Bo Iran zdržal zadnji pritisk ZDA? Na sliki aprilska naslovnica iranskega dnevnika Sazandegi, ki prikazuje soočenje predsednikov obeh držav, Hasana Rohanija in Donalda Trumpa. Foto: EPA

ZDA grozijo z napadom na različnih koncih sveta. Medtem ko v Latinski Ameriki odkrito zahtevajo rušenje venezuelskega predsednika Nicolása Madura in Venezueli vsake toliko grozijo z vojaškim napadom, na Bližnjem vzhodu s popolnim uničenjem grozijo Iranu. "Če Iran želi boj, bo to uradni konec Irana. Nikoli več ne grozite Združenim državam Amerike," je v nedeljo na družbenem omrežju Twitter zapisal ameriški predsednik Donald Trump, ki ob tem ni pojasnil, za kakšne iranske grožnje naj bi šlo. Zadnje ameriške grožnje, ki jih je iranski zunanji minister Mohamad Džavad Zarif označil za "genocidno izzivanje", sledijo precejšnji okrepitvi ameriških vojaških sil v bližini Irana. Ta mesec so namreč ZDA na območje poslale letalonosilko, amfibijsko desantno ladjo, bombnike B-52 in raketni sistem Patriot, kopičenje vojske ob mejah Irana pa so v Teheranu označili za "psihološko vojno".

Agresivnost politike ZDA do Irana je pričakovana, saj jo v glavnem sooblikuje eden glavnih snovalcev napada na Irak leta 2003 John Bolton, ki zdaj kot Trumpov svetovalec za državno varnost promovira svoje zamisli o bombardiranju Irana, ki jih je pred nekaj leti širil tudi na straneh liberalnega časnika New York Times. Za zdaj ostaja ameriški "maksimalni pritisk", kot se imenuje strategija Trumpove administracije do Irana, večinoma omejen na stopnjevanje sankcij, ki hromijo iransko gospodarstvo in škodujejo njegovemu prebivalstvu. ZDA so sankcije zoper Iran ponovno uvedle in jih dodatno okrepile po svojem umiku od jedrskega sporazuma šestih svetovnih sil z Iranom iz leta 2015 oziroma natančneje po svojem kršenju zavezujoče resolucije Varnostnega sveta ZN-a 2231, s katero je bil sporazum potrjen. Članice ZN-a namreč po 25. členu Ustanovne listine Svetovne organizacije morajo spoštovati in izvajati odločitve Varnostnega sveta kot najvišjega organa ZN-a.

ZDA so v bližino Irana, za katerega pravijo, da ogroža "ameriške interese" na območju, poslale letalonosilko Abraham Lincoln. Foto: Reuters

ZDA od Irana zahtevajo več stvari, od spremembe jedrskega dogovora in prenehanja razvoja balističnih raket, ki naj bi bile zmožne nositi jedrsko bombo, do spremembe iranske regionalne politike oziroma zmanjšanja iranskega vpliva na območju s pomočjo zavezništev s skupinami, kot so Hezbolah v Libanonu, šiitske milice v Iraku in hutijevski uporniki v Jemnu. Washington uradno sicer ne zahteva spremembe »režima«, kot označuje oblasti v Teheranu, zahteva pa spremembo njihovega ravnanja. Najsan Rafati, analitik pri možganskem trustu International Crisis Group, specializiran za vprašanje iranskega jedrskega dogovora in iranskih regionalnih politik, je v pogovoru za MMC zahteve ZDA do Irana označil za "maksimalistične", kot take pa v skladu s politiko "maksimalnega pritiska". Poleg sankcij in napotitve vojske je Rafati spomnil še na ameriško aprilsko oznako iranske Islamske revolucionarne garde za teroristično organizacijo.

