Motociklist Miran Stanovnik je bil gost drugega večera v ciklu No pasaran, ki jih pripravlja novinar in pesnik Esad Babačić. "Puščavski lisjak" je najbolj znan po svojih udeležbah na slovitem vztrajnostnem reliju na svetu - reliju Dakar (letos ga je predčasno končal zaradi poškodbe), v svojem (športnem) življenju pa je med drugim igral tudi nogomet in bil predsednik slovenske boksarske zveze.

Vsak športnik slej ko prej spozna, da so poškodbe sestavni del športa, kar dobro ve tudi Stanovnik. "Na žalost – ali pa veselje - je tako, da smo še vedno ljudje. Marsikdo si predstavlja, da smo neki železni ljudje. Da, po volji smo že železni, a jaz sem večkrat dokazal, da mi ravno tako rdeča kri teče in da moje kosti niso železne, razen redkih izjem. Tudi naša čustva takrat delujejo, čeprav si zelo osredotočen na samo tekmo in traso pred sabo," razmišlja športnik, ki je prvega avgusta dopolnil 46 let.

Včasih tudi zamiži ...
Motošport je lahko zelo nevaren, še posebej če se po stezi vozi ponoči in obstaja nevarnost, da voznik zaspi kar za volanom svojega vozila. Stanovniku se to ni pripetilo, priznal pa je, da včasih med vožnjo zamiži. "Pa to ne zato, da bi se skril ali pa svojo odgovornost nekako prikril, da boš rekel - 'zdaj naj pa bo, kar bo, če me ima Bog rad, bom zvozil, sicer pa ne bom'. Ne izzivam usode v tem smislu. V zadnjih tednih smo testirali tovarniške motorje v Tuniziji in sem večkrat zamižal. Zakaj? Vozil sem tako vrhunski motor, da sem bil v njega iz izkušenj ter tudi tehnološko prepričan, da bo določene nagibe in hitrosti zdržal, ker je vzmetenje tako dobro. Ampak ko pogledaš neravnine in kamne na tisti trasi, ko testiraš motor s 170 kilometri na uro, moraš malce zamižati, ker ne verjameš očem, da bo tehnologija zdržala. Ne zato, ker bi si rekel, 'kar bo, pa bo'. Vem, da bo tehnologija zdržala, enostavno imajo naši čuti neki faktor varnosti in te opozorijo že malce prej," pojasnjuje testni voznik tovarniške ekipe KTM-a.

Dirkači nič več samotarji
Na dolgih trasah, ki dirkače relija Dakar pogosto vodijo po samotnih puščavskih poteh, so (bili) dirkači sami s seboj in progo. Dirkanje kot beg v osamo? "Lahko bi tudi v tem smislu to ovrednotili, a veliki brat te spremlja povsod. Vi, ki premorete internet doma, ste veliki bratje, jaz se ne morem skriti. Ti doma popiješ kavo, klikneš mojo štartno številko in rečeš: 'No, Stanovnik, povprečna hitrost je 105 kilometrov na uro, res ne moreš hitreje?' Doma lahko kavo srebaš in ne veš, da sem vmes morda zamenjal gumo. Mi nismo več samotarji."

Na startu osredotočen le na dirkanje
Reli Dakar je velik projekt. "Na Dakar se pripravljam celo sezono, od Dakarja do Dakarja, to je cikel. Poleg tega se borim s sponzorji, z denarjem, potem moram to oddelati, zraven je osem ur službe na dan, zraven so organizacija, logistika, marketing, vse 'one man band' – to je Stanovnik. Ko enkrat štarter odšteje tistih zadnjih pet sekund pred štartom prve etape, čutim olajšanje, ker točno vem, da se lahko osredotočim samo na dirko, na tistih par metrov pred motorjem, in da sem vse druge stvari moral odvreči. Takrat se 'resetiram' in ponovno začnem delovati."

Reli, ki zadnjih nekaj let poteka po Južni Ameriki, je tam zelo priljubljen, navijači so drugačni od slovenskih. "So fenomen, zelo jih zanimajo avtomotošporti. Skoraj me je kap, ko sem se zjutraj malce zaspan peljal po avtocesti od Buenos Airesa do Santa Rose in je z mano vštric peljal star avto, malce podrt, skozi okno pa so držali karton, na katerem je pisalo 'Dajmo, Miran'. Noro, sredi Argentine". V Argentini živi okoli 20.000 Slovencev. "Oni ves čas spremljajo slovenski radio v Argentini, katerega urednik je brat Juana Vasleta. To je res dober občutek, človeku gredo kocine po konci. V Argentini in Čilu nas je spremljalo okoli štiri milijone ljudi. To so bili špalirji nepregledne množiče ljudi, ki so te spremljali, ne ker je to moderno, ampak ker so ti želeli zaželeti 'suerte'. Radi vidijo, da si atraktiven, da dobro pelješ, da norijo in da punce dvigujejo zgornje dele oblačil, kljub temu pa ti res zaželijo srečo za razliko od nekaterih naših ljudi, ki želijo, da prideš na naslovnice, ker imaš odprt zlom nečesa, ker teče kri," je nad latinskimi navijači navdušen Stanovnik.

