Karničar bo poleti poskušal postati prvi, ki bi presmučal drugi najvišji vrh na svetu K2 (8611 m). Podvig bo izpeljal z revolucionarnimi zložljivimi smučmi Elan. 54-letni alpinist z Jezerskega nam je v intervjuju povedal, kako naporni so po organizacijski plati zadnji tedni pred odhodom, kako je treniral, na kakšnih naklonih še lahko smuča, kje ga čakajo največje pasti in kako drag je celoten projekt.

Pred odhodom v Himalajo imate najbrž ogromno dela predvsem z organizacijo. Je veliko nervoze?
Veliko telefonskih klicev je, raznih pogovorov, to te res lahko dela malce nervoznega. Četrtek je skrajni rok, da na letalo oddam opremo in treba je še marsikaj priskrbeti, pa mi je proizvajalci še niso dostavili.
Kaj boste vzeli s seboj, česar niste leta 2000 na Everest?
Zložljivo Elanovo smučko, ki obljublja bistveno lažje plezanje, pa tudi smučanje na njej je super, ker je za trde podlage še stabilnejša.

Bi lahko v odstotkih povedali, kakšne so vaše možnosti, da projekt uspe?
Računati, kakšne so možnosti za uspeh, to mi je precej tuja misel, ki se je nočem oprijeti. Razmišljati moram le o tem, kaj je treba narediti, da se stvar zgodi, tja pa je treba iti po temeljito izprašani vesti, ali je prav, da greš tja. No, seveda je treba biti odprt tudi za možnost, da pravi čas odnehaš, če se izkaže, da ne gre, ker je moje življenje ogroženo. Da bi računal odstotke, to pa vsekakor ne.
Ste lahko pozimi dobro trenirali? Snega v naših hribih ni bilo veliko, Mlinarsko sedlo (vaš domač teren) najbrž ni bilo tako zalito s snegom, kot bi želeli ...
Drži, letos tam ni bilo mogoče narediti tiste klasične izpostavljene smučarije. A vseeno so bila mesta, dolga kakih 100 metrov, kjer sem lahko stestiral in se psihično pripravil na podvig. V določenih zakotnih legah se je v domačih hribih dalo trenirati, zlasti spomladi, ko sem imel tri tedne dovolj tistega zmrznjenega, zahtevnega snega. Kar sem za trening potreboval doma, sem dobil, razen ledenikov, zato sem bil v Južni Ameriki, v Andih, in na Kavkazu. Moraš biti domač tudi z ledeniki, zato ga moraš vsake toliko časa doživeti.
Trenirate sami ali imate kakšno družbo?
Večinoma sam. Družba je že v redu, ampak - težko pričakuješ, da boš imel dopoldne, ko je večina v službi, družbo. Po drugi strani moraš biti tudi navajen, da si sam. V ključnih odločitvah si vedno sam in kar prav je, da sem večinoma sam v hribih.

Posebnost vašega podviga je tudi ekstremna nadmorska višina. Tega ne morete natrenirati, imate pa že izkušnje, kako funkcionirati nad 8000 metri.
Izkušnja je pozitivna. Tolikokrat sem bil že v takšnih razmerah, da vem, kako telo odreagira. Predvsem Everest je bila dobra izkušnja, počutil sem se dobro, a se zavedam, da je treba biti vedno temeljit v aklimatizaciji in biti pozoren na znake, ki nakazujejo, da se v telesu nekaj narobe dogaja.

Je bilo pri spustu z Everesta tudi kaj užitka pri smučanju?
Sproščeno sem lahko smučal le v zahodni globeli, ko je bolj ravno in varno, ledeniške razpoke pa so bile prikrite. Takrat sem bil lahko malo na off. Užitek je šele potem, ko si nekaj naredil in ko to podoživljaš. Sicer pa moraš biti nenehno povsem skoncentriran na tisto, kar počneš.
Na K2 bodo z vami plezali tudi štirje Pakistanci. Se kdaj vprašate, kako se boste ujeli, saj je tudi to pomemben kamenček v mozaiku?
Zame je to gotovo del uganke, torej, kakšna bo vez z njimi. Verjamem pa, da če v sočloveku vidiš nekaj sebi enakega, je že to tista osnova, ki lahko pripelje do dobrih odnosov. Trije so že plezali smer, po kateri se želim vzpenjati na K2, bili so tudi na vrhu. Imajo prave izkušnje. Če se bomo potrudili, lahko stvar dobro uspe.
Kje ste črpali informacije o gori?
Temeljna informacija je bil moj obisk gore K2 leta 1993 z Vikijem Grošljem, s katerim sem se veliko pogovarjal. Tudi Gerlinde Kaltenbrunner, četrta žensko na svetu, ki je osvojila vseh 14 osemtisočakov, mi je dala nekaj informacij. Dostopne je sicer veliko literature, posnetkov, mnenj, na to se je treba nasloniti, bistveno pa je, kako bo v dani situaciji, ko prideš tja in imaš razmere, kakršne imaš.
Kakšna pa je bila letos zima v tistem koncu Himalaje?
Izredno bogata s snegom, zato moj odhod ne bo tako zgoden, kot sem si želel. Odpotovati sem nameraval na začetku junija, vendar bi bilo za vstop pod goro po ledeniku Baltoro za nosače prezahtevno, kar bi povzročilo veliko njihovega negodovanja. Zato odhod šele 14. junija. To, da je bila zima bogata s snegom, je dobrodošlo, čeprav je res, da na visoki nadmorski višini to ne pomeni toliko, ker sneži ob nizkih temperaturah in potem vetrovi sneg odnesejo. Upam seveda, da bo hlad tudi vztrajal in ne bom imel pretoplega poletja, saj se sicer na višini do 6000 ali 7000 metrov razmere na gori spremenijo in imaš lahko težave.

