O njegovi veliki ljubezni do patagonskih vrhov pričajo številne prvenstvene smeri in vzponi, skupno pa je, če bi seštel vse svoje odprave tja, tam preživel več kot tri leta.

Foto: Osebni arhiv Colina Haleya

Med njegovimi največjimi uspehi so prvo prečenje skupine Cerro Torre leta 2008, skupaj z Rolandom Garibottijem, najhitrejše prečenje omenjene skupine, leta 2016 sta četverico vrhov, Aguja Standhart, Punta Herron, Torre Egger in Cerro Torre (torej z juga na sever), z Alexom Honnoldom preplezala v 20 urah in 40 minutah. Še prej je opravil tudi obratno prečenje skupine Cerro Torre, torej s severa na jug, skupaj z Marc-Andréjem Leclercom. Opravil je tudi prvi solo vzpon na Agujo Standhardt, Punto Herron, Torre Egger, v smeri Infinite Spur (Sultana oz. Foraker), v severnem stebru Begguye (Mt. Hunter) ter rekordno hiter vzpon v Cassinovem razu (Denali). Samo na Fitz Royu je bil več kot 10-krat. Na Aljaski je poleg prej omenjenih smer z Jedom Brownom prvi pleplezal tudi Entropy Wall na Mount Moffitu, skupaj pa sta opravila tudi prvi zimski vzpon na Mt. Waddington.

Festival gorniškega filma nagradil prikaz tanke meje med predanostjo in obsedenostjo

Patagonija na strani, kaj pa zdaj?
Letošnja zima je prva v 15 letih, ki jo 35-letnik preživlja daleč od patagonskih vrhov. To je bila tudi priložnost, da je sprejel dolgoletno "snubitev" direktorja Festivala gorniškega filma Silva Kara, prav tako izjemnega poznavalca Patagonije, da obišče Slovenijo in predava na festivalu. "To je prva zima po letu 2004, da nisem šel v Patagonijo. Silvo me je večkrat vabil, a sem moral vabilo vedno zavrniti, ker sem šel v Patagonijo. Letos pa nisem šel, tako da sem sprejel več vabil na različne festivale," je povedal med jutranjim pogovorom, potem pa že odbrzel v Osp.

Letošnja zima je prva po 15 letih, ko ne pleza v Patagoniji. Foto: MMC RTV SLO

"Moje predavanje je zgodba o dveh vzponih, prvi vzpon je bil klasičen alpinizem, drugi pa športni alpinizem, enaka pot, a izvedba je bila bolj športna, kreativna," pove bistvo izziva prečenja skupine Cerro Torre.

To je absolutno neverjetno. To je najboljši prosti solo vzpon, kar jih je bilo narejenih. Tudi sam film je odličen. Običjano je tako, da filmi, ki niso narejeni za plezalce, niso narejeni natančno, imajo neke sluzave primesi ali peveč dramatizirajo. Ta film pa je super narejen tako za plezalce kot tiste, ki nimajo pojma o plezanju, in je bil zelo natančen in iskren. To zelo cenim. Ne maram gledati filmov o plezanju, kjer ves čas renčim, to je narobe, to je narobe. Skratka, film je s plezalnega in filmskega vidika izjemen.

O filmu Free Solo, ki predstavlja zgodbo o rekordnem vzponu Alexa Honnolda, ki je brez varovanja sam in brez vrvi preplezal mogočno steno El Capitana

Kako sta se organizirala za drugi vzpon?
Glavna ideja je bila, da bi ga opravila v enem dnevu. Plezanje v Patagoniji je predvsem plezanje v alpskem stilu, še posebej v skupini Cerra Torre, vključuje pa tudi zelo veliko zelo strmega skalnega plezanja. Veliko alpskega plezanja poteka predvsem z uporabo derez in cepina, v Patagoniji pa plezanje vključuje tudi veliko skalnega plezanja. Alex je izjemno dober skalni plezalec, predvsem na dolgih granitnih ploščah, v alpskem stilu pa je popoln začetnik. Sam pa imam veliko izkušenj v alpskem stilu, raven mojega skalnega plezanja pa ni nič posebnega. Na tem vzponu je odlično delovalo to najino sodelovanje, združitev njegove in moje specialnosti. Na skalah je šel Alex prvi, na snegu in ledu pa sem vodil jaz.
Če bi tak vzpon delala dva Alexa, jima ne bi uspelo, in če bi plezala dva Colina, jima tudi ne bi uspelo. Ko pa sva združila moči Alex in Colin, pa je to delovalo odlično.

