Draško Stanivuković meni, da je slabe prakse v političnih strankah treba spreminjati od znotraj, in ne ob prvem nezadovoljstvu ustanavljati nove stranke. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič

Kljub osemletni politični karieri je Draško Stanivuković na lanskih volitvah postal najmlajši poslanec narodne skupščine Republike Srbske, hkrati pa je prejel tudi največ glasov. Pri svojem političnem udejstvovanju v ospredje postavlja stik na terenu, ki ga redno objavlja na družbenih omrežjih. Od znamenitega "trganja predvolilnega asfalta" do objav razmer v bolnišnicah in študentskih domovih. Veliko prahu pa je dvignila tudi objava zvočnega posnetka, v katerem policist grozi pridržanemu članu njegove ekipe. Sam pravi, da njegova velika podpora ni naključje, temveč rezultat trdega dela, o katerem skuša prepričati tudi strankarske kolege. Prepričan je, da ni prav, da državo zapuščajo številni ljudje, ki so nad razmerami obupali.

ПОКИДАО и овај АСФАЛТ-УЛИЦУ! МОРАТЕ ПОГЛЕДАТИ!!! Докле ће овако са НАМА и нашим НОВЦЕМ??? ДИЈЕЛИТЕ нека сви виде ЊИХОВУ СРАМОТУ!!!

Posted by Драшко Станивуковић - Draško Stanivuković on Friday, July 27, 2018

Onkraj meja svoje države je postal znan ob protestih skupine Pravda za Davida, ki je opozarjala na sumljive okoliščine smrti mladega Davida Dragičevića, v katero naj bi bili vpleteni tudi predstavniki državnih organov. Stanivuković je bil v prvih vrstah protestov, fotografija, kjer ga več policistov nosi proti policijskemu vozilu, pa je zaokrožila tudi po številnih tujih medijih.

Je član Stranke demokratičnega napredka (PDP), saj meni, da gre za stranko, ki omogoča mladim aktivno politično delovanje, prav tako pa ni naklonjen temu, da bi vsak, ki z obstoječimi razmerami ni zadovoljen, ustanavljal svojo stranko. V intervjuju za MMC je spregovoril o trenutnih političnih težavah, svojem pogledu na socialno državo in nacionalizem. Prav tako je kritičen do razmer v svoji državi, ki po njegovem mnenju omejuje svobodo. Z vzponom njegove politične kariere so se pri njem začeli kopičiti tudi prekrškovni postopki in kazenske ovadbe.


Za vami je nekaj burnih političnih mesecev. Po uspehu na volitvah, kjer ste prejeli največ posameznih glasov med poslanci parlamenta Republike Srbske, ste večkrat pristali v ospredju tudi med protesti gibanja Pravica za Davida (Pravda za Davida). Končna bilanca pa je šest obtožb za kazniva dejanja …
... in 16 tisoč evrov prekrškovnih nalogov. To je veliko tudi za slovenski standard.

Kaj pomenijo te obtožnice za vaše nadaljnje politično delovanje?
Te obtožnice lahko pomenijo, da če bi bil za vsako obsojen, skupno 12 let zaporne kazni. Ob tem podatku bi verjetno pomislili, da se pogovarjate s kriminalcem, a to ni res. Pogovarjate se z normalnim fantom, ki se je odločil ostati v Republiki Srbski in ki se je odločil, da bo, kolikor je le mogoče, ustavil mlade ljudi, ki odhajajo na delo v Slovenijo, Italijo, Avstrijo, Nemčijo in druge države. Sam sem mnenja, da mora vsak narod težiti k temu, da ostane v svoji državi, da tu dela in si ustvari možnosti za normalno življenje in potem v drugo države odpotuje kot turist in se vrne v svojo domovino. Mislim, da bi to moral biti cilj. Jaz le govorim tisto, kar dojemam kot resnico, in zastopam vrednote, v katere verjamem. Vse te stvari pa so očitno uperjene proti nekomu oziroma nekoga motijo. Zato ker jih motijo, potem mene obravnavajo tako, da me kaznujejo vsakič, ko se pojavim v javnosti.

Draško Stanivuković se bo čez dobro leto potegoval za mesto župana Banjaluke, če se, kot pravi, v tem času ne pojavi boljši kandidat. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič

Torej menite, da so obtožnice neposredno povezane z vašim političnim delovanjem?
Naj ponazorim s primerom. Ko smo zbirali podpise pod peticijo za to, da se ne bi podražila voda v Banjaluki oziroma celotni Republiki Srbski, sploh nisem mogel dobiti dovoljenja za postavitev stojnice v središču oziroma na neki prometni ulici. Potem pa sem si rekel, počakajte, saj smo vendar v demokratični in pravni državi, kjer bi moral vsak imeti možnost izraziti neko svojo misel. Spraševal sem, zakaj ne dobim stojnice, in ko odgovora nisem prejel, sem postavil stojnico in dobil kazen. Menim, da je demokratična država, vsaj upam, da je tako v Sloveniji, tudi to, da lahko na javnem mestu izraziš neko nezadovoljstvo in pozoveš ljudi, da vas pri tem podprejo. Mi pa ne dobimo dovoljenja, da se zberemo na trgu. Pa se vseeno zberemo, saj sem nekdo, ki je v pozitivnem smislu trmast in ne želim odstopiti od boja.

Katera kazniva dejanja vam očitajo obtožnice?
Ena se nanaša na kršitev javnega reda in miru, ne vem pa, na kakšen način. To je iz obdobja, ko je policija umikala ljudi, zbrane na trgu, kot živali. Tako se ne dela.

Овако изгледа када полиција спроводи силу! Драшков тим *** Ovako izgleda kada policija sprovodi silu! Draškov tim

Posted by Драшко Станивуковић - Draško Stanivuković on Tuesday, December 25, 2018

Govorite o protestih v okviru gibanja Pravda za Davida?
Da. Policija je takrat mirne državljane nasilno umikala in tepla. Tudi mene so umaknili in mi rekli, da sem motil javni red in mir. Istega dne sem bil še enkrat aretiran. Drugič so me nasilno privedli k policijskemu avtomobilu. Jaz pa sem se boril tako, kot bi se vsak človek. Spraševal sem policiste, zakaj so me znova aretirali, pa so mi rekli, da sem poškodoval policijski avtomobil. Ampak nekdo me je moral privesti do tega avtomobila. To je drugi obtožni predlog. Tretja obtožnica se nanaša na poskus nasilnega rušenja ustavne ureditve. Takrat so rekli, da smo mi poskušali vstopiti v stavbo javnega zavoda RTRS (Radiotelevizija Republike Srbske), kar je nasilno rušenje ustavne ureditve. Istega dne sem bil znova obravnavan tudi zaradi še ene kršitve javnega reda in miru.

V težavah s predstavniki zakona pa ste se znašli tudi po objavi zvočnega posnetka na družbenih omrežjih, kjer predstavnik policije odkrito grozi zaslišanemu. Ste bili na koncu tudi v tej zgodbi obtoženi?

