Član Iranske revolucionarne garde nadzira plovbo v Hormuški ožini. Foto: Reuters

Nedavni incidenti v Omanskem zalivu – zaradi napadov na dva tankerja so morali rešiti več kot 40 mornarjev, mednarodna skupnost se je dvignila na noge, cene nafte pa so takoj narasle za nekaj odstotkov – je znova spomnil na izjemno pomemben položaj Hormuške ožine, ki velja za eno najpomembnejših vodnih poti na svetu, nekateri pa jo imenujejo tudi "glavna kritična točka za nafto".

Hormuška ožina leži med Omanom in Iranom in povezuje Perzijski zaliv z Omanskim zalivom. Na najožji točki je široka 39 kilometrov (21 navtičnih milj), a plovna pot za ogromne tankerje v vsako smer je široka le 3,8 kilometra (2 navtični milji), med obema pa je določen še en trikilometrski pas. To in dejstvo, da ladje skozi ožino plujejo zelo počasi, da je pot izjemno prometna in da jo prečkajo velika plovila, kar kliče po zaostrovanju razmer, incidentih in krizah. Skozi to ožino namreč poteka skoraj petina vse trgovine z nafto na svetu – že omenjenih več kot 17 milijonov 159-litrskih sodčkov nafte dnevno, kažejo podatki analitične skupine Vortexa.

Hormuška ožina povezuje Perzijski in Omanski zaliv. Foto: Google Maps

Ta pot je zato življenjskega pomena za več zalivskih držav, ki so hkrati tudi pomembni igralci na naftnem tržišču –Savdsko Arabijo, Iran, Združene arabske emirate, Kuvajt in Irak. Vse omenjene države so tudi članice Organizacije držav izvoznic nafte (OPEC) in prav vse največ "črnega zlata" izvozijo v svet – Evropo, Azijo in Severno Ameriko – skozi Hormuško ožino. Katar je po drugi strani največji izvoznik utekočinjenega naravnega plina (LNG) na svetu in tudi on po tej poti pošlje v svet praktično vse svoje zaloge. Pri ožini leži tudi največje pristanišče Bližnjega vzhoda, kjer letno pretovorijo približno 19 milijonov ladijskih zabojnikov.

Hormuška ožina je ime dobila po starodavnem bogatem kraljestvu Hormuz, ki je obstajalo med 10. in 17. stoletjem ob Perzijskem zalivu in je segalo vse do ožine. Kraljestvo, ki ga je ustanovila arabska princesa, pa je dobilo ime po utrjenem pristaniškem mestu Hormuz, ki je bilo tudi prestolnica kraljestva in v tistem času eno najpomembnejših pristanišč na Bližnjem vzhodu. Kraljestvo je nato postalo del portugalskih kolonij, poroča Deutsche Welle.

VROČA KRI V HORMUŠKI OŽINI
- Med iransko-iraško vojno (1980-1989) tankerska vojna.
- Leta 2008 so ZDA obtožile Iran, da so tri njegova plovila v ožini grozila trem ladjam ameriške mornarice.
- Julija leta 2010 je oborožena uporniška skupina Brigade Abdulaha Azama, ki je povezana z Al Kaido, v ožini napadla japonski tanker M Star.
- Januarja leta 2012 je Iran zagrozil, da bo blokiral pot skozi ožino kot povračilo za ameriške in evropske sankcije, ki so bile usmerjene v znižanje iranskih naftnih prihodkov, da bi jih tako prisilili v ustavitev iranskega jedrskega programa.
- Maja leta 2015 so iranske ladje v ožini zasegle tovorno ladjo z zabojniki, ki je plula pod singapursko zastavo, in usmerile nekaj strelov proti njej.
- Julija leta 2018 je iranski predsednik Hasan Rohani namignil, da bi Iran lahko začel ovirati trgovsko plovbo skozi ožino kot povračilo za ameriški poziv, naj se iranski izvoz nafte zmanjša na nič.
- Maja leta 2019 so bila ob pristanišču Fudžajra (ZAE) napadena štiri plovila, med njimi dva savdska tankerja.
- Junija leta 2019 so na japonskem in norveškem tankerju odjeknile eksplozije. Iran je zatrdil, da nima nič z incidentom in da sam bolj kot vsi drugi skrbi za varnost v ožini ter da je "usmerjanje prsta proti Teheranu najlažja in najpreprostejša poteza, ki jo ZDA lahko naredijo", kot je dejal zunanji minister Džavad Zarif. Njegov ameriški kolega Mike Pompeo je bil prav tako jasen, dejal je, da je to "samo zadnji v nizu napadov, ki jih Iran s svojimi zavezniki usmerja proti Američanom" ter da je treba te incidente razumeti "v okviru 40 let neizzvane agresije proti narodom, ki ljubijo svobodo".
Vir: Reuters

Irak oviral iranske ladje, Iran iraške

Na tem območju prihaja do občasnih zaostrovanj vse od iranske revolucije leta 1979, nedavni dogodki v ožini pa so znova pokazali, da je Hormuška ožina "simbolično žarišče v območnem spopadu in predstavlja posredni konflikt med Iranom na eni strani ter ZDA in Savdsko Arabijo na drugi", piše Financial Post.