Zdaj pa na začetek? Najprej vas je v gore odpeljal oče, kar ni neobičajno. Da pa tako mlad človek, že komaj malo več kot 10 let star, tako hitro ve, da bodo gore njegovo življenje, pa ni tako zelo običajno.
Plezati sem začel, ko sem bil star nekje med 10 in 15 letom. Zakaj tak razpon? Ko danes ljudje začnejo plezati, gredo v dvorano, in točno vedo, kdaj so šli tja. Sam sem odraščal tako, da sem že od majhnega hodil v hribe in smučal. In zdaj ... kdaj se je hoja hribe spremenila v plezanje in alpinizem, je težko reči. Ko sem bil star 11, sem začel s prvimi vzponi na ledeniku s cepinom v roki. Seveda tisto prvo plezanje ni bilo zelo resno, oče, ki je bil ljubiteljski plezalec, plezat je šel sem in tja, me je naučil osnov. Ko sem bil star 12 let, sem ugotovil, da me to res zelo veseli in sem začel sanjariti o vzponih. Vse od takrat sem popolnoma obseden s plezanjem. Vse moje življenjske odločitve so temeljile na tej ljubezni, vse ostalo, od šole do službe, je podrejeno temu.

"Kot da bi iz avtomobila vzel zavore in rekel: Uau, kako sem hud!"

Silvo Karo, ki ima do Patagonije prav tako zelo poseben odnos, je v intervjuju dejal, da se v gorah njegov um spočije in v dolino pride duša spočita in lahka. Kaj so za vas gore?
Do gora imam malo manj poetičen odnos. Mislim, da me zelo žene naprej nekaj, kar imam rad. Če ne bi bil obseden s plezanjem, bi do enake mere postal obseden s čim drugim. Zame je draž plezanja v intenzivnosti izkušnje. Ko plezaš, še posebej v zahtevnih, strmih stenah, se znajdeš v okoliščinah, ko ne moreš reči, ah, ne da se mi več, kot recimo lahko narediš sredi nogometne tekme. Tu si sredi nore situacije, in četudi si rečeš, nočem biti več tu, moraš nadalje plezati, da boš preživel.
Zdi se mi, da so ljudje pred 100.000 leti, ko so se preživljali z lovom in nabiranjem sadja, ves čas živeli na zelo intenzivni stopnji. Za veliko ljudi, sam sem med njimi, je cilj, da bi prav tako živeli intenzivno življenje, vsaj občasno. Plezanje je eden od načinov ustvarjanja intenzivne življenjske izkušnje.

Ko se znajdeš sredi stene, nimaš izbire, ne moreš si premisliti, "ne bi več", temveč se moraš zbrati in najti moč za dokončanje. To mu je pri plezanju najbolj všeč. Foto: Osebni arhiv Colina Haleyja

Se vam zdi, da ste zdaj v življenjski formi? Ko sem se pripravljala za intervju, sem naletela na izjavo enega od vaših starejših kolegov, ki je pred 10 leti dejal, da je za vas, veljali ste za izjemno prodornega mladega alpinista, najpomembneje, da ostanete živi naslednjih 10 let.
Mislim, da sem za zdaj iz leta v leto boljši alpinist. Ko se bo to nehalo, ne bo več tako zabavno. Če govorimo prav o tem trenutku, potem ne bi rekel, da sem v formi. Zadnja dva meseca nisem veliko plezal, ker sem prenavljal stanovanje. Tako da sem čisto iz forme (smeh). Na splošno pa lahko rečem, da sem iz leta v leto boljši. Laže je ostati motiviran, ker je vedno razburljivo, ko napreduješ.

