšni krti rudarji.

L'Enfer du Nord

Zakaj toliko govora o peklu? Uradni vzdevek oziroma kar drugo ime za dirko Pariz–Roubaix je namreč L'Enfer du Nord. Skovan je bil na izvedbi leta 1919, prvi dirki po koncu prve svetovne vojne, ki je popolnoma preoblikovala tamkajšnjo pokrajino in ko so se v preostali Franciji spraševali, ali Roubaix sploh še obstaja kot kraj.

"Vstopili smo v središče bojišča. Tam ni niti enega drevesa, vse je zravnano! Niti en kvadratni meter ni ostal nedotaknjen in neobrnjen na glavo. En krater zraven drugega. Edina stvar, ki izstopa iz požgane zemlje, so križi z modro, belimi in rdečimi trakovi. To je pekel!" je v reportaži zapisal časopis L'Auto. Zmagovalec Henri Pélissier je po dirki dejal: "To ni bila dirka, to je bilo romanje."

Trasa 118. Pariz–Roubaixa. Ključna odseka sta že nekaj desetletij Arenberški rov in križišče pri drevesu, edina odseka, ki sta bolj znana po vzdevku kot po prvotnem imenu po bližnjih krajih. Foto: ASO
Trasa 118. Pariz–Roubaixa. Ključna odseka sta že nekaj desetletij Arenberški rov in križišče pri drevesu, edina odseka, ki sta bolj znana po vzdevku kot po prvotnem imenu po bližnjih krajih. Foto: ASO

Nord = Sever je departement v Franciji, kjer leži Roubaix in sklepni del dirke. To je pokrajina ob meji z Belgijo, ki je bila zgodovinsko del Flandrije, s katero si še zdaj deli zastavo in grb ter religiozno pripadnost kolesarstvu.

Kraljica klasik, velikonočna dirka, nedelja v peklu

Dirka Pariz–Roubaix ima ob drugem imenu še kopico vzdevkov, ki razkrivajo njeno velikansko pomembnost in utrjujejo njen sloves najpomembnejše enodnevne dirke v sezoni, z njo pa se lahko kosa samo Flandrija, ki je tradicionalno na programu eno nedeljo prej.

Reklama za velodrom in priprava na maraton Pariz–Bordeaux

Ta preizkušnja se je rodila kot reklama za novo dirkališče na stezi v Roubaixu, pri čemer so lokalni tekstilni mogotci prepričali športni časopis Le Velo, da naj nova dirka iz prestolnice do severne meje služi kot pripravljalna dirka za takratni osrednji cestni spektakel Pariz–Bordeaux. 280 km od Pariza do Roubaixa je namreč ravno polovica običajne dolžine med državno prestolnico in prestolnico francoskih vin.

Od Fischerja do Gilberta

Arenberški gozd gosti najbolj zloglasni odsek Arenberški rov oziroma jarek. Nanj se je včasih priletelo s hitrostjo več kot 60 km/h, po hudem padcu Museeuwa leta 1998 (zaradi gangrene bi mu skoraj odrezali nogo) pa so nekoliko znižali hitrost. Rahel vzpon v dolžini 2,3 kilometra je sredi srhljivega gozda, ki se razrašča nad nekdanjim rudnikom, zaradi česar se tla počasi sesedajo, kar posledično pomeni razmetane kocke. Foto: ASO/Pauline Ballet
Arenberški gozd gosti najbolj zloglasni odsek Arenberški rov oziroma jarek. Nanj se je včasih priletelo s hitrostjo več kot 60 km/h, po hudem padcu Museeuwa leta 1998 (zaradi gangrene bi mu skoraj odrezali nogo) pa so nekoliko znižali hitrost. Rahel vzpon v dolžini 2,3 kilometra je sredi srhljivega gozda, ki se razrašča nad nekdanjim rudnikom, zaradi česar se tla počasi sesedajo, kar posledično pomeni razmetane kocke. Foto: ASO/Pauline Ballet

Že ob trasiranju poti so na plano udarile muke, ki jih kolesarjem prizadenejo s kockami tlakovane ceste, skupaj z umazanijo, dežjem in hladom severa pa je to skoraj ustavilo dirko pred prvo izvedbo, ki jo je dobil Nemec Josef Fischer. Sledilo je enajst zmag Francozov, najprej je bil dvakrat najboljši Maurice Garin, poznejši prvi zmagovalec Dirke po Franciji. Pred pandemijo je nazadnje zmagal Belgijec Philippe Gilbert, ardenski merjasec, zmagovalec štirih različnih spomenikov, ki bo kot še štirje drugi zmagovalci na štartu, a letos šteje že 39 let. Rekorderja s po štirimi zmagami sta Belgijca Roger De Vlaeminck (1972, 1974, 1975, 1977) in Tom Boonen (2005, 2008, 2009, 2012).

Zaradi vse manj tlakovanih cest ni več štarta v Parizu

Od leta 1943, ko se je kljub vojni dirka po triletnem premoru nadaljevala, je cilj skorajda vsakič na velodromu v Roubaixu (uradno ime Vélodrome André-Pétrieux). S kockami tlakovane ceste na francoskem severu so se napredku in asfaltu začele umikati šele v 50. in 60. letih, ko so se tradicionalisti zavedeli, da izginja značaj dirke. Leta 1966 se je štart zato premaknil iz Pariza za 50 km proti severu, v Chantilly, sočasno pa se je trasa dirke premaknila proti vzhodni meji, kjer so bile še manj obljudene ceste z daljšimi tlakovanimi odseki.