️ НОВИ СНИМАК ️

️ НОВИ СНИМАК ️ Гдје год те видимо, ЗГАЗИЋЕМО ТЕ!!!? Да ли је ово само БАХАТО како наводите или су овдје ЈАСНЕ ПРИЈЕТЊЕ!! ️ Твоја ИЗЈАВА нам се не УКЛАПА! У шта треба да се УКЛОПИ? У ваш МОНТИРАНИ ПРОЦЕС!!! Инспектор на САСЛУШАЊУ спомиње имена НАРОДНИХ ПОСЛАНИКА Јелене Тривић и моје име и износи јасне ПОЛИТИЧКЕ СТАВОВЕ! ️ Ово је СТРАНАЧКА ПОЛИЦИЈА. У наредним објавама вам достављам фотографије КАЛЕНДАРА СНСД-а из ПОЛИЦИЈСКЕ УПРАВЕ у канцеларијама НАЧЕЛНИКА ОДЈЕЉЕЊА, као и качкете СНСД-а из ПОЛИЦИЈСКОГ АУТОМОБИЛА. Управо је КРИМ ПОЛИЦИЈА била на ВРАТИМА моје куће. ️ Услов под којим пристајем да ме САСЛУШАТЕ јесте да са мном у ПРОСТОРИЈИ гдје ме саслушавате буде 14X онолико људи колико ме ИНСПЕКТОРА саслушава јер они имају 14X више ОВЛАШТЕЊА па да будемо бар једнаки јер ме могу ИСТУЋИ и рећи да сам САМ низ СТЕПЕНИЦЕ ПАО! ️ Уз све ове људе, наравно и мој АДВОКАТСКИ ТИМ! ️ Мени КРИВИЧНА ПРИЈАВА за ПРИСЛУШКИВАЊЕ, а док сте ИВАНА саслушавали био сам на СКУПШТИНИ РЕПУБЛИКЕ СРПСКЕ за шта можете пронаћи доказе, видео запис и потврду о мом присуству на сједници. Ивану и мени КРИВИЧНА, а ИНСПЕКТРОРУ само ДИСЦИПЛИНСКИ ПОСТУПАК? Да можда име ИНСПЕКТОРА није МИЛОШ БАНДИЋ? ️ Хвала људима који су ми синоћ доставили нови АУДИО СНИМАК. У МУП-у има много добрих, поштених људи, који су жељни ПРАВДЕ и ИСТИНЕ па врло радо овакав материјал са мном подијеле. Хвала им! ️ Уколико наставе даље са оваквим лажима из ВРХА МУПА и њихових РЕЖИМСКИХ ТЕЛЕВИЗИЈА наредне седмице објављујем ВИДЕО ЗАПИС који ће до краја ОТКРИТИ њихове планове. До тада, ми настављамо даље са борбом.

Posted by Драшко Станивуковић - Draško Stanivuković on Friday, February 15, 2019

Ta posnetek je nastal, ko je bil moj prijatelj Ivan Begić poklican na policijsko postajo, potem ko so mi razbili stekla na avtomobilu pred družinsko hišo. Policisti so želeli prikazati, da je avtomobil razbil moj prijatelj. Ampak tukaj so naredili napako. Oni so dali informacijo, ki je prišla tudi v medije, da je zavrnil poligrafski test, čeprav se takrat sploh ni pojavil na policijski postaji. Če ga je res zavrnil, kje so potem zabeležke ali zapisniki, da je zavrnil to testiranje? Ni jih. Potem so ga trikrat poklicali na policijsko postajo, kjer so ga tepli. Tam pa je nastal zvočni posnetek, na katerem mu nadrejeni policist reče, da ga bodo pretepli, potem pa rekli, da je padel po stopnicah, in naj pol on dokaže, da to ni res. To se povezuje tudi s tistim, kar je govoril Davor Dragičević o svojem sinu, v tem primeru pa imamo na posnetku načelnika inšpektorja, ki mu ob tem doda, da ga bo pohodil, kjer koli ga bo videl. Skratka, javno objavljene grožnje. Se je pa ta posnetek pojavil, ko sem bil v parlamentu, kar se da z lahkoto preveriti, pa je kljub temu policija meni naprtila, da sem ga naredil in objavil, in to je zdaj šesta obtožnica. Skratka, zdaj sem vsak dan na sodišču.

Kdo je po vašem mnenju odgovoren za vandalizem nad vašim avtomobilom pred vašo hišo?
Tu je v ozadju farmacevtski in zdravstveni lobi. V Republiki Srbski je velika indoktriniranost z nacionalizmom, zaradi specifičnosti BiH-a, kjer živijo trije konstitutivni narodi, ki so bili nekoč v vojni. Tako se redno hvali, da si veliki Srb, Hrvat ali Bošnjak. Tu ni nič spornega, ampak v tem obdobju, se pravi januarju tega leta, so začeli poslovati ti "veliki Srbi", ki so naročili plenice najslabše kakovosti iz Albanije, kar je bolj kot z zdravstvom povezano z vprašanjem Kosova, Metohije in velike Srbije. Skratka, ti ljudje so naročili plenice najslabše kakovosti, ki so namenjene otrokom z različnimi težavami, ki so prikovani na posteljo, in te plenice bi morali uporabljati ti otroci. Predtem so bile na voljo plenice s šestimi sloji prepustnosti, ki so bile lahko na otroku od 8 do 12 ur in jih je sklad sofinanciral. Zdaj so prišle nove, ki jih otrok lahko nosi največ dve uri. Jaz sem razkril ta kriminal, ga javno izpostavil in navedel tudi imena ljudi, ki stojijo za plenicami. Ti ljudje so blizu vrhu oblasti. Javno sem rekel, da se nihče ne bo bogatil na bolnih otrocih, in mi smo to ustavili. Te plenice so tukaj, ampak zdaj so spet v ponudbo vrnjene tudi tiste, ki so bile na voljo predtem. Zdaj imajo starši tako kot prej možnost izbirati med različnimi plenicami in tudi izbrati boljše za doplačilo, preden so to izbiro čez noč ukinili in jim ponudili zgolj te albanske. Povečali smo tudi količino plenic, ki jo sklad otrokom dnevno zagotavlja.

V Republiki Srbski je 80 odstotkov ljudi nezadovoljnih, le 20 pa je zadovoljnih. Težava pa je v tem, da se posamično vsak med temi 80 odstotki nadeja tega, da bo prešel v teh dvajset odstotkov. Zato je teh 80 tiho, zato da bi vsak bil le en tisti, ki bo naredil ta prehod.

Draško Stanivuković

Predtem so imeli na voljo dve, zdaj pa tri ali štiri. Skratka, temu smo nasprotovali. Povedal sem, da za tem stoji direktor zdravstvenega sklada Dejan Kusturič. On je pomagal Dejanu Lukendiću, sicer direktorju kluba Borac, ki je stal za podjetjem, ki dobavlja te plenice, obenem pa je v dobrih odnosih s predsednikom kluba Vico Zeljkovićem, ki je Dodikov bratranec. Skratka, to to je celotna hobotnica. Jaz sem to javno povedal in potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Tako je na parkirišču pred dvoriščem mojega doma nasrkal moj avtomobil. To je tako videti pri nas, ampak jaz nadaljujem. Nadaljujem zato, ker vidim, da me ljudje podpirajo. Veste, da sem poslanec z največ prejetimi glasovi. Tega ne more nihče osvojiti. Zato bom tudi kandidiral za župana.

Stanivuković poudarja, da mora uporabljati družbena omrežja tudi zato, ker so mu vrata v medije večinoma zaprta. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič

Torej ste se že odločili, da se boste preizkusili tudi v bitki za župana mesta Banjaluka?
Da. Poglejte, sem zelo racionalen. Leto in pol do volitev je dolgo obdobje, in če se v tem letu in pol pojavi neki boljši kandidat od mene, potem pač ne bom. Sem razumen človek. Cilj mora biti splošen, in ne moj osebni. Se pravi, če sem v položaju, kot sem danes, ko imam najvišjo podporo ljudi, potem da. Če pa se v tem času pojavi nekdo s širšo podporo, potem pač ne. Cilj je kolektiven, in sicer da se tu bolje živi. Ne odstopam od stališča, da mora ta država postati svobodna in da se morajo odkriti morilci, zmanjšati davčne obremenitve, povečati obseg ekonomije, izvesti reforma izobraževalnega sistema in vzpostaviti trg, kjer študentje dobijo službo po koncu študija in upokojenci prejmejo svoje pokojnine. Skratka, da bo gospodarstvo razbremenjeno, da postanemo država, ki ima večji izvoz od uvoza, in da ne bo treba – z vsem dolžnim spoštovanjem – hoditi v Slovenijo, Nemčijo, Italijo ali kamor koli drugam, da delamo kot poceni delovna sila.

Veste, kakšna novica je pri nas danes to, da je na primer predsednik skupščine zaposlil svoje ožje sorodstvo? To sploh ni novica. To je realnost. To so sedanjost, prihodnost in preteklost. Ljudje se navadimo na vsak smrad, in mi smo se na ta smrad nepoštenja, korupcije in kriminala tako navadili, da ga ne vohamo več. Še več, mi želimo tudi vstopiti v ta svet in tako postanemo sostorilci.

