"Težko je kar koli napovedati, ker gre šest tekmovalk naenkrat, izločilni boji so težki, treba je imeti srečo, iznajdljivost in dobro taktiko, da se prebiješ naprej," ne želi ničesar "obljubljati" Višnarjeva, ki bo poleg posamičnega šprinta nastopila še v ekipnem šprintu in štafeti.

Pred vami so druge olimpijske igre. V Vancouvru ste osvojili 11. (ekipni šprint), 15. (štafeta) in 16. mesto (posamični šprint). S kakšnimi cilji se odpravljate v Soči?
Če sem šla v Vancouver na prve olimpijske igre brez velikih pričakovanj, ampak bolj učit se in uživat, grem zdaj v Soči zagotovo z višjimi cilji. Sicer pa zdaj o njih ne razmišljam, saj se skušam skoncentrirati še na zadnji trening, da vse naredim, tako kot je treba. Jaz mislim, da če se bo forma na višinskih pripravah še malo popravila, če bom imela srečo še s smučmi, dnevno formo, potem bo tudi rezultat dober.

Kaj je za vas dober rezultat?
Težko je kar koli napovedati, ker gre šest tekmovalk naenkrat, izločilni boji so težki, treba je imeti srečo, iznajdljivost in dobro taktiko, da se prebiješ naprej. Forma je dobra, tudi na svetovnem pokalu sem zadovoljna, čeprav manjka pika na i. Upam, da bom imela malo sreče in da se bom malo bolje kot v svetovnem pokalu znašla prav na olimpijskih igrah.

Vaša najboljša uvrstitev na posamični tekmi v letošnji sezoni je sedmo mesto z začetka sezone v Kuusamu. Sedmi ste bili tudi na ekipnem šprintu v Novem mestu pred dvema tednoma. Kje pričakujete več?
Lahko rečem, da se bolj pripravljam na posamični šprint. Prosta tehnika me ne moti. Edine stopničke v svetovnem pokalu (2. mesto v Ribinsku, op. a.) sem dosegla v tej disciplini. Je pa res malo več prerivanja in iznajdljivosti. Treba je malo bolj agresivno teči.

Razmišljate o medalji?
Ne.

Že nekaj časa živite v Mesnaliju, kraju blizu Lillehammerja, od koder prihaja vaš partner Ola Vigen Hattestad. Kako so se izboljšale vaše možnosti za trening s selitvijo na Norveško?
Zagotovo so se. Pri poti na trening manj preživim v avtu, saj vse lahko naredim dobesedno pred domačim dvoriščem. Veliko je tudi možnosti za rolkanje na navadnih cestah, ker je to dovoljeno. Sicer pa so bile zime tiste, zaradi katerih sem se preselila na Norveško. Zime se namreč začnejo zelo zgodaj in so zelo dolge. Tudi proge so dnevno super urejene.

Kako bi sicer primerjali življenje na Norveškem in v Sloveniji. Kaj slovenskega poleg domačih najbolj pogrešate v Skandinaviji?
Pogrešam malo večje hribe. Na daljše zime sem se navadila, ker zjutraj rada malo dlje spim, tako da me nič ne moti, če pridem domov šele ob devetih. Imam pa malo več težav poleti, ker je dan dolg in praktično ni noči, tako da se moraš kar prepričati, da greš spat.