Posebna poročevalka ZN-a Francesca Albanese. Foto: EPA
Posebna poročevalka ZN-a Francesca Albanese. Foto: EPA

V ponedeljek je glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zahteval izdajo naloga za prijetje treh voditeljev Hamasa ter izraelskega premierja Benjamina Netanjahuja in obrambnega ministra Joava Galanta zaradi domnevnih zločinov proti človečnosti in vojnih zločinov, storjenih v napadu na Izrael 7. oktobra, in zaradi grozodejstev v Gazi.

Nekaj dni kasneje je Meddržavno sodišče v Haagu v še eni prelomni sodni odločitvi Izraelu naložilo, naj nemudoma ustavi ofenzivo in druge vojaške operacije v Rafi, ki bi prizadele Palestince in ustvarile razmere za njihovo uničenje. Izrael tako postaja vse bolj stisnjen v kot.

Mednarodna pravnica Francesca Albanese o genocidnem ravnanju izraelskih oblasti v Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu že dve leti poroča Generalni skupščini in Varnostnemu svetu Združenih narodov. Z njo smo se pogovarjali za oddajo Globus.


Kot ste navedli v zadnjem poročilu na začetku meseca, so "utemeljeni razlogi" za ugotovitev, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Katera merila so bila torej izpolnjena, da bi to lahko označili za genocid?

Za ugotavljanje, ali gre za genocid ali ne, je najprej treba preučiti objektivna dejstva, ki ne temeljijo na osebnih mnenjih, osebnih zgodbah, čeprav so boleče, ali drugih nepreverljivih dejanjih. Kaj je genocid, določa 2. člen Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948. Mnogi komentirajo, ali gre za genocid ali ne, ne da bi pojasnili, kakšne so njihove raziskave. Zadnjih pet, šest mesecev svojega življenja, sem vsak dan temeljito pregledovala izjave izraelskih političnih in vojaških voditeljev, izraelskih poveljnikov, in veliko slikovnega gradiva, ki prihaja iz Gaze, preverili smo fotografije in posnetke, ki jih izraelski vojaki širijo na svojih računih po družbenih medijih. Hvalili so se s tem, kar so počeli v Gazi. Poročilo temelji tudi na pripovedih žrtev, vključno z dnevnimi poročili s terena, ne samo preživelih, ampak tudi humanitarnih delavcev in novinarjev na terenu. Poleg tega imam dostop do velike skupine strokovnjakov, forenzične vojske in strokovnjaka za genocid, ki so mi ponudili svojo pomoč pri razmisleku in preiskavi te pošastnosti, ker vsega tega ne more početi samo ena oseba.

Izrael je tudi s pomočjo mednarodne skupnosti prekršil Konvencijo o genocidu, saj imajo države določene obveznosti pri preprečevanju in pregonu zločinov genocida.

Francesca Albanese

Ugotovila sem, da je to, kar počne Izrael, genocid v skladu z 2. členom Konvencije o genocidu, ki določa, da je genocid vrsta dejanj z namenom popolnega ali delnega uničenja neke skupine ljudi. Ta dejanja so pobijanje članov skupine, povzročanje hudih duševnih ali telesnih stisk članom te skupine, načrtno ustvarjanje takih življenjskih razmer, ki povzročajo popolno ali delno uničenje skupine. To so dejanja, za katera utemeljeno ugotavljam, da jih je Izrael že zagrešil z namenom uničenja ljudi. Če bi poročilo pisala danes, bi našla še druga genocidna dejanja, na primer preprečevanje rojstev. Posledica napadov na bolnišnice je tudi preprečevanje rojstev. Duševne stiske med Palestinci prav tako vplivajo na rojstva. In zakaj so bombardirali in uničili edino reprodukcijsko kliniko v Gazi?

Naj poudarim, da vsako od teh dejanj samo po sebi pomeni genocid. Za izvršitev genocida ni potrebna le izvršitev enega izmed teh zločinov, ampak namera s temi zločini popolnoma ali delno uničiti ljudstvo. Po moji analizi je spodbujanje h genocidu mogoče pripisati političnim in vojaškim voditeljem v Izraelu.

Izrael mora spoštovati sodbo Meddržavnega sodišča v tožbi, ki jo je vložila Južna Afrika. Kaj je treba storiti, da jo bo spoštoval?

