Foto: Pixabay
Foto: Pixabay

"Benečani in Italijani se zaradi svoje kulturološke naučenosti pogosto prhajo, umivajo in perejo roke … kulturološko dejstvo pa je, da je imela Kitajska velik davek te epidemije, saj smo jih vsi videli jesti žive miši," je bil konec februarja prepričan guverner italijanske dežele Veneto (Benečija) Luka Zaia, ki se je že nekaj dni pozneje za izrečene besede opravičil.

Kdo si bolj umiva roke, Italijani ali Kitajci, ni znano, dejstvo pa je, da je bila Benečija ena od italijanskih dežel, ki jo je pandemija najbolj prizadela, Italija pa prva država v Evropi, ki je postala žarišče epidemije. Še danes je tretja država po številu smrti za covidom-19 (več kot 30.000) in šesta po številu okuženih z virusom SARS-CoV-2 (skoraj 230.000) na svetu. Medtem je Kitajska že sredi marca poročala, da nima novookuženih …

Kitajska pripravljena na mednarodno preiskavo izvora pandemije

Sinofobija dobesedno pomeni strah pred vsem kitajskim, ne samo pred samo državo Kitajsko in njenimi prebivalci, temveč strah pred celotnim kulturno-jezikovno-civilizacijskim krogom. Vendar pa, zakaj se je sinofobija tako razplamtela ravno v času pandemije, kako veliko Pandorino skrinjico je odprla in predvsem, komu koristi vse to podpihovanje sovraštva?

Mnenje, da so vsi Kitajci po vrsti "umazani", da je Kitajski vseeno za življenje malega človeka, saj jih je vendar "kot Kitajcev", in "nič čudnega, da je virus vzniknil tam, kaj pa jedo pse in podgane", je bilo sploh ob povojih epohe epidemije v prvem mesecu leta slišati in razbrati od vsepovsod. Tudi sama sem poslušala znance, ki jim je bilo "neudobno" sedeti v baru in piti kavo, če je ob njih sedela skupina kitajskih turistov, in pripetljaje, kako je "na avtobusu kihnil Kitajec in so na naslednji postaji vsi izstopili".

Sinofobija, tleči ogenj

"To me v resnici ni presenetilo, saj je sinofobija tleči ogenj," pove asistenka doktorica na oddelku za azijske študije s Filozofske fakultete v Ljubljani Maja Veselič, ki opaža, da je bilo kljub vsemu v Sloveniji v času pandemije nekoliko manj sinofobije, "saj imamo relativno malo ljudi, ki so po videzu azijski, a še ti primeri, ki so bili, so bili zame šokantni." Ob tem navede primer znanca, študenta, ki se je februarja pripravljal na izpitne roke. "Vedno se je učil v knjižnici, potem pa se je nehal. Zgodilo se je, da, ko se je usedel, so se mize okoli njega izpraznile." V slovenskih medijih je bil znan primer Slovenke, poročene z Japoncem: "Ko je prišla v trgovino, je bila predmet pogledov, na hitro so jo hoteli odpraviti."

Nisem virus. Sem človeško bitje:

Glede Kitajske je veliko vprašanj: kaj namerava storiti, kakšne so njene prave ambicije? … Nihče ne ve, česa točno si želi in zakaj? Hoče vladati svetu? Mu morda le dominirati? Si želi le izboriti svoje zasluženo mesto? Glede tega si ni nihče na čistem, saj kitajska vladajoča partija in politični vrh tega ne povesta.

Zorana Baković

Sogovornica spomni, da sinofobija v Sloveniji izbruhne na plan vsake toliko, kot je ob koncu prvega desetletja 21. stoletja, ko se je povečalo število kitajskih migrantov, predvsem za delo v trgovini in restavracijah. "Mediji so takrat poročali preveč senzacionalistično," oceni. "Saj so se zgodila kriminalna dejanja," nadaljuje, "a s poročanjem so dajali občutek, da so vsi Kitajci prevaranti, hinavci in podli".