Draško Stanivuković

Odrekli ste se svoji poslanski plači oziroma ste jo preusmerili v podporo društvom in štipendiranju posameznikov. Kako je zdaj z vašo dejavnostjo, ko nad vašo plačo sloni izvršba?
Jaz moram po zakonu prejeti plačo na tekoči račun, ki pa jo potem preusmerjam na humanitarne akcije, kulturno-umetniška društva, športne kolektive. Zdaj pa mi trgajo dve tretjini plače, saj teh kazni ne želim plačati, ker jih ne sprejemam. Zdaj to kompenziram na druge načine, saj se ukvarjam tudi z drugimi posli in politika ni moj edini vir prihodkov, niti pri meni zlasti pa ne pri moji družini. Ta znesek, ki mi ga trgajo, nadomestim sam, da gre tem ljudem. Skratka, tako ja to pri nas. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak lahko rečem, da tukaj nam manjka svobode. Svobode v smislu temeljne pravice vsakega človeka. Vsak človek se rodi kot svobodno bitje, ki svobodno misli in svobodno odloča o svojem življenju. Ampak ta temeljna svoboda tu ni zagotovljena. Jaz nisem nič drugega kot svoboden človek, ki se je odločil, da se svoji svobodi ne bo odrekel. Ne morete me prepričati, da se tu dobro živi. Ne morete me prepričati, da je dobro, da se na sejmu zaposlovanja za Slovenijo znajde 10 tisoč ljudi. To ni dobro, pri nas pa se reče, da je to normalno. Ne morete me prepričati, da je normalno, da so plače obremenjene s 65 odstotki dajatev in da gospodarstvo lahko normalno živi. Nemogoče je tudi, da imate na desetine neraziskanih umorov. Če vas tu nekdo ubije, ni nobenega jamstva, da bo krivec odkrit.

Govorite o primeru Dragičević?
Tudi, ampak še zdaleč ni edini. Imamo primere pretepenih novinarjev, imate primer Ivana Vukelića, ki je deloval v instituciji, ki je imela možnost ščititi mesto in mestna sredstva pred lokalno gradbeno mafijo in njemu so pod avtomobil podstavili bombo. Njega ni več. Od tega primera je minilo več desetletij in še danes se ne ve, kdo je to storil. Potem je tu primer Nikole Đurovića, ki je umrl v prometni nesreči, kjer naj bi ga ena oseba udarila, pa ga ni. V ta primer je bil neposredno vpleten nekdanji notranji minister Stanislav Čađo, saj obstaja dokaz, da je takrat bil v avtomobilu. Potem je tu primer Jovana Rabotina in zadnji primer Davida Dragičevića, s katerim je seznanjena celotna regija in ves svet. Da vas ne prestrašim. Banjaluka je lepo in varno mesto, ampak nihče vam ne jamči, da če se vam nekaj zgodi, da bo primerna sankcija in da bo pravici zadoščeno. To je težava.

Njegovi politični karieri se je podredila tudi njegova družina. Oče je tako prodal svoj delež v družinskem podjetju. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič

So to tudi razlogi za množične odhode ljudi v druge države?
Ljudje odhajajo zaradi slabega ekonomskega položaja, ampak odhajajo tudi ljudje, ki tu dobro živijo. Saj nimajo občutka varnosti. Tudi to so pomembna načela dostojnega življenja, tega pa ljudje nimajo.

Konec koncev so zdaj, ko so svojci preselili Davidovo truplo v Avstrijo, začeli tudi mrtvi zapuščati to državo, in ne le živi ljudje, kar je poraz vseh porazov te družbe.

Draško Stanivuković

Vrniva se h gibanju Pravda za Davida. Pred kratkim se je od vas distanciral tudi Davor Dragičević, oče pokojnega Davida. Deležni ste bili očitkov, da ste inscenirali nasilni vstop v RTRS zato, da bi Dragičević ostal v zaporu, in da ste gibanje izkoristili za svojo politično promocijo ...
Moram najprej poudariti, da sem bil prvič pridržan maja lani, ko je potekala akcija proti podražitvi goriva v regiji, se pravi v Srbiji, BiH-u in Črni gori. Mi smo takrat protestirali in jaz sem bil takrat pridržan, ker nisem šel na informativni pogovor na policijo. Bilo pa je tako, da so moji svakinji ob 14. uri vročili poziv, po katerem bi se na policijo moral zglasiti ob 17. uri, torej ravno ob času protesta.

Je tako pridržanje skladno z zakonodajo?
Ni. Zakonito bi bilo, če bi mi bilo dvakrat ali trikrat vročeno vabilo, pa se nanj ne bi odzval. Ne moreš pridržati človeka po prvem pozivu. Lahko bi bil bolan, lahko ga sploh ne bi prejel, kot ga nisem. Seveda to ni skladno z zakonom, ampak koga to zanima. Kdo se to sploh vpraša? Poudariti pa hočem, da so se moji prekrškovni postopki dogajali že veliko pred protesti iniciative Pravica za Davida. Mi smo tako že predtem ob moji kazni naredili akcijo in smo s hranilnikom v obliki pujska simbolno zbirali prispevke za kazni. Ko smo hodili s tem prašičkom naokoli, kar je bilo mišljeno kot ironija, kot metafora, so nas ustavili policisti in mi napisali kazen 100 evrov, zato ker nismo ustrezno prijavili zbiranja prostovoljnih prispevkov.

950 оброка данас смо ДОНИРАЛИ и ПРИПРЕМИЛИ. ️ Народ је ГЛАДАН! Народ је ГЛАДАН! 5 МИЛИОНА КМ иде на плате ПОСЛАНИКА којима је МАНДАТ ИСТЕКАО, а 7 000 КМ годишње за Јавну кухињу ,,Мозаик пријатељства’’. ️ Укините БИЈЕЛИ ХЉЕБ, дајте ХЉЕБ НАРОДУ!!! *** 950 obroka danas smo DONIRALI i PRIPREMILI. ️ Narod je GLADAN! Narod je GLADAN! 5 MILIONA KM ide na plate POSLANIKA kojima je MANDAT ISTEKAO, a 7 000 KM godišnje za Javnu kuhinju ,,Mozaik prijateljstva’’. ️ Ukinite BIJELI HLJEB, dajte HLJEB NARODU!!!

Posted by Драшко Станивуковић - Draško Stanivuković on Sunday, March 24, 2019

Vrniva se k Dragičevićevim očitkom ...

