zdravstvenih smeri študijsko pot končuje z medicinsko odpravo v kenijsko vas Majiwa, kjer bodo prebivalcem nudili osnovno zdravstveno oskrbo.

Zdravnika Peter Zabret in Tajda Starman, bodoča zobozdravnica Nadia Ternifi in medicinska sestra Urška Oprčkal bodo v sklopu Sekcije za tropske študije Slovenskega zdravniškega društva tri mesece nadaljevali delo svojih predhodnikov, ki v Majiwi kontinuirano v trimesečnih izmenah delujejo od poletja 2017.

Tako kot njihovi predhodniki in nasledniki so sami zbrali potreben denar za letalske vozovnice, vizume, cepljenja in bivanje kakor tudi za nakup zdravil in zaposleno osebje – laboranta, lokalnega zdravnika in prevajalce – v kliniki v Majiwi.

Konec junija bodo začeli svojo pot proti Keniji, kjer po poročanju Al Džazire več kot polovica od 50 milijonov prebivalcev nima stalnega dostopa do pitne vode, po podatkih Svetovne banke pa jih dobra tretjina (36 odstotkov) živi v revščini.

Za MMC so člani odprave na svoji stojnici v Univerzitetnem kliničnem centru spregovorili o odpravi, Majiwi in svojih pričakovanjih. Več o odpravi si lahko preberete tudi na strani odprave na Facebooku.

Lahko na kratko predstavite vašo ekipo?
Nadia: Smo štirje člani odprave, dva zdravnika, bodoča zobozdravnica in ena medicinska sestra.
Peter: Kot prva odprava v Kenijo s seboj peljemo zobozdravnico. V Majiwi je veliko zobozdravstvenih bolnikov, prejšnje odprave so morale plačati zobozdravnika, ko so kaj odkrili. Nadia je za pot naročila ogromno materiala.
Nadia: En kup železja. Ogromno teh jeklenih instrumentov. To bo zelo težko nesti. Ampak dobro, ko bo enkrat tam, tam ostane, in ko pride zobozdravnik, lahko s tem dela.
Peter: Midva s Tajdo sva si zdravniški del porazdelila, Tajda je šla v bolnišnico v Novo mesto k članici predhodne odprave, ki je ginekologinja, tako da bo prevzela ginekologijo. Na UKC-ju sva obiskovala septično kirurgijo, grem tudi še v malo operacijsko dvorano, da pridobimo praktične vsebine.
Tajda: Veliko je prenašanja znanja z odprave na odpravo, saj gre za specifično znanje.
Peter: Urška, medicinska sestra, je bila že nekaj časa v Ugandi in ima že več izkušenj iz prve roke, glede na njen profil pa bo tudi najuporabnejša.

Kako bo videti vaša pot do Majiwe?
Nadia: Pristali bomo v Nairobiju, potem pa potujemo do Majiwe prek dveh mest, z enega avtobusa na drugega. Imamo določene kontaktne osebe, v Nairobiju imamo stik taksista še od prejšnjih odprav. On se bo za nas pogovoril z vozniki avtobusov, ker bomo imeli res veliko opreme.
Peter: In z njo ti ne pustijo na avtobus. Če prideš sam tja kot neki turist, ti ne bi pustili. V Kisumu bomo prvič prestopali, potem pa v Bondo. V Bondu je tudi manjša bolnišnica, kamor se napotijo bolniki na določene preiskave, ki jih sami ne moremo narediti.

Koliko medicinskih pripomočkov oziroma kaj vse boste vzeli s seboj?
Nadia: Imeli bomo 40 kilogramov prtljage na osebo, kar je veliko.
Peter: Nekaterih stvari se pač tam ne dobi. Večino zdravil bomo sicer naročali tam, predvsem zaradi tamkajšnje zakonodaje, kaj se lahko tovori čez mejo in česa ne, pa tudi zato, ker so tam cenejša. Večinoma bomo s sabo vzeli sanitetni material – različne specialne obloge za rane, povoje, Nadijin inšturmentarij, ki ga tam v nobenem primeru ne bi mogli dobiti. Prtljage bo veliko, naše osebno bolj malo, je tudi ne bomo potrebovali.

Ima kdo iz ekipe že izkušnje s podobnimi odpravami ali prostovoljstvom na splošno?
Nadia: Vsi smo veliko potovali.
Peter: V države v razvoju, recimo temu. Kot izkušnje pa ... v sklopu priprave na odpravo eno leto pred odhodom obiskujemo predmet Tropska medicina, ki ga pripravljajo infektologi in člani predhodnih odprav ter člani iz Sekcije za tropsko medicino Slovenskega zdravniškega društva. Potem greš v okviru tega leta tudi na intenzivne priprave, ki se jim reče "tropski vikend", na katerem ti predstavijo vse podrobnosti odprave, tam so delavnice praktičnih veščin in tam dobiš stike zdravnikov, ki so že bili na odpravah.

