Pa ne mislim televizijskih komentatorjev. Ti s(m)o igralci svoje vrste, igralci v različnih pomenih te besede. Veliki egi ali mali prevaranti. Ali oboje hkrati. Zaljubljeni v šport ali vase (in spet, za nekatere velja oboje). Dejstvo je, da je edino pravilo v tem, da ni pravila, kako je prav in kdo je pravi. Seveda so smernice, seveda je slovnica, seveda je poznavanje športov ... Predvsem pa se, seveda, vsi motimo. To je naravno in normalno, ob nešteto izgovorjenih besed se prikradejo neželene ali z leti pridobljene napake.

Komentatorji kot obvezne vuvuzele
Informacij na tržišču, sploh s pojavom spleta, je nepregledno veliko. Veliko je načinov njihovega pridobivanja, hranjenja in posredovanja. Nekatere so netočne že v začetku, druge dobijo dinamiko, ko gredo od ust do ust, ali se preobrazijo v naših glavah, Nekatere nam celo nenadzorovano izletijo iz ust ... Imamo svoje dni, včasih pa se zalotimo v mizerni dnevni formi. Smo le ljudje. Na srečo. Zato smo si tudi tako različni in se ne damo zliti v kalup. Smo glas med mnogimi v ljudstvu, nekakšne obvezne vuvuzele, brez katerih televizijski prenos športne (in predvsem nogometne) tekme ne bi bil popoln (ne glede na našo nepopolnost). Res je sicer, da lahko dober komentator dobro tekmo delu občinstva pokvari, dober pa lahko poživi tudi slabo srečanje. A koliko gledalcev pomeni tiste „vse“, na katere se sklicujejo navdušeni ali razjarjeni kritiki? Kdo je v skupku subjektivnih mnenj objektivno dober in kdo slab? In predvsem, kako dober bi moral biti nekdo, da bi bil všeč prav vsem? In kako slab bi bil nekdo, ki bi želel komentirati tekmo tako, da bi zadovoljil prav vse okuse?

Lomijo se jeziki komentatorjev in kopja piscev
Ko sem začel o malih medijskih junakih, pa sem mislil na tiste nogometaše, ob katerih imenih se lomijo jeziki komentatorjev in kopja piscev. Kako se katero ime izgovori prav? Kdo ima prav? Kakšna so pravila? In smo spet pri tem: v večini jezikov velja, da pri izgovarjavi imen in priimkov ni pravil. Edino merilo je to, kako dotični sam izgovarja svoje ime, priimek ali vzdevek. In kaj nam je storiti, ko je celo dotičnim vseeno?

Ta nesrečni Juan ...
Eden izmed „junakov“ tega Pokala konfederacij je zagotovo brazilski branilec Juan, pa čeprav je reprezentant seleçaa že dolgo, in je kot nekdanji član Bayerja iz Leverkusna in zdajšnji nogometaš Rome že dolga leta prisoten tudi na naših televizijah...

