Reprezentativnega podatka, kako Slovenci konzumiramo glasbo, ni. Smernica je nedavna raziskava ene izmed večjih slovenskih založb, pod okriljem katerih izdajajo tudi Siddharta, Big Foot Mama, Laibach, Luka Basi, Nina Pušlar, Neisha, Klemen Klemen, Dan D, BQL ...

PODATKI ZA SLOVENIJO _{(raziskava od julija 2019 do danes za nove izdaje izvajalcev založbe Nika Records)}

PODATKI ZA SVET _{(raziskava od julija 2019 do danes za nove izdaje izvajalcev založbe Nika Records)}

V Sloveniji je po podatkih založbe Nika Records od julija 2019 do danes konzumacija glasbenih vsebin njihovih izvajalcev prek YouTuba zrasla na 98,65 odstotka. Odstotek, koliko uporabnikov z vsega sveta je konzumiralo njihove vsebine prek YouTuba na račun drugih ponudnikov spletnih glasbenih knjižic je malo nižji, 95,72 odstotka. Za te imetniki pravic niso prejeli nobenega nadomestila. "Večina digitalnega prihodka ni iz Slovenije, ker od YouTubovih ogledov iz Slovenije ne dobimo popolnoma nič," je pojasnil predsednik Skupščine izvajalcev Zavoda za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF), širši javnosti znan kot pevec skupine Nude, Boštjan Dermol.

Drugo mesto po konzumaciji glasbe prek ponudnikov spletnih glasbenih knjižnic (če upoštevamo podatek za cel svet) zaseda Spotify, ki v Sloveniji sploh ni prisoten. Število slovenskih uporabnikov ponudnikov spletnih glasbenih knjižnic Apple Music in Deezer ne dosega visokega odstotka. "Prodaja posameznih posnetkov v digitalni obliki je v domeni vsakega posameznega imetnika. Zadnje številke kažejo, da tudi ta trg v Sloveniji ne prinaša relevantnih prihodkov," je dodal Dermol.

Težava, katero izpostavljajo akterji, vpeti v glasbeni posel pri nas, je, da država ni podelila licence, s katero bi lahko kolektivna organizacija (ena od njih) pobirala nadomestila iz naslova avtorskih pravic za glasbo na YouTubu. Ob tem je treba opozoriti, da ustvarjalci vsebin na YouTubu prejemajo nadomestila, če pridejo ogledi iz drugih držav, ki imajo vzpostavljeno monetizacijo. Kar pomeni, da več prihodka prihaja na njihov račun (v primeru urejenih pogodbenih razmerij) zaradi poslušanja oz. ogledov iz tujine kot iz Slovenije. Prav tako se prihodki razlikujejo glede na državo, kjer se konzumira glasba. "Prihodki iz Nemčije so lahko zaradi boljše pogodbe z YouTubom, ki jo imajo Nemci, višji kot na primer iz Romunije," je opozoril direktor založbe Nika Records Darjo Rot.

Sorodna novica Članice EU-ja prižgale zeleno luč direktivi o avtorskih pravicah, Slovenija vzdržana

Nerazvit digitalni trg
Zakonodaja, tudi na krovni, evropski ravni v obliki uredb in direktiv zamuja, je opozoril Dermol in dodal: "Vedno je dva, tri korake za spretnimi uporabniki." V Sloveniji proizvajalci fonogramov v večini primerov prihodke ustvarijo iz prodaje fizičnih albumov. Digitalni trg je pri nas še vedno zelo nerazvit. "Prodaja fizičnih albumov je lahko še vedno dovolj dober vir dohodka. Spet ne za vse. Marsikdo proda malo cd-jev. Digitalno pa je težava v konzumaciji - 98-odstotkov digitalne konzumacije predstavlja YouTube, ki ni monetiziran. Vsa ta produkcija, ki jo delamo z izvajalci, pride do uporabnikov zastonj. In tu se kaže neinteres deležnikov, da bi se kaj spremenilo. In najbolj so prizadeti prav slovenski izvajalci, ki imajo dobre rezultate na YouTubu. Če primerjam slovenske izvajalce s tujimi, ki jih zastopam, opažam, da se slovenske glasbe na YouTubu uporablja več kot tuje. Prav obratno je na platformah pretočnih storitev," je opozoril Rot.

