Afganistan se kot žrtev apetitov številnih svetovnih sil in njihovih zaveznikov in notranjih konfliktov spopada s hudimi posledicami vojn, med katerimi je tudi onesnaženje z minami. Vsak mesec povzročijo okoli 180 žrtev, od katerih jih okoli 30 odstotkov umre. Med žrtvami je največ civilistov, med njimi večino predstavljajo otroci. Čeprav v državi še vedno poteka čiščenje min iz časov sovjetske zasedbe Afganistana med letoma 1979 in 1989, pa je žrtev te t. i. zapuščinskega onesnaženja zelo majhno v primerjavi s številom žrtev zaradi min in drugih eksplozivnih naprav po ameriškem napadu na Afganistan leta 2001.

Zaradi še trajajočih spopadov se določena območja spet kontaminirajo, kar bo podaljšalo čas, ki bo potreben za razminiranje, ta pa bo, kot opozarja sogovornik, odvisen tudi od mednarodnih donacij. Te so se po letu 2001 sicer močno povečale, a se v zadnjih letih zmanjšujejo. Dodatno težavo predstavlja revščina, zaradi katere so številni ljudje prisiljeni v dejavnosti, pri katerih tvegajo, da jih mine in druge eksplozivne naprave ubijejo ali pohabijo.

Afganistan ostaja med najbolj kontaminiranimi državami z minami in drugimi eksplozivnimi napravami na svetu, na samem vrhu pa je po številu njihovih civilnih žrtev, ki se, kot poudarja sogovornik, žal še povečuje.

V Afganistanu vojne potekajo zadnjih 40 let, pri čemer ima vsaka svojo smrtonosno zapuščino, tudi v obliki min. Kje je torej Afganistan danes, ko govorimo o tem vprašanju?
Stopnjo onesnaženja z minami smo klasificirali v dve kategoriji. Ena je t. i. zapuščinsko onesnaženje, ki se nanaša na območja, kontaminirana pred letom 2001, druga pa je onesnaženje po tem letu. Ko govorimo o zapuščinskem onesnaženju, na katero se nanaša konvencija iz Ottawe o protipehotnih minah (Konvencija o prepovedi uporabe, kopičenja zalog, proizvodnje in prenosa protipehotnih min in o njihovem uničenju iz leta 1997, op. a.), lahko rečem, da smo opravili 79 odstotkov dela. Do leta 2023 moramo tako očistiti še 577 kvadratnih kilometrov v 1.600 različnih skupnostih. Glede onesnaženja po letu 2001 in v še trajajočih spopadih pa ne govorimo o protipehotnih minah, temveč o t. i. eksplozivnih ostankih vojne in improviziranih eksplozivnih napravah, ki se aktivirajo s pritiskom, ki pa jih vseeno uvrščamo med protipehotne mine. Glede na našo raziskavo na območjih spopadov po letu 2001 je v sedmih afganistanskih provincah z različnimi vrstami eksplozivnih ostankov vojn in improviziranih eksplozivnih naprav kontaminiranih 450 kvadratnih kilometrov. Če k temu dodamo še območja, kontaminirana pred letom 2001, je kontaminiranih več kot 1.000 kvadratnih kilometrov.

Obstajajo kakšne razlike v nevarnosti, ki jo predstavljajo mine in druge eksplozivne naprave iz obdobja pred letom 2001 in po njem?
Vse tovrstne naprave so nevarne, neodvisno od časa namestitve, a njihov učinek je različen. Število civilnih žrtev zaradi teh naprav je različno. Tako imamo manj žrtev zaradi protipehotnih in protioklepnih min iz obdobja pred letom 2001. Več civilnih žrtev namreč povzročijo improvizirane eksplozivne naprave in eksplozivni ostanki vojn, ki so večinoma posledica spopadov po letu 2001. V zadnjih šestih mesecih je bilo v povprečju vsak mesec okoli 180 civilnih žrtev. Od tega jih 55 odstotkov povzročijo naprave, ki se aktivirajo s pritiskom, 45 odstotkov pa eksplozivni ostanki vojn. Od tega jih le pet odstotkov povzročijo zapuščinske protipehotne in protioklepne mine. Kot pa sem že dejal, improvizirane eksplozivne naprave, ki se aktivirajo s pritiskom, po definiciji spadajo v kategorijo protipehotnih min in jih je treba povezati s konvencijo iz Ottawe. Odstraniti jih moramo čim prej, naš cilj pa je, da to storimo do leta 2023.

