Edis Vukalić, ki je bil v zadnjih dneh v ospredju zaradi ponovnega odprtja kina Bežigrad (sam ima največ zaslug, da so po 13 letih kino obudili od mrtvih), je lastnik Studia 4 in osebni frizer številnih slovenskih nogometnih reprezentantov. Z nekaterimi se pozna še iz časov, ko je sam igral nogomet v mladinskih selekcijah Olimpije. Pravi, da je frizerski salon poštni nabiralnik nogometnih skrivnosti, a da od njega ta "pošta" ne gre naprej. Preberite, kaj nam je še povedal o modi v nogometu in o Olimpiji, ki ji nikakor ne uspe privabiti na tribune večjega števila navijačev.

Najbrž se strinjate, da gredo nogometaši zelo radi k frizerju.
Drži, zelo se potrudijo za svoj videz. Milano, London, Pariz - to so modne prestolnice, kjer domujejo tudi veliki nogometni klubi in okrog najboljših nogometašev se vedno vrtijo tudi modni kreatorji.

Kdo bi lahko bil, kar se tiče urejenosti, slovenski Beckham ali Ronaldo?
Trenutno najbrž Josip Iličić, ki zelo skrbi za svoj slog. Pozna se, da igra v Italiji. Tudi Zlatan Ljubijankić mi je vedno dal proste roke, česar se frizer vedno razveseli.

Imajo v vašem salonu nogometaši kakšne nenavadne želje?
Ne. Morda gre le za to, da ne moremo vedno uskladiti urnika. Fantje se v Slovenijo pogosto vrnejo ob praznikih. Ampak vrata mojega salona so zanje vedno odprta. Tudi ob poznih urah ali praznikih sem že odpiral salon. To so pač moji prijatelji.

Koga konkretno ste sprejeli za praznik?
Samirja Handanovića. Niti ni vedel, da je praznik. 15. avgusta je prišel pred salon, me poklical in rekel: "Edo, tvojih frizerjev danes ni." Sem rekel: "Ne, ker je praznik." Potem mu je bilo kar neprijetno in je rekel, ali bova spila vsaj kavo, ampak sem rekel: "Ni problem, bova šla na kavo in tudi ostrigla se bova."

Vam igralci zaupajo kakšne podrobnosti, ki jih novinarjem ne?
Nikoli ne drezam v njih. Če mi sami kaj povedo, prav, sicer pa jih pustim pri miru, da si spočijejo misli.

Verjetno vseeno izveste veliko skrivnosti ...
Frizerski salon je kot velik poštni nabiralnik, ti pa moraš paziti, ali gre pošta od tebe ali pa ostane pri tebi. Izvem marsikaj, sploh glede prestopov. Kadar se potem pri meni strižejo novinarji in me kaj sprašujejo, raje zamenjam temo.

Konkretno, ste za prestop Kevina Kampla vedeli prej kot mediji?
Mislim, da ja. Nekaj dni prej.

Je Kampl med vašimi strankami?
Ne. To je edini fant, ki ga nekako še lovim. S svojim frizerjem se poznata zelo dolgo. Vidi se, da se rad prepusti. Stilsko je zelo urejen, tako kot še nekateri, ki so dovzetni za modo in ekstravaganco.

Pravite, da ga lovite. Je znan nogometaš za frizerja kot nekakšna lovorika?
Seveda. Kot sem rekel, nogometaši so svetovni promotorji mode. So znanilci smernic za moško modo. Poglejte samo Davida Beckhama.

Ali pa Cristiana Ronalda ...
To je njegov slog. Vse mora biti pod kontrolo. Vsak las na svojem mestu. Kot navijač Barcelone pa preveč ne bi komentiral.

