Že nekaj let se teniški stadion imenuje po legendarnem Goranu Ivaniševiću. Foto: Organizatorji

Umaški turnir pa ni le zaradi tega precej povezan s Slovenijo. Še v času Jugoslavije, ko so nastajali zametki tega turnirja – so pomembne vloge odigrali Hrvat slovenskega rodu, slovenska televizija in slovenska banka.

Če bi sredi osemdesetih obiskali del istrske obale, kjer zdaj stoji kompleks Stella Maris s teniškim stadionom – ki se že nekaj let imenuje po Goranu Ivaniševiću – ne bi slutili, da bo tu kmalu zraslo prizorišče najuglednejšega turnirja v tem delu Evrope. Predtem se je tu raztezalo močvirje, zraven so bile krompirjeve njive.

Toda lokacija je bila idealna – med Punto in Katorom, kjer so takrat prirejali teniške turnirje. Najprej manjše, pa turnirje mladih in svetovno prvenstvo veteranov. Prvi mož istrskega tenisa je tedaj postal Slavko Rasberger – sin Hrastničana in Sevničanke. Otroštvo je preživel v Sloveniji – njegova brat in sestra sta rojena v Celju – njegova družina pa se je pozneje preselila v Opatijo.

Rasberger je sprva skušal tu organizirati odmeven revijalni dvoboj. Želel je privabiti najboljšega jugoslovanskega in italijanskega igralca – dvoboj pa bi prenašali jugoslovanska in koprska televizija. TV Koper je signal oddajala po celi Italiji, upravljal pa ga je Silvio Berlusconi. Rasberger si je prek direktorja televizije pri milanskem magnatu oziroma njegovem pomočniku Adrianu Gallianiju skušal zagotoviti 50 tisoč nemških mark in televizijski prenos. Prošnjo so mu odobrili, toda igralec, ki si ga je najbolj želel pripeljati – to je bil Slobodan Živojinović – je natanko toliko denarja želel zase – zato je ideja padla v vodo.

Namesto da bi vse opustil, pa je Rasberger razmišljal o precej večjem projektu. Prirediti turnir velike nagrade – torej serije največjih turnirjev na svetu. Potreboval je skoraj štirikrat več denarja, da bi lahko pokril najmanjši nagradni sklad turnirjev te ravni. Spet je prosil direktorja, da gre do Berlusconija – in spet dobil zeleno luč.

Ko je idejo predstavil tistim, ki so odločali o usodi turnirja – so bili tako navdušeni, da so rekli, da Berlusconijevega denarja sploh ne potrebujejo in da ga bodo sami priskrbeli – in zgradili celoten teniški kompleks. Nekajmilijonsko posojilo so uredili pri Ljubljanski banki.

A treba si je bilo še zagotoviti mesto med teniško elito. Rasberger je imel vselej nos za prave navezave – znal je prijateljevati z vplivneži – in te odnose tudi vzdrževati. Odšel je v New York, na finale mastersa, kjer se je odločalo o usodi turnirjev za naslednjo sezono velike nagrade – za leto 1990. A Rasberger je slišal, da se ustanavlja Združenje profesionalnih igralcev, ki bi lahko kmalu prevzelo vajeti vrhunskega tenisa v svoje roke.

Dogovoril se je s predsednikom te nove organizacije – imenovane ATP – z Jordanom Hamiltonom. ATP je pod svoje okrilje vzel staro turnejo – in dodal še štiri nova prizorišča. Med več deset prijavami so bila izbrana – velemesti Peking in Moskva, Estoril, ki je gostil tudi dirke formule 1 – in Umag, kraj z 12 tisoč prebivalci.

Odtlej – je v 30 letih – na Hrvaškem in v sosednjih državah – zraslo še precej podobnih turnirjev, a skoraj vsi so poniknili – Umag pa je vsako poletje ostal del svetovnega teniškega koledarja.