Prej ste rekli, da ste ravnokar imeli cepljenja, proti čemu ste cepljeni? Ste imeli še kakšno usposabljanje v povezavi z učenjem jezika ali spoznavanjem kulture?

Nadia: Obstaja slovarček osnovnih medicinskih izrazov v svahiliju, čeprav je uradni jezik tudi angleščina.
Peter: Vaško prebivalstvo ne govori angleško, zato bomo tam imeli zaposlene tri prevajalke. V ambulanti nujno potrebuješ prevajalca. Ti so pa zelo utečeni v to zdravniško prevajalstvo, tako da to deluje.

Peter: Cepili so nas glede na naša predhodna cepljenja in glede na raven določenih protiteles v naši krvi. Tako da so nam vsem dopolnili zaščito.
Nadia: Smo maksimalno precepljeni.
Tajda: Za malarijo bomo pa jemali preventivna zdravila.
Peter: Jemali bomo različne antimalarike in nakupili zalogo za vse štiri člane za vse tri mesece, da se lahko zaščitimo sami. Vseeno bomo dobili malarijo, ampak bo v blažji obliki. Pa kakšne parazite. Brez črvov v črevesju in brez malarije ne gre. (smeh)

Odnos z lokalnim prebivalstvom je glede na prejšnje odprave že vzpostavljen?
Peter: Zelo vzpostavljen. Zelo dobra lokacija za odprave je, ker je vse že tako utečeno. Marwin, zdravstveni delavec, ki so ga prejšnje odprave izobrazile, in laborant William sta z odpravami preživela toliko časa, da sta vpletena že tudi v naš način dela in naše razmišljanje.
Tajda: To je končni cilj projekta. Nekomu ponudiš izobrazbo ...
Peter: Marvin se zelo rad uči. Tudi on nas veliko nauči, ker ima veliko izkušenj.

Katere so najpogostejše bolezni oziroma diagnoze, s katerimi se boste srečevali?
Peter: Po besedah prejšnjih odprav je veliko bolezni, ki so pogoste tudi v Sloveniji, kot sta hipertenzija in diabetes. Povečan krvni pritisk, diabetes in malarija, te tri so daleč najpogostejše. Če kar koli ne bo šlo, imamo stike specialistov in zdravnika, ki je ustanovil to kliniko.
Nadia: Vsi bomo imeli nekoga, vedno je neki starejši zdravnik, na kogar se lahko obrneš. Sama imam tudi zobozdravnika, na katerega se bom obračala, v Sloveniji.

Koliko bolnikov dnevno boste obravnali?
Peter: Rekord do zdaj je bil sto bolnikov in še 20 kroničnih ran, ki v to kvoto niso vštete. Ločeno vodimo tudi programe za podhranjene otroke. Ampak v Majiwi je vse odvisno od letnega časa, ali je dež ali ga ni, ali imajo delo na polju ali ga ni. Če je delo na polju, potem ljudje ne pridejo. Mi gremo tja v suhem obdobju, tako da bomo verjetno imeli manj bolnikov, kot jih imajo v deževni dobi. Pritok je sicer stalen, bolniki so stalni. Začneš delati ob 9. uri, dela se pa nekje do 17.00.
Nadia: Oziroma dokler niso vsi bolniki obravnavani.
Peter: Tam ob ekvatorju sicer tudi hitro pade mrak, in ko se enkrat znoči, se zgodi vakuum, nikjer nikogar.

Lahko poveste kaj več o Majiwi? Google Maps kraja denimo sploh ne najde ...
Peter: Najde na google maps Majiwa Clinic, to smo mi! V bližini Viktorijinega jezera. Edina stvar glede odprave, ki jo lahko najdeš. Ena odprava jo je označila. Klinika ima tudi stran na Facebooku.

Kako velik kraj je torej Majiwa?
Nadia: Majiwa ni velika, vendar je območje, ki ga pokrivamo, veliko. V Majiwi so sicer šola, cerkev ...
Peter: ... in podeželska klinika, kjer bomo delali.
Nadia: Nekateri ljudje hodijo tudi po dva dni, da pridejo do tja.
Peter: Moraš dobro vprašati, od kod so prišli, da veš, kako jih naročati na kontrole. Če nekdo hodi dva dni, mu moraš prilagodit kontrolo, da bo sploh prišel.

