Primož Roglič prvi. Tadej Pogačar tretji. Matej Mohorič četrti. Nepozaben dan za slovensko kolesarstvo, za nameček vsega 14 dni po tem, ko sta na Elizejskih poljanah na vrhu stala dva Slovenca. V petih tednih so slovenski kolesarji osvojili ultimativna mejnika: zmaga na Dirki po Franciji in prvi osvojeni kolesarski spomenik.

Ko štrene mešajo prvaki tritedenskih dirk
Če je med tritedenskimi dirkami jasna hierarhija Tour - Giro - Vuelta, so razmerja med petimi najpomembnejšimi enodnevnimi dirkami sezone veliko bolj nejasna. A vseeno se delijo v dve skupini: Milano–Sanremo, Ronde van Vlaanderen in Pariz–Roubaix so čiste klasike s svojimi lastnimi zakonitostmi, medtem ko Liège–Bastogne–Liège in Il Lombardia mešata klasike s priokusom kraljevih etap. Tudi zato, ker tukaj visoko lahko pridejo tudi kolesarji za Grand Toure.

Sorodna novica Spomeniki = templji, temelji in navdih kolesarstva

Dirka stara 129 let, a "šele" 107. izvedba
Prav osrednjo ardensko klasiko je dolgo spremljalo še najmanj glamurja in legendarnih zgodb, ki pa so prišle v 70. letih. A imela je pomemben adut: najstarejša kolesarska klasika, ki se je rodila že leta 1892, ko se je moderno zasnovano kolo šele dobro začelo uveljavljati.

Prve tri maratonske dirke od Liègea do Bastogna v osrčju Ardenov in nazaj v industrijsko srce Valonije so bile dovolj, da si je dirka nadela častitljivo ime La Doyenne – najstarejša, najizkušenejša oziroma stara dama. Vse tri je dobil Belgijec Leon Houa, prvi dve še kot amater, leta 1894 pa že kot profesionalec, kar je bila prva cestna dirka za profesionalne kolesarje.

Bastogne zaslovel med obleganjem Nemcev
Po 14 letih premora je dirka oživela, nov premor zaradi 1. svetovne vojne ji ni škodil in postala je stalnica ob koncu spomladanskih klasik. Med 2. svetovno vojno so izvedli eno okupirano dirko (1943), a za ikonografijo in prepoznavnost v naslednjih desetletjih je veliko naredila zadnja nemška ofenziva na zahodni fronti, ko so nacistične sile v zadnjem poskusu protiudarca decembra 1944 za teden dni okoli božiča obkolile Američane v Bastognu.

Kübler prvi z dvojčkom Tour-Liege
Krog zmagovalcev se je iz ardenske soseščine držav razširil leta 1950, ko je slavil Švicar Ferdinand Kübler, ki je nato slavil na Dirki po Franciji, naslednje leto pa kot prvi zmagovalec ubranil ardensko krono. Leta 1961 je Rik van Looy kot prvi kolesar dokončal osvajanje vseh petih spomenikov. Pet let pozneje je tu svoj edini spomenik kariere osvojil francoski šampion Jacques Anquetil.

Merckxova domača dirka
Prišla so leta Eddyja Merckxa, čigar niz zmag je med letoma 1969 in 1975 razbil Roger De Vlaeminck, s čimer sta oba Belgijca ponovila dosežek van Looyja. Kanibal je slavil kar petkrat, kar je rekord dirke, večkrat je med spomeniki osvojil le še Milano–Sanremo. Ob tem je bil še enkrat drugi in tretji, dvakrat šesti in osmi, kar je bila njegova najslabša uvrstitev na desetih nastopih na LBL-ju.

Neige–Bastogne–Neige (Sneg-Bastogne-Sneg)

66. izvedba stare dame leta 1980 se je neposredno vpisala v zgodovino. Na startu so temperature padle pod ledišče in začelo je snežiti, sneg je hitro prekril ceste in gozdove Ardenov, odstopi pa so se začeli množiti. Po vsega dveh urah dirkanja je na pobeljenih cestah vztrajalo le še 60 kolesarjev. "Odstopi so se množili. Vse je delovalo kot zatočišče. Črpalka, kavarna, avtobusno postajališče, celo vhodna vrata hiše neznanca," je v avtobiografiji zapisal Bernard Hinault, ki je leta 1977 v obupnem deževju že slavil na dirki.