Če govorimo o plezanju in alpinizmu nasploh: recimo, da so neki prelomni mejniki že osvojeni? Je za vas to frustrirajoče, v smislu, da bi si želeli osvojiti neke najbolj želene vrhove. Zdaj se zdi, da je v ospredju predvsem hitrost vzponov. Kako vi gledate na to?
Ne razmišljam o tem na ta način. Ne glede na to, kateri tip plezanja te zanima, je narediti še toliko stvari! Že če govorimo o prvih vzponih nepreplezanih gora, jih je še tisoče. Tako veliko stvari je, ki še niso bile narejene, vrhovi, ki še niso bili osvojeni. Če pa govorimo o vrhovih, ki so že bili osvojeni, preplezani, pa je potrebne le malo domiselnosti in pojavi se cel kup izzivov, v katere lahko zagrizeš. Če se komu zdi, da ni več česa osvojiti oz. preplezati, se s tem ne strinjam. Gre za neomejene možnosti.

Če se vrneva v Patagonijo. Silvo pravi, da se je v Patagonijo zaljubil, ob tem pa je rekel, da bi se mogoče zaljubil v kakšno drugo gorovje, če bi ga obiskal prej. S čim je osvojila vas?
Moj prvi izlet v Patagonijo je bil leta 2003, predtem sem bil že v Himalaji, pa tudi Peruju, Boliviji in Aljaski. Brez dvoma pa lahko rečem, da se mi je zdela Patagonija veliko bolj posebna. Dejansko sem se zaljubil vanjo že veliko prej, že kot 12-letnik sem gledal slike Cerra Torreja in sem si mislil, da so te gore res izjemne. Ko sem začel plezati tam, je to še preseglo moje sanje in pričakovanja. Bil sem vzhičen. Gre za posebno kombinacijo dejavnikov tam: eno je, da so gore izjemne. Če primerjam katero koli goro v Himalaji, ki je sicer veliko višja, s Cerro Torrejem, je to zame neprimerljivo: patagonski vrh je veliko strmejši in lepši.

Odprava Everest 1979 40 let pozneje: "Bili smo moštvo, bili smo ekipa!"

Druga stvar je dejanska kvaliteta plezanja: v Patagoniji je skala izjemno dobra, led je izvrsten, skratka, gre za izjemno kvalitetno plezanje. Gre za zelo tehnično plezanje. Recimo, v Himalaji, na vrhovih prek 7.000 metrov, seveda tehnično plezajo najboljši, toda težavnost je veliko manjša kot v Patagoniji. Alpinizem v Patagoniji je dejansko skoraj kot drug šport v primerjavi z alpinizmom v Himalaji. Všeč sta mi oba, toda tehnično plezanje, strmejše stene so meni zanimivejše. Potem pa je tu še vreme, ki je v Patagoniji izjemno spremenljivo. To bi moralo biti razlog, da tja ne bi šel, toda gre kot za odvisnost: Patagonija je kot kockanje. Nikoli ne veš, kaj boš dobil, upaš, da boš dobil nekaj ugodnih ur vremena za vzpon, a zagotovila ni nikdar.

Zdaj išče nove izzive zunaj Patagonije. Foto: Osebni arhiv Colina Haleyja

Tehnični napredek v opremi v zadnjih desetletjih je bil izjemen. Ko gledamo posnetke alpinistov iz 70. letih ali še prej, je to popolnoma druga zgodba kot danes. Koliko prostora je po vaše še za izboljšave?
Že v primerjavi z mojimi začetki je zgodba popolnoma drugačna. Ko sem začel plezati, recimo, nismo imeli LED-svetilk in celega kupa druge opreme. Skratka, že za moje kariere se je veliko spremenilo. Po drugi strani pa, če pogledamo od daleč, je vse enako: oprema, ki so jo uporabljali Silvo, Franček (Knez) in Janez (Jeglič Johan, op. p.), je bila veliko boljša kot oprema Valterja Bonattija. Pri plezanju ljudje vedno gledajo nedavno zgodovino in ocenjujejo ter primerjajo dosežke, toda mislim, da je treba pogledati stvari v daljši perspektivi: napredek je postopen, spremembe so ves čas.

Kar se tiče razvoja opreme, me ta zelo zanima, tudi na univerzi sem začel študirati strojništvo (potem je presedlal na geologijo, op. p.). S svojimi tremi glavnimi pokrovitelji veliko sodelujem na področju razvoja opreme, testiram nove prototipe in izdelke.