Sodišče je izdalo dva sklopa predhodnih ukrepov, enega 26. januarja, drugega 28. marca. (Intervju je bil posnet, preden je omenjeno sodišče pred dnevi sprejelo tudi odločitev, da mora Izrael nemudoma ustaviti vojaško ofenzivo v Rafi, op a.). Najprej je sodišče pozvalo izraelsko vojsko, naj se vzdrži dejanj, ki bi pripeljala do zločinov, prepovedanih po Konvenciji o genocidu. To pomeni, da ne ubijajo naključnih tarč, ne povzročajo bolečine in škode članom skupine, ne ustvarjajte pogojev za življenje, ki bi vodili do delnega ali popolnega uničenja skupine.

To je točno to, kar Izrael počne z bombardiranjem bolnišnic, civilne infrastrukture, z omejevanjem humanitarne pomoči, ki je je močno primanjkovalo že prej. S tem, ko je Izrael uničil kmetijske površine, ribiške čolne, pekarne in v Gazo ne dovoljuje ničesar – ne zdravil, ne goriva, ne vode in ne hrane – je očitno, da so ljudje v nevarnosti pred stradanjem in da so njihova življenja ogrožena zaradi poškodb, ki jih zaradi pomanjkanja ne morejo pozdraviti.

Že decembra je bilo jasno, da so razmere resne. Sodišče je Izrael pozvalo, da zagotovi neoviran dostop do pomoči. Kot okupacijska sila ga mora omogočiti. Ne le, da Izrael tega ni omogočil, še naprej ovira dobavo humanitarne pomoči drugih. Kako? Ovira vstop nujnega blaga. Sama sem videla, kaj čaka v skladiščih v Egiptu. Očitno ne gre za nobeno orožje. To so bergle, osnovne zdravstvene potrebščine, ventili po šest dolarjev, ki bi bili nujni za reševanje otrok v inkubatorjih, kisikove jeklenke, osnovna zdravila, ki bi preprečevala okužbe ran, sepso ali gangreno. Te vodijo v amputacijo ali smrt. Izrael vse to preprečuje. Ne le to. Ko je prišla pomoč, na primer v živilih, je Izrael večkrat streljal na ljudi in na policijo, ki je prišla prevzet to pomoč. Medtem z ničimer ne preprečuje nasilja naseljencev na svojem ozemlju, ki napadajo in plenijo tovornjake in konvoje s prepotrebno hrano za Gazo.

Izrael v zvezi s tem ni storil ničesar. Nasprotno, ves čas ovira humanitarno pomoč. Postavlja se tudi vprašanje ohranjanja dokazov in zbiranja dokazov o vsem, kar se dogaja v Gazi. Kako sicer zbiramo dokaze v takih primerih? Tako da omogočite vstop v Gazo preiskovalcem človekovih pravic, kriminalistom in drugim preiskovalcem. Tam ni nikogar razen redkih tujih zdravnikov in humanitarnih delavcev ter samih preživelih. Ubitih je bilo na stotine novinarjev in humanitarnih delavcev.

Mednarodno kazensko sodišče je tudi predsednika Izraela označilo za nekoga, ki je uporabljal genociden jezik. Se je kaj zgodilo? Nič. Izrael je tudi s pomočjo mednarodne skupnosti prekršil Konvencijo o genocidu, saj imajo države določene obveznosti pri preprečevanju in pregonu zločinov genocida, in morajo sprejeti vse možne ukrepe, ko so s takimi zločini seznanjene in v njih posredovati. Seveda imata Kamerun ali Indonezija morda manj moči kot evropske države ali ZDA. Namesto tega nekatere zahodne države zagotavljajo neposredno vojaško, finančno in politično podporo Izraelu.

Prizori, ki jih gledamo že pol leta - zračni napadi na Gazo. Foto: Reuters
Prizori, ki jih gledamo že pol leta - zračni napadi na Gazo. Foto: Reuters

Kakšno vlogo bi lahko igrale ZDA in druge države pri morebitni obsodbi Izraela pred sodiščem?

Nujno morajo sprejeti gospodarske ukrepe, kar pomeni, da mora vsaka država, ne glede na nasprotovanje članic Varnostnega sveta sankcijam proti Izraelu, omejiti svoje gospodarske vezi z Izraelom.