Zadnje stopnjevanje napetosti Rafati umešča tudi v kontekst več varnostnih incidentov, ki so se ta mesec zgodili v regiji. Washington je sporočil, da so prejeli verodostojne obveščevalne podatke o iranskih grožnjah, ki jih sicer ni pojasnil ali zanje predstavil dokazov, v Savdski Arabiji je bila naftna infrastruktura tarča napada brezpilotnih letalnikov, za katerega je Riad obtožil jemenske hutijevske upornike, ki da so zgolj izpolnjevali iranski ukaz, ob obali Združenih arabskih emiratov so bile napadene štiri ladje, vključno z dvema savdskima tankerjema, ki so ga nasprotniki Irana spet pripisali njemu, nato pa je bil v Bagdadu izvršen raketni napad na t. i. zeleno cono, močno varovano območje z vladnimi in diplomatskimi poslopji, tudi ameriškim veleposlaništvom. ZDA so omenile možnost, da je napad izvedla ena od šiitskih milic, ki uživajo podporo Irana, dva dni po napadu pa je odgovornost zanj prevzela do zdaj neznana oborožena skupina Operacije mučenika Alija Mansurja, ki je sporočila, da je šlo za odgovor na Trumpovo pomilostitev nekdanjega ameriškega poročnika Michaela Behenne, ki je bil obsojen umora iraškega zapornika Alija Mansurja Mohameda Al Džaburija leta 2008. Skupina je ob tem zanikala posredne ali neposredne povezave z Iranom. Ta je vpletenost v incidente zanikal, a se te po Rafatijevih besedah zaradi pomanjkanja informacij ne da povsem izključiti.

Čeprav je vojna na jeziku vseh komentatorjev zadnjega dogajanja, vpletene države, tako Iran kot ZDA in Savdska Arabija, večinoma zatrjujejo, da si je ne želijo. Medtem savdski mediji poročajo, da so Savdska Arabija in več drugih zalivskih držav odobrile prošnjo ZDA o razporeditvi ameriških vojaških sil v svojih vodah in na svojem ozemlju. "Irancem smo zelo jasno povedali, da če bodo napadeni ameriški interesi, bomo vsekakor odgovorili na primeren način," je pred dnevi v Rusiji dejal ameriški zunanji minister Mike Pompeo. Med interesi, ki jih nameravajo ZDA po potrebi braniti z vojaškim posredovanjem, Rafati poudarja predvsem prosto plovbo na območju. Iran je namreč večkrat zagrozil z zaprtjem Hormuške ožine, po kateri se prevaža petina svetovne nafte, a je uresničitev te grožnje zelo malo verjetna.

Ameriška oznaka iranske garde kot zagotovilo trajne sovražnosti med državama

Iran obkrožen z ameriško vojsko

Kdo komu na območju predstavlja grožnjo, ni težko ugotoviti. Iran je namreč povsem obkrožen z ameriškimi vojaškimi oporišči. V bližnjem Bahrajnu je sedež pete flote ameriške mornarice, ZDA pa imajo enote razporejene oziroma vojaško infrastrukturo uporabljajo še v Kuvajtu, Združenih arabskih emiratih (ZAE), Katarju, Izraelu, Savdski Arabiji, Turčiji, Afganistanu, Pakistanu, Džibutiju in drugod. Vojaško je Iran povsem podrejen. Kot je dejal Rafati, se v Teheranu zavedajo, da v neposrednem spopadu z ZDA nimajo možnosti, lahko pa računajo na pomoč zavezniških skupin na območju, pri čemer bi v primeru njihovega delovanja zoper ZDA in njihove zaveznice Iran lahko zanikal povezanost. Ne glede na razmerje sil naj skorajšnji napad na Iran ne bi bil v interesu ZDA, Savdske arabije ali ZAE-ja, meni odgovorni urednik portala Middle Eat Eye David Hearst. Trumpu naj bi namreč zmanjkovalo časa za pripravo in izvedba napada ter volje za to pred volitvami prihodnje leto, omenjeni zalivski državi pa naj se kljub sodobni zahodni oborožitvi ne bi zmogli braniti, tako da ostaja po mnenju Hearsta Izrael, ki redno izvaja napade na iranske položaje v Siriji, v tem zavezništvu edini "resni navdušenec za tretjo zalivsko vojno".

ZDA želijo s sankcijami in vojaškimi grožnjami Iran med drugim prisiliti v pogovore o novem jedrskem sporazumu. A kot opozarja Rafati, ne gre za vprašanje, ali star ali nov sporazum, saj obstoječi še velja. Vprašanje je le, koliko časa še. Pravzaprav je sporazum, sklenjen leta 2015, trenutno edina stvar, ki deluje, meni Rafati, ki dodaja, da je treba zagotoviti, da ne propade. Sporazum namreč preprečuje nastanek jedrske krize poleg vseh drugih regionalnih kriz, ki že obstajajo. S sporazumom sicer ni bila popolnoma zadovoljna nobena izmed podpisnic, a mišljen ni bil kot rešitev za vse težave, ampak kot podlaga za nadaljnji razvoj odnosov, je dejal Rafati.

