Maroko je v normalizacijo odnosov z Izraelom privolil v zameno za ameriško priznanje njegove suverenosti na ozemlju Zahodne Sahare. Projekcija maroške in izraelske zastave na obzidju v Vzhodnem Jeruzalemu, ki je pod izraelsko okupacijo od leta 1967. Foto: EPA
Maroko je v normalizacijo odnosov z Izraelom privolil v zameno za ameriško priznanje njegove suverenosti na ozemlju Zahodne Sahare. Projekcija maroške in izraelske zastave na obzidju v Vzhodnem Jeruzalemu, ki je pod izraelsko okupacijo od leta 1967. Foto: EPA

Maroko je postal po Združenih arabskih emiratih, Bahrajnu in Sudanu četrta arabska država, ki je letos z Izraelom sklenila dogovor o normalizaciji odnosov. V okviru dogovora je predsednik ZDA Donald Trump priznal suverenost Maroka nad Zahodno Saharo, ki je v večjem delu pod maroško okupacijo od leta 1975. Je bilo njegovo priznanje maroške zahteve po ozemlju Zahodne Sahare v interesu ZDA ali Izraela? Sogovornik, profesor ustavnega prava na Univerzi v Santiagu de Composteli in poznavalec vprašanja Zahodne Sahare, meni, da poteza bolj koristi Izraelu, ki bi lahko maroško priključitev Zahodne Sahare, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom, uporabil kot precedens za lastno priključitev palestinskih ozemelj, ki so pod izraelsko okupacijo od leta 1967.

Kot opozarja, Maroko nima suverenosti nad Zahodno Saharo, ameriška odločitev pa je nevarna, saj da nosi v sebi seme več konfliktov. Maroko si namreč lasti ozemlja ne zgolj Sahravijcev, temveč tudi Mavretanije, Španije in Alžirije, pravi Ruiz Miguel. Profesor izpostavlja vlogo in vpliv EU-ja glede tega vprašanja, še posebej Francije, zaveznice Maroka, in Španije, ki je, kot poudarja, še vedno kolonialni gospodar v Zahodni Sahari, zato bi morala izpolnjevati svoje pripadajoče odgovornosti.

Novembra so se znova vneli spopadi med sahravijskim osvobodilnim gibanjem Polisario, ki nadzira manjši, vzhodni del Zahodne Sahare, in maroškimi silami. Ruiz Miguel pravi, da bo prihodnost Zahodne Sahare kot zadnje afriške kolonije odvisna tako od te vojne kot ravnanja mednarodne skupnosti oziroma posameznih držav. Mednarodnopravno je položaj jasen, pravi sogovornik, potrebna je politična volja mednarodno pravo uveljaviti.


Carlos Ruiz Miguel je profesor ustavnega prava na španski univerzi v Santiagu de Composteli in direktor tamkajšnjega Centra za študije o Zahodni Sahari. Je avtor več knjig o Zahodni Sahari in Maroku. Foto: Osebni arhiv
Carlos Ruiz Miguel je profesor ustavnega prava na španski univerzi v Santiagu de Composteli in direktor tamkajšnjega Centra za študije o Zahodni Sahari. Je avtor več knjig o Zahodni Sahari in Maroku. Foto: Osebni arhiv

Kakšna je veljavnost ameriškega priznanja maroške suverenosti nad Zahodno Saharo z vidika mednarodnega prava in kakšni bodo politični učinki te odločitve?
Menim, da je to priznanje popolnoma v nasprotju z mednarodnim pravom. To pomeni, da nima mednarodnopravnega učinka, ima pa učinek na domačo zakonodajo v ZDA in bilateralne odnose med ZDA in Marokom. Le če bi vsa mednarodna skupnost sledila Trumpovi pobudi, bi se lahko mednarodno pravo spremenilo. A to se ni zgodilo. Države, kot so Nemčija, celo Francija, Združeno kraljestvo, Italija ali Španija, so sporočile, da še naprej podpirajo resolucije Združenih narodov, ki potrjujejo pravico ljudstva Zahodne Sahare do samoodločbe. To pravico priznava tudi Deklaracija ZN-a o dekolonizaciji (sprejeta leta 1960, op. a.). Priznanje maroške priključitve Zahodne Sahare brez referenduma, brez privolitve ljudstva Zahodne Sahare je torej povsem nasprotno mednarodnemu pravu.