Pridružiti se morajo tožbi na Meddržavnem sodišču, ki jo je vložila Južna Afrika. Aktivirajo lahko svoja sodišča za preiskavo in pregon krutih zločinov, med njimi vojnih zločinov, zločinov proti človečnosti in genocida. Poleg tega imajo dolžnost preprečevati genocid. Zato morajo storiti vse, kar je v njihovi moči. Kaj to pomeni? Vsekakor morajo ustaviti dobave vojaške tehnologije, orožja. Meddržavno sodišče je odredilo takojšnji embargo na orožje. Razglasiti bi ga morali 27. januarja. To se ni zgodilo. Države članice Evropske unije, večinoma zahodne, pa so ustavile financiranje UNRWA-ja na podlagi neutemeljenih obtožb Izraela, da je osebje agencije sodelovalo v oktobrskem napadu.

Izrael je začel kopenski napad na Rafo. Katere ukrepe mora v tem trenutku sprejeti mednarodna skupnost? Ali ukrepa?

Evropska unija mora začasno preklicati sporazum o sodelovanju z Izraelom. To bi morala Unija storiti že veliko prej. Vem, da je Slovenija ena od redkih držav, ki so glede tega glasne in načelne. Znotraj Evropske unije moramo narediti več za ta preklic, države članice pa morajo prekiniti politične in diplomatske stike. Izrael moramo začeti obravnavati tako, kakor smo obravnavali Južno Afriko z apartheidom. To je v korist Palestincem in Izraelcem. Izraelska družba vztraja in sodeluje. Večina Izraelcev zahtev še več nasilja v Gazi. Ne vsi. Del družbe vidi, kakšne grozovitosti počne Izrael, večina pa ne, saj je že desetletja indoktrinirana z rasistično ideologijo, ki je Palestince razčlovečila, "nacificirala", kakor pravijo nekateri izraelski razumniki. Zato so ti ukrepi tudi v korist Izraelcem, saj neizbežno tonejo v začarani krog nasilja.

Države članice morajo prekiniti politične in diplomatske stike. Izrael moramo začeti obravnavati tako, kakor smo obravnavali Južno Afriko z apartheidom.

Francesca Albanese

Zaradi vojaškega in ekonomskega sodelovanja posameznih zahodnih vlad z Izraelom so proti njim vložene tožbe na različnih sodiščih, tudi nacionalnih. Bi bile lahko države, ki Izraelu dostavljajo orožje za množično pobijanje Palestincev, soodgovorne za vojne zločine in celo genocid nad Palestinci?

Lahko bi bile, a če sem iskrena, tega še nisem raziskala, zato tega raje ne komentiram. Ampak to, kar že zdaj lahko povem, kar je očitno in kristalno jasno, je, da so države že odgovorne za kršitev predhodnih ukrepov Meddržavnega sodišča, saj imajo odgovornost do ljudi v Gazi. Zato bi lahko sprožili sodne postopke proti državnim organom, ki imajo poveljniška pooblastila in so odobrili na primer dobavo orožja. Center za ustavne pravice v ZDA, ki je ena najbolj priznanih organizacij za ustavne pravice v ZDA, je začel sodni postopek proti Bidnovi administraciji zaradi njene odgovornosti pri genocidu v Gazi. Zanimivo je, da sodišče ni zadeve zavrglo zaradi pristojnosti in ni zavrglo primera genocida, kar je izjemno pomembno. Mogoče, da so države zaradi dobave orožja Izraelu soodgovorne in morebiti sokrive za genocid v Gazi, a da bi to z gotovostjo lahko zatrdila, bi morali ta primer podrobneje preiskati.

Tiste države članice, ki ne upoštevajo začasnih ukrepov Meddržavnega sodišča, prav tako prispevajo k spodkopavanju veljavnosti in učinkovitosti mednarodnega prava.

V svojem poročilu uporabljate izraz "humanitarna kamuflaža". Ali lahko pojasnite, kaj to natanko pomeni in kako se kaže na terenu?

Žal mi je, da koncepta humanitarne kamuflaže nisem uporabila prej, saj se nanaša na ravnanje Izraela na zasedenih palestinskih ozemljih še pred sedmim oktobrom. Iz pravnih dokumentov, ki so jih pripravili za Meddržavno sodišče, je razvidno, kako to vojaško operacijo opravičujejo, da je skladna z mednarodnim pravom, zlasti pa z mednarodnim humanitarnim pravom.