Trump Iranu javno pošilja različna sporočila: od pozivov k pogovorom do groženj z uničenjem. V ozadju stoji eden izmed arhitektov agresivne politike ZDA do Irana John Bolton, ki je snoval tudi napad na Irak pred 16 leti. Foto: Reuters

Kdo je odšel od mize?

Medtem ko Washington Teheranu grozi in zahteva, naj se vrne za pogajalsko mizo, ta odgovarja: "Mi smo še za mizo, nismo mi tisti, ki smo od nje odšli," stališče Irana pojasnjuje Rafati. Iranci se po njegovih besedah ob tem sprašujejo, kaj jim zagotavlja, da Trumpova ali kakšna druga ameriška administracija tudi v primeru novega sporazuma ne bo preprosto spet zahtevala sprememb, kot je to storila trenutna ameriška vlada. V Teheranu tako nimajo apetita po novih pogajanjih, ki jih vidijo kot prisilna in znak šibkosti.

Kljub ostri javni retoriki pa je vendarle nekaj znakov, da že potekajo posredni pogovori med Iranom in ZDA (ali vsaj poskusi), kot sta jih državi izvajali že večkrat v preteklih desetletjih. Tako je pred tednom dni katarski zunanji minister Šejk Mohamed bin Abdulrahman Al Tani obiskal Teheran in se sestal z iranskim kolegom, o čemer je bil Washington prej obveščen. Po poročanju katarske Al Džazire naj bi bil namen srečanja ravno odpreti nove kanale za reševanje krize med ZDA in Iranom.

Nato je 20. maja Teheran nepričakovano obiskal zunanji minister Omana Jusuf bin Alavi bin Abdulah, ki se je prav tako sestal z Zarifom. Do obiska omanskega ministra je prišlo po tem, ko je ameriški zunanji minister Pompeo poklical omanskega sultana Kabusa bin Saida Al Saida in z njim govoril o domnevni iranski grožnji za območje. Med možnimi posredniki sta tudi Švica, ki v Iranu zastopa interese ZDA, in Irak, ki ima dobre odnose z obema državama.

ZDA so vojaško povsem obkrožile Iran, ta mesec pa so poslale na območje še dodatne okrepitve. Na sliki bombnik B-52, ki lahko nosi jedrske bombe. Foto: Reuters

Velja spomniti, da so jedrski sporazum od vseh sedmih podpisnic do zdaj kršile le ZDA. Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) je v vseh poročilih namreč sporočala, da ga Iran upošteva kljub Trumpovemu umiku. Na začetku maja je Iran sicer druge podpisnice – razen ZDA ‒ obvestil, da ne bo več spoštoval določenih "prostovoljnih zavez", ki izhajajo iz sporazuma. Tako je sporočil, da bo prenehal omejevati zaloge obogatenega urana in težke vode, potrebnih za delovanje določenih tipov jedrskih reaktorjev. Napovedal je obnovo bogatenja urana, če podpisnice v 60 dneh ne bodo sprejele ukrepov za zaščito njegovega naftnega in bančnega sektorja pred ameriškimi sankcijami. Teheran je še zagotovil, da bo sicer ostal v okvirih sporazuma, a da bo obnovil nekatere jedrske dejavnosti, ki jih je leta 2015 ustavil. "Menili smo, da jedrski sporazum potrebuje kirurški poseg in da so bile protibolečinske tablete zadnjega leta neučinkovite," je dejal iranski predsednik Hasan Rohani. "Namen posega je rešiti sporazum, ne pa uničiti ga."

Iranski ultimat je zaradi uničujočih posledic sankcij za gospodarstvo leto dni po njihovi ponovni uvedbi razumljiv, še posebej, če upoštevamo, da so jih ZDA po odločitvi o svoji kršitvi jedrskega sporazuma sprejele v nasprotju s svojimi mednarodnopravnimi obveznostmi. Meddržavno sodišče v Haagu, najvišji sodni organ ZN-a, je tako oktobra lani razsodilo, da morajo ZDA preklicati sankcije, povezane s humanitarnim blagom (prehrana, medicina) in civilnim letalstvom. ZDA so namreč z novo uvedbo sankcij kršile sporazum o prijateljstvu med Iranom in ZDA iz leta 1955, sprejet dve leti po udaru v Iranu, ki so ga organizirale ZDA, s katerim je bil odstranjen premier Mohamad Mosadeg. Po ICJ-jevi razsodbi so ZDA preprosto odstopile tudi od omenjenega sporazuma.

