Na zadnjih poletnih olimpijskih igrah, v Riu, sta bila edina poročena sodnika na svetu, ki pa sta predstavljala različni državi: Enis Slovenijo, Dunja pa Hrvaško. "Kar se naju dveh tiče, ni nobenih problemov, včasih malo navijamo za moštvo Slovenije, malo za Hrvaško, se malo z otroki prerazporedimo, kdo bo za koga navijal, drugače pa ni nobenih problemov, vedno so Hrvati vabljeni v slovenske gore, upam, mi Slovenci na hrvaško morje," z nasmehom nekdanji reprezentant Jugoslavije in Slovenije v športni gimnastiki, zdaj slovenski sodnik Enis Hodžić Lederer odgovarja na vprašanje, kako se napetosti med Slovenijo in Hrvaško čutijo v njuni družini.

Enis in Dunja sta se spoznala že pred 28 leti v Osijeku, med pripravami na tekmovanje v gimnastiki. Dunja Lederer je bila v svojem klubu obetajoča telovadka, Enis Hodžić pa član reprezentance nekdanje Jugoslavije in pozneje Slovenije. Leta 2003 sta se poročila. Dunja se je takrat preselila v Slovenijo. Ne preselitev ne materinstvo je nista oddaljila od gimnastike. Nasprotno, posvetila se je poklicu sodnice v športni gimnastiki. "Na Hrvaškem sem bila vodja sodniške komisije, preden sem prišla v Slovenijo, in to delo sem nadaljevala. Še vedno sodim za Hrvaško na vseh pripravah, kontrolnih treningih, kjer koli je potrebno," pravi Dunja.

Enis je po koncu kariere vrhunskega športnika, med katero je osvojil pomembna priznanja v regiji, postal sodnik na gimnastičnih tekmovanjih. Zdaj je tudi generalni direktor Gimnastične zveze Slovenije. "Do zdaj sem odsodil okvirno 100 mednarodnih tekmovanj, od tega približno deset svetovnih prvenstev, 15 evropskih in dve olimpijadi, vmes spadajo še univerzijade, mednarodna tekmovanja, svetovni pokali in podobno," našteva Enis.

Biti del vrhunskega dogodka je vrhunsko!
Vrh kariere mednarodnega sodnika na gimnastičnih tekmovanjih je gotovo sojenje na olimpijskih igrah. "V našem športu je to vrhunec: da lahko prideš sodit na olimpijske igre! Za sodelovanje na olimpijskih igrah pokliče izključno FIGA, gimnastična mednarodna federacija, po imenu, vsakega sodnika. Jasno je, da si moraš to prislužiti, oni sodijo tvoje delo, kako sodiš, v kakšnem rangu si," pravila pojasnjuje Enis. Skupaj z Dunjo sodita v sam sodniški vrh športne gimnastike, kjer je kakšnih 50 od skupaj 500 sodnikov v tem športu.

Kakšni pa so občutki, če sodeluješ pri najpomembnejšem svetovnem športnem dogodku? "Izjemni! Biti zraven z vsemi temi športniki, biti del tega spektakla, ker nisi gledalec, ampak si del vsega tega, od oblek, do otvoritve ... Res je vrhunsko," navdušeno pripoveduje Enis.

Zakonca v sodniškem vrhu
Enis in Dunja sta bila na zadnjih olimpijskih igrah in sta še vedno edina zakonca med sodniki v gimnastiki, ki zastopata vsak svojo državo. "Mogoče je še nekaj sodnikov zakoncev iz iste države, takih, ki sodijo vsak za svojo državo, pa ni," pojasnjuje Dunja.

Isti poklic prinaša veliko lepega, pa tudi precej stresa. Ko je treba obnoviti sodniške licence, vsaka štiri leta, je doma napeto, z nasmehom pripoveduje Dunja: "V dveh tednih sva hkrati imela dva izpita, oba sva se učila in ni nama bilo lahko."

Navijamo malo za Hrvaško, malo za Slovenijo ...
Svetovljanov Dunje in Enisa, ki sta na tekmovanjih sklenila številna prijateljstva, se politični spori med Slovenijo in Hrvaško skorajda ne dotaknejo. "Kar se naju dveh tiče, ni nobenih problemov, včasih malo navijamo za moštvo Slovenije, malo za Hrvaško, se malo z otroki prerazporedimo, kdo bo za koga navijal, drugače pa ni nobenih problemov, vedno so Hrvati vabljeni na slovenske gore, upam, mi Slovenci na hrvaško morje," z nasmeškom pripoveduje Enis, Dunja pa dodaja: "Pogosto prestopava mejo, a ne čutiva nobene napetosti, po mojem mnenju je vse politika."

V gimnastične dvorane radi zahajajo tudi njuni otroci. "Od najinih treh otrok dva trenirata gimnastiko. Čeprav se pozneje morda ne bosta ukvarjala s tem športom, je to dobra podlaga za kateri koli drug šport." Z gimnastiko se otroci naučijo discipline, ta pa je, kot kaže, bistvo uspešnega in dobro organiziranega življenja družine.