Izrael je vedno opravičeval svoja ravnanja po 7. oktobru kot samoobrambo, Izrael se je skliceval na pravico do samoobrambe v skladu z 51. členom Ženevske konvencije, ki je v bistvu pravica do napovedi vojne. Sodna praksa Meddržavnega sodišča pa kaže, da tega načela ni mogoče uporabiti proti nedržavnim akterjem, uporablja se lahko predvsem proti državam. Zdaj nekateri akademiki razpravljajo o tem in pravijo, da so se vendar stvari spremenile od sprejema Konvencije. Spoštujem tudi to mnenje, vendar še vedno prevlada sodna praksa Meddržavnega sodišča, vrhovnega sodnega organa Združenih narodov. Če pa države članice niso zadovoljne s to razlago, se lahko preprosto obrnejo na sodišče in zaprosijo za drugo mnenje na podlagi določenih okoliščin. Toda doslej sta vojaško silo in napoved vojne proti komur koli, vključno z nedržavnimi akterji, uporabili le dve državi – Združene države Amerike in zdaj Izrael.

Obstaja tudi eksplicitna sodna praksa Meddržavnega sodišča iz leta 2004, ko je sodišče v mnenju zaključilo, da obstajajo varnostne grožnje Izraelu z zasedenih ozemelj. A te odločitve ni mogoče razlagati kot podlago za sklicevanje na pravico do samoobrambe. Tudi če Izrael ne prizna Palestine kot države, je pravica Palestincev do samoodločbe zaščitena in torej prevlada. To pravico sicer ovira izraelska vojaška okupacija, ki zdaj traja že 57 let. Palestinci imajo torej tudi pravico do samoobrambe, vendar se ta pravica za ljudstva, ki nimajo pravice do samoobrambe in samoodločbe, imenuje pravica do odpora. Države članice niso zelo naklonjene temu konceptu, saj je v času po 11. septembru 2001 koncept odpora pogosto izenačen s terorizmom. Pravica do upora je v mednarodnem pravu priznana, seveda v mejah mednarodnega prava. Kot odporniško gibanje ne morete ubijati civilistov, ne morete zajeti civilistov za talce. Toda znotraj teh omejitev mednarodno pravo priznava pravico do upora.

Naj poudarim še enkrat, Izrael ni imel pravice do sklicevanja na samoobrambo. Po mednarodnem humanitarnem pravu je imel pravico ukrepati kot okupacijska sila. Toda kršil je načelo razlikovanja, načelo sorazmernosti, načelo previdnosti in svoja dejanja utemeljil z žargonom mednarodnega humanitarnega prava.

Očitno in kristalno jasno je, da so države že odgovorne za kršitev predhodnih ukrepov Meddržavnega sodišča, saj imajo odgovornost do ljudi v Gazi.

Francesca Albanese

Na primer z ukazano evakuacijo. Zakaj? 1,1 milijona ljudem so ukazali, da morajo zapustiti dom v času, ko so Gazo že bombardirali. 42 odstotkov bomb je padlo na "varna" območja. Rekli so jim: Če ne boste odšli, boste veljali za teroriste, za Hamasove sostorilce. To je grožnja, ne ukaz evakuacije. In varna območja so razdejana. Ne ustrezajo konceptu varnega območja z zatočiščem, zdravstveno oskrbo, dostopnostjo vode in hrane. Tega ni, sploh pa ne zdaj, ko je Gaza zravnana z zemljo. Tu je še koncept človeškega zidu ali postranske škode. Izrael je razširil dojemanje dovoljenih tarč. Kot človeški zid opredeli vsakega posameznika, ki se znajde med vojsko in domnevnim Hamasom. Kateri koli civilist, ki umre v bližini domnevnega Hamasa, je postranska škoda. Tako izkrivljanje mednarodnega humanitarnega prava izničuje njegov glavni namen. Zato je to humanitarna kamuflaža.

Več kot 35 tisoč ljudi je bilo v Gazi že ubitih, okoli 80 tisoč pa ranjenih, med njimi je 70 odstotkov žensk in otrok. V ruševinah so bolnišnice, domovi, šole, pekarne, univerze, viri pitne vode in hrane. Lahko po vsem tem Izrael še vedno trdi, da je več 10 tisoč ubitih in ranjenih postranska škoda v vojni proti Hamasu?