Pred dobrim mesecem in pol je Stanovnik postal očka sina Martinu. Enzo Ferrari, ustanovitelj slovitega italijanskega moštva formule ena Ferrari ter istoimenske avtomobilske tovarne, je nekoč dejal, da dirkač po rojstvu otroka postane počasnejši. "Ne bojim se, da bi to bistveno vplivalo na moje dirkanje, tako da naj se tudi moji navijači za zdaj ne bojijo, da bi 'gas' zaradi tega zaprl. Mislim pa, da stopnja moje odgovornosti še vedno ostaja in da ne bi šel – tako kot do zdaj nisem šel – izzivati usode na škodo kogar koli," o tem pravi Stanovnik.

Majdičeva ve, kaj dela
Ženska, ki jo zelo ceni, je Petra Majdič. "Mislim, da tiste, ki na ženske gledajo z malo slabšalnega stališča, Petra in take ženske, vrhunske športnice, zelo hitro demantirajo. Prag bolečine je lahko pri ženskah včasih še bistveno višji od moškega praga bolečine. Petra je moja sodelavka že vrsto let v športni enoti Slovenske vojske. Imel sem čast in srečo spremljati ves njen vzpon, tudi njeno psihično rast. To je ena redkih oseb, ki dejansko ve, kaj dela. Ni samo kot vrhunski športnik vodena oseba. Ona ima tako močno voljo, močna čustva, da je zaradi vsega tega še vedno na tleh, ko pa ve, da je cilj tik pred njo, da ga je treba zagrabiti, pa ona leti in je letela tudi po bronasto olimpijsko medaljo. Ona tudi letos leti. Ampak ona ve, da je pripravljena še eno sezono dejansko garati, potem pa bo obrnila list v svoji zgodovini in bo rekla, da je konec te zgodbe, gremo naprej. Vem, da bo to zajela z veliko žlico, in celo verjamem, da ima pri sebi že vizijo in ne čaka, da bo nekaj padlo z neba," je o svoji sodelavki, ki je s herojsko predstavo navdušila na zadnjih zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru in kljub poškodbi osvojila bron v klasičnem šprintu smučarskih tekačic, povedal Stanovnik.

Forumov in komentarjev 'poznavalcev' ne bere
Vrhunski uspehi ne prinašajo le pozitivnih stvari, vedno se najdejo kritiki. "Na tem našem področju v Sloveniji je včasih problem, če se ukvarjaš s komentarji, sploh laikov in tistih, ki se dobro spoznajo na šport pred televizijo, za šankom … Zato jaz ne berem forumov. Če ima kdo kaj povedati, naj to pove s svojim jazom, svojo identiteto in zadevo komentira, potem bomo pa o tem razpravljali, če se nam bo zdelo pomembno," je (preprost) recept Stanovnika, da se ne obremenjuje z mnenji 'poznavalcev'.

"Primož je svoje ideje izrazil z vso plemenitostjo"
Veliko nesporazumov je bilo tudi glede Primoža Kozmusa, ki je lani končal kariero, pred dnevi pa sporočil, da bo leta 2012 v Londonu branil zlato olimpijsko medaljo v metu kladiva. "Primož je človek, ki je svoje ideje nekako z vso svojo plemenitostjo izrazil. Mogoče za tisti čas teren ni bil dobro pripravljen. Vprašanje je, ali ni njega, ki je zelo čustven človek, kakšen dogodek pripeljal do tega, da je nepripravljen nekaj misli izjavil in so ljudje, ki pogosto iščejo dlako v jajcu in so bolj negativni, pobrali tisto, kar jim je ustrezalo, in da so to naredili tudi profesionalni športni funkcionarji. Vemo, da v Sloveniji v tem času ni denarja za razmetavanje na nobenem področju, tudi na športnem ne. Če vemo, da denarja ni, je treba postaviti neke hude normative. In potem se sprašujemo, kdo bo postavil te normative. Je zlata medalja v teku na sto metrov enako vredna kot zlata medalja v skoku s palico," o zahtevi oz. želji Kozmusa po renti za vrhunske športnike razmišlja motorist.