Kakšne so sicer infrastruktura v Majiwi, dostopnost do pitne vode, elektrika?
Peter: Elektrika je nestanovitna. Pride in gre.
Nadia: Imeli smo idejo, da bi s sabo peljali enostaven zobozdravniški stol, ampak se ne splača, ker si odvisen od elektrike.
Peter: Klešče bolj pomagajo. Drugače ne gre.

Kaj pa voda?
Nadia: Voda je pitna, ampak ni tekoče vode.
Peter: Je v sodih.
Nadia: Je pa medmrežje ves čas. Tako je v Afriki, medmrežje je povsod.
Peter: "Online" bomo ves čas, kar je dobro za konzultacije in pisanje poročil, saj nam je v tem letu marsikdo prispeval, od posameznikov do občin in društev, in mora biti razvidno, za kaj bomo sredstva namenili, zato bomo pisali poročila, za kaj smo kaj namenili.

Na vaši strani sem zasledil, da je cilj zbrati 12.740 evrov, vam uspeva?
Peter: Ta cilj je bil okviren in smo ga dosegli.
Nadia: Pri tem ni zgornje meje. Denar lahko vedno vložimo v kliniko, ker je veliko zadev potrebnih obnove, imamo seznam, kaj vse je treba popraviti.
Tajda: Ekipa, ki je zdaj tam, je prebelila vse prostore.
Peter: Treba je popraviti streho.

Na kakšen način ste zbirali sredstva, lahko opišete vaše projekte?
Nadia: Imeli smo več dobrodelnih prireditev, prejeli smo tudi različne neposredne donacije od številnih posameznikov. Na spletni strani in Facebooku smo se vsaj približno sproti poskušali zahvaljevati.
Peter: Umetniška skupina Oksimoron iz Kamnika je eno uprizoritev predstave Za narodov blagor namenila projektu, mi smo pomagali narediti promocijo in skupaj z njimi napolnili dvorano, kar je bil velik prispevek. Kamniška gimnazija je pripravila še ponovitev muzikala The Tribe in so del sredstev namenili nam. Hkrati smo bili vsi tam, imeli stojnico, se pogovarjali z ljudmi in dobili donacije.
Tajda: Donacijo smo dobili tudi pri maši v Stari Cerkvi, kjer smo naredili koncert, saj sta v ekipi tudi dve pevki iz Akademije za glasbo in Celjske glasbene šole. Tu ne gre samo za zbiranje denarja, ampak nekaj tudi prispevaš.
Peter: Imel sem še štiri ali pet dobrodelnih potopisov, zdi se mi zelo lepo, da so bile knjižnice pripravljene sodelovati. Del je prišel od honorarja, del pa od prostovoljnih prispevkov ljudi. Pomagala nam je tudi moja mama Marta Zabret, ki je s svojo knjigo Matematične prigode, ki jo je izdala lani, zbrala kar zajeten zalogaj finančnih sredstev …
Nadia: Na različnih dogodkih smo postavljali stojnice. Bili smo na Kamfestu, na Odprti kuhinji, na Prešernovem trgu, Perovanju, v UKC-ju, na Stomatološki kliniki, na medicinskih kongresih …
Peter: Na koncu zbiramo še materialne donacije, saj že bolj usmerjeno vemo, kaj potrebujemo. Pisali smo različnih klinikam, medicinskim inštitutom, podjetjem ... Dobili smo recimo obloge za rane ... Inštitut za anatomijo nam bo dal šive, poskušamo zbrati čim več uporabnega materiala. Inštituta za fiziologijo in za patofiziologijo nam bosta pomagala nabaviti precej nujno potrebnih stvari ... Zelo pozitivno preseneti število ljudi in podjetij, ki so pripravljeni priskočiti na pomoč. Vsem, ki so prispevali k naši odpravi, smo zelo hvaležni.
Nadia: Določena podjetja so navajena, da pomagajo. Vzeli bomo tudi stvari predhodnih odprav, česar niso mogli vzeti s sabo. Tudi mi bomo nekaj materiala predali naslednjim odpravam.

Kako velika je sicer klinika?
Tajda: Je kar velika ... okoli pet, šest prostorov. Notri so laboratorij, skladišče in tri ambulante.
Peter: Ob kliniki stojijo še hiška, v kateri živimo, še ena hiška za prho in zunanji WC ter hiša, kjer prebiva skrbnica, mama Wendy z razširjeno družino. Oni nam namreč tudi kuhajo. Tam je še en stražar, vse skupaj je že kar ustanova. Tri hiše, posest, krave, kokoši in mačke tekajo naokoli.