Drugi primer, ki ga navede, je iz časa Pahorjeve vlade in gradnje drugega tira: "Takratni premier (Borut) Pahor je v pogovor z novinarji, sicer off the record, izjavil, da so Kitajci dali super ponudbo za gradnjo infrastrukture, ampak da bi s seboj pripeljali tudi 25.000 delavcev iz Kitajske in da tega Slovenija socialno ne bi prenesla. Njegov komentar ni bil v smislu, da bi pri gradnji drugega tira v tem primeru izgubili toliko in toliko delovnih mest v gradbeni industriji. Teh 25.000 Kitajcev bi po njegovem pomenilo prehud kulturni pritisk na Slovenijo, lahko bi se povečala nestrpnost."

I'm not from China, Nisem iz Kitajske

"Zaradi mednarodno sprejetih ukrepov vsem, ki prihajate iz Kitajske, ne dovolimo vstopiti. Opravičujemo se za nevšečnosti," je bil 31. januarja letos napis v enem izmed barov v Rimu. Foto: EPA

Verbalno in psihično nasilje proti ljudem azijskega rodu v Evropi in ZDA, kot tudi v nekaterih državah Azije, kot bomo videli, se je med pandemijo pokazalo do fizičnega nasilja – v Avstraliji sta ženski napadli študentko iz Kitajske, jo zbili na tla, brcali in se nanjo drli 'Zgini na Kitajsko … Prekleta migrantka'. V Španiji sta moška tako brutalno pretepla ameriškega državljana kitajske narodnosti, da je bil dva dni v komi, v Združenem kraljestvu so ljudi azijskega videza napadali na ulici, jih zasmehovali in tepli po obrazu -, to so le nekateri primeri, ki jih v poročilu 'Covid-19 podpihuje protiazijski rasizem in ksenofobijo po vsem svetu' navaja organizacija Human Rights Watch (HRW) in opozarja, da se je nestrpnost v času pandemije razširila tudi na področje vere.

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je že pred tedni pozval k svetovnemu boju proti "cunamiju sovraštva, ksenofobije, iskanja grešnih kozlov in širjenja panike," ki ga je sprožila pandemija covida-19. Na Twitterju je še napisal, da je #COVIDU19 vseeno, kdo smo, kje živimo in v kaj verjamemo.

ZN-ov poziv vladam k nacionalnemu načrtu proti rasni diskriminaciji

Šikaniranje posameznikov, ki so bili rojeni in vzgojeni v zahodnem svetu, a so po videzu azijati, se je v preteklih tednih tako razplamtelo, da so nekateri v strahu (pred ljudmi in ne pred virusom) v javnosti nosili napise: 'I' m not from China' (Nisem iz Kitajske). Odbor Združenih narodov, ki spremlja pritožbe v skladu s Konvencijo proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki ga je ratificiralo 182 držav članic, je zato pred dnevi pozvalo vlade k sprejetju 'nacionalnega akcijskega načrta proti rasni diskriminaciji'.

(Ne)transparentnost kitajskega sistema

"Virus in pandemija sta bila povod, da se proti Kitajski razvije averzija, odpor," pritrdi poznavalka Kitajske in dopisnica Dela za Azijo Zorana Baković, "saj so vsi prepričani, da Kitajska ni bila iskrena." Po njenih besedah ima Zahod občutek, da je Kitajska odgovorna za svetovno pandemijo, "saj ni bila dovolj transparentna". Po poznavanju Bakovićeve, so bili nad razglasitvijo karantene presenečeni celo sami prebivalci Vuhana, "saj so do takrat vsi kitajski mediji pisali, da to ni nič takšnega, da ni razloga za preplah, da je vse pod nadzorom. To je bilo 23. januarja."

Kitajska v manj kot 14 dneh zgradila dve bolnišnici. Kako ji je to uspelo?

