13. novembra 1999 je Slovenija z Ukrajino igrala prvo tekmo dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2000. Ob polčasu so gostje vodili, zadel je tedaj prvi strelec italijanskega prvenstva Andrej Ševčenko. V 53. minuti je izenačil Zlatko Zahovič, v 84. minuti pa je za eksplozijo navdušenja na stadionu za Bežigradom poskrbel Mile Ačimović. Opazil je, da si je vratar Aleksander Šovkovski privoščil predolg izlet iz svojega gola, na polno udaril s sredine igrišča, na presenečenje vseh je bila žoga prej v mreži, preden jo je uspelo izbiti nesrečnemu Šovkovskemu.

Zadetek v Ligi prvakov niti najmanj tako odmeven
"Gol kariere, gol vseh Ačimovićev. 20 let je že?? Ampak spomin je še tako živ in vedno se vračamo k temu zadetku," nam je povedal Ačimović. "Še vedno me vsi sprašujejo le o tem zadetku, čeprav sem z Lillom v Ligi prvakov gol zabil tudi Manchester Unitedu. A to niti približno ni tako odmevno. Pred kratkim sem bil poslovno na Irskem, pa mi je eden od nekdanjih igralcev moje generacije rekel, da se še dobro spomni tekme in mojega gola." Ačimović si posnetek še vedno rad pogleda, reporter TV SLO Andrej Stare je, kot pravi, zelo dobro opravil svoje delo, ko je bil vzhičen nad Ačimovićevo mojstrovino.

Najprej pomislil, da bo vratar uspešen
Ali je takoj ob udarcu vedel, da bo žoga končala v mreži? "Ne. Zdelo se mi je, da jo bo vratar stežka ujel. Udarec ni bil tako močan. Žoga je letela v loku in najprej sem pomislil, da jo bo Šovkovski ujel. Toda igrišče je bilo težko, imel je težave in ni bil pravočasen." Ačimović poudarja, da je bil predvsem vesel, da je bila Slovenija zaradi gola bližje uresničitvi sanj (na povratni tekmi štiri dni pozneje je z golom Mirana Pavlina iztržila 1:1 in se res prebila na EP 2000): "Nisem razmišljal, kako izjemen zadetek mi je uspel, ampak da nas bo to lažje popeljalo na EP. Še zdaj se spomnim leta v Kijev. Sploh nisem več razmišljal o svojem golu, ampak kako pomembna tekma je pred nami in kako malo nas loči do cilja."

V spominu ostali trije čudeži
Prvi strelec tiste generacije in nesporni vodja na igrišču je bil Zlatko Zahovič, toda v spominu so predvsem ostali čudežni goli, za katere so poskrbeli Ačimović, Osterc in Rudonja. "Za tisti gol Rudonje, ki nas je peljal na svetovno prvenstvo, tudi mene veliko ljudi vpraša. Čeprav je dal Rudonja v reprezentanci le en gol, pa je bil ta izjemno pomemben. Takrat se je Slovenija res borila, da bi prišla na velika tekmovanja, v reprezentanci je vladalo pozitivno ozračje in tudi navijači so bili izjemni. Enostavno potem nismo razmišljali o neuspehu, pa tudi če sta bila na drugi strani Ševčenko ali Mutu. Bili smo nagrajeni za pošteno in trdo delo."

Oktober razblinil sanje
Danes takšne evforije v slovenskem nogometu ni. Septembrski zmagi nad Poljsko in Izraelom sta sicer prebudili navijače, toda sledila sta dva poraza v oktobru in Slovenije na EP-ju 2020 ne bo. "Septembrski ciklus je bil presenetljivo dober, vse je šlo v pravo smer, lahko smo upali, da bo v dveh oktobrskih tekmah Slovenija uspešna. Toda sanje so se razblinile že v Makedoniji. Ni šlo, tisti dan fantje niso bili pravi. Ključni sta bili prav obe tekmi z Makedonci. Če bi zbrali pet točk več, in ne samo ene, bi lahko razmišljali o čem več."

Navijače je treba sprovocirati z veliko željo
V zadnjem času je bilo nekaj polemik, ali je navijanje v Stožicah dobro ali ne. Da je bilo nekoč za Bežigradom veliko bolj noro vzdušje, ni dvoma, vendar Ačimović poudarja, da si morajo takšno vzdušje reprezentanti zaslužiti sami. "Stadion sam po sebi še nikoli ni zmagal s svojo lepoto ali obliko. Navijače moraš vsakič znova sprovocirati z borbenostjo in z iskrico v očeh in potem bodo stoje dočakali konec tekme. Odvisno je seveda tudi od pomembnosti tekme, ampak na koncu je tako, da vsak navijač rad vidi, da gredo nogometaši na glavo. V tem primeru bodo tudi navijači dali tisti svoj dodatni odstotek."