Okoriščenje YouTuba na račun slovenskih izvajalcev
Prav tako je misija nemogoče, da bi prepričali glasbenike, da se odrečejo nalaganju svojih videospotov in drugih nastopov na YouTube. Ti jim pomagajo pri promociji glasbe in posledično dvigovanju zanimanja po nastopih v živo. "Tisti, ki ima škarje v rokah, bi lahko ukinil uporabo YouTuba za Slovenijo, tako kot so storili v Nemčiji, dokler se ni uredila in podpisala medsebojna pogodba. YouTube je imel v zadnjih desetih letih ali še več velik profit iz Slovenije, ker ni nikomur ničesar plačal," je še kritičen Rot.

Na Uradu za intelektualno lastnino (URSIL), ki je pristojen za pripravo zakonodaje s področja avtorskih pravic, za izdajo dovoljenj kolektivnim organizacijam za opravljanje njihove dejavnosti ter za nadzor nad njihovim zakonitim delovanjem, so pojasnili, da avtorji in drugi imetniki avtorskih oziroma sorodnih pravic lahko na podlagi veljavne zakonodaje – Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ter Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP) ‒ sklepajo pogodbe s ponudniki vsebin na spletu, kot sta YouTube in Spotify ter tako monetizirajo svojo glasbo. "Vprašanje, zakaj npr. Spotify svojih storitev ne ponuja v Sloveniji, je dejansko vprašanje, na katerega lahko odgovori Spotify," so odgovorili z urada.

Prav tako pa še dodali, da bi lahko glasbeniki sami sklenili pogodbo z YouTubom ali Spotifyem. "Glasbeniki bi torej lahko sami sklenili pogodbo z YouTubom ali Spotifyem. Če bi želeli pravico dajanja na voljo javnosti urejati prek kolektivne organizacije (npr. Združenje SAZAS, k. o.; IPF, k. o.), bi ta morala imeti ustrezno dovoljenje za kolektivno upravljanje te pravice. Takšno dovoljenje izda urad na podlagi vloge zainteresirane pravne osebe in ne po uradni dolžnosti. V Republiki Sloveniji dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice dajanja na voljo javnosti ni izdano ne kolektivni organizaciji ne neodvisnemu subjektu upravljanja," so še pojasnili na uradu.

Pat položaj SAZAS-a
Toda izkušnje v praksi kažejo, da posameznik v vlogi fizične osebe ni enakopraven sogovornik multinacionalni tuji korporaciji (v veliki večini ostane brez odgovora ali pa se zadovolji z avtomatskim odzivom na poslano prošnjo). Združenje SAZAS k. o. ima pri reševanju zvezane roke. "Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino je leta 2013 (pojasnilo URSIL-a) Združenju SAZAS prepovedal zaračunavati za področje dajanja na voljo javnosti, kar YouTube tudi je. Menimo, da je država dolžna zagotoviti učinkovite pogoje, kjer bodo vsi lahko preprosto upravljali svojo glasbo," so pojasnili pri SAZAS-u. Urejanje pravic na področju intelektualne lastnine je dobilo svoje poglavje na sodišču in tam tudi ostalo. "Tarife so skupaj s sestrskimi organizacijami za YouTube in Spotify dogovorjene, čim prej je treba podpisati pogodbe in začeti izvajati zaračunavanje," opozarjajo na SAZAS-u in dodajajo: "Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino je od nas zahteval, da prekličemo tarifo za dajanje na voljo javnosti. URSIL je zmagal, avtorji so oškodovani."

Velika večina glasbe se od upada prodaje fizičnih nosilcev zvoka skoraj izključno preživlja z nastopi, je opozoril izkušeni booker (tisti, ki je pomagal tudi Siddharti pri nastopih v Nemčiji in na Poljskem), glasbeni promotor, organizator koncertov in trenutno programski vodja festivala Punk Rock Holiday Andrej Sevšek. "Vsa našteta orodja so bolj ali manj zares promocijska orodja in resnično dvomim, da bo nekaj tisoč ogledov slovenskim glasbenikom na letni ravni prineslo kaj več kot kakšen evro. Kaj več od tega si verjetno obetajo le založbe. Lep primer je Dubioza Kolektiv, ki z deljenjem svoje glasbe zastonj polni tudi največja prizorišča po vsej Evropi," je opozoril Sevšek.

Piratstvo pri nas (na papirju) v upadu
Glede na poročilo Urada Evropske unije za intelektualno lastnino se je piratstvo med letoma 2017 in 2018 v evropskem prostoru zmanjšalo za kar 15 odstotkov. Najbolj se je zmanjšalo glasbeno piratstvo, in sicer za 32 odstotkov. Med državami je Slovenija ena izmed tistih z najmanj piratstva, sicer pa prevladuje piratstvo na področju filmskih vsebin. A to so podatki pred karanteno. Piratstvo poleg zastonjkarstva in neupoštevanja avtorskih in sorodnih pravic kljub spodbudnim uradnim številkam predstavlja veliko težavo za Slovenijo.

