Fidaa Alzaanin povezuje zatiranje palestinskih žensk v domači družbi in zatiranje, ki ga izvaja izraelski okupator palestinskih ozemelj. Pojava sta po njenem mnenju prepletena, zato morata obe osvoboditvi potekati vzporedno. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Fidaa Alzaanin povezuje zatiranje palestinskih žensk v domači družbi in zatiranje, ki ga izvaja izraelski okupator palestinskih ozemelj. Pojava sta po njenem mnenju prepletena, zato morata obe osvoboditvi potekati vzporedno. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

"Ženske v Palestini bijejo različne boje," je na začetku pogovora poudarila sogovornica, ki je prejšnji teden obiskala Ljubljano v okviru desete Kulturne ambasade Palestine. Palestinke se na eni strani srečujejo s konservativnostjo in patriarhalnostjo lastne družbe, ki jih omejuje že sama po sebi, obenem pa živijo pod vojaškim škornjem izraelskega okupatorja. Oba dejavnika sta po prepričanju Fide Alzaanin globoko prepletena in z obema se je treba spopasti. Osvoboditev žensk tako ne more čakati na osvoboditev Palestine. "Ne želimo osvobojene Palestine na truplih palestinskih žensk."

Da, Izrael močno omejuje in zatira palestinske ženske in celotno palestinsko družbo, a ta se mora spopasti tudi s svojo odgovornostjo za neenakopraven položaj žensk, meni sogovornica. Življenje žensk v Gazi, pa tudi drugje na zasedenih ozemljih in v Izraelu, tako v veliki meri še vedno omejujejo nepisana pravila, patriarhalna narava družbe pa se včasih odraža tudi v zakonodaji, ki je naklonjena moškim. Tudi palestinske progresivne politične stranke niso res progresivne, ko je v ospredju vprašanje pravic žensk, opozarja.

Fidaa Alzaanin je v Gazi študirala računalništvo, nato je na Islandiji nadaljevala študije spola, zadnja leta pa živi v Berlinu, kjer dela na področju integracije priseljencev ali ljudi s priseljenskim ozadjem, pri čemer je, kot pravi, do izraza integracija precej skeptična. Bila je članica posvetovalne skupine pri ZN-u za področje položaja žensk v Palestini, v okviru nevladnega sektorja je sodelovala tudi z Uradom ZN-a za koordinacijo humanitarnih zadev (Ocha) in drugimi agencijami svetovne organizacije.

Njena stališča (in termini) do izraelsko-palestinskega vprašanja so radikalna ali pa dosledna, odvisno od gledišča. Med drugim tako Izraela ne imenuje Izrael, ampak kvečjemu izraelska država ali pa ozemlja, zasedena leta 1948. Številni Palestinci namreč izraza okupirana ne uporabljajo samo za ozemlja, ki jih je Izrael zasedel v vojni leta 1967, ampak tudi za preostalih 78 odstotkov historične Palestine, nad katerimi so sionistične sile prevzele nadzor že leta 1948 in od koder je bilo posledično pregnanih 750.000 Palestincev. Sodelovanja z izraelskimi feministkami ne išče, dokler te ne pokažejo priznavanja zasedbe Palestine v tem širšem smislu oziroma kot je dejala o feministkah v Izraelu: "Ne vidim skupnih točk, razen če so proti kolonializmu."


