Kdaj se bo zgodilo naslednje nogometno navijaško romanje Slovencev? Vsaj v letu 2020 zagotovo ne. Foto: EPA
Od Skopja do Ljubljane ostalo le še upanje na (ne)mogoči novembrski čudež

Po kolesarski evforiji se podkast SOS odmev vrača k rdeči niti prve sezone ‒ slovenski nogometni reprezentanci. Po zmagovitem septembru je prišel klavrn oktober. Voditelja Slavko Jerič in Toni Gruden sta gostila MMC-jeva kolega, ki sta na terenu pokrila obe tekmi v Skopju in Ljubljani. Matej Rijavec je nogometni specialist, ki že leta pokriva slovensko reprezentanco, Tina Hacler iz sekcije Zabava pa pokriva slovenska navijaška romanja, vrhunec katerih sta bila finala v Carigradu 2017 in Parizu 2019.

"Josip Iličić ‒ en igralec ne more rešiti ekipe, v nobenem moštvu. Važno, da ima podporo soigralcev. Proti Poljski je bila idealna tekma. Iličića so Avstrijci podobno ustavili že junija v Celovcu, očitno poznajo recept," je Matej Rijavec predstavil pristop obeh oktobrskih nasprotnikov ‒ ustavi Iličića in ustavil boš Slovenijo ter posledično sta slavili tako Severna Makedonija kot Avstrija.

"Gre tudi za dejansko podporo na igrišču. Ob Petru Stojanoviću je imel Iličić še vedno največ dotikov z žogo. Razen bočnega branilca se mu tudi nihče ni redno približeval na igrišču. Manjkajo igralci, ki bi se vključevali v njegov krog 10 metrov in se mu ponujali za podaje, medtem ko Joja v tem radiju krije tudi do pet nasprotnikov," je Toni Gruden opozoril na izoliranost alfe in omege slovenske igre.

Ko ob le dveh strelih ni bilo niti upanja
"Poraz ni katastrofa, mene je bolela popolna nemoč v 2. polčasu ob avstrijskem presingu, ko je bilo treba zadeti za morebiten preobrat,"
je Slavko Jerič povzel vzroke poklapanosti, saj zaradi manka priložnosti (2 strela v okvir vrat!) sploh ni bilo pravega upanja. "Zdajšnja poraza sta zrcalni podobi Slovenije iz lanske Lige narodov."

Kako se ni iskal izgovor v sodniških napakah, kakšni so obeti Slovenije za naprej in zakaj je za Grudna še vedno največja katastrofa te generacije, da ni našla skupnega imenovalca s Kevinom Kamplom, prisluhnite prvemu delu podkasta.

SOS odmev (21): Nogometno razočaranje

Po nedeljskem neuspehu je poklapanost zajela slovensko športno javnost, ki je upala, da se bo septembrska navijaška evforija, ki jo je začel ravno nogomet, stopnjevala pa sta jo kolesarstvo in odbojka, nadaljevala globoko v jesen.

Boleč poraz. Težave pri sami organizaciji igre. Toplo-hladne kvalifikacije.

Druženje gostiteljev s slovenskimi navijači
"Tistim, ki niso tam na mestu finala, pomembne tekme, skušam pričarati vzdušje," svoje novinarsko poslanstvo ob pokrivanju romanj pojasnjuje Tina Hacler. "Najljubše mi je pravo prijateljsko navijaštvo ‒ druženje gostiteljev s slovenskimi navijači. 1.500 Slovencev je bilo v Skopju. Bili so izjemno vidni, zasedli so vse vidne točke makedonske prestolnice. Baza je bil en lokal, kjer so se prižgale celo bakle, kar so gostitelji tolerirali," je opisala poudarke slovenskega zavzetja Skopja, ko se je verjelo v uspeh.

Opisane so tudi težave Makedoncev, ki jih je presenetila lastna nogometna renesansa, pri čemer sploh niso natisnili dovolj vstopnic, četudi velikanska arena Toše Preoski še zdaleč ni bila razprodana.

Oblak: Samo boj proti kakovostnim tekmecem ni dovolj

V drugi polovici podkasta je govor o primerjavah med košarkarskim Carigradom in odbojkarskim Parizom in zakaj je delovala dvorana Bercy skorajda kot gledališče ali kino proti bučnim Stožicam in zakaj nikakor ni bilo navijaškega kotla.

Razlika v vzdušju dvorana ‒ stadion: navijaški napovedovalec
Marsikdo se je spotaknil, da je 5 odstotkov Avstrijcev v nedeljo preglasilo 95 odstotkov Slovencev na polnem ljubljanskem stadionu. "Teh 807 Avstrijcev na jugu je nenehno delovalo v en glas. Medtem ko so Slovenci navijali, a bolj ali manj vsak zase. Najbolj so se slišali žvižgi sodnikom, bolj kot poenoteno skandiranje. Razen ob Zdravljici, ki je navijaški standard."

Slovenija je manj točk zbrala le v dveh ciklusih

Tako zaradi bližine kraja kot časa se je kar sama ponujala primerjava s preteklim evropskim prvenstvom v odbojki in velikansko razliko med ozračjem v dvorani in na stadionu Stožice. "Če primerjamo z vzdušjem med evropskim prvenstvom v odbojki, kjer tudi ni bilo organiziranih navijačev, je slovensko občinstvo jahalo na krilih uradnega napovedovalca. On je vseskozi skandiral, vodil navijanje, navijači so samo povzemali in tako je bilo od začetka do konca. Nenehno je bil nekdo na mikrofonu, to je bilo noro," je Hacler opisala recept odbojkarske evforije v Areni Stožice.

Seveda je hitro posredoval Gruden z opozorilom, da se v nogometu to ne spodobi: "Nočem primerjati športov, a to je nepošteno.Tudi na nogometu se je septembra v Stožicah to dogajalo, ko je uradni napovedovalec z drugim tonom šel animirat občinstvo, a to ne gre na Uefinih tekmovanjih."

Kam bodo naslednjič poromali slovenski navijači? Euro 2020 odpade, olimpijske igre v Tokiu so daleč in drage, a tu se poleti drugo leto ponujajo ceste Francije. Foto: EPA
Galič: To je bila verjetno najslabša tekma te ekipe v teh kvalifikacijah

Fenomen instant navijačev
Za konec se je Tina Hacler dotaknila samega fenomena množičnih navijaških romanj ob velikih reprezentančnih uspehih v različnih športih. "Nočem reči Instagram navijači, mogoče prej lovci na slavo. Ker gredo vsi, važno, da se slikajo, pokažejo. Pomembno jim je, da so tam. Anekdota iz košarkarskega Carigrada, ko so prisotni Srbi zamerili obnašanje Slovencev: ob enih zjutraj je avtobus s svežimi evropskimi prvaki pripeljal v navijaško cono, kjer je bila velika večina Slovencev že v avtobusih. Gre za vrhunec, bistvo, da športniki po uspehu pridejo med navijače, a z avtobusa sva šla en navijač in jaz. Dali so denar, ni se jim pa dalo pozdraviti košarkarjev." Vabljeni k poslušanju in deljenju 21. SOS odmev.