Kaj pričakujete, da bo pomembnejše, znanje s fakultete ali zmožnost improviziranja in prilagajanja?
Peter: Oboje. Znanje s fakultete zato, da ko prvič pride bolnik, ne spregledaš stvari, ki so lahko zelo nevarne. Da pomisliš na diferencialne diagnoze in se odločaš. Smernice za zdravljenje so pa drugačne, nekatera zdravila so druga, improvizacija je zelo dobrodošla. Tudi razmere so drugačne, v tej kliniki ne moremo narediti niti krvne slike. Ko dobiš nekoga s sumom na okužbo, se moraš odločati glede na klinični pregled. V razvitem zdravstvu imamo na voljo veliko več stvari. Večinoma se moraš zato zanašati na samo pripoved in klinično preiskavo bolnika ter na možnost sklepanja iz tega.

Tajda: Tako kot včasih.
Peter: Lahko pa na stroške odprave pošlješ bolnika v bolnišnico na krvno sliko, rentgen, ultrazvok ... Od količine dodatno zbranega denarja je odvisno, koliko ljudi bomo lahko napotili.

V kakšnem stanju je sicer zdravstvo v Keniji? V večjih mestih, kot sta Kisumu in Nairobi, je medicina verjetno bolj razvita?
Peter: Za Kisumu ne vem točno, Nairobi in Mombasa sta pa zelo dobro pokrita, če imaš dovolj denarja.
Nadia: Za zdravljenje HIV-a imajo v Keniji zelo dober nacionalni sistem.
Peter: HIV, tuberkoloza in porodi, to je krito iz državnih programov. Če bomo diagnosticirali koga s sumom na te stvari, ga lahko napotimo in za to ne bomo plačevali. Za vse drugo ljudje v veliki večini nimajo zdravstvenega zavarovanja, zato morajo v bolnišnici plačati vsak obrok, vsako rjuho, vsak intravenski kanal. Če človek potrebuje operacijo, mora v lekarno kupiti operacijski set in ga prinesti tja. Vse morajo plačati, ljudje pa nimajo denarja za to. Če bo kaj takega, da bomo lahko pokrili iz naših sredstev, bomo.

Ker živomo v času, ko sočutje do sočloveka ni samoumevno, me zanimajo vaši osebni razlogi, da ste se odločili za odpravo.
Nadia: Meni se zdi to lep, ogromen projekt za konec študija. Zdaj ko nekaj izkušenj že imamo in gremo naprej, imamo še dovolj časa, da se s tem ukvarjamo in zbiramo denar. Ko bomo nekoč v službi, takšnega projekta ne bi mogli več izpeljati, ker časovno vzame toliko časa.
Peter: "Tropci" se načeloma tudi vračamo na klinike, trimesečne odprave pa verjetno ne bomo več izvedli.
Nadia: Ni sicer tega idealnega razmišljanja, da bomo samo pomagali in da bo to samo enosmerno. Tako in tako vemo, da se bomo največ naučili in bodo vse situacije, v katerih se bomo znašli, dobra izkušnja.
Peter: Sam sem si tega želel že od prvega letnika medicine, že ko sem se vpisal, sem vedel, da si to želim. Mi se tudi že od tretjega letnika poznamo in smo odločeni.
Nadia: Že tri leta komaj čakamo odpravo. Če imaš dobro ekipo ljudi, s katerimi se razumeš, ni težko.

Imate kakšne strahove, negativne misli?
Nadia: Malo nas je strah na začetku.
Peter: Kako bomo zmogli samo delo. Po besedah prejšnjih odprav se loviš teden ali dva, potem se pa utečeš in bojda znaš več kot 90 odstotkov stvari sam urediti, saj ni kompleksna medicina, ampak gre za zelo osnovno zdravstveno oskrbo.
Peter: S Tajdo se bova križala s prejšnjo odpravo, da bova njihovo delo spremljala dan ali dva, da bomo izvedli predajo, da nam prejšnji vse povedo in dajo napotke, tudi zdaj smo v stiku.

Zakaj je pomembno – prej ste omenili potovanja –, da človek potuje in širi obzorja?
Nadia: S kulturnega vidika je pomembno, da spoznavaš svet. Izziv je potovati sam, da se znajdeš v vseh situacijah, je podobno odpravam.
Peter: Vidiš drugačno mentaliteto ljudi po svetu, ki razpolagajo s povsem drugačnim imetjem kot mi, in vidiš, kaj so njihove vrednote. So precej različne od naših, nekatere se pokrijejo, nekatere ne.