Med iransko-iraško vojno, ki je potekala v letih 1980–1988, sta obe omenjeni državi ovirali izvoz nafte druga drugi, kar je postalo znano kot tankerska vojna. Irak je napadal iranske tankerje, ki so nalagali tovor v bližini iranskega otoka Karg na severu Perzijskega zaliva, Iran pa se je "lotil" ladij, ko so bile v južnem delu zaliva in v sami ožini. Na te incidente so se ZDA, Velika Britanija in druge države odzivale z izjavo, da je treba zaščititi ladijski trgovski promet v osrednjem in južnem delu Perzijskega zaliva, zato so organizirale pomorske konvoje, ki so bili varnejši od plovbe posamezne ladje.

Julija leta 1988 je ameriška bojna ladja Vincennes sestrelila iransko potniško letalo, umrlo je vseh 290 ljudi na krovu. Washington je izjavil, da je šlo za nesrečo med nudenjem zaščite kuvajtskim naftnim tankerjem in da so letalo po spletu okoliščin zamenjali za iransko vojaško letalo. Teheran je bil prepričan, da je šlo za premišljen in samovoljen napad.

Mine, podmornice, granate, napadi s kopnega

Perzijski zaliv je območje iransko-ameriških trenj torej že več desetletij. Pentagon je v letu 2015 v zalivu naštel 23 "nevarnih ali neprofesionalnih" incidentov med ameriško in iransko mornarico, naslednje leto pa 35. Ta številka predstavlja desetino vseh incidentov med obema državama, ki jih je bilo leta 2015 skupno 300. Predsednik ZDA Donald Trump je večkrat ponovil, da bodo "iranske čolne, ki nadlegujejo ameriške ladje, pognali iz vode", Teheran pa se po drugi strani stalno pritožuje zaradi ameriške navzočnosti v zalivu. Perzijski zaliv namreč večinoma spada pod pristojnost Iranske revolucionarne garde. Iranski admiral Ali Šamhani je tudi dejal, da so ZDA "glavni vir krize in nestabilnosti", zato je to državo pozval, naj se umakne z območja, poročajo tuji mediji.

V Hormuški ožini je možnosti za manevriranje zelo malo, zato so veliki, okorni tankerji tam še toliko ranljivejši tako za napade z obale kot s sovražnih plovil, opozarjajo pri New York Timesu. Iran lahko na sovražne ladje izvede več vrst napadov, ki vključujejo mine, izstrelke z obale, napade s podmornicami in vojaškimi plovili ter floto majhnih, hitrih in okretnih čolnov, ki jih nadzoruje revolucionarna garda. V tankerski vojni so največ škode naredile prav podstavljene mine in napadi z gliserji, ki so bili naloženi z granatami in orožjem.

Ožina je tudi pravi raj za iranske tihotapce blaga. Foto: Reuters

Politika "prisilne diplomacije"

A pri Reutersu menijo, da imajo v Perzijskem zalivu tako zračno kot pomorsko prevlado vseeno ZDA, ki bi se bile ob morebitni izpolnitvi grožnje Teherana, da bo zaprl pot skozi ožino, sposobne ubraniti vseh iranskih napadov. Če bi Washington z zavezniki znova vzpostavil zaščito z konvojem plovil, Iran ne bi mogel napasti tankerjev drugače, kot da začne neposredni spopad z ameriškimi bojnimi ladjami. Poznavalci svarijo, da bi se morebitni oboroženi spopad med ZDA in Iranom kot ogenj lahko razširil v druge države na območju, kot so Jemen, Združeni arabski emirati, Bahrajn, Irak, Sirija in Afganistan, pa tudi znotraj samega Irana.

ZDA sicer trenutno javno vodijo politiko "nadzorovanega stopnjevanja napetosti", s katerim želijo Iran z vse hujšimi gospodarskimi sankcijami prisiliti, da bi se vrnil za pogajalsko mizo, za katero bi z ZDA določili nove pogoje jedrskega sporazuma. Ameriški diplomati ta pristop imenujejo "prisilna diplomacija".

Če se Islamska republika Iran odloči ustaviti izvoz nafte skozi Hormuško ožino, je naša vojska dovolj močna, da bomo to storili celovito in javno.

Iranski vodja oboroženih sil Mohamed Bakeri

Pot skozi ožino vodi skozi iranske ozemeljske vode

Pa lahko Iran sploh uresniči svoje grožnje in dejansko ustavi ves promet skozi Hormuško ožino? Konvencija Združenih narodov o pravu morja, podpisana decembra leta 1982, teritorialne vode neke države omejuje na pas, ki je od obale oddaljen največ 22 kilometrov (12 navtičnih milj). Plovila, ki vstopajo skozi Perzijski zaliv, morajo zato nujno vstopiti v iranske ozemeljske vode, kar pomeni, da bi ta država vsaj teoretično lahko omejila (prekinila?) ves promet, ki se bliža zalivu. Iranska vlada je leta 1982 omenjeno konvencijo podpisala, a parlament je ni nikoli ratificiral. Dokumenta prav tako niso ratificirale ZDA, opozarjajo pri Crisis Groupu.