Žrtve min so večinoma civilisti, med njimi so tudi številni otroci. Kako se spoprijemate s tem? Ali so otroci dovolj poučeni o nevarnostih min?
Otroci predstavljajo večino žrtev med civilisti. Na tem področju izvajamo več dejavnosti, ki se dopolnjujejo. Na eni strani izvajamo čiščenje min, s čimer odstranjujemo nevarnost, na drugi pa ozaveščamo in poučujemo o tveganjih. Od začetka izvajanja programa na področju min v Afganistanu leta 1989 je bilo ozaveščanja o minah deležnih več kot 20 milijonov ljudi. A v čem je težava oziroma izziv? Afganistan se spopada z revščino. Ljudje, še posebej otroci, se zaradi ekonomskih težav zavestno spuščajo v tvegane dejavnosti. Tako recimo z namenom prodaje zbirajo odpadno železo, med katerim so tudi eksplozivne naprave, ki jih lahko ubijejo ali poškodujejo. Zato med drugim sodelujemo z ministrstvom za izobraževanje, ki je v učni program oziroma v učbenike vključilo tudi ozaveščanje o nevarnosti min. Ob tem pa ozaveščamo tudi prek lokalnih radijskih in televizijskih postaj. Kljub vsemu temu pa ima zaradi razlogov, ki sem jih prej omenil, Afganistan med prizadetimi državami najvišje število civilnih žrtev min, ki se žal še povečuje. Boji se namreč nadaljujejo, območja so vse bolj kontaminirana, protivladne sile pa improvizirane eksplozivne naprave uporabljajo nediskriminatorno.

Mine tako ne predstavljajo le fizične nevarnosti za ljudi, ampak povzročajo tudi gospodarsko škodo, saj ljudje zaradi njih ne morejo obdelovati svoje zemlje. Kako velika je ta težava in kako mine vplivajo na vsakodnevno življenje prebivalcev Afganistana?
Mine in druge eksplozivne naprave poleg tega, da predstavljajo tveganje za ljudi, tudi ovirajo gospodarski razvoj. Afganistan je odvisen predvsem od kmetijstva. Če so na obdelovalni zemlji mine, ta ni uporabna, to pa pomeni velik udarec za skupnosti. Pol leta po tem, ko se neko območje očisti min, ga naši ljudje obiščejo, da ugotovijo, kako pozitivno je bilo protiminsko delovanje za življenje tam živečih ljudi. Na podlagi te in drugih dejavnosti določamo svoje prioritete in načrtovanje. Zbiramo podatke o stopnji koristnosti, o tem, ali se zemlja uporablja za dejavnosti, ki jim je namenjena, pogovarjamo se s prebivalci, o nadaljnjih dejavnostih pa se odločamo na osnovi rezultatov.

Težava min je tudi v tem, da ni potrebno, da eksplodirajo, da škodujejo ljudem. Že s samim obstojem v ljudeh vzbujajo strah. Kako ta strah vpliva na ljudi, ki živijo na območjih z minami?
Tako je, na prebivalce poleg spopadov in negotovosti psihično vplivajo tudi mine in druge eksplozivne naprave. Če družina živi 1.000 metrov od minskega polja, je ves čas zaskrbljena. Ko gredo otroci ven, da bi se igrali ali počeli kar koli drugega, se starši do njihove vrnitve počutijo zelo nelagodno.

Omenili ste odgovornost protivladnih sil za veliko improviziranih eksplozivnih naprav. So te sile edine odgovorne za uporabo eksplozivnih naprav?
Improvizirane eksplozivne naprave uporabljajo protivladne sile. Gre za doma narejene naprave. A kjer koli potekajo spopadi, ostane del neeksplodiranih eksplozivnih naprav, tako da sta lahko odgovorni obe strani. Ko je Sovjetska zveza zasedla Afganistan leta 1979, je začela postavljati protipehotne in protioklepne mine, zaradi bojev z uporniki pa so bila številna območja kontaminirana z različnimi tipi eksplozivnih ostankov vojn in kasetnim strelivom. To je še vedno prisotno iz časov sovjetske zasedbe, pa tudi obdobja po letu 2001. V bombardiranju se je namreč uporabljalo tudi kasetno strelivo, ki pa je zelo občutljivo in nevarno za lokalne prebivalce. Ameriško zunanje ministrstvo bo financiralo dvoletni projekt odstranjevanja kasetnega streliva, v okviru katerega bomo povsem očistili sedem kvadratnih kilometrov v štirih provincah. Tako bomo lahko Afganistan razglasili za državo povsem brez ostankov kasetnega streliva, s čimer bo država izpolnila svojo dolžnost v skladu s 4. členom konvencije o kasetnem strelivu.