Evropa med besom ZDA in lastnimi zavezami

Iran od Evrope zahteva spoštovanje jedrskega sporazuma, ki naj bi mu zagotavljal umik sankcij v zameno za omejevanje in nadzor njegovega civilnega jedrskega programa. Iranski zunanji minister je poudaril, da so poleg ZDA članice EU-ja tiste, ki sporazuma ne izvajajo v celoti. "Rusija in Kitajska sta izpolnili svoje obveznosti. Drugi stranki, vključno z Evropejci, pa svojih zavez nista izpolnili," je dejal Zarif, ki je opomnil, da Iran ne bo mogel zagotoviti preživetja dogovora, če Evropa ne bo začela izpolnjevati svojih dolžnosti, ki iz njega izhajajo. Vprašanje je torej, koliko "gospodarske normalizacije" lahko Evropa, Rusija in Kitajska ponudijo Iranu kljub sankcijam, pravi analitik ICG-ja Rafati.

ZDA ne samo, da vztrajajo pri svojih sankcijah, temveč s kaznimi grozijo tudi drugim državam, vključno z zaveznicami, ki bi poslovale z Iranom. Tako Washington zdaj pravzaprav sili države po svetu, da kršijo pravno zavezujočo resolucijo Varnostnega sveta. Z drugimi besedami, ZDA s sankcijami grozijo državam, ki bi spoštovale mednarodno pravo.

Iranski zunanji minister Zarif ZDA svetuje, naj ne grozijo Iranu in naj poskusijo raje s spoštovanjem. Foto: Reuters

V Teheranu Evropi očitajo, da je hvalila jedrski dogovor kot izjemen dosežek, a da zdaj, ko bi se morala zanj postaviti zoper ZDA in tudi sama nekaj tvegati, ne želi storiti ničesar. Rafati pojasnjuje, da je to le delno res. Kot je poudaril, ne smemo pozabiti, da je Evropa politično še vedno zavezana sporazumu in da se trudi, da ta obstane. Ob tem se, kot je dejal, za gospodarsko sodelovanje z Iranom odloča zasebni sektor. Francoska vlada ne more zapovedati Totalu, da posluje v Iranu, evropske države pa ne morejo ukazati Airbusu, da tej državi prodaja letala, je dejal Rafati. Januarja letos, več kot pol leta po ameriškem umiku od jedrskega sporazuma, so Nemčija, Francija in Velika Britanija sicer vzpostavile poseben kanal za poslovanje z Iranom z namenom nadaljevanja trgovanja in izogibanja ameriškim sankcijam, imenovan Instex (Instrument v podporo trgovskim menjavam). Evropske države naj bi kanal sprva uporabljale le za prodajo hrane, zdravil in medicinskih naprav Iranu, v prihodnosti pa bi lahko njegovo uporabo razširile. Kot kaže, je to za Iran premalo.

Kdo bo pomežiknil prvi?

ZDA pričakujejo od sankcij bodisi predajo iranskega vodstva bodisi množično mobilizacijo nezadovoljnih Irancev in Irank, kar bi lahko pripeljalo do nevzdržnih notranjih pritiskov na oblast. Je kaj takega na vidiku? Kot je spomnil Rafati, so bili konec leta 2017 in v začetku leta 2018 po Iranu precej pomembni protesti, predvsem zaradi gospodarskih težav, ki sicer niso povsem prenehali, prav tako pa se niso povezali v organizirano, enotno gibanje proti vladi. Vprašanje je, ali bo to nezadovoljstvo raslo, pa tudi, kako bi, če bo postalo nevarno za oblasti, te nanj odgovorile, je dejal sogovornik.

Bi se lahko Iran odločil za takšno potezo, kot jo je povlekel Trump, in preprosto tudi sam odstopil od sporazuma? Po Rafatijevih besedah bi Teheran sicer lahko stopnjeval minorni ukrep zmanjšanja svojih obveznosti in na koncu te poti tudi popolnoma prenehal spoštovati sporazum, a bi to povzročilo enak odziv Evrope. Če bo Iran premočno pritisnil, mu bo Evropa odrekla tudi tolikšno politično podporo, kot mu jo zdaj namenja, je dejal Rafati. Po drugi strani je mogoče tudi, da bo Iran vztrajal pri svoji politiki "maksimalne potrpežljivosti" in počakal na morebitno spremembo ameriške administracije po volitvah leta 2020. Toda kot je opozoril Rafati, je do takrat še veliko časa, kot smo videli v zadnjih dneh, pa lahko razmere postanejo zelo napete zelo hitro.