Fidaa Alzaanin zadnja leta živi in dela v Berlinu. Ljubljano je obiskala kot gostja desete Kulturne ambasade Palestine. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Fidaa Alzaanin zadnja leta živi in dela v Berlinu. Ljubljano je obiskala kot gostja desete Kulturne ambasade Palestine. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Lahko predstavite kontekst položaja palestinskih žensk? Ali sploh obstaja zgolj en širši kontekst ali pa so to različni konteksti, ki so enako pomembni in se med seboj prekrivajo?
Ženske v Palestini bijejo različne boje. Borimo se proti zatiranju, ki ga izvaja izraelska okupacija, borimo pa se tudi proti lokalnemu patriarhatu in strukturam, ki kršijo naše pravice. S tem mislim včasih na družino, včasih pa širšo družbo, institucije, policijo, sodišča, tudi zakonodajni svet, ki sprejema zakone v prid moškim, zakone, ki nam ženskam odrekajo pravice. Vedno moramo ljudi opozarjati, da bijemo dva boja. Ne borimo se namreč le proti zatiralskim strukturam v naši lastni družbi, ampak tudi proti sistematičnemu zatiranju, ki ga zoper palestinske ženske, zoper naša telesa in našo zemljo, izvaja izraelska država. Ob tem prepoznavamo povezavo med povečanjem nasilja nad ženskami v palestinski družbi in nasiljem, ki ga izvaja izraelska država na palestinskih ozemljih. To sta povezana pojava, kar se vidi v različnih oblikah. Naj podam samo en primer. Po vojni proti Gazi leta 2014 smo opazili velik porast nasilja nad ženskami. Zakaj ravno po vojni? Nasilje se ne pojavi kar tako. So dejavniki, ki povzročajo nasilje, ki ljudi spodbujajo k nasilju. Ob tem ne moremo zanemariti gospodarskega položaja v Gazi. Ne moremo zanemariti, da je Gaza pod blokado od leta 2007. Ljudje pod okupacijo imajo občutek, da nimajo nobene moči nad lastnim življenjem, zato se bodo domislili nečesa, s čimer bi lahko dobili moč nad nečim. Kje lahko to storijo? V svojih domovih. Zato si moški domišljajo svojo avtoriteto nad ženskami in ljudmi, ki naj bi v očeh družbe odstopali od sprejemljivega.

Ko govorimo o tej povezanosti različnih bojev – ali ima nacionalna osvoboditev prednost pred osvoboditvijo žensk ali pa bi se lahko ta boja bilo istočasno?
Naj tako odgovorim: nacionalna osvoboditev je prednostna, a prednostna je tudi osvoboditev žensk. Lahko si predstavljam, da ti dve osvoboditvi potekata vzporedno in istočasno. Ne moremo reči, da bomo najprej osvobodili Palestino, šele nato pa bomo razmišljali o ženskah. To ni osvoboditev, saj to ni samo za osvoboditev zemlje, ampak gre za osvoboditev kot vrednoto. In pri tem ne mislim samo na osvoboditev žensk, ampak gre za to, da se bodo ljudje počutili varne, svobodne, brez občutka krivice. To je Palestina, kakršno si želimo. Ne želimo osvobojene Palestine na truplih palestinskih žensk. To nikakor ni Palestina, ki si jo želim.

Ko govorimo o palestinskem uporu proti okupaciji, takoj pomislimo na oboroženi boj, tudi na stavke, množične proteste in pozive k bojkotu in sankcijam zoper Izrael. Kako so bile palestinske ženske, ki so bile zgodovinsko manj vidne, udeležene v tem boju?
Ženske imajo v palestinskem boju svojo vlogo vsaj od dvajsetih let 20. stoletja. Sodelovale so na uličnih protestih, pa tudi v oboroženem boju v 70. letih. Posebej aktivne so bile v prvi intifadi (palestinska vstaja zoper okupacijo med letoma 1987 in 1993, op. a.), v drugi (med letoma 2000 in 2005, op. a.) pa niso bile tako vidne zaradi njene militariziranosti in zato, ker je palestinska družba še vedno zelo konservativna, so bile odrinjene na rob. V zadnjih nekaj letih pa so bile spet vidne na protestih v okviru Velikega pohoda vrnitve, na protestih v Gazi za pravico beguncev do vrnitve. Ženske so aktivne, njihova aktivnost, njihov upor proti okupaciji pa ima različne oblike. Res pa je, da zdaj niso več tako aktivne, kot so bile med prvo intifado.