Novi koronavirus kot virus komunistične partije

Delno pa je vzrok za sinofobijo iskati tudi v samem kitajskem sistemu, ki vztraja, da se slabe novice ne objavljajo, nadaljuje Delova dopisnica. Mediji na Zahodu so namreč z vidika kitajske oblasti "glasniki slabih novic. Kitajski mediji morajo biti po svoji dolžnosti optimistični. Ko se je (op. p. med epidemijo) pojavil nekdo, ki je hotel opozoriti, da ni vse v redu, da se nekaj dogaja, so ga umaknili – pa ne le enega, bilo jih je več –, ta ni smel priti v javnost ali medije." Slabe novice bi lahko vznemirile kitajsko javnost in s tem ogrozile stabilnost države.

"Resnica je, da je kitajski sistem razlog za to, da se je zdaj v tem znašel ves svet," nadaljuje Zorana Baković, "celo nekateri Kitajci ga kličejo 'virus komunistične partije' in morda imajo prav. Je to razlog za takšno sinofobijo, kot se je pojavila v Evropi, kako dolgo bo trajala in koliko prešla še na druga področja, pa je bolj zapleteno vprašanje."

Ameriški predsednik Donald Trump je novi koronavirus označil za "kitajski virus", podpredsednik Mike Pence za "vuhanski virus". Maja Veselič doda, da s(m)o tudi mediji sokrivi za razplamtevanje protikitajskosti, z naslavljanjem virusa kot 'kitajski koronavirus'. "S tem poimenovanjem ste ga asociirali z nekimi drugimi stereotipi in podobami. Virus na enkrat ni le izviral iz Kitajske, ampak je postal lastnost vseh Kitajcev".

Kakšne so resnične ambicije Kitajske?

Kitajska navedbe ZDA označuje za popolno izmišljotino

Obe sogovornici se strinjata, da sinofobija izhaja iz same velikosti Kitajske in njenih 1,4 milijarde prebivalcev. Zanemarljivi niso niti njeni gospodarsko-tehnološki razvoj, ekonomska moč in ambicija, da želi postati velesila. "Spominjam se, ko so me pred veliko leti zelo pomembne osebe v Evropi vprašale: 'Nas bodo Kitajci pojedli?', s čimer so imeli v mislih vprašanja, ali nas bodo prevzeli, pokupili, nam dominirali?" deli svojo izkušnjo Zorana Baković in doda, da sinofobija izhaja iz nepoznavanja.

Neprimerna retorika tudi evropskih politikov po njenem izhaja iz treh vzgibov: ker Evropa ni nikoli prerasla svoje evropocentričnosti iz časa kolonializma; ker se želi določen del vladajočih v Evropi, ki na epidemijo ni bila dobro pripravljenaih, z iskanjem krivca otresti odgovornosti. "Tretji razlog pa je, da je glede Kitajske veliko vprašanj: kaj namerava storiti, kakšne so njene prave ambicije? … Nihče ne ve, česa točno si želi in zakaj? Hoče vladati svetu? Mu morda le dominirati? Si želi le izboriti svoje zasluženo mesto? Glede tega si ni nihče na čistem, saj kitajska vladajoča partija in politični vrh tega ne povesta."

Evropski imperializem in 'rumena nevarnost'

Sinologinja Maja Veselič umesti korenine sinofobije globlje v zgodovino, ko se je v drugi polovici 18. stoletja vzpostavila ideja, da je to velika despotska civilizacija, ki je v zatonu. "S tem se postopoma upravičijo apetiti po kitajskem ozemlju, po prevzemu njene trgovine." Še pred tem so razsvetljenski misleci Kitajsko prepoznali kot veliko civilizacijo, zaradi česar jih je intelektualno vznemirjala, o njej pa so pisali zelo pozitivno.