Na tem referendumu bi imeli pravico glasovati le Sahravijci?
Seveda. Gre za pravico ljudi, ki izvirajo iz Zahodne Sahare, ne naseljencev ali prebivalcev drugih držav. Spomnil bi, da so načelo samoodločbe v mednarodnem pravu po koncu prve svetovne vojne spodbujale prav ZDA oziroma njihov predsednik Woodrow Wilson. Paradoksalno je, da je najnasilnejši napad na to načelo zdaj izvedel drug predsednik ZDA.

Pravni status ozemlja Zahodne Sahare je torej jasen ali pa je mogoče vendarle trditi, da gre zgolj za sporno ozemlje?
S pravnega vidika je status ozemlja povsem jasen. ZN pravi, da gre za neavtonomno ozemlje (ang. non-self governing territory, op. a.). Gre za kolonizirano območje, kot tako pa bi moralo po zavezujočem mednarodnem pravu samo odločati o svoji usodi, ali želi biti neodvisno ali pa se priključiti drugi državi. O tem mora odločati ljudstvo na tem območju, ne pa druga država namesto njih. V skladu s pravom obstajata dva načina, da se to doseže. Bodisi se jim takoj prizna neodvisnost in se nato ta država odloči, ali se želi priključiti drugi državi, kar bi bilo povsem zakonito, bodisi se izvede referendum, na katerem ljudje glasujejo, ali želijo končati kolonialno vladavino in biti neodvisni ali pa se integrirati v drugo državo. Postopki so jasni, status tudi. Težava torej ni v nejasnosti položaja, ampak da kljub jasnosti mednarodnega prava ni politične volje, da se uveljavi. Nekatere države namreč blokirajo spoštovanje mednarodnega prava.

S pravnega vidika je status ozemlja povsem jasen. ZN pravi, da gre za neavtonomno ozemlje. Gre za kolonizirano območje, kot tako pa bi moralo po zavezujočem mednarodnem pravu samo odločati o svoji usodi, ali želi biti neodvisno ali pa se priključiti drugi državi.

Carlos Ruiz Miguel

A Maroko je leta 1991 že privolil v izvedbo omenjenega referenduma.
Tako je, a nekaj let pozneje mu je začel nasprotovati. Uradno je sprejemal idejo referenduma do leta 2000. Leta 2004 pa je izrecno zavrnil možnost neodvisnosti Zahodne Sahare na referendumu. Takrat je torej še zagovarjal referendum, a brez možnosti neodvisnosti, kar z vidika prava seveda ni bilo mogoče. Tako je zanimivo, da je Maroko sam zagovarjal izvedbo nekakšnega referenduma, a da je šel Trump korak dlje od samega Maroka, preskočil referendum in mu ozemlje Zahodne Sahare podelil.

Ne glede na mednarodnopravno jasnost vprašanja je treba upoštevati politično moč ZDA. Je Trumpova odločitev reverzibilna? Zdi se, da Polisario polaga upe v to, da bo Joe Biden obrnil smer.
Pravno gledano seveda je reverzibilna. Naslednji predsednik bi se lahko odločil drugače, tudi kongres bi lahko razveljavil Trumpovo potezo. Pravno torej je mogoče, politično pa je precej težje.

Težava je tudi v tem, da gre za del dogovora med Izraelom in Marokom. Če bi torej Biden preklical priznanje njegove suverenosti nad Zahodno Saharo, Maroko morda ne bi več bil zainteresiran za normalizacijo odnosov z Izraelom.
Res je in prav v tej točki vidimo pomanjkljivost argumenta za ta dogovor. Če bi Maroko res hotel priznati Izrael, tega priznanja ne bi pogojeval. Priznanje, ki se pogojuje, ni povsem iskreno. Formalno gledano sta odnos z Izraelom in status Zahodne Sahare ločeni vprašanji. Mislim, da je v ozadju naslednji razlog. Za Izrael predstavlja vprašanje Zahodne Sahare precedens, na katerega bi se lahko skliceval pri priključitvi palestinskih ozemelj. Če se lahko priključi celotno državo kot v primeru Zahodne Sahare, zakaj se ne bi moglo priključiti delov Palestine? Izrael skuša pridobiti podporo drugih držav za svojo priključitev palestinskih ozemelj, pri tem pa je naletel na precejšnje ovire, tudi zaradi Evropskega sodišča (ECJ), ki je potrdilo tudi, da Maroko nima suverenosti nad Zahodno Saharo.