"Splošen piratski odnos do kulture v Sloveniji je v nas zakoreninjen. To se pozna tako pri nakupovanju glasbe v fizični obliki kot tudi pri uporabi pretočnih glasbenih platform. Število uporabnikov teh je v Sloveniji res nizko, pa čeprav so cene smešne. Za 10 evrov na mesec se danes ponuja dostop do toliko glasbe, kot je ne bomo mogli preposlušati v življenju. Ne gre le za finance, odsotnost Spotifyja v Sloveniji in majhno število uporabnikov pomenita manjšo prisotnost slovenskih glasbenikov na teh platformah ‒ če računamo, da je njihovo primarno občinstvo slovensko, ‒ katerih umetna inteligenca in kuratorji nato zaradi zanemarljivih številk ne zaznajo. Razlika v plačilu od enega predvajanja na YouTubu ali pa na Apple Musicu je precejšna ‒ za eno predvajanje na Applu lastnik skladbe zasluži desetkrat več kot na YouTubu. So pa tudi te številke nizke," je pojasnil umetniški direktor festivala MENT Ljubljana Andraž Kajzer, ki se je z glasbenim poslom do zdaj srečeval v vseh mogočih oblikah: kot glasbeni urednik in novinar, kot organizator koncertov in založnik, kot menedžer in booker. Ob MENT-u velja omeniti njegovo sodelovanje pri zagonu glasbenega medija Hrupmag ter režijo dokumentarca Muzika je džabe.

Slovenska glasbena industrija "v kameni dobi"
Glasbeno-ekonomska veriga, ki veže vse ključne stebre glasbenega posla, od ustvarjanja prek produkcije, komunikacije do monetizacije, je pred desetletjem ali pa še več doživela t. i. digitalni preskok, je poudaril generalni sekretar Slovenskega glasbenoinformacijskega centra (SIGIC) Peter Baroš. "Do nedavnega so bili koncerti v klubih in dvoranah skorajda še edini preostanek starega, analognega sveta. Pa že tem je za vrat vneto dihal video in deloma vplival na osip občinstva na koncertih. Video in z njim platforma YouTube predstavljata danes ključni vezni člen med ustvarjalcem in poslušalcem. Če ugotovimo, da je Slovenija edina evropska država, kjer YouTube ni monetiziran, torej na tem teritoriju ni mogoče pobirati denarja, ki se na YouTube steka z naslova trženja oglasov, potem si lahko predstavljamo, kje smo. Praktično v kameni dobi," je opozoril Baroš.

Po njegovem mnenju smo zaradi neprilagoditve na sodobne pristope trženja in popularizacije glasbe, obsojeni na številne zaprte kanale, ki omogočajo tako promocijo kot monetizacijo glasbe, kar potrjuje pretakanje glasbenih vsebin. Platforme za pretakanje glasbenih vsebin so danes glavni vir dohodka svetovne glasbene industrije. "Pri nas pa je delež uporabnikov 'streaminga' tako minoren, da v Sloveniji sploh nimamo področnih urednikov. Če se bo torej slovenska glasbena zasedba znašla na kakšnem vidnem seznamu predvajanja na Deezerju in tako povečala možnosti svoje rotacije, popularnosti in posledično prihodkov, je tako odvisno od urednika tega servisa, ki ga ni v Sloveniji, pač pa je stacioniran na Hrvaškem. Za celoten prostor nekdanje Jugoslavije je značilna tudi odsotnost Spotifyja, najbolj razširjene streaming platforme, ki je zelo bogata tudi z metapodatki, ki so ključnega pomena za izvajanje digitalnega marketinga. Digitalni marketing pa je danes v glasbi, morda še mnogo bolj kot pri drugih branžah, osnova za poslovni uspeh," je prepričan Baroš.

