Johan Cruyff  je bil med tistimi genialci, ki je v reprezentančnem dresu blestel, a ostal brez pike na i. Foto: EPA
Johan Cruyff je bil med tistimi genialci, ki je v reprezentančnem dresu blestel, a ostal brez pike na i. Foto: EPA

Nogomet se je spremenil, nogometaši so postali še bolj atletski, igra (vsaj kadar se za to kdo odloči) hitrejša, taktika je dokončno prevladala nad estetiko.

Zmago Sagadin
Zmago Sagadin je bil eden izmed ključnih mož, ki je Olimpijo leta 1997 popeljal na zaključni turnir Evrolige. Foto: Drago Perko/www.kosarka.si

Igra Nizozemcev in Brazilcev vsaj za zdaj ni bila kaj posebej zabavna. To pa zato, ker sta Dunga in Van Marwijk pragmatika. In tudi argentinski selektor Maradona ni nič drugačen, pravzaprav je še korak pred obema. Vsi trije (in seveda tudi drugi strokovnjaki, ki jih je njihova strategija-taktika-idr. pripeljala v drugi del prvenstva), seveda igrajo na rezultat. Tisto ničlo pri prejetih golih na začetku tekme skušajo ohraniti čim dlje.

Naprej se premikajo tudi Brazilci in Nizozemci, a ne prav tako, kot bi upali. Zagotovo je prezgodaj trditi, da so časi lepega nogometa, po katerem so nekoč sloveli eni in drugi, končani.

Navduševali, a niso pobrali smetane
Prvo svetovno prvenstvo, ki se ga spomnim, je bilo tisto leta 1974 v Nemčiji. Nizozemci so bili merska enota lepote nogometne igre. Leta 1982 v Španiji so Brazilci okoli Socratesa in Falcaa igrali s srcem in dušo ter navduševali množice. Končalo se je tako, da so Cruyff in prijatelji v Nemčiji izgubili finale (z Nemčijo), medtem ko se Brazilcem po šokantnih tekmah v neverjetni četrtfinalni skupini z Italijo in Argentino ni uspelo uvrstiti niti v zaključne boje.

Taktika prevladala nad estetiko
A zdaj že davni nogometni spomin zagotovo ni razlog za pragmatizem Nizozemcev in Brazilcev, kot ga v Južni Afriki 'zganjajo' eni in drugi - in kar so tako očitno pokazali včeraj v osmini finala. Nogomet se je spremenil, nogometaši so postali še bolj atletski, igra (vsaj kadar se za to kdo odloči) hitrejša, taktika je dokončno prevladala nad estetiko. V silni potrebi po zgodbah s(m)o novinarji - s pomočjo številnih strokovnjakov - našli celo novo disciplino - iskanje estetike taktike. In še več, celo strategije.

Pavšer ml. izumil stratega
Zato se je, na primer v Sloveniji, za športne trenerje v zadnjem poldrugem desetletju uveljavil naziv "strategi". Kolikor spremljam športno poročanje, verjamem, da si je naziv izmislil radijski kolega Franci Pavšer ml. ob prenosih tekem košarkarjev Olimpije. Prvi "strateg" je tako postal Zmago Sagadin. A težava ni niti v Franciju Pavšerju niti v Zmagu Sagadinu, ampak predvsem tistih poročevalcih, ki so sledili strategomaniji. Od takrat so trenerji tako rekoč vsi samo še strategi in nič drugega. Škoda, lahko bi bili vsaj malce bolj kritični in raznoliki, sploh ko gre za uporabo vojaškega besednjaka v športu (ki se mu žal ni mogoče v popolnosti izogniti).

Novinarji smo ... kroniki
Ja, v redu, nekateri so strategi, drugi bolj taktiki. Eni bolj delujejo kot ideologi, spet drugi kot politkomisarji ... Skratka, slovenščina je izvrgla stratege. Če bi v kakšnem angleškem časniku prebrali članek, v katerem bi se Fabio Capello več kot le enkrat (in čisto resno) pojavljal kot "strategist", bi bilo prav zabavno. Pa tudi, da bi novinarji naenkrat postali kronisti. Tako pa smo, vsaj v povprečju, le kroniki, ker podlegamo kronični bolezni ponavljanja (ki je posledica pomanjkanja vitaminov izvirnosti in igrivosti). Morda pa bi si bolj zaslužili vzdevek "birokrati".

Selektorji so postali pragmatiki
A če se vrnemo na igrišče: igra Nizozemcev in Brazilcev vsaj za zdaj ni bila kaj posebej zabavna. To pa zato, ker sta Dunga in Van Marwijk pragmatika. In tudi argentinski selektor Maradona ni nič drugačen, pravzaprav je še korak pred obema. Vsi trije (in seveda tudi drugi strokovnjaki, ki jih je njihova strategija-taktika-idr. pripeljala v drugi del prvenstva), seveda igrajo na rezultat. Tisto ničlo pri prejetih golih na začetku tekme skušajo ohraniti čim dlje. Pri doseganju zadetkov se zanašajo tudi (ne samo) na izjemno nadarjene igralce spredaj – na primer Messija, Robbna in Kakája. Morda lahko Dungo skrbi vsaj to, da je med vsemi tremi omenjenimi Kaká, ne glede na sinočnjo eno genialno podajo, doslej pokazal najmanj.

Kako bo drevi?
Iz tega zornega kota smo lahko pred zadnjim srečanjem osmine finala med Španijo in Portugalsko, na katerem se bo kar iskrilo od ustvarjalnega talenta na igrišču, kar zaskrbljeni. Tudi portugalski selektor Queiroz je ubral silno pragmatično pot (navsezadnje Portugalci niso prejeli niti enega zadetka), Španci pa ne glede na dve zmagi doslej še niso dosegli pripravljenosti z zadnjega EP-ja.

Bo pravi ognjemet šele prišel?
A kot pravim, nekaj se premika. Nepredvidljivost nogometa je navdušujoča in strašanska obenem: morda bomo pa prav danes videli najboljšo tekmo tega prvenstva, morda bo to celo srečanje med Paragvajem in Japonsko. Morda ne bo danes nič, morda na pravi ognjemet nogometa v Južni Afriki vendarle še čakamo. Ali pa smo ga že doživeli, pa tega še ne vemo.

Igor E. Bergant

Nogomet se je spremenil, nogometaši so postali še bolj atletski, igra (vsaj kadar se za to kdo odloči) hitrejša, taktika je dokončno prevladala nad estetiko.

Igra Nizozemcev in Brazilcev vsaj za zdaj ni bila kaj posebej zabavna. To pa zato, ker sta Dunga in Van Marwijk pragmatika. In tudi argentinski selektor Maradona ni nič drugačen, pravzaprav je še korak pred obema. Vsi trije (in seveda tudi drugi strokovnjaki, ki jih je njihova strategija-taktika-idr. pripeljala v drugi del prvenstva), seveda igrajo na rezultat. Tisto ničlo pri prejetih golih na začetku tekme skušajo ohraniti čim dlje.