Tako kot je ugotovilo Meddržavno sodišče (ICJ).
ICJ je sprejel dve zelo pomembni svetovalni mnenji, enega o Zahodni Sahari leta 1975, drugega o Palestini leta 2004. Obe sta zelo jasni glede statusa teh ozemelj.

INTERAKTIVNO: 40 let trpljenja in hrepenenja po samostojni Zahodni Sahari

Ameriško veleposlaništvo v Rabatu je po dogovoru med Marokom in Izraelom predstavilo nov zemljevid, na katerem pod Maroko spada celotno ozemlje Zahodne Sahare. Glede na to, da Polisario nadzira vzhodni del ozemlja Zahodne Sahare, je v očeh ZDA očitno zdaj sahravijsko gibanje tisto, ki okupira Zahodno Saharo, ne pa Maroko.
Da, a ne samo Polisario. Obstaja majhno, a strateško zelo pomembno območje Zahodne Sahare, ki je pod nadzorom Mavretanije. Gre za zapuščeno mestece La Güera na polotoku na jugu Zahodne Sahare, ki je oddaljeno le okoli pet kilometrov od drugega največjega mesta Mavretanije. Ta kraj je strateškega pomena za to državo in je s privolitvijo zahodnosaharskega vodstva pod nadzorom mavretanske vojske, čeprav leži v mejah Zahodne Sahare. V skladu s Trumpovim priznanjem je torej tudi Mavretanija okupacijska sila in Maroko bi lahko, sledeč Trumpovi odločitvi, napadel mavretanske sile, da bi prevzel nadzor nad tem območjem. To kaže, kako neodgovorna je Trumpova deklaracija in da nosi v sebi seme ne samo enega konflikta, ampak več njih. Ne gre torej samo za dvostranski konflikt med Zahodno Saharo oziroma Polisariom in Marokom, temveč bi lahko konflikt obsegal tudi Mavretanijo in morda Alžirijo, celo Španijo. Trump je tako sprejel zelo nevarno odločitev.

Je Trump pri svoji odločitvi mislil le na korist Izraela ali pa je njegova poteza v skladu z ameriškimi geostrateškimi interesi v regiji?
Gibanje Polisario je ZDA, če bi po referendumu prevzelo nadzor nad celotno državo, ponudilo gospodarsko in vojaško sodelovanje. Tako da obstoj neodvisne Zahodne Sahare za ZDA ne predstavlja grožnje. Neodvisna Zahodna Sahara bi bila Združenim državam prijateljska država, ne sovražna, tako da je treba razloge iskati drugje. Po mojem mnenju je najverjetnejši razlog želja po precedensu, ki bi ga uporabili v primeru Palestine, to pa je bolj v interesu Izraela kot ZDA. Ob tem sta državi, ki bi omogočali nadzor območja Sahare, tudi zaradi boja proti teroristom, Mavretanija in Alžirija, ki ju Trumpova odločitev ogroža. Težko je razumeti, kako ta poteza služi interesom ZDA. Morda so ZDA zainteresirane za gospodarske dejavnosti v Zahodni Sahari, a te možnosti zdaj ne vidimo. Območje je bogato s fosfati, ki pa jih v celoti nadzirajo in pridobivajo maroška državna podjetja. Vode Zahodne Sahare so bogate z ribami, a za ameriške ribiške ladje je to območje predaleč. Ne vemo še, ali obstajajo zaloge nafte in plina. Z vidika naravnih bogastev območje ni posebej zanimivo za ZDA, zato je težko videti razloge za Trumpovo odločitev.