Kaj pa Lionel Messi? S pričesko in osebnim videzom ni tako obremenjen kot Ronaldo.
Messi je ... Messi. Sploh ne pusti zraven. Živi svoje življenje. Nisem še videl, da bi se nekomu prepustil. Naredi le tisto, kar po pogodbi mora narediti. Najbrž bi imel najraje še vedno dolge lase. Kakšni stranki, ki se striže dvakrat na leto, rečem, da se striže kot Messi. Da si ne da duška.

Zlatan Ibrahimović?
On je en ... razbojnik. Že njegov prihod v prostor ... Verjetno bi gledali kar v tla, če bi ga srečali. To je on. Tako kot piše v njegovi biografiji.

Ali igralce obiščete tudi v njihovih klubih v tujini?
Seveda, me povabijo in prosijo, da jih ostrižem. Ob takšnem ritmu treningov in tekem, ko se morajo odrekati vsemu, se zgodi, da se kdaj ostrižejo kar v garderobi. Tudi v njihove hotele sem že šel.

Katero tekmo v tujini ste si nazadnje ogledali?
Z družino sem bil na Wembleyju na tekmi Anglija - Slovenija. Igralci mi pogosto priskrbijo vstopnice. Samirja (Handanovića) sem večkrat gledal v Vidmu in - odkar je pri Interju - tudi v Milanu. V kratkem bom šel do Iličića v Firence. Lani me je partnerica za presenečenje peljala v Barcelono, tako da sem videl tudi tekmo mojega kluba. Pač, rad si pogledam vrhunske tekme. V Sloveniji to pogrešam, kot nekdanji igralec Olimpije v mladinskih obdobjih pa se mi zdi, da je sploh žalostno, kaj se dogaja v Ljubljani. Tako malo gledalcev pride na tekmo. Tega ne razumem. Poskušali so napolniti stadion z otroki in raznimi ugodnostmi, ampak vseeno bi marketing lahko naredil več. Bežigrad je imel večjo dušo in več navijačev.

Ste zelo strasten navijač, ki je skoraj na robu incidenta?
Sem, moram priznati. Ko gremo z družino v Stožice, sem jaz z ekipo svojih prijateljev, moja draga in otroci pa so na drugi strani. S prijatelji živimo za šport in Olimpijo in gremo tudi na gostovanja. Na tekmi se izklopim in dam ven vso težo in balast. Morda bi nas bilo dobro na stadionu bolj izolirati. Stožice so velike, vse se sliši. Ampak to, da si strasten, ni nič narobe. Pomembno je, da nisi žaljiv in da predvsem ne uničuješ oziroma ne delaš stroškov klubu.

Kako komentirate spor med Green Dragonsi in upravo kluba?
Ni fer ne z ene ne z druge strani. Ne odobravam tega. Mislim, da bi morali tudi Green Dragonsi iti korak nazaj, da bi potem naredili dva naprej v korist kluba, saj manjkajo na tekmah. Mislim, da so njihove zamere do predsednika Izeta Rastoderja prevelike. Žal v Sloveniji ni osebe, ki bi prevzela klub.

Pravi, da je dobil ponudbo Milana Mandarića za prevzem kluba v vrednosti treh milijonov evrov.
Super, potem pa naj proda klub. Poznam ga, pride tudi k meni v salon, ampak ne vem, zakaj potrebuje to medijsko izpostavljenost. Zakaj potrebuje to, da ga blatijo? Denarja si je najbrž z delom ustvaril že ogromno. Sprašujem se, zakaj to potrebuje. Jaz bi prodal, če bi imel to možnost, in naj se drugi ukvarjajo s klubom.

Ne nazadnje posebnega uspeha res nima ...
Že od samega začetka je bilo preveč menjav trenerjev. Da ne bo pomote, vesel sem, da je trenutni trener Karapetrović, saj je nekdanji nogometaš Olimpije. Sem pa prepričan, da je v ekipi premalo Ljubljančanov. Statusni simboli morajo biti v klubu. Kapetan bi skorajda moral biti Ljubljančan. Pa nimam nič proti tujcem, ampak - ne morejo dati Olimpiji takšne duše kot Ljubljančani.