Mislim, da za ta odgovor ni treba biti pravni strokovnjak. Vsak, ki zdaj bere ta intervju, razume, da 35 tisoč ubitih ni nekaj normalnega, večina ubitih so že od samega začetka te operacije ženske in otroci. To ni normalno! Nasilje nad območjem Gaze ni omejeno samo na Gazo. Tudi inštitut Lemkin, ki spremlja nevarnosti genocida, je že pred tedni izjavil, da se nevarnost genocida širi na preostala palestinska ozemlja. Postranska škoda je škoda, ki se ji v vojaški operaciji ni mogoče izogniti. Ampak vojaška operacija, ki ne ločuje med borci in civilisti, med civilnimi objekti in vojaškimi, ne more biti legitimna. Ne morete pobijati borcev, ki ste jih denimo identificirali, medtem ko so doma z družino. Enako velja tudi za odnos do izraelskih vojakov.

Ta vojaška operacija civiliste obravnava kot oviro med Izraelom, izraelsko vojsko in vsemi, ki jih imajo za pripadnike Hamasa in potencialne tarče. Vse, ki so kakor koli povezani s Hamasom, so razglasili za Hamas. Hamas je politična stranka in je tudi politično gibanje, ki je upravljalo Gazo prek civilne administracije. V Gazi so zdravniki, inženirji, uradniki in uslužbenci, medicinske sestre, civilna policija, ki nimajo prav nobene zveze s Hamasovo vojsko. Uničenje Hamasa je politični cilj. Ne opredeljujem se, ali je to prav ali narobe. Tu niti ne razpravljam o tem, ali je imel Izrael pravico sprožiti vojno proti Hamasu, ki zame ne obstaja, ampak temeljim na sodni praksi Mednarodnega kazenskega sodišča. Tudi če bi imel Izrael pravico do samoobrambe in začetka vojne proti Hamasu, pa nima pravice ciljati celotnega palestinskega ljudstva v Gazi.

Francesca Albanese je spregovorila za oddajo Globus. Foto: TV Slovenija, zajem zaslona
Francesca Albanese je spregovorila za oddajo Globus. Foto: TV Slovenija, zajem zaslona

Eno izmed vaših priporočil, poleg embarga na orožje, je tudi napotitev mednarodnih mirovnih enot, v regiji poteka debata o morebitni napotitvi arabskih in zalivskih enot. Vprašanje pa je, ali bo Izrael sprejel tuje enote ob svojih mejah?

Ne bom se sklicevala na uporabo prisilnih metod, ki vključujejo uporabo sile. Vendar je treba sprejeti ukrepe za zagotovitev miru in varnosti ter rešiti tiste, ki jih je treba rešiti pred izraelsko maščevalno vojaško operacijo. Ta namreč ne temelji na racionalnosti in logiki, temveč jo žene nor nagon po maščevanju. To je treba ustaviti. Na neki točki morajo države članice dojeti, da Izrael ni sposoben ali pripravljen spoštovati interesov Palestincev in da nad njimi na zasedenih palestinskih ozemljih nima suverenosti. Ne trdim, da bi morali Združeni narodi zdaj napotiti v Gazo mirovne enote, na nezakonito okupirana ozemlja pa, saj Izrael nima pravice, da bi to preprečil.

Pred dvema tednoma je Generalna skupščina Združenih narodov izglasovala priznanje palestinske državnosti. Nastop izraelskega veleposlanika, ki je med svojim govorom razcefral Listino Združenih narodov, je bil zelo simbolen, kajne?

Saj to je tisto. Simbolno je, ker obtožuje druge države, da uničujejo Ustanovno listino ZN-a, v resnici pa jo uničuje Izrael, in to v njenem bistvu. Izrael to mednarodno listino krši že več desetletij, druge države članice ZN-a pa mu to dovoljujejo, zlasti zahodne, a ne le te. Kaj torej to pomeni? Kljubuje prizadevanjem Generalne skupščine ZN-a, da vzpostavi vsaj najnujnejša zakon in red. Ali je razprava o državnosti sploh umestna? Da in ne. Da, saj za to velja mednarodno soglasje. Vendar bo priznanje zgolj simbolno, saj ne gre za vprašanje razglasitve države. Ta že obstaja. Priznanje ni ustanovni dejavnik, da začne država obstajati. Seveda jo je pomembno priznati. Pa bo to ustavilo genocid? Če to za koga ni genocid, kako bo to ustavilo grozodejstva in zločine Izraela? Kajti to se mora končati.

