Pri tem Butova ni bila ranjena, je pa v dveh domnevnih samomorilskih napadih po poročanju pakistanske policije umrlo najmanj 115 ljudi, ki so jo prišli pozdravit. Napad je obsodila tudi Bela hiša. Obžalovala je, da so bili ubiti nedolžni ljudje, hkrati pa sporočila, da skrajnežem ne bo dovoljeno, da bi Pakistancem preprečili svobodne volitve, na katerih bodo lahko izbirali svoje voditelje.

Vrnitev iz izgnanstva
V Pakistan se je vrnila po osmih letih življenja v prostovoljnem izgnanstvu. To je storila, potem ko je predsednik Pervez Mušaraf sprejel odlok o njeni pomilostitvi, dogovarjala pa sta se tudi o delitvi oblasti. Mušaraf je bil vnovič izvoljen za predsednika, potem ko je napovedal, da se bo odpovedal položaju vrhovnega poveljnika vojske, a mora počakati, da vrhovno sodišče potrdi zakonitost njegove kandidature, preden ga lahko razglasijo za zmagovalca.

Ob nadzoru 20.000 vojakov in policistov se je na ulicah Karačija zbralo že več kot 100.000 navdušenih podpornikov Butove.

Butova je bila premierka med letoma 1988 in 1990 ter med letoma 1993 in 1996, iz Pakistana pa je odšla leta 1999, potem ko naj bi ji sodili zaradi korupcije. Pred odhodom iz Dubaja je dejala, da ne želi razmišljati o nevarnostih, temveč se bo posvetila priložnostim za 160 milijonov Pakistance, in dodala, da se v domovino vrača s sporočilom sprememb in upanja na boljšo prihodnosti za demokracijo.