Nagrada: granitna kocka in ploščica v betonskem tušu

Leta 1977 se je štart znova preselil, takrat v Compiègne, kar je že 80 km severno od Pariza, trasa pa je dobila nove odseke z vse redkejšimi kockami. Ravno tega leta so zmagovalcem začeli podeljevati najbolj zaželeno kolesarsko lovoriko – ogromno granitno kocko, skorajda skalo. Ob tem zmagovalcem pripada še posebna čast – z njihovim imenom opremijo eno izmed celic v skupinskih betonskih tuših pod velodromom.

Društvo prijateljev Roubaixa je prevzelo odgovornost in organizacijo vzdrževanja zaščitnega znaka dirke, ki zdaj praviloma ne služi motoriziranemu prometu z izjemo kmetijstva. A ker sodobni traktorji rastejo in se redijo, so letna vzdrževalna dela nujna, vendar so tudi stvar ponosa lokalnih skupnosti ob progi. Ne nazadnje so tudi vir prihodka zaradi kolesarskega turizma, ki je pomagal preobraziti nekdanjo rudarsko-železarsko pokrajino.

Pavé – prej skalnata kot prava tlakovana cesta s kockami

Zaščitni znak in ključ do preživetja, ne uspeha, je, kako prepeljati pavé. Tlakovane odseke, na katerih so kocke neobičajno razporejene, če ne skorajda razmetane neenakomerno. V primerjavi s flamskimi so francoske kocke ogromne, neravne, z večjimi vmesnimi razmiki, v katerih se nabirata prah in zemlja, vmes poganja trava in ob dežju se ustvarja tekoče blato. Ne nazadnje so flandrijski kockasti vzponi, kljub ekstremnim naklonom, praviloma vključeni v redno prometno mrežo, medtem ko se po francoskem severu po njih vozijo le traktorji in mazohistični kolesarji.

Sloviti cestni kamni, ki odštevajo tlakovane odseke
Sloviti cestni kamni, ki odštevajo tlakovane odseke "pavéje" od 30 navzdol, zadnji je kratkih 300 m dolg del ceste ob prihodu v Roubaix. Zadnje tri izvedbe je znotraj časovne zapore končalo le po 100 kolesarjev od 175 na štartu. Foto: ASO/Pauline Ballet

Izstopa trojica med trideseterico odsekov

Prvi odsek kock letos pride po slabih 100 km, nato pa ne mine več kot osem kilometrov med vsakim naslednjim, pri čemer so pavéji oštevilčeni, a v obratnem vrstnem redu glede na vožnji. V 160 kilometrih od prvega tlakovanega odseka Troisville–Inchy je do cilja kar za 55 kilometrov kock. Najdaljša tlakovana predela sta dolga 3,7 kilometra (28. in 17.), vsak pa ima določeno težavnost s sistemom zvezdic, ki ga preverjajo pred vsako izvedbo.

Na 118. Pariz–Roubaixu so trije najtežji odseki označeni s petimi zvezdicami. To je najbolj razvpiti 19. odsek Trouée d'Arenberg (Arenberški rov), sledi 11. odsek Mons-en-Pévèle in četrti odsek Carrefour de l'Arbre (križišče pri drevesu), ki leži le 17 km pred ciljem na velodromu. Ob tem je še peterica odsekov težavnosti štirih zvezdic.

Posledično so pretreseni prav vse kosti, vsa mišična vlakna, koža in lasje. Malokateri kolesar se zares veseli severnega pekla, večina odkrito sovraži to dirko (vprašajte Luko Mezgeca), sočasno pa marsikateri med njimi hkrati tudi ljubi najtežjo enodnevno preizkušnjo v profesionalnem kolesarstvu. V nasprotju s spomenikom Po Flandriji, ki pri večini udeležencev velja za najbolj priljubljeno enodnevno dirko, Pariz–Roubaix vedno sproža močna čustva.

Dirka, na kateri le zmaga odtehta vse trpljenje

Nešteti kolesarji so prekleli kocke in celotno dirko, številni so se ji izogibali za vsako ceno, drugi so se zaobljubljali, da jih nikoli več ne bo nazaj, a so naslednje leto znova stali na štartu.

"Pariz–Roubaix je sranje. Zdaj sem zmagal, pustite me pri miru," je francoski superšampion Bernard Hinault zabrusil medijem in francoski javnosti po epski zmagi leta 1981. Med dirko je Jazbec kar sedemkrat padel, nazadnje le 13 kilometrov pred ciljem, ko ga je podrl pes. Naslednje leto so ga kot branilca naslova še zvlekli na štart, nato pa se petkratni zmagovalec Dirke po Franciji nikoli več ni približal Roubaixu.

"Pariz–Roubaix je grozna dirka za vožnjo in najlepša za zmago," je bistvo severnega pekla povzel irski šampion Sean Kelly, zmagovalec v letih 1984 in 1986. Nobena druga kolesarska dirka namreč ne poudarja pomena zmage tako kot Pariz-Roubaix.


Nedelja v peklu (A Sunday in Hell, 1976), dokumentarni film danskega režiserja Jørgena Letha