Izrael ni imel pravice do sklicevanja na samoobrambo. Po mednarodnem humanitarnem pravu je imel pravico ukrepati kot okupacijska sila. Toda kršil je načelo razlikovanja, načelo sorazmernosti, načelo previdnosti in svoja dejanja utemeljil z žargonom mednarodnega humanitarnega prava.

Francesca Albanese

Pozornost je razumljivo usmerjena v Gazo, a so v tem času izraelski vojaki in nasilni oboroženi naseljenci 500 Palestincev ubili na okupiranem Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu. Tam ni nikogar, ki bi jih zaščitil, ni predstavnikov mednarodnih organizacij in palestinskih oblasti, ki bi lahko zaščitile Palestince. O katerih državah torej govorimo? Če je priznanje Palestine še eno simbolično dejanje, potem državam članicam sporočam, prosim, prosim, ne trudite se zdaj in vložite svojo očitno omejeno energijo v reševanje življenj. Zelo so se me dotaknile besede judovsko-ameriške intelektualke Maye Gessen, ko je rekla: 'Razlika med getom v Barceloni in getom v Gazi je v tem, da lahko še vedno rešimo ljudi v Gazi.' Posvetimo se raje temu.

Kakšno sporočilo mednarodni skupnosti pošilja Izrael, seveda s podporo ZDA, pri zavračanju odločb mednarodnih sodišč, kot je Meddržavno sodišče? Kaj bi morali biti nujni ukrepi?

Razen Južne Afrike in držav v Latinski Ameriki, ki so prekinile gospodarske, diplomatske in politične odnose z Izraelom, ni pričakovati česa drugega. Žal. Vem, da obstajajo prijateljske, enako misleče države. V Evropi so nekatere države bolj glasne, na primer Španija, Irska, Slovenija, Luksemburg, Belgija, pa tudi Norveška, ki ni članica Evropske unije, a je glasna. Kdo je bil zares glasen? Kdo je sprejel ukrepe za pospešitev razprave in zaščito prebivalcev? Oprostite, v času genocida samo načelne besede niso dovolj. Kaj lahko storijo? Izjave so zelo pomembne, saj kažejo politično voljo države, toda če država članica še vedno vzdržuje vojaške, diplomatske in politične odnose z Izraelom, če še vedno obstaja vojaška izmenjava z državo Izrael ali s komer koli drugim na njenem ozemlju pod njeno jurisdikcijo, vključno s podjetji in finančnimi institucijami, če države še dovoljujejo naložbe, vključno s pokojninskimi skladi, ki so del izraelskih nezakonitih dejanj, potem morajo države pregledati te odnose. Retorično obsojanje ni dovolj.

Že ves čas spremljamo izraelske odkrite napade na generalnega sekretarja Združenih narodov in druge glasne kritike izraelskih vojaških operacij. Zaradi svojih kritičnih opozoril o kršenju mednarodnega prava in raziskovanja genocida v Gazi ste tudi sami postali tarča diskreditacij in političnih pritiskov. Kako se ta pritisk kaže pri vašem vsakdanjem delu?

Pravi pritisk, zelo iskreno govorim, pravi pritisk izhaja iz slabe vesti, da lahko tako malo prispevam, da ustavim to norost. Na primer, gledam intervjuje, ki sem jih imela na začetku te vloge, v oktobru in novembru. Vidim, da se je v meni nekaj zlomilo. Genocid me je čustveno zelo prizadel. Res, slabo vest imam. Ta je zame največji pritisk. Seveda je še drugačen pritisk, ki pa zame ni politični. Ne bi ga tako imenovala. To, da se več držav, tudi evropskih, proti meni zelo nizkotno vede, proti posameznici, ki prostovoljno pomaga Svetu za človekove pravice ZN-a, in uporabljajo nesprejemljive izraze, ni pritisk, samo hudobija je. Bolj opisuje njih same kakor mene. Sploh pa to name ne vpliva, saj nadaljujem delo, vedoč, da sem na pravi strani zgodovine.

Če je priznanje Palestine še eno simbolično dejanje, potem državam članicam sporočam, prosim, prosim, ne trudite se zdaj in vložite svojo očitno omejeno energijo v reševanje življenj.