Čemu bi pripisali to spremembo?
Političnim strankam, ki predstavljajo zelo patriarhalno strukturo, tudi če so to stranke, ki zagovarjajo nacionalno osvoboditev. Navznoter so te stranke zelo patriarhalne in ženske so postavljene v ozadje. To je širše kulturno vprašanje. Celo v najbolj progresivnih strankah ne vidimo, da bi obravnavale ženske enakopravno, kar je zelo žalostno. Stranke, ki trdijo, da so progresivne, žal govorijo "pravice žensk so pomembne, a o tem lahko govorimo po osvoboditvi Palestine". Razlog za to je patriarhalna narava palestinske družbe.

Palestinske ženske so vpete v boj za nacionalno osvoboditev, kot pa opozarja sogovornica, so bile v preteklosti še bolj. Na sliki prizor s protesta v Gazi. Foto: EPA
Palestinske ženske so vpete v boj za nacionalno osvoboditev, kot pa opozarja sogovornica, so bile v preteklosti še bolj. Na sliki prizor s protesta v Gazi. Foto: EPA

Prej ste govorili o različnih plasteh zatiranja, domačega in zunanjega. Če zunanje zatiranje prihaja v obliki vojaškega škornja, puške, zidu in vojaške nadzorne točke – kakšno je domače zatiranje? V kakšni obliki se pojavlja v okviru palestinske družbe?
Pojavlja se v številnih oblikah. Ravno včeraj sem izvedela, da je neko 13-letno deklico ubil njen oče. To je najskrajnejša oblika. Palestinski moški vsak dan zlorabljajo palestinske ženske, in to je nekaj, kar moramo nasloviti. Zakonodaja ni naklonjena ženskam. Moški lahko po ločitvi preprosto vzamejo otroke, postopki na sodiščih trajajo leta in leta, na koncu pa ženske ne dobijo nič. Ženske ne smejo potovati brez dovoljenja svojih moških skrbnikov. To sicer ni nikjer zapisano, a policija bi ženski vseeno naročila, naj pokliče svojega očeta, češ da ga morajo vprašati, ali ve, da njegova hčerka potuje, tudi če je to polnoletna oseba. Družine tudi včasih še vedno določajo, kdo se bo poročil s kom in ali gredo dekleta lahko na univerzo. V Gazi je prebivalstvo zelo izobraženo in stopnja žensk, ki se vpišejo na univerzo, je zelo visoka, a družine določajo, kam se bo dekle vpisalo, ali bo študiralo medicino ali kaj drugega. Vse to se dogaja v Gazi, a najbolj grozna stvar je nasilje nad ženskami, ki ga izvajajo najožji družinski člani.

So razmere podobne tudi na Zahodnem bregu?
Da.

Če želimo izvajati kampanjo proti nasilju nad ženskami v palestinski družbi, kako naj se organiziramo z ženskami na Zahodnem bregu? Kako naj se povežem s Palestinkami v Hajfi ali Jeruzalemu? To ni mogoče. In to koristi lokalnemu patriarhatu, a tudi okupaciji. Če bi se nam uspelo upreti lokalnemu patriarhatu, bi bila osvoboditev izpod okupacije veliko bližja, saj sta vprašanji povezani.

