Thierry Henry - legenda evropskega nogometa in ikona Arsenala. Foto: Reuters
Thierry Henry - legenda evropskega nogometa in ikona Arsenala. Foto: Reuters

"Zakaj je Thierry poseben? Ima mešanico fizičnega talenta in tehničnih zmožnosti, za nameček pa še izjemno inteligenco in veliko strast do nogometne igre. Zato je najboljši," je nekoč dejal Arsene Wenger, človek, ki Henryja zagotovo pozna najbolje.

Prav Wenger je tisti, ki je poskrbel, da se je francoski napadalec izstrelil med nogometne zvezde. Treniral ga je že v Monacu, nato ga je pripeljal še v Arsenal, kjer mu je zaupal vlogo v napadu, vse ostalo je zgodovina. 228 golov na 376 nastopih za topničarje, podrti številni rekordi, osvojene lovorike.

Henry je bil sicer tudi član zlate generacije francoske reprezentance, ki je leta 1998 osvojila naslov svetovnega, dve leti pozneje pa še naslov evropskega prvaka. V 13 letih je za 'galske peteline' odigral 123 tekem in dosegel 51 zadetkov, s čimer je postal tudi najboljši strelec v zgodovini francoske reprezentance.

Na MMC-ju smo v spodnji fotozgodbi naredili krajši presek njegove bogate kariere, v kateri je osvojil francosko, angleško in špansko prvenstvo, pokal FA, španski kraljevi pokal, Ligo prvakov, evropski superpokal, svetovno klubsko prvenstvo, evropsko in svetovno prvenstvo ter kopico individualnih nagrad.