Očitno je nerazumljen primer nekoga, ki je šel v politiko, a ne potrebuje denarja. Primer nekoga, ki je šel v politiko in – ne boste verjeli – dela veliko. Primer nekoga, ki je šel v politiko in je veliko med ljudmi, nekoga, ki je šel v politiko in ves denar preusmerja v druge namene. Jaz nosim ime strica, ki je dal svoje življenje v domovinski vojni, in to je zahteva, da moram delati pošteno in za ljudi. Zato delujem zelo, bi rekel, idealistično. Živim za ideale in za višje cilje. So pa ljudje, ki tega ne razumejo. Pri številnih je namesto kolektivnega delovanja v ospredju individualno. Potem ti ljudje začnejo razmišljati o teorijah zarote, ki so pri nas zelo popularne. Ti teoretiki zarote potem te svoje teorije brez kakršnih koli dokazov širijo, kjer lahko in te potem pridejo tudi do Davorja Dragičevića. Dobro. Tudi to je v redu. Nekdo ima pravico tudi, da se s tem ukvarja. Jaz popolnoma razumem očete. Večkrat sem rekel, da ga, ne glede na to, kaj reče proti meni, ne bom prenehal podpirati. Mojo podporo bo imel. Ko bo minilo nekaj mesecev ali celo nekaj let, bo čas pokazal, kdo je bil s kom in kdo je delal s kakšnimi nameni. Kratkoročno se to včasih mogoče ne vidi. Človeku, ki je, tako kot Davor, doživel tako tragedijo, je vnaprej vse oproščeno. Vsaka beseda, stavek, celo tudi dejanje. Z moje strani je to tako. Lahko pa poudarim, da sem bil od začetka pri gibanju Pravda za Davida in – iskreno – šele po volitvah sem se bolj aktiviral. Jaz tudi pozivam vse ljudi, ki sumijo, naj pogledajo moje objave na družbenih omrežjih pred volitvami in po njih in kolikokrat sem bil na trgu pred volitvami in po njih. Po volitvah sem začel delati na tem. V parlamentu govorim o tem primeru in delam vse, kar lahko. Obstajajo neke teorije teh teoretikov, ki trdijo, da jaz naredim neko svojo akcijo, kadar ima dogodek tudi skupina Pravda za Davida, s katero želim razvrednotiti dogodek te skupine. Te teoretike zarote pozivam, naj preverijo moja družbena omrežja. Poglejte. Danes, recimo, ni pomemben dan z vidika Pravice za Davida. Jaz sem danes imel pet različnih akcij. Od zbiranja podpisov peticiji do odhodov na teren in zasedanj. Moje načelo je nenehno delo. Mislim, da sta skupina Pravda za Davida in primer Dragičević zelo pomembna, tako kot podobni drugi primeri. Najpomembnejša bolezen naše družbe, ki jo moramo rešiti, je odnos do življenja. Ampak sočasno se je treba boriti tudi za druge stvari, recimo plenice, asfalt, pa tudi za srednješolce. Skratka, boriti se je treba za vse, in zato tudi javno sporočam, da sem kot človek tu in pripravljen pomagati. Tudi kot poslanec sem tu in tudi s preostalimi tremi ali štirimi poslanci, ki so prav tako poudarjali primer Dragičevića in smo ne nazadnje tudi zahtevali minuto molka ob njegovem rojstnem dnevu. Konec koncev so zdaj, ko so svojci preselili Davidovo truplo v Avstrijo, začeli tudi mrtvi zapuščati to državo, in ne le živi ljudje, kar je poraz vseh porazov te družbe. Kot razumen človek bi, če bi me nekdo vprašal, dal podporo, in pri njej ostajam. Če oče v tem trenutku ocenjuje, da je moja podpora odveč, in meni, da sem se okoristil, in ne želi, da govorim, bom spoštoval tudi to. V nekem trenutku se je od mene pričakovalo, da govorim, in takrat sem govoril, ko se ni več želelo, sem nehal. Sem razumno bitje. Če sem nekje odveč, ni potrebe, da sem tam. Govoril sem tudi z očetom Nikole Djurovića, ki me je prosil, naj spregovorim tudi o tem primeru. Torej ne smemo iti prek življenja. Tu se moramo izboriti, in iskreno mislim, da sem v vsakem smislu dal svoj prispevek. Žal mi je, da ob tekočih problemih, namesto da bi se vsi koncentrirali na skupne cilje, da se tako razbijamo, ne glede na to, da smo opozicija ali pozicija, ali ta ali ona skupina. Kdor ima dobre namene, bi moral biti z nama in morali bi biti skupaj. Deliti se na takšne in drugačne je dostikrat pripisano opoziciji, kamor spadam tudi jaz, zakaj niste naredili več. Ampak ne vem, kaj bi lahko naredili več. Jaz kot Draško ne morem več. Razen če sam aretiram morilce. Opozicija nima izvršilne oblasti. Mi nimamo nobenih vzvodov moči, ki jih ima oblast.

Stanivuković poudarja, da njegovi nastopi niso naučeni, temveč da včasih na plano spusti tudi čustva. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič

Kaj potem kot opozicija lahko naredite? Verjetno niste popolnoma brez moči?
Mislim, da nekateri ljudje, ki so dolgo v opoziciji, postanejo neaktivni, ležerni. Hkrati obstaja neka nova generacija, v katero spadam tudi jaz, ki se vpraša, kaj lahko, in damo svoj maksimum. Mi lahko preusmerimo pozornost v problem. Lahko izvajamo pritisk. Lahko zberemo ljudi in jih pripeljemo na proteste. Nekatere bitke se dobijo zelo hitro, nekatere trajajo mesece, nekatere pa desetletja. Jaz se s tem poklicem ukvarjam že sedem ali osem let, in v tem času smo imeli bitke, ki smo jih končali v sedmih dneh, kot so npr. vodovod, kanalizacija ali pločnik, kar spet nekomu pomeni zelo veliko. Imeli smo primer prehoda za pešce, ki smo si ga izborili v enem dnevu, ko se je zbralo okoli 500 ljudi in ko se je videlo toliko ljudi iz dveh naselij. Ampak na tem prehodu so že umrli štirje pešci. To so štirje Davidi, Nikole in drugi. Jaz sem pozval meščane, naj gremo ven, in prišlo jih je 400 ali 500 in prehod je bil urejen. Plenice smo reševali nekaj mesecev. Potem je tu tudi bitka, v kateri sem se boril proti dragim avtomobilom za funkcionarje, kar je spet trajalo nekaj mesecev. Tudi bencin je trajal nekaj mesecev. Pravica za Davida pa na žalost traja več kot leto, in še ni rešena.

Pri nas so mediji, ki želijo objektivno poročati, ogrožena vrsta, kot so ogrožena vrsta politiki, ki se želijo bojevati za prave vrednote. To so večinoma aktivisti posamezniki, ki jih lahko iščete kot severne medvede. Ko pač vidite, kako recimo mene vlečejo v policijsko vozilo, si pač vsak reče, da je bolje, da se zapre nekam in ne gre nikamor.

Draško Stanivuković

Ampak mi dajemo v vsakem smislu maksimum. Mi pokažemo težavo, izvajamo pritisk, in potem se to reši ali ne reši. Bistveno pa je, da s tem vplivamo na zavest ljudi, da je nekaj mogoče doseči. Pošiljamo sporočilo, da je mogoče, če smo skupaj. Vaše težave ne bo nihče rešil namesto vas, temveč se morate vi fizično pojaviti. Ključno je ozaveščanje. Vse težave te družbe so v tem, da smo si v glavah določili, da nekaj ni mogoče. V Republiki Srbski je 80 odstotkov ljudi nezadovoljnih, le 20 pa je zadovoljnih. Težava je v tem, da vsak med temi 80 odstotki upa, da bo prešel v teh dvajset odstotkov. Teh 80 odstotkov je tiho, zato da bi vsak bil le en tisti, ki bo naredil ta prehod.

Verjetno gre za težavo, ki je širša od mej Republike Srbske...
Morda. Skratka vsak od teh 80-ih je potem tiho v upanju, da bo prešel med teh 20 odstotkov. Ampak teh 20 je zacementiranih, naivno je upanje, da bo nekdo odpadel in ga bo nadomestil en od teh 80-ih. Ampak s takim sistemom bo teh 80 vedno na robu eksistence. Zato pravim, da mora teh 80 vstati, da bi naredili sistem, v katerem bi vsi živeli bolje, v danih zmožnostih. To je poanta moje bitke.

Stanivuković meni, da ni normalno, da sejem zaposlovanja obišče 10 tisoč ljudi. Foto: Luka Lukič

Je to tudi razlog, da je vaše politično delovanje tesno prepleteno z družbenimi omrežji, kot sta Facebook in Instagram. Je to način približevanja ljudem?
Sam pravzaprav sploh nimam priložnosti nastopati v drugih medijih. Mene ni na RTRS-u nihče poklical. Veste, kdaj sem jaz na TV-dnevniku? Ko se pljuva po meni. To sem redno. V petih letih ni prišlo nič pozitivnega o meni. Tudi alternativni novičarski mediji pa tiskovna agencija Srna počnejo vse, da bi me demonizirali. Torej sploh nimam priložnosti, zato pač vzamem, kar imam na voljo. Družbena omrežja so zame edini način komuniciranja z ljudmi, poleg nekaterih portalov, ampak ti so redkost. Pri nas so mediji, ki želijo objektivno poročati, ogrožena vrsta, kot so ogrožena vrsta politiki, ki se želijo boriti za prave vrednote. To so večinoma aktivisti, posamezniki, ki jih lahko iščete kot severne medvede. Ko pač vidite, kako, recimo, mene vlečejo v policijsko vozilo, si pač vsak reče, da je bolje, da se zapre nekam in ne gre nikamor. Ste vi že kdaj kje rkoli videli, da tako pretepajo starejše občane in aretirajo poslanca? Tudi po plenicah ni nihče odgovarjal niti za primer Batagon.