Fidaa Alzaanin

Palestina je geografsko precej majhna dežela, a vendarle obstajajo razlike v položaju žensk med na primer Gazo in Hebronom kot bolj konservativnima krajema ter Nablusom in Ramalo kot bolj liberalnima. Kako te kulturne razlike vplivajo na boj žensk v Palestini?
Razlike obstajajo, a še vedno je to konservativna družba, ne glede na to, ali gre za Gazo ali Zahodni breg. Če govorimo o tem, kako se ženske oblačimo v javnosti, sta Gaza in Hebron, kot ste dejali, bolj konservativna, a za Gazo bi rekla, da k temu prispeva blokada. Če dva milijona ljudi zapreš na zelo majhno območje, bodo poskušali zgraditi nekakšno identiteto, občutek pripadanja. Kaj to pomeni? Zatekli se bodo v konservativne družinske vrednote in religijo na zelo konservativen način. Potrebujejo občutek pripadanja nečemu. V nekaterih mestih na Zahodnem bregu pa se lahko ljudje bolj svobodno premikajo, a boj je isti. Izraelu je uspelo, da nas je geografsko ločil, zato med seboj ne moremo sodelovati. Če želimo izvajati kampanjo proti nasilju nad ženskami v palestinski družbi, kako naj se organiziramo z ženskami na Zahodnem bregu? Kako naj se povežem s Palestinkami v Hajfi (mesto v Izraelu ob obali Sredozemskega morja, op. a.) ali Jeruzalemu (kjer je vzhodni del pod izraelsko okupacijo in odrezan od preostanka Zahodnega brega, op. a.)? To ni mogoče. In to koristi lokalnemu patriarhatu, a tudi okupaciji. Če bi se nam uspelo upreti lokalnemu patriarhatu, bi bila osvoboditev izpod okupacije veliko bližja, saj sta vprašanji povezani.

Palestinci in Palestinke po mnenju Fide Alzaanin potrebujejo zelo progresivno politično revolucionarno stranko, ki bo dominantna. Predvsem do gibanja Fatah, ki obvladuje palestinsko samoupravno oblast na Zahodnem bregu, je zelo kritična, rivalsko gibanje Hamas, ki prevladuje v Gazi, pa označuje za nazadnjaško. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Palestinci in Palestinke po mnenju Fide Alzaanin potrebujejo zelo progresivno politično revolucionarno stranko, ki bo dominantna. Predvsem do gibanja Fatah, ki obvladuje palestinsko samoupravno oblast na Zahodnem bregu, je zelo kritična, rivalsko gibanje Hamas, ki prevladuje v Gazi, pa označuje za nazadnjaško. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
"Zakaj bi me Izrael ubil, če bi hotel doseči prvo drevo na drugi strani ograje?"

Ko govorite o Gazi in tej potrebi, namišljeni ali resnični, po utrjevanju in oklepanju verske identitete, verjetno Hamas kot dominantno gibanje tam to izkorišča. Kako se je položaj žensk v Gazi spremenil po letu 2007, ko je Hamas prevzel omejeni nadzor v Gazi?
Kot progresivka bi rekla, da je Hamas nazadnjaška stranka. Je islamska stranka, je pa tudi stranka, zavezana nacionalni osvoboditvi. V prvih letih svoje vladavine so res uveljavili zakone, ki niso bili v korist ženskam, krčili so osebne svoboščine, ne samo žensk, tudi moških. Ti niso smeli nositi kratkih hlač, ženske niso smele kaditi v javnosti, niso se smeli skupaj družiti na plaži in podobno. To se sicer še dogaja, a ne v takem obsegu kot prej. V prvih letih so morali pokazati, da imajo islamsko ozadje, da so drugačni. Pozneje pa so postali bolj sproščeni in začeli so se osredotočati na druge stvari, na upravljanje, kako zagotoviti dovolj hrane. A na področju pravic žensk res niso progresivni. Svoboščine žensk, tudi moških, v Gazi so še vedno na udaru, to je treba povedati. A znotraj samega Hamasa so različne frakcije, zmerna, zelo verska in liberalna. V gibanju je tako več različnih smernic.

Kot feministka iz Gaze, kakšen je vaš odnos do Hamasa? Čutite kakšno notranje nasprotje, ko razmišljate o Hamasu kot o gibanju, posvečenem nacionalni osvoboditvi in boju proti okupaciji, obenem pa kot o nazadnjaškem gibanju, ko gre za pravice žensk? Kako se spopadate s tema dvema podobama?
S tem vprašanjem se moram ukvarjati. Kot sem rekla, fronta za nacionalno osvoboditev Palestine bi morala biti progresivna, tudi glede vprašanj pravic žensk. Priznati moram, da imamo nasprotja, popolna družba ne obstaja. Moj lastni bratranec je lahko zelo nazadnjaški. Vprašanje je, kaj naj storimo. Osvoboditev mora biti vrednota za vse stranke, ne samo za Hamas. Potrebujemo zelo progresivno politično revolucionarno stranko, ki bo dominantna. Da se zgradi takšno gibanje, pa zahteva čas in delo.