"Boj zahodnosaharskih žensk je del boja žensk po svetu"

Omenili ste možnost konflikta med Marokom in Alžirijo. Lahko pojasnite, zakaj ameriško priznanje maroške suverenosti nad Zahodno Saharo ogroža Alžirijo?
Da bi razumeli zahodnosaharski konflikt, moramo razumeti imperialistično, ekspanzionistično ideologijo t. i. Velikega Maroka. V skladu z njo "prave" meje Maroka vključujejo celotno Zahodno Saharo, celotno Mavretanijo in ves zahodni del Alžirije. Ko je Mavretanija razglasila neodvisnost, je Maroko ni priznal, saj je njeno ozemlje imel za svojega. Leta pozneje jo je sicer priznal, a ozemlje Mavretanije je Maroko zahteval s popolnoma enakimi argumenti, kot jih uporablja za zahtevo po ozemlju Zahodne Sahare. Zdaj bi lahko znova z istimi argumenti zahteval ozemlji Mavretanije in zahodnega dela Alžirije, še posebej bogatega Tindufa, na območju katerega so tudi sahravijska begunska taborišča. Če ZDA torej priznajo priključitev ozemlja brez pravne osnove, samo zato, ker Maroko tako trdi, bi to lahko vplivalo tudi na druga ozemlja, špansko na severu Afrike (enklavi Ceuta in Melilla, op. a.), alžirsko na zahodu države in mavretansko. Ta odločitev tako vpliva na vse sosede, saj si Maroko prisvaja ozemlja vseh njih.

Maroko je sprejel podobno politiko kot Izrael in naselil več sto tisoč svojih državljanov v Zahodno Saharo, s čimer je močno spremenil demografski položaj na zasedenih ozemljih, kjer naj bi bilo že več kot 70 odstotkov prebivalcev maroških naseljencev. Kako dokončno je to?
Težko je reči. To je odvisno tudi od statusa, ki bi ga naseljenci imeli v morebitni neodvisni državi. Zahodna Sahara sicer ne bi bila prva država, kjer bi bili državljani v manjšini. Takšen primer so Združeni arabski emirati. To samo po sebi ne bi bila težava. Vprašanje je, kakšen status bi Zahodna Sahara priznala delavcem iz druge države. Veliko teh je tam zaradi maroške administracije. Če te ne bi bilo več, teh javnih uslužbencev ne bi bilo tam. Veliko Maročanov je na tem ozemlju zaradi maroške vojske. Če vojske več ne bi bilo, bi se vrnili v Maroko. Drugi pa se ukvarjajo z gospodarstvom. Številni delajo v kmetijskem sektorju, a kmetijska podjetja so v lasti maroškega kralja. Če se bodo naravna bogastva vrnila sahravijskemu ljudstvu, bodo morali delavci pridobiti dovoljenje novih oblasti, da bi še naprej delali v rudarjenju, pridobivanju fosfatov, ribištvu. Obstaja torej več tipov naseljencev. Tisti, povezani z vojsko ali administracijo, nimajo interesa trajno ostati v Zahodni Sahari, drugi pa bi lahko želeli ostati.

Da bi razumeli zahodnosaharski konflikt, moramo razumeti imperialistično, ekspanzionistično ideologijo t. i. Velikega Maroka.

Carlos Ruiz Miguel

Gre tudi v primeru maroških naseljencev kot v primeru izraelskih na palestinskih ozemljih za kršitev 4. ženevske konvencije?
Seveda. Ena največjih težav je recimo nezaposlenost med Sahravijci, ki je večja kot med maroškimi naseljenci. Veliko zaposlitev dobijo naseljenci namesto avtohtoni prebivalci, kar ni sprejemljivo. Možnost zaposlitve bi morali imeti najprej državljani Zahodne Sahare.

Ste kot vodja Centra za študije o Zahodni Sahari obiskali zasedena ozemlja?
Ne. Obiskal sem osvobojena ozemlja, ne pa tudi zasedenih. Maročani so me sicer dvakrat povabili, a se ne bi počutil varno. Poznam ljudi, ki so obiskali zasedena ozemlja, in so bili popolnoma nadzirani. Nekateri so sicer lahko odšli na zasedena ozemlja, druge pa so izgnali iz Maroka in jih niso spustili niti z letala. Med njimi so bili evropski poslanci, pa tudi običajni ljudje.