Je bilo to strelivo uporabljeno pred letom 2001 ali po njem?
Obakrat.

Kdo ga je uporabljal po letu 2001?
Uporabljale so ga mednarodne koalicijske sile, po potrjenih podatkih sicer do leta 2008. Po tem letu pa ni podatkov o uporabi kasetnega streliva, kar pomeni, da ga koalicijske sile ne uporabljajo več.

Leto 2001 ste izpostavili kot prelomnico, ko govorimo o uporabi min. Bi bil Afganistan do danes prost min, če tistega leta ne bi bilo napada in zasedbe države?
To je odvisno od več dejavnikov. Eden je financiranje. Program čiščenja min v Afganistanu je večinoma odvisen od mednarodnih donacij. Po letu 2001 so te donacije močno narasle. Ta denar bi nam lahko pomagal očistiti večino območij z zapuščinskim onesnaženjem. Po eni strani tako lahko rečemo, da nam je bilo leto 2001 z vidika donacij v pomoč, po drugi pa so bila nekatera območja dodatno kontaminirana. Tudi to je dejstvo, ki ga ne moremo zanemariti.

S kakšnimi težavami se spopadate v procesu čiščenja min? Ena so gotovo slabe varnostne razmere. Kaj pa naravni pojavi, kot so zemeljski plazovi in deževje, ki raznašajo mine in jih premikajo z enega območja na drugega?
Premiki min zaradi vode po deževju ali sneženju ne vplivajo v veliki meri na operacije čiščenja. Takšnih primerov je bilo malo. Velik izziv pa je varnost, ki je ključna za naše delo. Kjer koli potekajo spopadi, to seveda močno vpliva na razminiranje. Tudi sneg omejuje delo, saj na zasneženih območjih ne moremo uporabljati detektorjev kovin in psov. Zato delo prilagodimo tako, da delujemo poleti na nekaterih območjih, pozimi pa na tistih, kjer ne sneži in ni veliko padavin. To smo v veliki meri obvladali, glavni težavi pa sta negotove razmere in pomanjkanje sredstev.

Je glede na pomanjkanje sredstev in nadaljevanje spopadov, za katere se zdi, da v bližnji prihodnosti ne bodo prenehali, cilj, da bo Afganistan do leta 2023 očiščen min, uresničljiv?
To je odvisno od količine sredstev, ki jih bomo prejeli. Kot sem dejal, smo večinoma odvisni od mednarodnih donacij, od leta 2012 pa se te zmanjšujejo. Imamo 10-letni operativni načrt za čiščenje zapuščinskega onesnaženja. Za vsako leto delovanja do leta 2023 potrebujemo 70 milijonov dolarjev, zdaj pa prejemamo le pol toliko. Rad bi omenil še, da poteka tudi dekontaminacija, in sicer z eksplozivnimi napravami, ki se aktivirajo na pritisk. Ena težava so torej sredstva, drug pa ponovno onesnaženje.

Fotograf Arne Hodalič, ki je nekajkrat obiskal Afganistan, nazadnje septembra letos, je omenil hinavščino zahodnih držav v odnosu do Afganistana. Se z njim strinjate, in če se, kje opažate to hinavščino?
Predstavljam Program za protiminsko delovanje in moje delo je predvsem tehnično. A mednarodna skupnost daje številne donacije za področja razvoja, obnove, šolanja otrok. Tega ne moremo zanemariti. Po letu 2001 so se razmere močno izboljšale na številnih področjih. Življenjski standard ljudi, predvsem v mestih, se je dvignil. Pred letom 2001 smo za čiščenje min od mednarodne skupnosti prejemali največ 20 milijonov dolarjev na leto. Ta znesek pa se je nato močno povečal. Leta 2011 smo tako prejeli 110 milijonov dolarjev. Če odmislimo onesnaženje zaradi trajajočih spopadov, so se prispevki povečali, čeprav smo že pred letom 2014 videli signale o njihovem zmanjševanju. Zdaj položaj glede financiranja ni dober. Za letos smo zaradi manjšega financiranja v prejšnjih letih potrebovali 110 milijonov dolarjev, zagotovili pa smo jih le 38.