Govorite o videu, ki ga je objavil vaš kolega poslanec?
Da. To je najboljši primer. Poslanec Nebojša Vukanović je razkril Batagon, ki se je tu izpostavljal kot švicarski investitor, ki prihaja v Republiko Srbsko in tu kupuje hotele, rudnike, skratka vse. Ti naj bi vlagali milijone. To se je napovedovalo na javnem servisu in vsepovsod. No, Vukanović je vzel kamero in šel v Švico. Veste, kako velik je Batagon? Tako velik kot ta pisarna tule z enim zaposlenim. Skratka, je slamnato podjetje za pranje denarja. Ta video si je ogledalo več deset tisoč ljudi. Veste, kdo je po tem podal odstop? Nihče. To je stanje danes.

Poslanec Nejboša Vukanović pred podjetjem Batagon

Kaj pa pritisk javnosti? Mar taka zgodba, ki ima toliko ogledov, ne pušča posledic tudi med ljudmi?
To je takole, vi vzamete v roke časopis in ga odprete (vzame v roke rokovnik in začne listati po njem). Prva stran: minister utajil milijon mark. Druga stran: ministrstvo kupuje avtomobile za 300 tisoč mark. Tretja stran: Primer Dragičević še ni rešen. Četrta stran: Nikolo Djurovića vendarle ubil minister. Peta stran: Dodik gradi svoj kabinet, in tako naprej in tako naprej ... Ne moreš imeti volje za borbo, če te vsak dan pričaka šest takih stvari. Ne moreš slediti temu, da bi prebral o vsej lopovščini, kaj šele da bi se nanjo odzval. Vsi ti umori, kraje, korupcija … Veste, kakšna novica je pri nas danes to, da je na primer predsednik skupščine zaposlil svoje ožje sorodstvo? To sploh ni novica. To je realnost. To je sedanjost, prihodnost in preteklost. Ljudje se navadimo na vsak smrad, in mi smo se na ta smrad nepoštenja, korupcije in kriminala tako navadili, da ga ne vohamo več. Še več, mi želimo tudi vstopiti v ta svet in tako postanemo sostorilci. Moj prijatelj mi je zadnjič pripovedoval, kako mora plačati 8.000 mark, da konča fakulteto, in še nekaj tisoč mark za službo. Tako je pri nas: 12.500 mark stane paket fakultete in službe, in ta moj prijatelj je to plačal. Potem mi pa razlaga, kako ga kljub plačilu neki gospod ni zaposlil. Tako se teh 80 odstotkov priganja, da postanejo teh 20 odstotkov.

Dobro je, da imate v stranki tudi pozicijo in opozicijo. Ne more to biti stranka somišljenikov. V nekaterih ključnih točkah gotovo smo, ampak pri posameznih stvareh imamo nesoglasja. Nisem pa za to, da ob prvem nesoglasju takoj ustanavljate svojo stranko. Mar ni bolje spreminjati stvari od znotraj? Ni dobro, če vsak, ki ni zadovoljen, dela svojo stranko, saj je potem več strank kot volivcev.

Draško Stanivuković

Je to miselnost mogoče preseči? Kako?
Temu prijatelju sem moral pojasnjevati, da je sostorilec tega sistema. S tem postane običajen človek sostorilec. Ker ima običajen človek občutek, da se temu ne more upreti, pač reče, da bo poskušal postati del tega. Samo da preživi. Danes nismo več skoncentrirani na življenje, temveč na preživetje.

Se v Republiki Srbski ta apatija, ki jo opisujete, kaže tudi na drugačne načine?
Seveda. Poglejte analize, koliko ljudi trpi za anksioznostjo in depresijo, ki sta v vzponu. Alkoholizem je tudi v vzponu. V Republiki Srbski in Banjaluki drogo naročite kot čevapčiče. Dvigneš telefon in naročiš. To je javna skrivnost. Tudi policija je sostorilec v tem. Vrh policije zlasti. Tu se obrne veliko denarja in zato se potem vključijo v to. Potem imate programe z resničnostnimi šovi, ki zastrupljajo mladino. Vrednote so se izgubile. Individualizem je postal glavna lastnost. Vsaka borba nekoga se ustavi v tistem trenutku, ko se ta človek zaposli ali pa zase najde zavetje. Kolektivni duh je zvodenel. Vrednota je popolni hedonizem, kjer zadovoljuješ sebe, medtem ko drugi lahko trpijo. Potem je tu globalizem, kjer se hitro osvaja vse iz zunanjega sveta, kar predstavlja razvrat in nemoralnost. Zgublja se identiteta nekega naroda. Tradicija, vera, kultura in jezik gredo vsi skozi globalizem, individualizem, hedonizem, pragmatizem in komercializem. V teh zadevah se skriva propad družbe.

V družbi ga najbolj skrbi nagnjenost k individualizmu in hedonizmu. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič

Kako ste se odločili, da postanete kandidat PDP-ja? Skozi vaš aktivizem se je ugibalo, da boste začeli svojo samostojno politično pot. Ne nazadnje je bil PDP v preteklosti tudi del sistema …

Jaz sem že dolgo časa član PDP-ja, ampak tega nisem javno poudarjal. Tega nisem poudarjal, ker menim, da sem pomembnejši kot človek, ki je ob državljanih. Nisem neki strankarski vojščak, ki bi služil partijskim prijateljem. Pripadam eni stranki, v kateri želim, da bi imeli neke ideje, ki bi jih potem ponudili državljanom. Predvsem pa sem z ljudmi. Ni bilo malo situacij, ko so me klicali ljudje iz različnih skupin pa tudi strank, da jim pri neki težavi pomagam. Meni to ni težko. Zame je človek najprej človek. PDP pa je taka urbana meščanska stranka, v kateri imajo mladi prostor. Je pa tudi stranka z intelektualnim potencialom, saj jo je ne nazadnje ustanovil profesor Mladen Ivanić in prvotno so bili v tej stranki profesorji, kar je bilo meni kot mlademu človeku všeč. Sem pa zdaj predsednik PDP-ja v Banjaluki in tu izvajam reforme. Ne mislite, da je v PDP-ju vse dobro. Veliko stvari popravljamo. Sam sem strankarskim kolegom že dal neko obljubo, da ne bom več kandidiral, če mi ne bom uspelo popraviti stvari v PDP-ju, kot sta nedelo in ležernost. Tudi kadrovska politika se ni vodila na najboljši mogoč način. Kadrovska politika ni dajala priložnosti boljšim ljudem. Tako kot v vsaki stranki. Ampak jaz to govorim javno. Če ne morem očistiti svojega dvorišča, zakaj bi šel naprej. In to bom delal tu. Lahko rečem, da bo PDP Banjaluka deloval dobro. Ne vem pa, kako je v drugih občinah, ampak gremo korak za korakom. Z zdajšnjim predsednikom in podpredsednicama delamo, tako da vplivamo na celotno stranko.

Ne verjamem, da se bo nekdo, ki dela 20 let tako, zdaj v 21. letu spremenil. Moramo biti realni in racionalni. Eno priložnost velja dati, tudi drugo in tretjo, ne pa petinpetdesete. Si pa ne gre tu delati utvar. Ti pogovori bodo potekali vse do takrat, ko ne bo Dodik ali nekdo iz njegovega kroga vrgel neke "kamikazeo."