Novembra so se znova vneli oboroženi spopadi med sahravijskim osvobodilnim gibanjem Polisario (na sliki) in Marokom. Vojna med njima je potekala med letoma 1975 in 1991. Foto: EPA
Novembra so se znova vneli oboroženi spopadi med sahravijskim osvobodilnim gibanjem Polisario (na sliki) in Marokom. Vojna med njima je potekala med letoma 1975 in 1991. Foto: EPA

Govorila sva o vlogi ZDA v konfliktu. Lahko obrazložite politike in odgovornosti Evropske unije do Zahodne Sahare?
Vloga EU-ja je zelo pomembna. Unija kot celota je glavni gospodarski partner Maroka. Gospodarstvo Maroka je močno odvisno od EU-ja, kar daje Uniji poseben vpliv. Ob tem tudi večina Maročanov, ki so se izselili, živi v evropskih državah. Do zdaj je odnos EU-ja do Maroka in Zahodne Sahare večinoma določala Francija zaradi implicitnega dogovora med članicami EU-ja. A nov razvoj dogodkov morda ne bo vplival le na interese Francije ali Španije, ampak tudi na interese drugih držav. EU je sprejel sankcije zoper Rusijo zaradi priključitve Krimskega polotoka, čeprav formalno ni šlo za priključitev, saj se je Krim najprej razglasil za samostojno državo, teden dni pozneje pa je zaprosil za priključitev k Ruski federaciji. A Rusija bi se lahko vprašala, zakaj so sprejeli sankcije proti njej zaradi Krima, ne pa tudi proti Maroku zaradi priključitve Zahodne Sahare celo brez formalnosti kot v primeru Krima. Sankcije proti Rusiji pa vplivajo na evropske države, recimo na Nemčijo zaradi plinovoda. Zakaj bi torej Nemčija sprejela posledice zavračanja ruske politike in obenem sprejela enako politiko Maroka? Morda Francija ne bo več določala politike EU-ja glede tega vprašanja. Obstaja še en pomemben vidik, ki zmanjšuje francoski vpliv. Razsodbe Evropskega sodišča (ECJ) glede Zahodne Sahare so namreč zelo jasne. ECJ je ugotovil, da Maroko nima suverenosti nad tem ozemljem in da niso mogoči sporazumi z Marokom, ki vključujejo Zahodno Saharo.

Razsodbe Evropskega sodišča (ECJ) glede Zahodne Sahare so zelo jasne. ECJ je ugotovil, da Maroko nima suverenosti nad tem ozemljem in da niso mogoči sporazumi z Marokom, ki vključujejo Zahodno Saharo.

Carlos Ruiz Miguel

Maroko je bil nekoč protektorat Francije, torej imata državi zgodovinsko vez, a kakšni so razlogi za sedanjo francosko podporo Maroku, so predvsem gospodarski?
Odnos med Francijo in Marokom je zelo kompleksen in ga je mogoče razlagati bilateralno, delno pa tudi v povezavi z Alžirijo. Maroko, kakršen je danes, je pravzaprav ustvarila Francija. Njegov upravni sistem je proizvod Francije. Upravna struktura v Maroku, ki jo je francoski guverner vzpostavil v dvajsetih letih 20. stoletja, obstaja še danes. V tem smislu je Maroko proizvod Francije. Medtem ko si Francija Maroka ni priključila, si Alžirijo je. In Alžirija si je priborila neodvisnost v zelo krvavi vojni, ki jo je Francija izgubila. Neodvisnost Alžirije je v obeh državah, tako v Alžiriji kot v Franciji, povzročila travmatične občutke. V nekem psihopolitičnem smislu je upoštevati Maroko tako oblika kaznovanja Alžirije, ker ni bila “dobra hči Francije”. Še ena razlaga se skriva v tem, da so maroški kralji podkupovali številne francoske politike. Več avtorjev je pisalo, da je kralj Hasan II. na nezakonit način financiral izvolitev Jacquesa Chiraca za predsednika Francije. Ne gre samo za Chiraca, veliko politikov je bilo podkupljenih, da bi podpirali Maroko.