Letos prvič po letu 2004 niste šli v Patagonijo. Kako to?
Šlo je za več dejavnikov. V zadnjih nekaj sezonah tam sem začel razmišljati, da je čas, da začnem raziskovati še kakšen drug del sveta. Če seštejem vsa moja bivanja tam, sem skupno tam preživel 3 leta. Tam sem preplezal v bistvu vse, kar sem želel. Čas je za spremembo. Ko sem šel prvič v Patagonijo, je bila misel na vzpon na Fitz Roy po kateri koli smeri vznemirljiv cilj. Ko sem bil tam lani, sva s prijateljem preplezala najdaljšo smer na Fitz Roy, pa tudi najhitrejši vzpon nanj doslej. Bilo je zabavno in super, toda na njem sem bil že 11-krat, tako da ni bilo več tako zelo posebno. In tako sem začel razmišljati, da moram nekam drugam, kjer bom spet pogledal na vrh in me bo spreletelo: Ko bi le lahko prišel na vrh!

Že veste, kam vas bo pot vodila naprej?
Je še malo v zraku. Idej imam veliko, toda ni se še izkristaliziralo. Preteklo desetletje je bilo res lahko: v glavi sem imel le eno, iti v Patagonijo in plezati. Zdaj še nimam tako jasne želje.

Kako se vaše "delo" spreminja glede na vrsto skale oz. različen tip gorovja? Znani ste kot zelo natančen načrtovalec plezanja.
Kar se tiče samega kamna, je recimo v Chamonixu granit kot v Patagoniji, kjer pa je seveda više in več vetra, a v bistvu se ne razlikuje dosti. Bolj kot sam tip kamna predstavlja razliko gorovje kot celota. Veliko sem plezal recimo na Aljaski, ki je popolnoma drugačna kot Patagonija. V Patagoniji je velko tehničnega plezanja, tudi v skali, na Aljaski pa je ogromno derez in cepina, in je bolj podobno kot v Nepalu. Seveda se oprema zelo razlikuje in tudi sama strategija plezanja, priprave so drugačne.
Strategija je moja močna točka, to je res. Alpinizem je zame zmes čistega športa kot atletske aktivnosti in avanture kot mentalne aktivnosti. Neko plezanje ima več pridiha prve, druge vrste plezanje je pa bolj avantura. Kar počnem jaz, je približno polovična mešanica obeh. Če bi šlo le za plezanje kot šport, potem gotovo ne bi bil tako znan in dober plezalec, to namreč ni moja točka. Da sem uspel in dosegel svoje dosežke, je vsaj toliko kot zasluga telesne moči zasluga moje mentalne moči. Veliko izkušenj sem pridobil in tako se najbolje naučiš trikov in naučiš se sprejemati najučinkovitejšo strategijo v danih razmerah.

Kot zelo mlad plezalec ste začeli hitro plezati s starejšimi kolegi.
Bilo je pravzaprav zelo naravno. Že nekje od 15. leta so bili vsi, s katerimi sem plezal, starejši. Enostavno nisem poznal vrstnikov, ki bi se ukvarjali s takšnim plezanjem kot jaz. V Evropi je drugače, tam je veliko plezalcev, ki že kot najstniki plezajo v alpskem slogu, medtem ko je v ZDA več tistih, ki se ukvarjajo s skalnim plezanjem. Rekel bi, da so bili od mojega 15. leta vsi, s katerimi sem plezal, stari več kot 25 let. Dejansko šele v zadnjih letih plezam z vrstniki in tudi mlajšimi, kar mi je v bistvu bolj nenavadno.

Za njim je vrsta izjemnih solo vzponov. Foto: Osebni arhiv Colina Haleyja

Kako se vidite čez recimo 10 let?
Kot sem že rekel, je najpomembneje ostati živ. Tako da predvsem upam, da ne bom imel kakšne velike nesreče, da se bom preudarno odločal. Poleg tega pa lahko rečem, da si lahko predstavljam še deset let, ko se bom popolnoma posvetil plezanju in alpinizmu. Toda nikoli ne veš, lahko se popoldne v Ospu kaj zgodi (tisto popoldne je šel plezat, op. p.). Nasploh ne želim preveč načrtovati prihodnosti.