Draško Stanivuković

Je bilo v stranki, ki ima tradicijo, nasprotovanje nekemu novemu načinu delovanja?
Imam podporo vrha stranke in mislim, da imam tudi podporo velike večine članov, je pa seveda en del, ki mu nisem simpatičen. Ampak to je normalno. Kar koli počnete ne morete zadovoljiti vseh. Zaradi tega ne trpim. Je pa tudi dobro, da je v stranki tudi drugačno razmišljanje. Dobro je, da imate v stranki tudi pozicijo in opozicijo. Ne more to biti stranka somišljenikov. V nekaterih ključnih točkah gotovo smo, ampak pri posameznih stvareh imamo nesoglasja. Nisem pa za to, da ob prvem nesoglasju takoj ustanavljate svojo stranko. Mar ni bolje spreminjati stvari od znotraj? Ni dobro, če vsak, ki ni zadovoljen, dela svojo stranko, pa je potem več strank kot volivcev. Upam, da bo tudi v SNSD-ju prišlo do tega, da bodo od znotraj prišli ljudje, s katerimi bom lahko sodeloval. S temi zdaj ne morem. Pa bodo tudi iz PDP-ja prišli novi in bomo skupaj naredili boljšo in lepšo Republiko Srpsko.

Pred kratkim ko se je ugibalo o koaliciji med PDP-jem in SNSD-jem ste dejali, da če gre PDP v koalicijo z vladajočo SNSD, da v PDP-ju nimate več česa iskati. Vztrajate pri tem stališču?
Jaz nisem za to. Potem to izgubi ves smisel. Če sva midva prijatelja in najino prijateljstvo temelji na treh ali štirih ključnih stvareh, recimo, da je ena od teh, da bova oba vedno v Banjaluki, in naju to povezuje. Če se potem vi preselite v Slovenijo, je potem ena od ključnih niti, ki naju povezuje, pretrgana. Zagotovo je nekaj teh niti, ki mene povezujejo s temi ljudmi, boj proti korupciji, kriminalu, lopovščini, odhajanju ljudi, nezaposlenosti. Kako naj grem potem v koalicijo s tistimi, ki so to stanje povzročili. Vsi ljudje iz SNSD-ja in vladajočih strank so odgovorni za Davida, Nikolo, Batagon, korupcijo, kriminal, mnoge sporne privatizacije podjetij, skratka za propad. In zdaj naj grem jaz v koalicijo z njimi? Želim si, da ljudje vedo, kaj lahko pričakujejo od mene. Nisem hazarder, da bi se igral z zaupanjem državljanov. Tako da globoko verjamem, da do tega povezovanja ne bo prišlo. Pogovori naj bodo. Čeprav jaz tudi za pogovore nisem. Širina enega človeka je, da se pogovarja, ampak nekje mora biti tudi meja. Če vas je nekdo označil za izdajalca, lopova, rušitelja, mora biti tu neka rdeča črta, čez katero se ne gre. Ima pa SNSD veliko moč, tako da če bi šlo za nacionalni interes, potem se pogovarjajmo. Ne vem pa, kako naj mi govorimo o novem volilnem zakonu, če jim tak ustreza, kako naj govorimo o javnem servisu, če jim ta ustreza. Ne verjamem, da se bo nekdo, ki dela 20 let tako, zdaj v 21. letu spremenil. Moramo biti realni in racionalni. Eno priložnost velja dati, tudi drugo in tretjo, ne pa petinpetdesete. Si pa ne gre delati utvar. Ti pogovori bodo potekali vse do takrat, ko ne bo Dodik ali nekdo iz njegovega kroga vrgel neke "kamikaze". S tem mislim na teme, kot so prodaja telekoma in podobno, potem pa si bo spet izmislil nekakšen referendum, ki ne bo prinesel ničesar. Lani smo imeli referendum o odcepitvi. Tako je bilo to napovedano po referendumu in se ni zgodilo. O tem vam govorim. Tu je treba biti racionalen. Sem za sodelovanje in prepričan sem, da mora biti narod enoten. Ampak je hinavsko, da pozivate k enotnosti, potem pa ste drugi del označili žaljivo. Če jaz želim enotnost, bom pač kdaj pa kdaj za to moral biti tudi ponižen pred vami, da dobim vašo podporo za enotnost. Ne morem pa nekomu krasti, ga nezakonito aretirati in se potem pogovarjati. Pa tudi njihove izjave so vprašljive. Najprej je bilo treba aretirati Karađića, zdaj je Karađić žrtev. Potem gremo na referendum za odcepitev, ki je potem ni. Danes Dodik govori o neodvisnosti Republike Srbske, jutri pa gre v Bruselj in reče, da ne smemo govoriti o neodvisnosti. Njihove izjave so brez vrednosti. To so ljudje brez kompasa. Kam naj gremo s temi ljudmi? Kam nas sploh peljejo in ne nazadnje poglejte, kam so nas pripeljali.

Stanivuković je zelo kritičen do predsednika vlade RS Milorada Dodika, saj meni, da je prav njegova stranka soodgovorna za slabo stanje v RS. Foto: Reuters

Menda vas je Dodik ob eni priložnosti celo udaril …
Da. Na to sem že pozabil. Skratka, sam mislim, da ljudje v meni prepoznajo človeka, ki ima začrtano pot. Sem vlak, ki vozi po tračnicah. Nekomu so všeč, nekomu pač ne, ampak vsaj ve, kam gre ta vlak. Ne pa tako kot pri njih. Tu je tudi primer družine Dragičević, ki so jih najprej podpirali, zdaj pa pravijo, da so to rušitelji Republike Srbske, potem pravi, da mu je žal za Dragičevića, drugič pa reče, kaj sploh hoče Dragilčević, saj ima še enega sina iz drugega zakona. To je bila izjava ljudje božji. To je bila dejanska izjava. Potem pa pravi, da so poštene volitve in na televiziji javno reče, kdor ne bo glasoval, bo dobil odpoved. Javno je rekel, da naj tisti upokojenec, ki ne misli glasovat, ne gre po 100 mark pomoči za ozimnico, ki so je bili upokojenci deležni pred volitvami. Lepo vas prosim. To je žalitev za vsakega človeka.

Govorim tisto, kar mi leži na srcu. Tudi takrat pri asfaltu sem se imel racionalno možnost nadzorovati, ampak želim dopustiti, da me ta krivica tudi prizadene. To sproži revolt in željo za borbo. Če teh čustev ne dam ven, potem delam enako teatralno, kot če bi si dal kravato in z dlanmi oblikoval trikotnik in začel brezčustveno govoriti kot politik.

Draško Stanivuković

Koliko ste se vi osebno spremenili v obdobju političnega udejstvovanja? Verjetno šest kaznivih ovadb ne pusti ravnodušnega?
Zaznal sem pri sebi spremembe. Gotovo sem drugačen glede na začetke politične kariere. Človek pač dozori. Priznati moram, da uživam v tem dozorevanju. Postal sem odpornejši, močnejši. Postal sem racionalnejši, bolj umirjen, bolj sproščen. To sem opazil pred časom, ko smo imeli sestanek, na katerem je padla ena velika zastava, vsi so skočili, moja reakcija pa je bila en bežen pogled proti zastavi. Ko toliko udrihajo po tebi, postaneš trdnejši za provokacije, žalitve, pritiske, grožnje, tudi pridržanja. Res je neumno to reči, ampak se počutim tako stabilnega in čvrstega, da se to mogoče ne pričakuje od enega 25-letnika. Imam toliko energije, da se sploh ne utrudim. Ta pritisk, kot da ne obstaja.

ЕКСТА ПРОФИТ преко БОЛЕСНЕ ДЈЕЦЕ и СТАНОВНИШТВА РЕПУБЛИКЕ СРПСКЕ

ЕКСТРА ПРОФИТ преко БОЛЕСНЕ ДЈЕЦЕ и СТАНОВНИШТВА РЕПУБЛИКЕ СРПСКЕ . ️ АЛБАНСКЕ ПЕЛЕНЕ, СРПСКОЈ ДЈЕЦИ - тако то раде наше ПАТРИОТЕ! Ко? Како? И на који начин? ️ Сутра у 11 часова на прес конференцији испред ФЗО заједно ћу са родитељима који трпе терет организоване корупције изнијети све детаље ове НЕМОРАЛНЕ, НЕЉУДСКЕ и КРИМИНАЛНЕ АФЕРЕ. Захтијеваћемо одговорност, смјену надлежних, поништење овог срамног тендера, враћање на снагу старог правилника јер наши грађани морају имати адекватне услове за лијечење. *** EKSTRA PROFIT preko BOLESNE DJECE i STANOVNIŠTVA REPUBLIKE SRPSKE . ️ ALBANSKE PELENE, SRPSKOJ DJECI - tako to rade naše PATRIOTE! Ko? Kako? I na koji način? ️ Sutra u 11 časova na pres konferenciji ispred FZO zajedno ću sa roditeljima koji trpe teret organizovane korupcije iznijeti sve detalje ove NEMORALNE, NELJUDSKE i KRIMINALNE AFERE. Zahtijevaćemo odgovornost, smjenu nadležnih, poništenje ovog sramnog tendera, vraćanje na snagu starog pravilnika jer naši građani moraju imati adekvatne uslove za liječenje.