Druga evropska država, ki je s tem vprašanjem tesno povezana, morda najbolj od vseh, je Španija, ki je bila kolonialni gospodar na ozemlju Zahodne Sahare. Ima še vedno ta status?
S pravnega vidika smo še vedno kolonialni gospodar in kot tak imamo še vedno odgovornosti. Seveda Španija ne nadzira tega ozemlja, ima pa nadzor nad zračnim prostorom. Nadzor zahodnosaharskega zračnega prostora se tako izvaja s Kanarskih otokov. Španiji to odgovornost podeljuje Mednarodna organizacija za civilno letalstvo. Španija ta nadzor sicer prepušča Maroku, a pravno gledano imajo to odgovornost španske oblasti. Španska sodišča nikoli niso priznala maroške priključitve Zahodne Sahare. A vse, kar je Španija v teh letih naredila v skladu s svojimi odgovornostmi, je, da je sprožila kazenske preiskave zoper maroške predstavnike zaradi resnih kršitev človekovih pravic. Te preiskave pa se niso mogle nadaljevati zaradi pomanjkanja sodelovanja maroških oblasti. Kar je razumljivo, saj je veliko obtoženih maroških uradnikov. Sodišča so Maroko prosila za pomoč v postopkih, a se na pozive ni odzval.

Zahodna Sahara

Sahravijci se sprašujejo, zakaj EU kot blok preprosto ne prizna njihove neodvisnosti in nato z njimi sklene trgovinske sporazume namesto z Marokom. Bi lahko bilo tako preprosto? Ali pa se EU skriva za vprašanjem referenduma?
Skrivajo se za tem vprašanjem. Nobena članica Unije še ni priznala Zahodne Sahare. A v trenutku, ko bi ena članica to storila, bi to prineslo spremembe. Vse je torej odvisno od posameznih držav članic.

To bi jih sicer privedlo v neposreden konflikt z Marokom.
A večina članic EU-ja ničesar ne tvega v konfliktu z Marokom. Obenem je treba vedeti, da Maroko ohranja odnose s številnimi državami, ki priznavajo Zahodno Saharo, recimo z Nigerijo, Južno Afriko, Mehiko.

Maroko je tudi član Afriške unije, ki prav tako priznava Zahodno Saharo.
Tako je in s članstvom priznava neodvisnost in suverenost drugih članic Afriške unije, vključno z Zahodno Saharo. Želim reči, da ne obstaja pravna ovira za to, da bi kakšna članica EU-ja priznala Zahodno Saharo.

V zadnjem mesecu so izbruhnili novi oboroženi spopadi med Marokom in Polisariom. Kakšne so možnosti, da se zadnji spopadi okrepijo in morda celo spremenijo dinamiko na območju?
Sahravijci so pripravljeni na boj, to je dejstvo. Po obnovitvi spopadov se je veliko mladih prostovoljno javilo, da gredo v vojsko. Nihče ni bil prisilno vpoklican. Vprašanje je, kako je z orožjem in strelivom. Zdi se, da bo Alžirija podprla sahravijsko vojsko. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bila predvsem Libija tista, ki je vojaško podpirala Sahravijce. Na razvoj te vojne bo vplivala dostava orožja za Polisario. Maroko je resda v boljšem položaju, a tako je bilo tudi leta 1975, ko so vsi mislili, da Polisario nima možnosti, na koncu pa je bil Maroko prisiljen v dogovor z njimi.

Za Zahodno Saharo velja, da je zadnja afriška kolonija. Koliko časa bo imela Afrika še kolonijo na svojem ozemlju?
To bo odvisno najprej od razvoja te vojne in od ravnanja članic mednarodne skupnosti glede nove situacije. Mednarodna skupnost bo morala sprejeti resne odločitve glede tega vprašanja. Države so se dolgo zgolj skrivale za resolucijami ZN-a. Da, te resolucije obstajajo, a zdaj smo soočeni z novo situacijo in države bi morale prevzeti odgovornost. Potrebno je več kot le podpora tem resolucijam.