Pri kakšnih naklonih še lahko smučate?
Imam majhno napravo, da lahko to pomerim, brez nje pa so številke različne in odvisno tudi od strahu tistega, ki ti o tem poroča. Kar je od 50 stopinj naprej, ne moremo več smučati tako, kot si to predstavljamo. To so območja, ki jih lahko varno le predrsiš. Če je še bolj strmo, je vse odvisno od razmer. Upam, da bo takšen sneg, da bodo robniki prejemali tudi na ekstremni strmini.
So smučke že pripravljene, ali boste šele v baznem taboru nabrusili robnike?
Smučka mora biti že doma pripravljena, v bazi se morda le še kaj spremeni, če je to potrebno.
Nekoč ste bili serviser v svetovnem pokalu in najbolje veste, kako pripraviti smuči za spust s K2. Kakšna bo ostrina robnikov?
Gre za vzdržljivostno ostrino. Ne sme se narediti tako zelo ostro, ker gre za daljše smučanje. Tu je dobrodošla tudi izkušnja z Everesta, kjer je bil tisti star vodni led, na tak led pa veter vedno nanese drobce peska, kar hitro pobira ostrino robniku. Skratka, ni tako ostro, kot bi imel tekmovalec na ledenem slalomu, ker tam serviser naredi izredno ostrino, ki pa hitro mine. Narediti je treba ostro smučko, a ne na takšen absoluten dokončen način.
Nekateri še vedno težko verjamejo, da ste ob spustu z Everesta presmučali tudi Hillaryjevo stopnjo.
Nemogoče se zdi predvsem tistim, ki pomladi pridejo na Everest, ker je Hillaryjeva stopnja takrat popolnoma kopna. Mi smo bili takrat tam jeseni, ko je v osrednji Himalaji največ snega. To je bilo tisto območje, o čemer sem prej govoril, ko gre za bočno drsenje, kar pa je po definiciji še smučanje.

Kje vas na K2 čakajo najtežji predeli?
Izjemno strm je predel pred Bottleneckom, stekleničnim vratom, v prečenju. Tam bo zelo odvisno od razmer. Morda smučanje tam ne bo mogoče in si bom moral v območju dvajsetih metrov pomagati. Upam seveda, da vendarle ne bo prestrmo, naklon bi bil lahko namreč tudi večji od 60 stopinj. Imam veliko posnetkov, ko je tisti del lepo zalit s snegom in naklon ni večji od 50 stopinj. Sicer pa K2 nima veliko predelov, kjer bi lahko počival, ves čas bom med 40 in 50 stopinjami.
Ali vam zelo koristi, da ste bili nekoč tekmovalec v alpskem smučanju?
Da, to je dobra izkušnja, po drugi plati pa ... pred takšnimi projekti si je treba popolnoma izprašati vest. Jaz pravim, da rezultat nikoli ne sme biti motiv, da odideš v hribe, ampak doživetje samo. Moram priznati, ker sem bil tekmovalec, da je velik del motiva tudi ta, da uspem to narediti kot prvi. To priznavam, čeprav vem, da je ta del motivacije napačen.
Vam prija, da ste po nekaj letih spet v središču pozornosti?
Iskreno, najlepše bi bilo, da greš takšen projekt delat z dovolj kamerami, a povsem intimno. Potem pa se vrneš in stvari pokažeš. To je najlepše. Malce je namreč psihično obremenjujoče zaradi vseh teh obljub in pojasnjevanja svojih odločitev, poleg tega vse skupaj vpliva na družino. Neprestano je prisotna misel, da so to le hribi in da morda ne bo šlo vse tako gladko. Vsekakor pa nisem eden tistih, ki bi koprnel, da se o njem govori. Jasno pa je, da se projekt lahko finančno izpelje le, če si prisoten v medijih.
Koliko bo stal ves projekt?
Presenečenja se vrstijo iz dneva v dan. Upam, da se še kdo odloči in se vidi v tem projektu, saj je okrog 15 tisoč evrov še 'v zraku'. Vse skupaj me bo prišlo blizu 100 tisoč evrov.
Kaj boste vzeli s seboj, da vas bo spominjal na dom, družino, otroke?
Trdno sem odločen, da ko odidem iz baze, sem na gori samo jaz in se ne prepuščam mislim in spominom. Seveda pa morajo v bazi biti regeneracija, dobra volja, optimizem, da greš v hrib z veseljem. Na računalniku imam posnetke, fotografije. Le na nahrbtniku bo obesek brezjanske Marije Pomagaj. V to verjamem in vem, da me bo spremljala na vsakem koraku.
Niste več tako mladi kot leta 2000, ko ste šli na Everest. Ste vseeno optimalno pripravljeni?
Želel bi si, da bi bil dva kilograma težji, da bi imel več rezerve. Se pa dobro počutim. S fizičnega stališča je vse v redu, gotovo pa je kot v mladih letih. Začel sem tudi misliti na prehrano, torej kaj pojem in koliko. A na splošno gledano, sem zadovoljen.