Posted by Драшко Станивуковић - Draško Stanivuković on Sunday, February 10, 2019

Ne nazadnje se sprememba vidi tudi v vaših javnih nastopih. Ob prikazu slabo narejenega asfalta na družbenih omrežjih ste rdeči v obraz z izbočeno žilo na vratu. V parlamentu pa nastopate precej bolj umirjeno, kot izkušen politik. Je to ta zrelost, o kateri govorite?
Seveda je to tudi del te spremembe. Po drugi strani gre del te spremembe pripisati tudi letom. Ampak jaz imam to v sebi. To neko energijo. Zdaj sem umirjen, ampak še vedno imam včasih, trenutke ko me kaj zanese, in takrat dam to rad ven iz sebe. Sem človek, in ne robot. Ne vadim doma svojih govorov in kretenj. Govorim tisto, kar mi leži na srcu. Tudi takrat pri asfaltu sem se imel racionalno možnost nadzorovati, ampak želim dopustiti, da me ta krivica tudi prizadene. To sproži odpor in željo za boju. Če tega čustva ne dam ven, potem delam enako teatralno, kot če bi si dal kravato in z dlanmi oblikoval trikotnik in začel brezčustveno govoriti kot politik. Jaz sem spustil svoja čustva na dan, ampak z leti prihaja tudi umirjenost. Je pa tu še ena stvar. Zdaj se podajam v resnejšo raven politike, kjer ljudje pričakujejo nekoga stabilnega in imam tudi to komponento, da sem lahko v vsakem trenutku stabilen. Ne morem pa biti odporen proti temu, kar se dogaja. Ampak na terenu med ljudmi sem tudi brez megafona in spet se vidi, kot pravite izbočena žila na vratu. To je moje čustvo, ne skrivam ga. Vsak politik, ki ima naučene kretnje, si popravlja očala, to je naučeno. To ni naravno. Jaz sem politik, ampak sem tudi človek, z družino, dekletom, hišnim ljubljenčkom in človek, ki ima boljše in manj dobre dneve.

Imate veliko otrok bogatih staršev, ampak ti večinoma svoje otroke učijo, naj bodo tiho, da ne bodo ob tisto, kar imajo. Moj oče v vseh teh letih ni niti enkrat rekel, naj bom tiho. On tudi vse to z mano trpi in vsa moja družina z mano.

Draško Stanivuković

Družina vam je dala tudi veliko podpore. Izhajate iz premožne družine, a po vaši politični karieri je vaš oče, kot ste v preteklosti rekli, zaradi pritiskov prodal svoj delež v donosnem družinskem podjetju. Kako to, da si cela družina obrne življenje na glavo zaradi vaše politične kariere?
Nisem vedel, da bo tako. Tudi moja družina ni vedela, da bo moja politična kariera šla tako navzgor, kot tudi podpora ljudi. Kdo bi si mislil, da bo neki 25-letnik ključna osebnost opozicije in politike v eni državi? Skratka, nekaterih stvari si ne izberete. Se vam zgodijo. Tako tudi moji družini. Vse se je spremenilo z 21 tisoč glasovi, ki sem jih prejel. Potem se je pač vse obrnilo v ta del moje kariere, ko so tudi v družini začeli razmišljati: poglej malega, kot mi pravijo, ta bo osvojil Banjaluko. Potem pa začnejo udrihati po vas. To je ekonomski genocid. Ne le nad mano, temveč nad vsemi. Tudi Vukanović je prejel prvo kazensko ovadbo in plačilne naloge. Včasih je bilo tako, da si šel na giljotino, če nisi ustrezal, danes se je družba spremenila, pa se je začela izvajati ekonomska tortura. Moja družina se je zdaj poslovno preusmerila v Slovenijo, pa tam poskušajo. Da bi se umaknili od tod, ker tu ne moremo nič. Ne moremo poslovati, ker nam je nenehno na vratih inšpekcija, policija in drugi nadzorni organi.

Stanivuković pravi, da je nanj najbolj vplival njegov oče, ki je prav tako nevsakdanji človek. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič

So se tudi te težave začele z vašo politično kariero?
Z vsako stopnico moje politične kariere je bilo slabše. Takoj sem tudi začel prejemati plačilne naloge. To je vsakdanjik. Me to vznemirja? Ne, je pač 150. kazen v nizu. Mi lahko preselimo poslovanje v drugo državo začasno, ampak ne bomo pa preselili družine in našega priimka in tega, kar smo, in dežele, ki nam pripada.

V intervjujih pogosto izpostavljate pokojnega strica. Kdo je v vašem življenju najbolj vplival na vas?
Nedvomno moj oče. Nosim ime strica, ampak mislim, da je to moj oče. Je tudi zelo neobičajen človek. Veliko je delal in veliko je zaslužil, ampak nikoli ga to ni odpeljalo na drugo stran. Vedno je kazal razumevanje za običajne ljudi. Tako sem vedno, ko je bila kaka humanitarna akcija, imel priložnost dati največ, ker me je tako naučil. On me je naučil, da več kot dajem, več imam tudi sam. On je s svojimi dejanji to pokazal, in od tu tudi moja ideja, da se odrečem plači. Njegova ideja je bila tudi, da obiščem javne kuhinje. Veliko teh idej prihaja z njegove strani in tudi finančno pomaga, da je vse tako, kot je. Ni človeka, ki je od njega kaj hotel, pa ni dobil. Rad ima arhitekturo in mu je žal, da v Banjaluki ni nobene nove stavbe zgrajene v zadnjih 100 letih.

Mislim, da mora Srb prihodnosti biti tak, ki ga imajo radi in Bošnjaki in Hrvati in ga upoštevajo tudi mednarodno in da skozi to nadgradi svojo pozicijo. Da končno nehamo igrati glavne "frajerje", ki so vedno žrtve vojn, ekonomskih sankcij, bombardiranja in neke neumne politike, ki poudarja, kako smo mi nebeški narod, potem nas je pa več v nebesih kot na zemlji.

Draško Stanivuković

Imate pa nov kabineta predsednika vlade…
Ampak to je navadno steklo. Tu ni ljubezni, ni arhitekture, dizajna …

Je pa velika stavba...
Je velika, da. Zanjo se je dalo 180 milijonov. Skratka, imate veliko otrok bogatih staršev, ampak ti večinoma svoje otroke učijo, naj bodo tiho, da ne bodo ob tisto, kar imajo. Moj oče v vseh teh letih ni niti enkrat rekel, naj bom tiho. On tudi vse to z mano trpi tako kot tudi vsa moja družina z mano.

Težko je verjeti, da se ob pritiskih vaši družini ne prikrade tudi vprašanje, ali se to sploh izplača…
Ne. Mi se tega ne sprašujemo. To je najbolj neumno vprašanje.

Kaj pa ali je to vredno vseh posledic?
Tudi to je najbolj neumno vprašanje. Če je to tvoj višji cilj, potem je vredno. Če je tvoje življenje tvoje sporočilo, potem je vredno. Se danes splača igrati klavir? Ni veliko denarja v igranju klavirja, ampak če je to tvoja ljubezen, potem se izplača. Se danes izplača biti pisatelj? Finančno ne, ampak če je to tvoja ljubezen ... Vse je odvisno, ali gledamo stvari skozi prizmo materialnega ali ne. Se pravi, ali je vredno delati za svoj narod? Jaz mislim, da je to največja vrednost s te duhovne plati. Materialna ti ne pomeni nič. Ko umreš, te ne bo nihče vprašal, koliko imaš, temveč kaj si pustil za seboj. Jaz gledam na ta način.