Kaj se bo zakuhalo na Bližnjem vzhodu? Foto: Reuters

Poleg tega Teheran z zaprtjem prometa v ožini ne bi škodoval le izvozu nafte sosednjih držav in državam uvoznicam, ki bi ostale brez tega ključnega energenta, ampak bi ogromno gospodarsko škodo povzročil tudi sebi, saj je prav tako kot ladje drugih držav tudi sam močno odvisen od pravice do prehoda skozi ožino. Grožnja z zaprtjem ožine kljub temu ostaja eden najmočnejših adutov v rokah Irana. Iranski vodja oboroženih sil Mohamed Bakeri je v ponedeljek dejal: "Če se Islamska republika Iran odloči ustaviti izvoz nafte skozi Hormuško ožino, je naša vojska dovolj močna, da bomo to storili celovito in javno." Trump pa je prejšnji teden dejal: "Tudi če bo Iran ožino zaprl, ne bo dolgo ostalo pri tem. Tega se zavedajo, to smo jim ostro povedali. Želimo, da se vrnejo za pogajalsko mizo in se dogovorimo o novem jedrskem sporazumu. Sam sem pripravljen, ko bodo pripravljeni oni – kadar koli se bo to zgodilo, bo v redu. Do takrat pa se mi ne mudi," je dejal v pogovoru za televizijo Fox.

DRUGE STRATEŠKE NAFTNE VODNE POTI NA SVETU
- Malajska ožina med indonezijskim otokom Sumatro, Malezijo in Tajsko oziroma med Indijskim oceanom in Južnokitajskim morjem.
- Rt dobrega upanja na skrajnem jugu Afrike oziroma na atlantski obali Južne Afrike.
- Sueški prekop v Egiptu med Port Saidom ob Sredozemskem morju in Suezom ob Rdečem morju.
- Panamski prekop, ki seka Panamsko ožino in povezuje Atlantski in Tihi ocean.
Leta 2016 so vsak dan skozi Hormuško ožino prepeljali 18,5 milijona 159-litrskih sodčkov nafte, skozi Malajsko ožino 16 milijonov in skozi Sueški prekop pet milijonov.
Vir: Guardian

Kako še drugače spraviti nafto iz Perzijskega zaliva?

Zaradi negotovosti in napetosti v Hormuški ožini zalivske države že nekaj let iščejo alternativne poti za prevoz nafte do kupcev, s katerimi bi se izognili poti skozi ožino in prišli neposredno v Omanski zaliv, od tam pa v Arabsko morje in naprej na različne smeri neba. Pri podjetju Stratfor so tako navedli nekaj alternativ, s katerimi zalivske države skušajo razpršiti svoje možnosti pri izvozu nafte. Prva izmed teh je naftovod Habšan–Fudžarja, ki poteka čez Združene arabske emirate – začne se v Abu Dabiju, konča pa v Fudžarji v Omanskem zalivu. Povezavo so leta 2012 zgradili Kitajci, po njej pa lahko dnevno steče 1,5 milijona 159-litrskih sodčkov nafte dnevno.

Poškodbe na japonskem tankerju, ki jih je povzročila eksplozija. Foto: Reuters

Druga možnost je naftovod Vzhod–Zahod oziroma naftovod Petroline, po katerem potuje nafta iz vzhodne Savdske Arabije do pristanišča Janbu ob Rdečem morju, in ima največjo zmogljivost 4,5 milijona sodčkov nafte dnevno. Nafto je bilo mogoče do prve zalivske vojne v svet spraviti tudi po Iraškem naftovodu, ki je tekel iz Iraka prek Kuvajta do Savdske Arabije, a danes ne deluje več. Še en opuščen naftovod, Transarabski, teče iz vzhodne pokrajine Savdske Arabije prek Jordanije in Sirije in se konča v libanonskem pristanišču ob Sredozemskem morju Sidon. Obstaja pa tudi naftovod Kirkuk–Ceyhan, po katerem lahko dnevno steče 1,6 milijona sodčkov nafte. Ta povezuje severni Irak s Turčijo, od tam pa gre nafta naprej na zahodne trge.

Kljub temu Hormuška ožina ostaja glavni izhod v svet za zalivsko nafto. "Po tej ključni pomorski poti dnevno plujejo ljudje praktično vseh narodnosti in ladje s praktično vsemi zastavami. Če bodo razmere postale še bolj zaostrene, bi lahko imel celoten Zahod težave z dobavo nafte," je dejal Paolo d'Amico, predsednik Mednarodnega združenja neodvisnih lastnikov tankerjev. Strokovnjaki že opozarjajo, da bi lahko geopolitični spori in negotovost ceno 159-litrskega sodčka surove nafte zlahka dvignili nad 100 ameriških dolarjev. Trenutno je cena 53,98 dolarjev.