Mene vedno zadene po vseh potovanjih, ker izbiram tudi take destinacije, da ugotovim, da smo – grdo rečeno – privilegiran sloj na svetu. Spadamo v ne vem kakšen odstotek na svetu, da lahko sploh hodimo naokrog in to spoznavamo. Kar mene najprej zadene: ko se z ljudmi pogovarjaš, vidiš, da si na svojo srečo, ampak na svetovno žalost med privilegiranimi.

Praksa v teh zahtevnejših okoljih da verjetno neke širše izkušnje za delo doma?
Nadia: Verjetno drugače gledaš na vse, to pravi veliko odprav, ki se vrnejo.
Peter: Drugače gledaš na zdravje in bolezen, na to, kaj sploh pomeni zdravje.
Nadia: Mogoče si tudi hvaležen za to, kar imaš. Ker v zdravstvu ... Ljudje v socialnem zdravstvu pri nas si predstavljajo, da niso privilegirani, ampak pač ne vidijo, koliko je teh privilegijev v resnici, ne glede na vse čakalne vrste.
Peter: Ampak zato raje ne bereš komentarjev pod intervjuji z nami.

Da se navežem – kaj bi odvrnili tem ljudem, ki govorijo stvari, češ "zakaj pa je treba iti v Kenijo, če je že tukaj situacija slaba"?
Nadia: Mi smo dejavni tudi na našem območju, v Sloveniji. Ljudje se ne zavedajo, koliko študenti prostovoljno delamo, preden začnemo dobivati plače.
Peter: Pa še na tej stopnji naše izobrazbe ... Imamo moč in znanje nuditi RES osnovno zdravstveno oskrbo. Neko čisto osnovno zdravstvo – ampak to imajo v Sloveniji vsi, tukaj so urgence odprte, če nekdo umira, če imaš zaradi ene rane težave z nogo, greš lahko na prevezo ... tam pa nimajo ničesar. Neko osnovno zdravstveno oskrbo smo v tej fazi sposobni nuditi. Ampak na tej stopnji znanja, ki ga imamo, v naše zdravstvo ne moremo vložiti nič več kot trenutno. Tukaj bomo potrebovali za kakovostno delo pri takem standardu zdravstvenega sistema še vsaj specializacijo.
Nadia: Na drugi strani ne moremo reči, da bomo v Majiwi eksperimentirali s svojim znanjem, kar so včasih opazke, lotili se bomo stvari, za katere vemo, da smo jih sposobni izpeljati.

Peter: Nihče ne bo vzel skalpela in začel operirati, česar ne bo znal, ker nam je vsem kristalno jasno, da če tega ne znaš, boš poslabšal zdravstveno stanje. Ampak tablete za krvni tlak, malarijo, diabetes bomo pa že znali spisati po smernicah, kot je treba, in očistili rane.
Nadia: Veliko je vredno že, da naredimo neke postopke sterilnejše, kot bi bili sicer.
Peter: Nekdo je komentiral, da bomo nesli s sabo zdravila za zmanjšanje populacije – takega absurda sploh ne želim komentirati. Če nekateri Slovenci mislijo, da bomo s tem, ko bomo tri mesece pomagali v Afriki, naredili veliko škodo slovenskemu zdravstvu, potem pa res ne vem, kako bi to komentiral. Te stvari preberemo, ampak si rečemo, da to izraža neko notranje nezadovoljstvo ljudi z zdravstvenim sistemom, s čimer pa mi nimamo ničesar. Trenutno ne moremo nič. Komentarji so na nepravi lokaciji, so pa z razlogom napisani, saj tega ne napiše človek iz čiste hudobije.
Nadia: Za človeka, ki se angažira za zdravniško odpravo, lahko tudi s precejšnjo gotovostjo trdiš, da se bo angažiral tudi pozneje.
Peter: In na lokalni ravni.

Za konec – kakšni so ciljni vaše odprave?
Peter: Od začetka junija do konca septembra bomo vodili podeželsko kliniko. Potem bomo naredili predajo naslednji ekipi, ki je že vnaprej določena, do konca leta 2019 je tako zagotovljena stalna oskrba.
Nadia: Namen projekta sicer je, da se čez nekaj časa pusti, da se zadeve na lokalni ravni same razpletajo naprej, ko bo zagotovljena dovolj dobra zdravstvena oskrba, čeprav je v Keniji vse skupaj še v zelo surovem stanju.