"Igraš pol ure, nato sediš in čakaš nadaljnji dve ter nato spet zaigraš. To je čar Wimbledona. Leta 2009 bo zgrajena streha, kar pa se mi ne zdi pošteno. Pod njo bodo lahko odigrali štiri dvoboje. Kaj bo s preostalimi igralci, ki medtem ne bodo mogli igrati?" se sprašuje zmagovalec iz leta 2001.

Zmagovalec znan šele prvi dan tretjega tedna
Znani Zec je kot edini povabljenec do zdaj dobil enega najbolj deževnih Wimbledonov v zgodovini. Hrvat je v znamenitem finalu po preobratu ugnal Avstralca Patricka Rafterja šele v ponedeljek, saj je v nedeljo še igral polfinalni obračun s Timom Henmannom. Pred prekinitvijo je bilo angleško občinstvo prepričano, da se bo njihov ljubljenec le uvrstil v veliki finale, a nato je sledil silovit naliv. Ob povratku je Ivanišević zaigral kot prerojen in se še četrtič uvrstil v finale, kjer ga je leta 1992 porazil Andre Agassi, v letih 1994 in 1998 pa Pete Sampras.

Nebo ga je poneslo na vrh
"Dež lahko naredi številne dobre stvari, tako kot jo je meni proti Timu. Po drugi strani pa marsikoga tudi zmede. Zmaguješ, nato sledi prekinitev. Ob povratku se trudiš ostati miren, kar pa ne uspe vedno," je na častni tribuni razpredal upokojeni tenisač, ki se je vrnil v London, da bi sodeloval na veteranskem turnirju, in poudaril: "Poleti v Angliji ne moreš ubežati dežju, vendar z njim ali celo brez njega se ve, da je to največji turnir na svetu." "Tisti dež mi je bil usojen," je prepričan v božje posredovanje Ivanišević: "Verjel sem, da se je to zgodilo s točno določenim namenom. Od takrat sem preprosto vedel, da bom zmagal."

T. G.