Del uničenja v Gazi po letošnjem obsežnem izraelskem bombardiranju Gaze. Fida Al Zanin vzroke za nasilje nad ženskami v Gazi vidi tudi v nasilju, ki ga zoper celotno palestinsko družbo izvaja Izrael. Foto: EPA
Del uničenja v Gazi po letošnjem obsežnem izraelskem bombardiranju Gaze. Fida Al Zanin vzroke za nasilje nad ženskami v Gazi vidi tudi v nasilju, ki ga zoper celotno palestinsko družbo izvaja Izrael. Foto: EPA

Sklepam, da ne mislite na Fatah (eno od dveh dominantnih palestinskih gibanj, ki je predvsem v preteklosti veljalo za sekularno, op. a.) v kakšni reformirani obliki.
Fatah? Nikakor ne.

Mislite, da je treba zgraditi povsem novo stranko, ali pa je katera od že obstoječih strank zmožna sprememb, kakršnih si želite?
Mislim, da so vse stranke pomembne, saj obstajajo že dolgo časa, ne moremo reči, da so neuporabne in da moramo začeti z ničle. Ne. Lahko delujemo od znotraj in jim vsilimo naše vrednote in našo progresivno politiko. A v primeru Fataha o tem nisem prepričana. So prav tako konservativni kot Hamas, čeprav tudi v Fatahu obstajajo različne smernice. Stranke lahko spreminjamo od znotraj, a pri Fatahu je to zelo težko, saj je ta danes pravzaprav palestinska samoupravna oblast. To pa je organ, struktura, ki ni predana potrebam svojega ljudstva in osvoboditvi Palestine, ampak jo bolj zanima ohranjanje dobrih odnosov s tistim, ki zatira Palestince, izraelsko okupacijo, in sicer zaradi vzajemnih interesov. Večina ljudi, ki jih poznam, tudi mlajših, vedo, da Fatah služi okupaciji. Ko govorijo o nacionalni osvoboditvi, palestinske feministke zagovarjajo, da se razstavi palestinska samoupravna oblast. Ta gotovo ni orodje za osvoboditev. Ne delajo za nas, ampak za svoje lastne interese in Izraelce.

"Če sem izkoriščana, mi je vseeno, ali me izkorišča ženska ali moški"

Pisali ste o obstoju različnih feminističnih diskurzov v Palestini, konservativnem oziroma verskem na eni strani in sekularnem na drugi. Lahko pojasnite razlike med njima in ali sta tako nekompatibilna, kot se zdita?
V Palestini poznamo različne feministične trende. Nisem prepričana, da se sploh vsi imajo za feministične, zanje je pomembnejša praksa. Ali se te ženske označujejo za feministke, konservativke ali ne, pa ne vem. Razlika med njimi je v tem, da je za nekatere končna točka, ko gre za pravice žensk, močno omejena s tem, kaj je v družbi sprejemljivo. Vse se strinjajo, da ubijanje žensk ni sprejemljivo, naj bodo liberalne, sekularne, islamistične ali konservativno feministične. Ko pa govorimo o pravici do splava, se že pojavijo razlike. Nekatere bodo rekle, da to ni sprejemljivo in se bodo sklicevale na religijo, druge pa bodo rekle, da je ta pravica povsem v redu in da ženske s svojim telesom lahko počnejo, kar želijo. Če pa bi želeli razpravo še dvigniti in načeti temo spolnosti, o tem v Gazi sploh ne smemo razpravljati. Glede tega bi celo sekularistke govorile le v zaprtih krogih, ne v javnosti. Bolj konservativne ženske bi odkrito zastopale stališče, da to sploh ni sprejemljivo, češ da gre za nekaj, kar je uvoženo z Zahoda.

