Diktatorji, avtokrati, samodržci, despoti, tirani, kakor koli jih imenujemo - gre za predsednike, premierje in kralje, ki so prepričani, da so v svoji državi edini sposobni vladati ljudstvu ter zagotavljati napredek in stabilnost. A resnica je seveda drugačna, saj so v večini primerov poskrbeli le zase in si v dolgih letih vladanja naplenili in nagrabili obsežno bogastvo, medtem ko so prebivalci ostali praznih rok, Afrika pa kljub obilici naravnega bogastva ostaja gospodarsko najrevnejša celina.

Prvi v Afriki in na svetu
Rekorder ne samo v afriškem, ampak tudi v svetovnem merilu, je predsednik Gabona Omar Bongo, ki z nafto bogati srednjeafriški državi vlada že od leta 1967, ko je nasledil očeta gabonske neodvisnosti Leona Mbaja, ki je poznejšega naslednika pet let pred tem z le 27 leti imenoval za vodjo svojega kabineta kot nagrado za brezpogojno lojalnost. Rojen kot Albert Bernard Bongo je leta 1973 sprejel islam in prevzel ime El Hadž Omar Bongo.

Po dolgih letih vladanja enopartijskem sistemu je leta 1993 razpisal predsedniške volitve, na katerih je zmagal, kot tudi na naslednjih čez pet let, vendar pa so volitve zaznamovale obtožbe o prevari. Da se 72-letni Bongo ne misli posloviti od oblasti, je pokazal leta 2003, ko je s spremembo ustave ukinil omejitev števila predsedniških mandatov.

Čeprav velja za enega najbogatejših svetovnih voditeljev, pa je s svojo karizmatičnostjo in neposrednostjo priljubljen med prebivalci, ki mu pripisujejo zasluge za relativno stabilnost na pogosto nemirni celini. Ugled in podobo mirovnika si je pridobil tudi v mednarodni skupnosti s svojimi posredniškimi vlogami v konfliktih v drugih afriških državah.

Revolucionar, združevalec in skesanec
V voditeljskem stažu za Bongom nič kaj dosti ne zaostaja libijski voditelj Moamer Gadafi, ki je oblast z vojaškim udarom prevzel leta 1969 in nekdanjo monarhijo popeljal na pot islamske socialistične revolucije s svojo razlago islama in socializma. Potem ko mu ni uspel projekt arabskega nacionalizma in združevanja arbskih držav - po njegovih besedah zaradi prevelikega zahodnega vpliva -, se je v 90. letih posvetil povezovanju v Afriki in med drugim celo predlagal oblikovanje Združenih držav Afrike.

Skladno z revolucionarnimi načeli uradna oblast temelji na nekakšnih ljudskih odborih, a vse niti ostajajo v rokah Gadafija, čeprav se je sam odpovedal vsem uradnim državnim nazivom.

Dolga leta oster nasprotnik Zahoda in podpornik različnih terorističnih skupin je v zadnjih letih zavzel zmernejšo držo, pohvale in zaupanje nekdanjih sovražnikov ZDA in evropskih držav pa si je pridobil, ko je svetu naznanil, da ima njegova država jedrski program, ki pa ga je pripravljena opustiti, kar je do danes tudi storila. Priznal je tudi vpletenost Libije v strmoglavljenje letala Pan Am nad škotskim mestom Lockerbie in privolil v plačilo odškodnin svojcem žrtev, kar ji je znova odprlo vrata v mednarodno skupnost.

Od krvave vojne do miru
Jose Eduardo dos Santos je predsednik Angole postal leta 1979, štiri leta zatem, ko se je država izvila iz portugalskega kolonialnega jarma in se zapletla v dolgoletno državljansko vojno, v kateri je Sovjetska zveza skupaj s Kubo podpirala Ljudsko gibanje za osvoboditev Angole (MPLA), katere član je dos Santos, na drugi strani pa so ZDA stale ob strani Nacionalni zvezi za popolno osvoboditev Angole (UNITA), ideološki nasprotnici MPLA-ja.

Dos Santos je leta 1991 s svojim večnim nasprotnikom Jonasom Savimbijem podpisal mirovni sporazum, ki je vodil do predsedniških volitev čez leto, a te niso prinesle tako želenga miru. Na volitvah je dos Santos tesno, a brez večine glasov, premagal Savimbija, ki pa izida ni priznal, se umaknil iz drugega kroga volitev in se s svojo UNITA znova zatekel h gverilskim spopadom. Čeprav drugega kroga volitev ni bilo, je dos Santos mednarodno priznani predsednik Angole.

Februarja leta 2002 je Savimbija ubila angolska vojska in le nekaj tednov pozneje se je oslabljena UNITA predala in podpisala mirovni sporazum, s katerim se je končala 27-letna vojna, v kateri je umrlo pol milijona ljudi. Od takrat je dos Santosu uspelo državo popeljati v mirnejše vode in s pomočjo naftnega bogastva doseči tudi zgledno gospodarsko rast, čeprav se pri večini prebivalstva ta ne pozna in še vedno živi v revščini.

Za naslednjo leto so napovedane dolgo pričakovane predsedniške volitve, na katerih 67-letni dos Santos po lastnih zagotovilih ne bo sodeloval, a mnogi ne verjamejo njegovim obljubam, saj še ni sledu o imenu njegovega naslednika.

Graščine, igrišče za golf in boeing
Potem ko je sedem let deloval kot premier, je Paul Biya leta 1982 postal predsednik Kameruna in nasledil Ahmaduja Ahidjo, ki je odstopil. Izbira Biye, kristjana iz juga države, je bila nemalo presenečenje, saj je bil Ahidja musliman s severa. A zavezništvo se je kmalu končalo, saj je že leto dni pozneje Biya svojega predhodnika obtožil poskusa državnega udara in Ahidja je bil prisiljen pobegniti iz države.

Za nesupešen poskus državnega udara leta 1984, ki so ga organizirali muslimani, Biya krivde javno ni pripisal rojakom s severa, a se je vseeno nato povsem posvetil notranjim zadevam in vse moči usmeril v svoje politično preživetje. Istega leta je razpisal predsedniške volitve, kjer je nastopil kot edini kandidat in osvojil 99,98 odstotka glasov.

Zmagal je tudi na volitvah leta 1988, 1992, 1997 in 2004, ko je osvojil nov sedemletni mandat, a nad njegovimi zmagami je vedno ležala senca dvoma zaradi obtožb opozicije o vsesplošni volilni prevari. Aprila letos je kamerunski parlament skoraj soglasno sprejel sporen zakon, po katerem bo lahko tudi na naslednjih volitvah leta 2011 kandidiral za predsednika.

S predsedniškimi dekreti si je Biya prilastil velik delež dobičkov državnih podjetij, s katerimi si je zgradil lastno igrišče za golf, kupil graščine v Franciji, Nemčiji in Švici, prevaža pa se med drugim tudi z dvema predsedniškima letalama boeing 747. V prestolnici Yaounde prebiva v dobro utrjeni palači, ki naj bi jo le redko zapustil, in še to le takrat, ko se odpravi v Evropo, najraje v Švico.

Gregor Valenčič