Rasna ideologija postane izrazitejša z evropskim imperializmom in kolonializmom od sredine 19. stoletja. "Stereotipi, ki jih vidimo in prepoznamo še danes, se vzpostavijo takrat: hinavstvo, zloveščost, prevarantstvo, neka radikalna drugačnost, ki je včasih eksotična na simpatičen način, kar je tudi problematično razumevanje, še večkrat pa se ta drugačnost kaže kot neka radikalna grožnja … V drugi polovici 19. stoletja njena številčnost prebivalstva predstavljala navidezno grožnjo: 'Kitajci nas bodo preplavili!', 'Ta rumena nevarnost!'" doda Maja Veselič.

Ravno takšen naslov si je privoščil francoski časopis Le Courier Picard, ki je na naslovnici zapisal 'Alerte jaune' ali 'rumena nevarnost', kar je sprožilo val ogorčenja (glej tvit). Časopis se je seveda opravičil, češ da "ni hotel uporabiti najhujšega stereotipa za Azijce".

Kultura prehranjevanja: Si res to, kar ješ?

'Smrt jedcem psov' pa je nepridipravi napisal na garažna vrata doma nič hudega slutečega moškega, kitajske narodnosti, v Avstraliji. "Azijski psi, ki ste prinesli virus … izginite na Kitajsko" in "neumni kurbi" pa so bile rasistične zmerljivke, ki sta jih bili primorani poslušati sestri v Deželi tam spodaj, v poročilu navaja HRW.

Dejstvo je, da je novi koronavirus vzniknil decembra lani (morda že novembra) v kitajski pokrajini Hubej oziroma v 11-milijonskem mestu Vuhan, na t. i. mokri tržnici, trgovini z divjimi živalmi, pogosto nagnetenimi v majhnih kletkah, kjer so higienski standardi, pa recimo temu, pomanjkljivi.

Meso za hrano, luske za zdravilstvo, kremplji za nakit – do kdaj še?

Novi koronavirus SARS-CoV-2 naj bi se z netopirjev prenesel na drugo žival in nato na človeka. To, da se je epidemija pojavila v Vuhanu, razširila na ves svet, Kitajska pa je iz nje izstopila prva, je po mnenju Zorane Baković dovoljšen razlog, "da se svet počuti majhen: 'Evo, Kitajska bo spet imela korist, in to s sistemom, ki ga mi ne želimo. Prišla bo iz te krize in imela celo koristi, saj so prodajali zaščitne maske in respiratorje'".

Tako se je poleg raznih teorij zarote začelo znova premlevati tudi o tem, kdo kaj jé in zakaj ter kako kulinarika opredeljuje narod. Maja Veselič poudarja, da so predvsem iz oči Zahodnjakov prehranjevalne navade na Kitajskem od nekdaj predstavljale znak neciviliziranosti. "Redko pa pomislimo, kaj vse mi jemo, kar je za nekoga drugega nezaslišano. Prva misel je konjsko meso. Če boste Američanu ali Kanadčanu rekli, da jemo konjsko meso, je to zanje podobno barbarsko kot za nas, da Kitajci jedo pse in mačke. Je pa treba poudariti, da tega ne jedo po celotni Kitajski in da tega nimajo kar vsak dan na krožniku."

"Redko pa pomislimo, kaj vse mi jemo, kar je za nekoga drugega nezaslišano. Prva misel je konjsko meso. Če boste Američanu ali Kanadčanu rekli, da jemo konjsko meso, je to zanje podobno enako barbarsko, kot za nas, da Kitajci jedo pse in mačke. Je pa treba poudariti, da tega ne jedo po celotni Kitajski in da tega nimajo kar vsak dan na krožniku

Maja Veselič

Evropejci bolj naklonjeni Kitajski kot ZDA

Najnovejše ankete sicer kažejo, da so Evropejci bolj naklonjeni Kitajski kot ZDA, da se ta odnos, še posebej v Nemčiji in po nekaterih državah, popravlja, opozarja Zorana Baković, ki pravi, da bi se EU lahko iz te krize naučil, da ne more vsega proizvajati nekje daleč, da potrebujemo lastno proizvodnjo in strateško pomembne stvari, kot je medicinska oprema:

"Drugo pa je, zakaj nekatere stvari – seveda ne avtokracija in centralizacija, takšnega vpliva države si nikakor ne želimo –, določene stvari pa se lahko učimo iz kitajske kulture, spomniti se nečesa, kar je veliko starejše od kitajskega komunizma, to je družbena solidarnost in družbena organiziranost. Pa saj, Evropa ima svoje močne stvari, ima močno tradicijo, saj to nas tudi povezuje, pa čeprav smo si tako različni, le da smo v Evropi to morda malo zanemarili in pozabili."

Kitajskofobni tudi na Tajvanu in v Singapurju

Zanimivo, negativni odzivi na Kitajsko so se med pandemijo pojavili tudi v družbah ali državah, ki same pripadajo kitajskemu kulturno-jezikovnemu krogu, kot so Tajvan, Singapur, tudi Hongkong (ki je sicer del Kitajske, a ima svoj pravni sistem). Za to sinofobijo, ki bi v tem primeru pomenila strah pred samim seboj, so skovali novi izraz 'kitajskofobnosti' oziroma 'LRK-fobija', pove Maja Veselič.

A določena mera strahu pred samim seboj vendarle obstaja. Kot po ugotovitvah še neobjavljenega znanstvenega članka sinologinje Martina Bofulin povzema Maja Veselič, so kitajske skupnosti v Evropi izvajale samoizolacijo, po koncu epidemije na Kitajskem pa so bile deležne diskriminacije v domovini. "Vsakič, ko je kdo med Kitajci v Evropi zbolel ali umrl, so bile družine stigmatizirane znotraj svojih skupnosti, saj se zavedajo ranljivosti svojega položaja tukaj, hkrati paj jih Kitajska razume kot svoje ogledalo v svetu ... Taisti migranti iz Evrope so zdaj deležni diskriminacije, ko se vračajo na Kitajsko, saj jih dojemajo kot tiste, ki prinašajo virus nazaj, ki ogrožajo vse te težko pridobljene uspehe," opozori sogovornica.

Rasizem v Gvangdžovu: Deložacije temnopoltih in prepoved vstopa v McDonalds

Protičrnski rasizem na Kitajskem

In ne pozabimo: tudi Kitajci sami so v času pandemije izvajali rasno nestrpnost, predvsem v mestu Gvangdžov v provinci Gvangdong, kjer živi največja afriška skupnost. Migrante iz Afrike so začeli prisilno testirati na novi koronavirus, ukazali so jim samoizolacijo ali karanteno v določenih objektih. Najemodajalci so nekateri najemnike celo vrgli na cesto, zaradi česar so morali mnogi spati pod milim nebom, hoteli, trgovine in restavracije pa so jim zavrnile vstop. Druge skupine tujcev v Gvangdžovu niso bile deležne takšne obravnave.

"Protičrnski rasizem na Kitajskem se pojavi v 20. stoletju, saj so kitajski intelektualci tistega časa, ki so zagovarjali modernizacijo in reformo kitajske družbe, zelo veliko idej prevzeli z Zahoda, vključno z rasnimi in rasističnimi idejami," pojasni asistenka doktorica na oddelku za azijske študije s FF-ja Maja Veselič. V 80. letih prejšnjega stoletja je bil velik val protičrnskih protestov, usmerjen proti študentom iz Afrike na Kitajskem. Na Kitajskem so prav tako zelo problematične zveze mešanih parov iz Kitajske in Afrike.

"Na Kitajskem so globoki vzorci protičrnskega rasizma, ki so izbruhnili v različnih situacijah. Covid-19 je bil na Kitajskem katalizator, prevodnik teh čustev," še pojasni Veseličeva, ki opozori, da, tako kot pri prehrani, tudi protičrnskega rasizma ne moremo posploševati na celotno Kitajsko.