Nameraval odstopiti na krepčilni postaji
"Tudi sam sem želel odstopiti. Snežinke so me bodle v očeh, kot da bi jokal. Tudi drugi kolesarji so trpeli okoli mene. Maurice Le Guiloux je kot tolikokrat vozil ob meni. Posvaril sem ga: če bo še padalo na krepčilni postaji, grem dol," je v svoji knjigi zapisal Jazbec. Vzdevek mu je med vožnjami za trening nadel prav omenjeni rojak.

Pravočasni žarek sonca
A ekipni sotekmovalec iz supermoštva Renault Gitane ga je prepričal, da vztraja, a ključen je bil pravočasen sončni žarek sredi sneženja, ravno ko so prišli do krepčilne postaje. Suhe obleke, dva bidona vročega čaja in predvsem novo kolo s prilagojeno kaseto so poživili Hinaulta, ki je kljub zimskim razmeram ves dan vozil v kratkih hlačah. Športni direktor Cyrille Guimard mu je čez čas naročil, naj sleče premočeno dežno jakno.

Ker ga je zeblo, je 80 kilometrov pred ciljem začel solobeg
"Kljub mrazu sem se slekel, in da se ogrejem, sem se postavil na čelo pelotona in se nisem več ozrl. Na vrhu Sockeua ni bilo na mojem kolesu nikogar več." Dve minuti in 15 sekund je bil pred njim vodilni ubežni dvojec Rudy Pevenage-Ludo Peeters. Na vzponu Haute Levée ju je Hinault polovil in 80 km pred ciljem, ko je prenehalo snežiti, a še vedno je bilo ledeno mrzlo, je Francoz znova pospešil.

Hinault je prek standardnih klancev dirke Rosiers, La Redoute in Côte des Forges samo še povečeval prednost. "Na nič se nisem oziral, saj nisem nič videl. Mislil sem samo nase."

V Liègeu se je medtem razjasnilo, sonce je stalilo aprilski sneg in po sedmih urah, eni minuti in 42 sekundah je v cilj prišel Bernard Hinault. Brez dviga rok na ciljni črti, a zato številne priče trdijo, da je pozneje kot general salutiral številnim ogretim kolegom, ki so po odstopih ždeli v hotelskih preddverjih ciljnega prostora. Poteza, po kateri ni bilo dvoma, da je vodja pelotona postal Bretonec, takrat že dvakratni zmagovalec francoske pentlje.

9:24 pred prvim zasledovalcem, v cilju vsega 21 kolesarjev
"Novinarji so mi prišli čestitat in začeli govoriti o Neige–Bastogne–Neige in takrat sem se zavedal, kaj mi je uspelo," je o svoji največji enodnevni zmagi še dodal Hinault. S tem je postal sploh zadnji aktualni zmagovalec Toura, ki je dobil LBL.

Devet minut in 24 sekund za zmagovalcem sta v cilj šele prišla prva zasledovalca. Nizozemec Hennie Kuiper je v sprintu ugnal Belgijca Ronnyja Claesa. Točno 27 minut za Jazbecem je v cilj prišel zadnji uvrščeni – 21. Norvežan Jostein Wilmann.

Davek: brez občutka v kazalcih, začetek težav s koleni
Zmrznjenega Hinaulta je čakala kopel, najprej ledena, nato počasi vse toplejša, da so ga le odtajali. A vseeno jim vseh ozeblin ni uspelo odpraviti – na blazinicah obeh kazalcev je ostal do danes brez finega občutka. Vsekakor moteča hiba za kolesarja, ki toliko časa preživi s kazalci na ročkah. V Franciji tudi menijo, da poznejše Hinaultove težave s koleni – prvič je zaradi tega odstopil na poznejšem Touru, ko je nosil rumeno majico – izvirajo prav iz Ardenov. Zdravstvene težave so bile tudi vzrok, da se je upokojil že pri 32 letih.

"Trpel sem, a ne fizično. Moje noge so bile v izvrstnem stanju. Bil sem tam, da zmagam na dirki, na kateri uživam. V nasprotju z Dirko po Flandriji ali Pariz–Roubaix."