Koncertno naravnan majhen trg
Glasbeni urednik na Valu 202 Andrej Karoli ob tem opozarja na disinhronost med ceno dostopne glasbe prek pretočnih glasbenih platform in ceno vstopnic za koncerte: "Zdrava konkurenca je samo to. Zdrava konkurenca. Ne želim biti negativen in še zdaleč ne mislim, da t. i. ekosistema ni. Je, ampak krhek. In končni odjemalec/poslušalec/obiskovalec koncertov ima tu ključno vlogo. Glede na to, da je vsa glasba na svetu na voljo prek spleta za mesečno naročnino, ki je v resnici zelo nizka, ob pogledu na ceno albuma, vstopnice in še česa, hitro postane neaktiven. Ko bo svet spet aktiven, se bo pokazalo, ali je domači ekosistem v resnici pripravljen na novo realnost. Tudi pri prilagajanju cen, ne samo na relaciji izvajalec/obiskovalec, ampak predvsem na relacijah znotraj organizacije koncertov. Ker če je zdaj obseg nič, bo do 100-odstotnega delovanja preteklo še zelo veliko časa. Predvsem pa se bo igralo za manj ljudi, a teh bo v resnici še manj, če bo končna cena vstopnice posledica tega, da so vsi od benda do ponudnika prostora in pijač nabili cene v nebo."

Slovenija je specifična, saj se ob grobi oceni zdi, da imamo na eni strani izrazite koncertne izvajalce in po drugi strani radijske izvajalce ‒ glasbenike, katerih skladbe se večinoma predvajajo zgolj na radijskih postajah in ne dosegajo takšnega uspeha "na terenu". Oz. obratno. "Specifična je predvsem zato, ker gre za izjemno majhen trg, kjer zakonitosti ekonomije preprosto rečeno ‒ ne delujejo. Jezikovna omejenost slovenskega govornega področja, nepravočasna in neustrezna zakonodajna ureditev področja in način, 'kupujmo slovensko, kupujmo domače, podpirajmo slovenskega izvajalca', ne delujejo tako kot pri krompirju, žal," je ocenil Dermol.

Sorodna novica Koga žicati za brezplačno vstopnico v času spletnih koncertov?

Posamezniki proti celemu svetu
Majhen trg in popolnoma nov koncept glasbene industrije, ki ga je prinesel splet, je presenetil Slovenijo. "Prepozna reakcija na nove spletne rešitve, zamujena priložnost za postavitev enotnega slovenskega spletnega portala za prodajo glasbe, prilagoditev zakonodaje - večina predpisov je še iz pred-internetne dobe. Z YouTubom, Instagramom, Facebookom, Soundcloudom, raznimi 'streaming' ponudniki je kar naenkrat vsak postal svoj založnik, producent, predstavnik za stike z javnostjo. Vsak deluje sam zase, ni enotnega nastopa na trgu, vsak se poskuša znajti po svoje," je opozoril glasbeni urednik na Infonetu Tomaž Čop.

Odkar je kapitalska logika v kulturo, umetnosti in glasbo vpeljala tržne mehanizme, je to postal za marsikoga boj za preživetje, s poplavo množičnih komercialnih vsebin pa za nekatere tudi profitabilen posel, je prepričana glasbena producentka in promotorka Nina Hudej. "Zato je razumevanje pomena kulture in podpora sektorju s strani države izjemnega pomena. In oblastniki, ki imajo kulturnike za zažiralce ali pa zagovarjajo izključno kulturo, ki jim ustreza, rušijo kulturno in umetniško raznolikost ter zavirajo njen razvoj in ustvarjalnost," je poudarila Hudejeva.

Kajzer opozarja, da je državna podpora za glasbeno delovanje majhna. Glasbena izvozna pisarna Music Slovenia v nastajanju še vedno nima svojega proračuna, "Ministrstvo za kulturo za izid albuma nameni tam okoli 1000 evrov, kar pokrije kvečjemu nizko naklado CD-jev, niti približno pa preostalih stroškov, ki nastanejo ob ustvarjanju albuma. Obenem pogoji dolgoročnejših razpisov, ki niso v stiku z realnostjo, založnike silijo v določeno število fizičnih izidov. Ti tako več časa porabijo za fizične produkte, ki se pri nas slabo prodajajo, namesto za promocijo," je še zaključil Kajzer.

Neurejene razmere na trgu silijo glasbenike, da so prepuščeni samemu sebi. A z deljenjem glasbe prek spletnih platform in ponudnikov spletnih glasbenih knjižnic ne tekmujejo več zgolj z izvajalci na domačem trgu, ampak z vsem svetom. Hkrati se v verigi domači ponudnik (glasbenik)-domači potrošnik (poslušalec) pojavi še en posrednik ‒ tuja multikorporacija, ki je ponudnica spletne glasbene vsebine. Dodatni odjemalec (četudi vir) prihodka glasbeniku.