Francesca Albanese

Seveda so se varnostne razmere okoli mene spremenile, vendar se počutim varno. Ne čutim pritiska znotraj Združenih narodov, nasprotno. V resnici imam veliko podpore med ljudmi znotraj organizacije, pred kratkim je napade name obsodilo 55 posameznikov in organov, ki predstavlja posebnega poročevalca, za mano stojijo posamezna in kolektivna telesa, ki so zahtevala od Združenih narodov, da me zaščitijo pred napadi in blatenjem. Poleg tega je v Združenih narodih veliko posameznikov, vključno z nekaterimi visokimi uradniki, ki mi podpore sicer niso izrazili javno, ampak so mi dali vedeti, da lahko računam nanje. Če bo treba, bom to podporo tudi testirala. Ko vse to postaviš na tehtnico, dojameš, da je dejansko največji pritisk dejstvo, da skušajo Palestince zravnati z zemljo, ničesar pa ni v moji moči, da bi to ustavila.

Odkar ste prevzeli nalogo posebne poročevalke Združenih narodov o okupiranih palestinskih ozemljih, ste bili obtoženi celo podpiranja terorizma in antisemitizma. Kako vi vidite enačenje kritik Izraela z antisemitizmom, kar so posvojile tudi nekatere oblasti?

Mislim, da je bila to realnost že pred sedmim oktobrom. Skupaj s številnimi akademiki in organizacijami za človekove pravice, vključno s palestinskimi in izraelskimi organizacijami, smo mnogi obsodili zlorabe na podlagi obtožb o antisemitizmu proti posameznikom, ki so odgovorno obsodili izraelske zločine, saj Izrael ni nad zakoni. Izenačevanje kritik proti Izraelu zaradi njegovega neupoštevanja mednarodnega prava s sovraštvom do Judov je čista neumnost. A je zelo nevarna neumnost, saj postaja opravičilo Judov za vse, kar Izrael počne in govori. Vztrajam na tem, da lahko vsak Jud ljubi Izrael, brani Izrael in se bojuje za Izrael.

Smo že v obdobju, ko postdemokracije na Zahodu zatirajo temeljne svoboščine lastnih državljanov zato, da bi zaščitile Izrael.

Francesca Albanese

Če se bodo pritiski še stopnjevali, če bomo še naprej zlorabljali obtožbe o antisemitizmu, bo to prej ali slej pripeljalo do erozije naših lastnih svoboščin, kot so svoboda izražanja, svoboda zbiranja, pravica do kritike, pravica do protesta in svobode misli. V naših lastnih demokracijah bomo doživeli postdemokracijo. Dejansko vse to že vidimo danes. Od sedmega oktobra smo priča kriminalizacije solidarnosti s palestinskim ljudstvom, vključno z Judi v Evropi, ki so bili označeni za simpatizerje terorizma, antisemite in podpornike Hamasa. Pa poglejmo še, kaj je Hamas. Jasno, nimam nobene povezave s Hamasom, nimam sočutja do Hamasa, ampak zaradi drugih razlogov. Hamas je zanetil nasilje predvsem v palestinski družbi. Ne bom pozabila, kaj je Hamas storil političnim nasprotnikom leta 2007, ne bom pozabila, kako je Hamas zatiral temeljne svoboščine ljudi v Gazi, zlasti mladih, in nisem pozabila, da je bila Hamasova vladavina totalitarni režim. Toda to je drugo vprašanje.

Ko obstaja sum kaznivega dejanja, ga preiščeš in preganjaš. Ne hodiš naokoli kot šerif v mestu, kot nori šerif v mestu in ubiješ kogar koli. Tako deluje sistem pravne države. Zdaj pa se dogaja, da za obrambo zločinskih dejanj in zaščito Izraela pred odgovornostmi, tudi v času genocida, zahodne in nekatere arabske države zatirajo protestnike in si celo zatiskajo oči, ko protestnike napadajo skupine, ki se obnašajo kot fašisti.

Vidite, v tem je popolnoma distopična resničnost. To je Orwellovski scenarij iz leta 1984, kjer je resnica laž in laž resnica. Na tej stopnji smo. Presegli smo strah pred manipulacijo in uporabo antisemitizma kot orožja, smo že v obdobju, ko postdemokracije na Zahodu zatirajo temeljne svoboščine lastnih državljanov zato, da bi zaščitile Izrael.

Vabljeni še enkrat k ogledu oddaje Globus.

Globus: Palestinska katastrofa