Píke ali Piké? Piké.
In vendar – na kratkem Pokalu konfederacij je bil Juan izgovarjan kot Huan in Žuan, včasih celo v istem prenosu v obeh variantah. Ja, zaboga, boste rekli – Juan je Huan, kakor večina ljudi s tem imenom na svetu. To bi bilo seveda bolj ali manj nesporno, če bi bil Juan iz določenih delov Španije. Toda kaj, ko je Brazilec, v Braziliji pa „J“, če poenostavim, praviloma izgovarjajo tako, da je še najbližje našemu „Ž“ (zato je Rio de Janeiro Riodežanejro – gre za, mimogrede, rojstni kraj Juana). In kaj zdaj? Ja nič, treba bi bilo vprašati Juana. Ali njegovo mamo in/ali očeta, ki mu (sta) dala ime... Ker, v Braziliji je to, sploh ko gre za nogometna imena (velikokrat gre za vzdevke, ki si jih izberejo nogometaši sami), nepopisno zapleteno (kar je slikovito v svoji odlični knjigi Futebol, The Brazilian Way of Life, pred leti opisoval angleški kolega Alex Bellos). Treba bi bilo v Rim, k Juanu... (čeprav bi bilo morda lepše v Rio). Nekoč, ko še ni bilo interneta, bi lahko poklicali kolega v Brazilijo, Italijo ali Nemčijo, ki je bil nekoč v isti dilemu. Zdaj, ko je internet, imamo drugačne vrste pomoči... Recimo, briljantno stran www.forvo.com, ki ponuja prostovoljne zvočne prispevke avtohtonih poznavalcev pri izgovorjavi besed in imen v več kot 200 jezikih. Toda stran še ni preveč razvita, še največ koristnih prispevkov najdemo v angleščini, nizozemščini ali jezikih Španije. Tako se lahko z bolj ali manj k točnosti usmerjeno gotovostjo prepričamo, da je Dirk Kuyt nekaj „Dirk Kaut“-u podobnega. Ali da Katalonci priimek Piqué pač izgovarjajo Piké (in ne Píke). A je treba biti previden. Ker pač ni pravila. A za nesrečnega (predvsem za nas) Juana tu ni rešitve (je pa pa Joana Capdevilo, ki je po naše nekaj približno takega - Džoán Kapdevíla, ker je Katalonec ...).

Rešitve na spletu
Možno rešitev za Juana najdemo v Wikipedii (www.wikipedia.org), kjer je v angleški sekciji celo navedena izgovorjava njegovega vzdevka (Huan!). A Wikipedia je živ organizem, ki še zdaleč ne nudi objektivne zanesljivosti. Ta isti Juan je namreč v ruskem delu (cirilični narodi praviloma pišejo tako kot izgovarjajo) v naslovu Žuan, v delu, ki govori o izgovorjavi pa Huan. Wikitalijani so prevzeli angleško varianto izgovorjavo, Nemci nikakršne... Obstaja še tretja možnost, ki ni slaba – www.youtube.com. Po krajšem brskanju po golih Juana v dresu brazilske reprezentance (in ob originalnem brazilskem komentarju) je omenjan kot Huan... In tako smo blizu tej konkretni rešitvi. In ko po daljšem brskanju po spletu (www.google.com) najdemo še nemški članek, v katerem sam govori o izgovorjavi imena (še iz časa, ko je igral v Leverkusnu), smo približno tam, kjer smo hoteli biti. A rešen (morda?) je Juan, ostaja pa še veliko drugih. Nekaj nogometnim komentatorjem prilagojenih strani (www.soccercommentator.com) ob statistikah ponuja celo izgovorjavo imen številnih igralcev, predvsem iz Premier lige (Micah „Majka“ Richards)...

Pomembnejši je človek za imenom
A na koncu koncev ... Je to sploh tako zelo pomembno? Nekateri imamo s tujimi jeziki več problemov, drugi manj. Eni smo bolj nadarjeni za eno, drugi za drugo (nekateri pa za nič, bo verjetno dodal kdo od vas) ... Za zunanji vtis bi bilo res morda lepše, če bi vsi imena in priimke izgovarjali enako, vsakdo dobro ve, kako težko je v realnem življenju uresničiti še veliko preprostejše stvari, sploh če se združijo zapriseženi individualisti, ki so navsezadnje pred mikrofoni na koncu vedno prepuščeni sami sebi. Pred mikrofonom si, pa čeprav na najbolj napolnjenem stadionu govoriš množicam, sam. Si prostovoljni obsojenec na samoto in občasno sramoto, ko ga polomiš. V takšnih razmerah hote ali podzavestno, nevede ali po napaki, Juan (p)ostane Žuan ... In priimek na skrajnem koncu niti ni najpomebnejši. Veliko pomembnejši je človek za imenom, za mikrofonom in pred zaslonom. Tega pa niti napačna ali nepopolna izgovorjava ne more popačiti.

V jutrišnjem drugem ekstra-delu pa več o zakoreninjenih napakah v slovenskem športnem izrazoslovju ter njihovem izvoru...

Igor E. Bergant