Določene teme so v palestinski družbi še vedno tabu, a stvari se vendarle premikajo naprej, pravi Fidaa Alzaanin. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Določene teme so v palestinski družbi še vedno tabu, a stvari se vendarle premikajo naprej, pravi Fidaa Alzaanin. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Mar ni utemeljevanje zahtev za pravice žensk na religiji, kar počnejo, kot pravite, določene feministke v Gazi in drugje, lahko past? Družbena ali verska norma, na katero se sklicuješ pri nekem vprašanju, lahko namreč tvoje pravice pri drugem vprašanju omeji.
Razumem, kaj želite povedati. Kako naj se do tega opredelim kot nekdo, ki se postavlja na zelo levi konec feminizma? Rekla bi, da naj te ženske počnejo, kar počnejo. Recimo, da sprožijo kampanjo za ženske, ki se po ločitvi borijo za skrbništvo nad otroki, v okviru tega, kar določa religija. Ja, naj to storijo in potem bomo na tem gradili. Ne bi jim pa rekla: "Ne, ta okvir je zelo staromoden in nesprejemljiv." Ne. Pravim, naj to storijo, obenem bi jim pa predstavila svojo vizijo. Rekla bi jim, da obstaja še višji strop. Ne želim jih zatreti, ampak jih prepričati, naj se pridružijo naši strani.

Kako je menjava generacij vplivala na diskurz glede pravic žensk in na to, kako ženske v Palestini dojemajo svoj položaj?
Mlajša generacija je bolj odprta, verjetno zaradi družbenih omrežij, delno pa tudi zaradi revolucij, ki so se zgodile leta 2011. Postali smo bolj povezani z ljudmi v Siriji, Libanonu, Tuniziji, Egiptu, Bahrajnu. Facebook, Twitter in podobne platforme namreč omogočajo veliko lažji pretok informacij. Spoznavamo, kaj se dogaja v drugih državah. Vidimo, da obstaja feministično gibanje v Libanonu, ki ne opozarja le na pravice žensk, ampak tudi na delavske pravice čistilk in oskrbovalk na domu. Od njih se učimo. V Libanonu na primer odkrito govorijo o spolni usmeritvi, tam vidimo mavrične zastave. Zato vemo, da je to mogoče tudi v naši skupnosti. Mlajša generacija Palestink v zaprtih krogih razpravlja o spolnosti. Tudi v Gazi, ne sicer v javnosti, ženske govorijo o tem, kako naj se izražajo, kakšna je njihova spolna identiteta. O vseh teh temah se razpravlja. Mlajše Palestinke se zdaj bolj cenijo, več vedo. Gaza velja za zelo zaprt prostor, zdaj pa vidim, da mlade feministke razpravljajo o takšnih vprašanjih. Včasih si na spletu, čeravno anonimno, drznejo objavljati svoja stališča do dogajanja v Gazi, govorijo o transspolni identiteti, samozadovoljevanju, pomenu zavedanja lastnih spolnih preferenc, spolnem življenju. O teh stvareh pred šestimi ali sedmimi leti nihče ne bi govoril. Katera koli ženska bi spregovorila o spolnosti, bi takoj obveljala za "slabo" žensko. Zdaj ženske o tem med seboj razpravljajo in se podpirajo.