Henry, rojen 17. avgusta 1977 v Les Ulisu, je nogometno pot začel v mladinskih pogonih številnih manjših klubov, leta 1992 pa se je kot 13-letnik preselil k Monacu, kjer je dve leti pozneje podpisal prvo profesionalno pogodbo in prvič v karieri zaigral pod taktirko Arsena Wengerja. Nase je opozoril predvsem v sezoni 1997/98, ko je svojo ekipo popeljal do polfinala Lige prvakov, v kateri je zabil (rekordnih) 7 golov. Januarja 1999 se je odločil za nadaljevanje kariere na Apeninskem polotoku, natančneje pri Juventusu, kamor je prestopil za 14,7 milijona evrov. Tam se ni pretirano naigral, prisiljen je bil igrati na krilu, proti čvrstim in organiziranim italijanskim obrambam se ni znašel. Za 'staro damo' je igral na 19 tekmah, dosegel je tri zadetke in avgusta tistega leta odšel na Otok k Arsenalu. Foto: Reuters
Na Highburyju je združil moči s starim znancem Wengerjem, ki je bil vzhičen, da je mladi francoski napadalec znova del njegove ekipe. Henryja je z bočnega položaja hitro prestavil v napad in spremenil prihodnost kluba. Henry je imel sicer na začetku angleške avanture težave, na prvih osmih tekmah se ni vpisal med strelce, nato pa je le odkril pravo strelsko formo in mreže začel tresti kot za stavo. Tisto sezono je na 47 uradnih tekmah zadel 26 golov. Navijači so bili presrečni. Foto: Reuters
Leto 2002 je bilo za Henryja in Arsenal izjemno uspešno. Topničarji so osvojili angleško prvenstvo, v finalu pokala FA so z 2:0 premagali Chelsea, zagotovo pa najbolj izstopa zgodovinska sezona 2003/04, ki jo je klub iz severnega Londona v angleškem prvenstvu končal kot neporažen. Arsenal je postal prvi klub po Preston North Endu leta 1889, ki je prvenstvo končal brez enega samega poraza. Na 38 tekmah je Wengerjeva ekipa zmagala 26-krat, 12-krat je remizirala. Dosegla je 73 zadetkov, prejela jih je 26 in osvojila 90 točk. Levji delež je k uspehu svoje ekipe prispeval Henry, ki je v Premier ligi tedaj na 37 tekmah zadel 30-krat. Foto: Reuters
Henry se je z Arsenalom uvrstil v finale Lige prvakov leta 2006, a je moral premoč priznati Barceloni. Prav tej ekipi se je pridružil leta 2007 in z njo dve leti pozneje v Rimu tudi osvojil evropski naslov, ko so Katalonci po golih Samuela Eto'oja in Lionela Messija z 2:0 premagali Manchester United. Henry je v Španiji dvakrat osvojil prvenstvo, po enkrat španski kraljevi pokal in superpokal, v Evropi pa je poleg Lige prvakov dvignil še evropski superpokal, slavil je tudi v finalu svetovnega klubskega prvenstva, ki ga je Barcelona proti argentinskemu Estudiantesu po podaljšku dobila z 2:1. Foto: Reuters
S francosko reprezentanco je Henry nizal uspeh za uspehom. Leta 1998 je na domačem svetovnem prvenstvu igral na šestih od sedmih tekem francoske izbrane vrste, v skupinskem delu je dosegel tri zadetke. Finale, ki ga je Francija dobila s 3:0 proti Braziliji, je v celoti izpustil. Foto: Reuters
Na evropskem prvenstvu leta 2000 je zadel tri gole in bil del ekipe, ki je osvojila naslov evropskega prvaka. Francija je v finalu po podaljšku strla odpor Italije, Francesca Tolda je najprej za 1:1 premagal Sylvain Wiltord, zlati gol pa je v podaljšku zabil Henryjev zelo dober prijatelj, David Trezeguet. Foto: Reuters
Na tekmi dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2010 proti Republiki Irski je Henry leta 2009 dvignil veliko prahu, ko si je v kazenskem prostoru žogo pomagal ukrotiti z roko, preden jo je podal za zmagoviti zadetek, ki je Francijo popeljal na zaključni turnir. Foto: EPA
Svetovno prvenstvo 2010 je bilo za Francijo sicer porazno. Prežeto je bilo z incidenti in zdrahami, Henry je kot zamenjava zaigral zgolj na eni tekmi skupinskega dela, po katerem so 'galski petelini' neslavno izpadli. Po turnirju je oznanil konec reprezentančne kariere, v kateri je na 123 nastopih dosegel 51 zadetkov. Foto: EPA
Po svetovnem prvenstvu 2010 se je Henry kariero odločil nadaljevati čez lužo. Oblekel je dres New York Red Bullsov, s katerimi je v petih sezonah osvojil Supporter's shield, dvakrat je bil tudi najboljši v Vzhodni konferenci Lige MLS. Za Newyorčane je na 135 tekmah zadel 52 golov. Foto: Reuters
Henry je sicer velik ljubitelj košarke. V Združenih državah Amerike si je večkrat ogledal tekme Lige NBA, na katerih je navijal za New York Knickse, hkrati je tudi navijal za svoje košarkarske prijatelje, zlasti Tonyja Parkerja. Foto: Reuters
Leta 2012 se je kot posojen nogometaš vrnil k Arsenalu, da bi zapolnil vrzel, ki je nastala ob odsotnosti Gervinha in Marouaneja Chamakha zaradi afriškega Pokala narodov. V FA-pokalu je odigral svojo prvo tekmo proti Leeds Unitedu in dosegel edini zadetek na tekmi. Na zadnji tekmi kot Arsenalov nogometaš je dosegel zmagoviti prvenstveni zadetek proti Sunderlandu. Foto: Reuters
16. decembra 2014 je Henry svetovni javnosti oznanil konec bogate nogometne kariere. "Po 20 letih sem se odločil za konec nogometne poti. To je bila zares neverjetna izkušnja, za katero bi se rad zahvalil vsem navijačem, soigralcem in drugim posameznikom pri Monacu, Juventusu, Arsenalu, Barceloni, New Yorku in seveda tudi v francoski reprezentanci. Napočil je čas za spremembo," je sporočil in pojasnil, da se vrača v London, kjer je pozneje postal nogometni analitik na britanski športni televizijski mreži Sky Sports. "Na nogomet me vežejo neverjetni spomini, večina jih je lepih. Upam, da ste uživali ob spremljanju moje igre, tako kot sem jaz užival ob igranju. Se vidimo na drugi strani," je zaključil. Foto: Reuters