Kam se uvrščate na delitvi levo desno? Ste bolj naklonjeni prostemu trgu ali socialni državi, glede na to, da izpostavljate visoke davke. Ali, nekoliko poenostavljeno rečeno, ste neomarksist ali neoliberalec?
Lovim eno in drugo. Menim, da je svoboda trga nujna in da je treba trg razbremeniti dajatev. Svobodna trgovina in trg, da omogoča svobodo zasebnemu kapitalu, da ustvarja. Se pravi, da imamo državo, ki pušča, da to teče. Z večjim pretokom denarja se bo tudi proračun države bolj napolnil. Mi smo obsojeni na močno socialno politiko zaradi vojne, ki smo jo imeli in je za seboj pustila siromaštvo. Dolgo bo trajalo, da izplavamo iz tega, da naučimo ljudi da sami ustvarjajo in imajo možnost ustvarjati v državi, ki jim je dala svobodo, svoboden trg, svobodo dela in svobodo misli. Ne smemo navaditi ljudi čakamja na socialno pomoč in dodatke. Imeti moramo spodbude za nataliteto, za otroke. To bi bilo potrebno. Mislim pa, da je treba prihodnost staviti na ustvarjanje posameznika in to je potrebno narediti skozi izobraževalni sistem. Če bomo ujeti v miselnost, da država ni nič dala, ni dobro. Vsak posameznik se mora naučiti iti skozi življenje, država pa mu mora dati zaščito.

In brezplačno šolstvo?
Točno. To je ključno. Mi smo zdaj v povojnem obdobju in je potrebna neka socialna podpora. Ampak če damo 450 mark nezaposlenim mamam, je na letni ravni to znaten znesek. Bolje je za ta denar ustvariti podjetja in te matere zaposliti. Tudi same se bodo počutile bolje.

Stanivuković v svoji pisarni hrani tudi "trofeje" iz najodmevnejših akcij. Med drugim tudi del asfalta iz Karanovca. Foto: MMC RTV SLO/Luka Lukič

Vas ni v tem primeru strah tega, kar se je že dogajalo v zahodnih državah, da je ta kapital, namesto da je ostal v državi, prešel v davčne oaze?
Ena država je lahko svobodna v nasprotju do druge države, če je na približno enaki ravni. Če sem jaz šibek in grem v ring z močnejšim in se takoj odprem, je to konec. Seveda ne more BiH takoj iti v EU. Mora ustvariti svoj trg. Pomembna vloga države je carinski protekcionizem, da ne dovolimo, da gre z vseh strani naš proizvod. Nas zdaj Amerika uči, da moramo biti odprti. Lahko je biti odprt, ko si najmočnejši. Ko prideš v ring kot najmočnejši, je enostavno. Če si šibak, se pač skrij, dokler se ne okrepiš. Neki protekcionizem navznoter mora obstajati, ampak navznoter moramo ustvariti svobodo, dokler se ne okrepimo. Potem se lahko odpremo.

Kakšen je vaš odnos do nacionalizma? V preteklosti ste bili kritični do nacionalizma vodilnih oblasti, za katere ste rekli, da je po njihovem mnenju danes pravi Srb nekdo, ki ga sovražijo muslimani, Hrvati in Američani ...
Jaz sem v osnovi patriot. Sem Srb, pravoslavec, vernik, rad imam svoj jezik, pišem v cirilici, rad imam Republiko Srbsko in vesel sem, da v večini živi tu moj narod. Ampak to ne pomeni, da tu ni možnosti za življenje tudi drugih narodov in da ni možnosti za toleranco, razumevanje in širino. Mislim, da mora Srb prihodnosti biti tak, ki ga imajo radi in Bošnjaki in Hrvati in ga upoštevajo tudi mednarodno in da skozi to nadgradi svoj položaj. Da končno nehamo igrati glavne "frajerje", ki so vedno žrtve vojn, ekonomskih sankcij, bombardiranja in neke neumne politike, ki poudarja, kako smo mi nebeški narod, potem nas je pa več v nebesih kot na zemlji. Dovolj je tega zanosa, da smo najboljši in prihajamo v konflikte kot najmočnejši, potem te pa en takoj nokavtira. Ti, ki se najbolj šopirijo, najhuje pristanejo. Res smo imeli neobičajno zgodovino, ki je specifična v svetovnem merilu, ampak to ne pomeni, da moramo iti v konflikt z vsakim. Moramo se zavedati svoje moči, potenciala in možnosti, da skladno s tem oblikujemo našo politiko in odnose. Jaz kot Draško se moram zavedati, kako močan sem. Ne morem danes iti v ring z Dodikom, on ima za seboj desetletje izkušenj in vojsko, jaz sem še vojak. Ampak z delom je vse mogoče. Skratka, zdravi patriotizem je dober, ampak ob toleranci. Jaz pišem v cirilici, ti pa, če želiš piši v arabskem jeziku. To ni noben problem. Si pa prodajava stvari, trgujeva in oba živiva bolje. Ampak za zdrav patriotski koncept se moraš zavedati, kdaj se dvigneš in kdaj se spustiš. Moraš biti ponosen. Ampak obstaja tudi rdeča črta, čez katero ne greš.

Naj se postavim in začnem zdolgočaseno govoriti: Dragi državljani, na 500 metrov asfalta se ukrade 600 tisoč mark. Mah. Vzameš in odtrgaš, in to je to. Tudi v klinični center smo šli pokazati stranišča. Kaj naj začnem: Dragi državljani, v kliničnem centru so stranišča zelo slaba, hvala in na svidenje. Ne. Treba je udariti s kladivom po glavi. Ali je to populizem? Ukvarjam se z vsemi temami. Naj bo popoulizem, pa kaj potem.

Draško Stanivuković

Resda delujete večinoma prek družbenih omrežij, a vendarle je to tudi premišljena politična komunikacija. Čeprav trdite, da nimate dostopa do medijev, pa imate tudi največ glasov volivcev. Koliko je tu pri vašem projektu populizma? Se dojemate kot populist?
Jaz vem, kaj hočem, in vem, koliko lahko naredim za svoj narod, in žal mi je, da moj narod izpušča priložnostiza nove generacije. Po drugi strani pa nisem neumen. Če ima človek cilje in če sem do zdaj naredil toliko, kot sem naredil. Nihče se po naključju ne znajde tam, kjer je. Tudi ni naključje, da sem najbolj spremljan politik v regiji in da imam najbolj obiskane strani. To se doseže z delom. Najprej je delo, potem so vztrajnost in tudi možgani, da veste, kaj hočete. Četrto je pa takole, kot se z vami danes pogovarjam. Jaz vam nisem govoril o BDP-ju, krivuljah ponudbe in povpraševanja. Vi to mogoče razumete, ampak nekdo, ki se ukvarja z drugimi poklici ... Kako naj to ve? Jaz govorim slikovito. Tudi ta asfalt je močno sporočilo. Odtrgal sem ga nekaj centimetrov in vprašal, kje je keš? Kaj naj naredim tam? Naj se postavim in začnem zdolgočaseno govoriti: Dragi državljani, na 500 metrov asfalta se ukrade 600 tisoč mark. Mah. Vzameš in odtrgaš, in to je to. Tudi v klinični center smo šli pokazat stranišča. Kaj naj začnem: Dragi državljani, v kliničnem centru so stranišča zelo slaba, hvala in na svidenje. Ne. Treba je udariti s kladivom po glavi. Ali je to populizem? Ukvarjam se z vsemi temami. Naj bo popoulizem, pa kaj potem. Jaz se borim za večino, da me podpre in da je večini bolje. Če je to populizem, naj tako bo. Cilj je populističen, da bo vsem bolje in da lahko zamenjamo to razmerje 20 proti 80 oziroma da ga obrnemo in da bo zadovoljnih 80 odstotkov. K temu stremimo.