Palestinska družba je konservativna in patriarhalna, opozarja Fidaa Alzaanin. A mlajša generacija Palestink je drznejša in svoj položaj lažje primerjajo tudi širše regionalno. Foto: EPA
Palestinska družba je konservativna in patriarhalna, opozarja Fidaa Alzaanin. A mlajša generacija Palestink je drznejša in svoj položaj lažje primerjajo tudi širše regionalno. Foto: EPA

Govorili ste o spremljanju dogajanja onkraj Palestine, omenili ste Libanon. Kaj pa preseganje meje iz leta 1967, ki loči Izrael od zasedenih palestinskih ozemelj? Ali boj palestinskih žensk presega to mejo in kako se lahko čez njo organizirate?
Že organiziranje med Gazo in Zahodnim bregom je zelo težko, organiziranje med Gazo, Zahodnim bregom, diasporo (palestinskimi begunci iz leta 1948 in njihovimi potomci, ki živijo v sosednjih državah, ker jim Izrael ne dovoli vrnitve na njihove nekdanje domove na ozemlju današnjega Izraela, od koder so bil pregnani ob ustanovitvi te države, op. a.) in ozemlji, zasedenimi leta 1948 (tukaj sogovornica misli na mednarodno priznano ozemlje Izraela, ki je nastalo na 78 odstotkih nekdanjega enotnega ozemlja Palestine, kar številni Palestinci prav tako označujejo za okupacijo, op. a.) pa je še veliko težje. Na tak ali drugačen način si prizadevamo zgraditi gibanje in v smislu organiziranja preseči te meje. A to nam ne uspeva. Razlog je okupacija. Da bi se lahko organizirale, se moramo znebiti nadzornih točk in meje. Kako naj to storimo? Z internetom? Naj vzpostavimo več ločenih gibanj, ki naj potem med seboj komunicirajo? O vsem tem morajo palestinske feministke razpravljati, a ti razmisleki so še v povojih. Leta 2019 smo imeli gibanje Tal'at, ki je nastalo na ozemlju celotne historične Palestine in med diasporo, v begunskih taboriščih v Libanonu, tudi v Evropi, Berlinu in Londonu. A čez čas je gibanje izzvenelo. To smo sicer pričakovali zaradi meja, pomanjkanja virov in komunikacije.

Kako kot Palestinka iz Gaze gledate na položaj Palestink zunaj zasedenih ozemelj, v drugih delih historične Palestine? Gledate na to kot na skupen boj ali so razlike preprosto prevelike?
To je skupen boj, a leta politik izraelskega okupatorja na ozemljih, zasedenih leta 1948 (Izrael, op. a.), so v arabski oziroma palestinski skupnosti čez čas spremenila miselnost in družbo. V primerjavi z Gazo je stopnja zločinov v palestinski skupnosti na ozemlju iz leta 1948 veliko višja. Zato se sprašujemo, kakšne politike izraelska država izvaja tam, da obrača palestinsko družbo proti sebi, da je palestinska družba bolj nasilna v odnosu do sebe, namesto v odnosu do države. To počnejo namenoma, zato moramo razmisliti, kako razstaviti celoten sistem, od Gaze do Hajfe.

Glede solidarnosti izraelskih feministk postavlja Fidaa Alzaanin jasen pogoj – morajo namreč priznavati celotne izraelske politike zoper Palestince na splošno, ne samo na Zahodnem bregu, v Gazi in Vzhodnem Jeruzalemu. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Glede solidarnosti izraelskih feministk postavlja Fidaa Alzaanin jasen pogoj – morajo namreč priznavati celotne izraelske politike zoper Palestince na splošno, ne samo na Zahodnem bregu, v Gazi in Vzhodnem Jeruzalemu. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Če izraelska feministka nima jasnega stališča zoper okupacijo Palestine, pri tem mislim na okupacijo celotnega ozemlja, vključno s Hajfo in Jafo, potem ne moremo biti na isti strani. Nikakor ne.

Fidaa Alzaanin

Kaj pa podobnosti med bojem palestinskih in izraelskih žensk? Obstaja kakšno sodelovanje med palestinskimi in izraelskimi feministkami? Imate skupne točke?
Nekatere Palestinke te točke vidijo in na primer protestirajo proti brutalnosti izraelske policije na ozemljih, zasedenih leta 1948. Kot nekdo iz Gaze pa ne vidim prav nobene podobnosti. Če izraelska feministka nima jasnega stališča zoper okupacijo Palestine, pri tem mislim na okupacijo celotnega ozemlja, vključno s Hajfo in Jafo, potem ne moremo biti na isti strani. Nikakor ne. Ne moreš biti del sistema, ki me zatira, obenem pa se pretvarjaš, da si proti izraelski policiji, češ da krši pravice arabske skupnosti v "Izraelu". Sama ne vidim skupnih točk, razen če so proti kolonializmu. Zanima me, ali si proti kolonializmu in politikam, ki jih izraelska država izvaja v Palestini. Ali podpiraš pravico palestinskih beguncev do vrnitve, tudi palestinskih žensk, če si že feministka? Če si, lahko sodelujemo. A če želiš sodelovati proti brutalnosti izraelske policije ali proti zidu na Zahodnem bregu, naslednji dan te pa vidim na nadzorni točki ali pa letiš z vojaškim letalom, da bi bombardirala Gazo, potem nismo na isti strani.

Gaza je eden bolj konservativnih delov Palestine. Foto: EPA
Gaza je eden bolj konservativnih delov Palestine. Foto: EPA

Izraelska vojska se pogosto predstavlja skorajda kot feministična vojska zaradi velikega števila žensk. Kako kot nekdo, ki je tarča te vojske, razumete to podobo?
Na splošno sem proti militarizaciji. Moj feminizem je protimilitaristični. Sem proti vojskam in policiji kot instituciji. Vojska in policija nas ne branita pred nasiljem, ampak nasilje ustvarjata, na tak ali drugačen način. Nič bolj nisem zadovoljna, če je tisti, ki odvrže bombo na mojo hišo, ženska. "O, hvala, da tega ni storil moški." To nima smisla. A tako kapitalistične, imperialistične sile prevzemajo tudi pravične boje, kot je ta za pravice žensk. Njihova rešitev je, da je v vojski več žensk, ne samo v Izraelu, tudi v ZDA. Tam so se borili za to, da bi transspolni imeli pravico, da služijo v vojski. Ne, zakaj bi si kdor koli tega želel? (smeh) Morali bi zagovarjati, da se nihče ne bi pridružil vojski.

Ko ravno omenjate nasprotovanje militarizaciji, bi vas vprašal, kaj menite o izkušnjah Kurdinj na severu Sirije in njihovih zaščitnih enotah YPJ kot o morebitnem zgledu za Palestinke.
Ko pravim, da sem proti militarizaciji, govorim o državnem terorizmu, o vojskah. Nikakor ne mislim na osvobodilna gibanja. Vsekakor podpiram kurdsko gibanje, ki je lahko zgled. Kurdi imajo pravico do oboroženega boja. Tako v Kurdistanu kot drugje imajo ljudje pravico, da primejo za orožje, da se osvobodijo. To je nekaj povsem drugega kot militarizacija, o kateri govorim. Naj dodam, da obstaja dolga zgodovina ne samo solidarnosti, ampak neposrednih povezav med palestinskim in kurdskim odporom. Skupaj so se urili. V 70. in 80. letih so se v Palestini borili in tudi umirali kurdski tovariši. Naš boj je skupen boj.

Palestina, ki jo želim, je svobodna Palestina, kjer imajo vsi ljudje, ki živijo na tem območju, enake pravice brez strahu, da bodo ubiti ali zlorabljeni.

Fidaa Alzaanin

Za konec, ali izraz "svobodna Palestina" pomeni nekaj drugega za palestinske moške kot za palestinske ženske?
Morda. Ne morem govoriti v imenu vseh Palestincev. Zame izraz predstavlja varno, pravično Palestino za vse nas. Za palestinske moške morda pomeni nekaj drugega. Tudi za druge palestinske ženske morda pomeni nekaj drugega. A Palestina, ki jo želim, je svobodna Palestina, kjer imajo vsi ljudje, ki živijo na tem območju, enake pravice brez strahu, da bodo ubiti ali zlorabljeni.